Revija SRP 39/40

Lev Detela

 

BERNHARDOVI SPOMINI NA OTROSHTVO

 

Thomas Bernhard: OTROK (DAS KIND)
Prevedla: Luchka Jenchich
Mohorjeva zalozhba (zbirka AUSTRIACA), Celovec - Ljubljana - Dunaj 1999.

Avstrijski pisatelj Thomas Bernhard je v shtevilna literarna dela na nadvse intenziven nachin vtisnil sledi svojih muchnih notranjih razpolozhenj, strahu, samotnih stanj zaradi svoje kritichne drugachnosti. Kljuch za razumevanje Bernhardove samosvoje literature nudi niz njegovih petih avtobiografskih besedil, v katerih na poseben nachin razglablja o svoji usodi in zhivljenjski poti od zgodnjega otroshtva naprej. V slovenskih prevodih so iz tega niza do sedaj izshla pri Mohorjevi zalozhbi v Celovcu shtiri Bernhardova dela: VZROK, KLET in DIH ter nedavno v prevodu Luchke Jenchich she knjiga OTROK.

Bernhard spominskih knjig ni izdal po kronoloshkem redu posameznih zhivljenjskih obdobij, saj sta VZROK in KLET, ki sta izshli pred OTROKOM, dokument o njegovi gimnazijski in vajenishki dobi v kleti neke salzburshke trgovine ter o grozotah druge svetovne vojne, ko je spoznal zhivljenje iz posebnega ostrega in nevarnega zornega kota. Knjiga OTROK, ki jo je napisal nazadnje, po smrti svojega starega ocheta, ki ga je ljubil bolj kot vse drugo na svetu, pa nas popelje na zachetek njegovega posebnega zhivljenja, v zgodnja otroshka predsholska in osnovnosholska leta. Bil je nenavaden, nerazumljen, zatiran, ubog otrok, ki je nashel varnost in razumevanje le pri svojem prav tako drugachnem, chudashkem, nenavadnem starem ochetu, nerazumljenem pisatelju in mislecu.

Stari oche je Bernhardov dejanski vzgojitelj in voditelj. Z otrokom je na isti valovni dolzhini. Neuspeshni pisatelj je po srcu anarhist. Mladi vnuk z najvechjo mozhno notranjo napetostjo sledi na skupnih sprehodih v naravo, strahosposhtovano od obeh, dedovim lamentacijam o negativnostih in nezadostnostih sveta in zhivljenja, njegovim antiavtoritativnim, vechkrat tudi cinichnim izjavam. Ko postane sholar, je dedova kritika sholskega sistema in uchiteljev kot voda na mlin: "Shola nima nobenega pomena... Shole na sploshno in osnovne shole she prav posebej so grozovite institucije, ki unichujejo mladega chloveka zhe v njegovih nastavkih. Shola kot taka je morilka otroka... Ker pa je obiskovanje shole dolzhnost, vanjo morash poshiljati otroke, cheprav vesh, da jih poshiljash v propad. Uchitelji so unichevalci...Uchitelje sem vedno preziral, po pravici, she nikoli nisem srechal uchitelja, ki se ne bi v najkrajshem chasu izkazal kot prostashki in nizkoten znachaj... " (OTROK, str. 31 in 32).

Stari oche je za otroka pa tudi za vso druzhino nesporna avtoriteta. Vnuk Thomas opazuje zhe od najmlajshih let naprej z obchudujochim zachudenjem dedovo vedenje, ustaljeni dnevni ritual in ceremonial starega, neuspeshnega, toda vztrajnega, zhe shtirideset let skoraj samo za predal pishochega avtorja, ki mu zhena in hcherka, Bernhardova mati, s svojim delom in skromnim zasluzhkom omogochajo eksistenco: "Stari oche je vstal in odshel na delo. Na delo pri romanu. Pod tem sem si predstavljal nekaj strahotnega, obenem pa nekaj zares izrednega. Stari oche si je z usnjenim pasom privezal okoli pasu konjsko odejo in sedel za pisalno mizo... " (OTROK, str. 23)

Bernhardova avtobiografska knjiga odpira pogled na velikokrat premalo uposhtevane temne strani otroshtva. Opozarja na otrokovo nemoch pred odraslimi ljudmi, starshi, sorodniki, uchitelji, duhovniki. Ti v imenu svojih vzgojnih dolochil in ukrepov pogosto na krut nachin manipulirajo z otrokom, ki jim je prepushchen na milost in nemilost. Oblikovati ga zhelijo na svoj nachin, po meri, za katero menijo, da je koristna ali javno zazhelena. Toda Bernhard kot otrok se tem manipulacijam in dresuram upira. Podoba je, da mati prvorojencu in nezakonskemu otroku, ki ju je oche baraba po sinovi smrti zapustil, ni kos. V njem vidi podobo njegovega ocheta, nevrednega nekdanjega partnerja, ki jo je najhuje razocharal.. Neposlushnega otroka pretepa z bikovko, ker nima pravih vzgojnih prijemov in nikakrshnih vzgojnih reshitev. Toda otrok ima srecho, da je vedno nekje v blizhini njegov ljubljeni stari oche, ki s svojim avtoritativnim nastopom, ki ne pozna ugovora, vedno znova zashchiti nesrechnega vnuka. Dedova prisotnost vnasha v otrokovo dusho notranjo moch in zhivljenjski pogum.

Bistveni del Bernhardove usode so njegove stalne selitve. Od trpkega rojstva v letu 1931 na Nizozemskem, kamor se je njegova mati zatekla rodit zaradi strahu pred sorodniki, kjer visi v reji na neki ladji v ribishki mrezhi v Rotterdamu, medtem ko njegova mati dela kot hishna pomochnica, se zvrsti vrsta zhivljenjskih postaj: najprej Dunaj v najzgodnejshem otroshtvu, potem pa zhivljenje na podezhelju na Salzburshkem v Avstriji in na Bavarskem v chasu, ko Hitler Avstrijo zhe prikljuchi Nemchiji.

Posebni otrok tudi v sholi v glavnem ne najde prijateljev pa tudi uchitelji mu niso naklonjeni. V dnevno politiko medtem vdira nasilje, cheprav otrok odkriva v javnem in zasebnem zhivljenju tudi zanimive stvari. Mali Thomas Bernhard postane odlichen v shportnem teku, po drugi strani pa je nervozen, tezhaven otrok, ki mochi posteljo. Zato ga nacionalni socialisti poshljejo v Dom za tezhavne otroke v Saalfeld dalech v Nemchiji. Tu se mu stanje she poslabsha. Po pokrajini medtem razsaja vojna nevarnost. Nemshka in avstrijska mesta so tarcha srditih zaveznishkih bombardiranj, ki jih nemshke oblasti imenujejo "teroristichni bombni napadi".

Knjiga se koncha s potovanjem trinajstletnega Thomasa Bernharda in njegovega starega ocheta v Passau, kjer Bernhard opravi sprejemni izpit na trgovsko akademijo s posebno odliko. Vendar vnuku in njegovemu dedu to mesto ni vshech, zato v zadnjem stavku OTROKA stari oche izreche za nadaljnjo Bernhardovo usodo pomembne besede: "Kako dobro, da ne gresh v Passau, da sem zate izbral Salzburg." (OTROK, str. 95)

Knjiga je napisana s sugestivno izpovedno mochjo. V ospredju je kritika negativnih pojavov, represije, nasilja in muchenja shibkejshih in drugachnih. Vse otrokove zaznave in refleksije se ob tem brusijo in bistrijo ob samosvojem liku starega ocheta in pisatelja. Podoba je, da je bil prav on pravi Thomasov vzgojitelj za trdo sholo zhivljenja in za poznejsho trdo Thomasovo literaturo o negativnostih druzhbe in posameznikov. Rechi bi mogli, da je Thomas Bernhard ob starem ochetu, ki mu je preshel s svojim dramatichnim in impulzivnim vedenjem in neizprosnim vztrajanjem in kljubovanjem v meso in kri, tudi sam kljub grozi nad zhivljenjem vztrajal do zadnjega. Postal je pisatelj posebne vrste in posebne, zgoshchene in ostre literature, ki bi s svojo prizadetostjo in grozo rada prebila hlad sveta.