Revija SRP 39/40

Jozhe Volarich

 

PRAVLJICHNOST V HAIKUJU

 

Zlata Volarich: KJE CVETI MAK. Samozalozhba, Kokrica 1998
Zlata Volarich: VOLK ISHCHE ZOBOZDRAVNIKA. Samozalozhba, Kokrica 1998

Pisateljica je v zadnjem chasu izdala v samozalozhbi dve zbirki haikujev: KJE CVETl MAK in VOLK ISHCHE ZOBOZDRAVNIKA, v obeh je vech kot 400 haikujev. Ob shtevilnih proznih delih: od pravljic, otroshkih zgodb, prek kriminalk, ljubezenskih zgodb, humoresk, do romanov, ki jih je vseh chez shestdeset knjig, je v zadnjih treh letih napisala, pred omenjenima dvema, she tri lastno rochno napisane zbirke haikujev. Shopek iz prve zbirke: (Kje cveti mak, kje / slak, vrtnica oh cesti?/ dlani so prazne.), ali: (Slavchek zapoje / pomladi, vrahchek meni./ Zima je nema.), pa: (Slak se vzpenja po / chebuli, vse je dobro / na poti k soncu.), she: (Rumeni listich / sfrli z jesenske veje./ Mrlich na potki.) ter: (Z reber kozolca / brenka veter pesmico /starih spominov.) in: (Potochek skochi/ chez kamen, nastanejo / krhki biseri).

Ko korakoma sledim domishljiji pesnice in skusham dojeti njeno bogato pravljichno inovativnost, ugotovim, da so njeni haikuji vechinoma v bistvu samostojne pravljice v miniaturi, vsak odzvanja z obchutenjem za LAHKO NOCH (pomirjanje) ali DOBRO JUTRO (zhivo(tno)st): (Majhno drevesce / se je razbohotilo v / prelepi bonsai.), ali: Luna pobira / srebrn sijaj drobnih / tisocherih zvezd.), pa: (Zajoche vrba,/ joche bukev, stoka hrast./ Zhaga zapoje.), she: (Kaplja za kapljo / odteche v daljnje morje./ Vse se ponavlja.) in: (Perunika ob / potoku dviga svoj cvet./ She je lepota.). Ogrodja tako obchutenih haiku pravljic bralec lahko dograjuje, zapolnjuje in odeva v raznobarvnost in modnost, ob zhelenem raznoglasju in poljubni razsezhnosti. Rekel bi, lahko se izzhivlja ob lastni domishljiji in senzibilnosti - ustvarja svoj svet, ki mu ga pesmica nakazuje in razgalja - odpira in ponuja le kot smerokaz, ki sega na vse strani in je kljub temu vsaka smer trdna in mikavna. Pesnichina dusha se izrazha s preprostimi besedami in naravnimi dejstvi, toda v njih je le in prav tisto bistvo, ki naj bi ga premogel dober haiku.

Pesnica dojema naravo kot pravljichni svet, zakaj potem ne bi tudi haiku, ki je praviloma del narave, bil vsaj delchek tega VIDENJA in CHUTENJA, che zhe ne cela pravljica. Tega sicer ZAHODNO razsojanje poezije ne priporocha, ga podcenjuje, celo zanichuje. V duhu zena je to bistveno drugache - saj je prav v tem bistvo pesnjenja haikujev. Che je za pesnico PRAVLJICHNOST dihanje narave, potem to postaja njen nachin in namen zhivljenja. Za njo svet ni odvechnost, nekaj v napoto, nekaj, kar je najgrshe - obratno, ona je vesela vsega, kar narava premore, njej je vse pravljica in pravljica ji je vse. To je mladostni duh s srcem otroka, ki se veseli drobnostim in si iz NICH izmishljuje VSE - mu pomenijo veliko in vech nepomembnosti. Ona ne da si ne upa, ona tega ne zheli, a priori noche in ne mara popravljati narave - njena dejstva so ji svetinja. To so mladostni - vihravi haikuji, slonijo, celo so zasidrani v pisateljichin pravljichni svet, ubrani so na pravljichne strune. Saj to ni chudno, che osvezhimo, da je napisala prek 700 pravljic, ki jih zhe leta, vsak teden izvajajo na Radiu Triglav - Jesenice, Radiu Trzhich, pogosto na Radiu Ognjishche in obchasno na Radiu Slovenija - I. program, pa she kje.

Za pokushino prgishche haikujev iz druge zbirke: (Imel sem ptico,/lovil z neba mavrico,/zdaj grem v pravljico.), ali: (Veter pocheshe / travo,/ z osatom pojde / kar v disko na ples,), pa: (Junak sedi na / konju. Juhej, le naprej!/ Oj, konj je lesen!/, she: (Sneg je ukradel / vse barve iz gozda in / zdaj se lesketa,) ter: (Chrta, trikotnik,/ krog, fant bosonog rishe / rozho za mamo.) in: (Vrabec razlaga hit./Kako se glasi? Veste / vi? Chiv, chiv, zhiv, zhiv!) in: (“Imam metulja,” / Je rekla skopulja, on/vesel - odleti!).

Ko prebiram pesnichine haikuje, se mi ob povrshnem pogledu zazdi, da je to vse, zhe od Bashója naprej tisochkrat ubesedeno, toda takoj se zavem, da vedno na drugachen nachin, z drugega zornega kota, z drugo mentaliteto, v drugachnem kulturnem in duhovnem okolju in... iz drugih ust, a to she posebej velja za njene haikuje, ki se dodatno pravljichno prepletajo z naravo. V tem je bistvo teh haikujevskih zbirk, a tudi haikuja nasploh; cheprav ubran na isto temo, vedno izgovori (in zamolchi) nekaj novega, nekaj svezhega, domiselnega na nov nachin in z novo svezho mislijo. Mikavnost haikuja je prav v tem, da izprichuje vedno isto - NARAVO, a da to ne bo enako, je odvisno od pesnika - HAIJINA. Prisluhnimo shchepcu haikujev iz druge zbirke, da ugotovimo, ali je to res: (Veter ukrade / rumeno listje, a se / ne obogati.), ali: (Debeli polh spi,/ dolgih sedem dni, srna / ga zastonj budi.) pa: (Bim, bom, bom, bim, bom, /zvecher poje vashki zvon./ Kure gredo spat.), she: (Milo se she ni / nauchilo, da voda / ga sto let podi.) in: (Naslikam sonce,/bleda luna ga zbrise./Naslikam hishe.).

Naj ob zhe povedanem dodam kot zanimivost, da veliko pesnichinih haikujev premore rimo, kar sicer ni znachilno za japonski haiku, pa tudi nasploh za japonsko pesnjenje ne, saj japonshchina ni primerna za rimo - ne prenese rime, rima ji je tuja. Menda sonete pishejo v angleshchini! Nekaj primerov iz obeh zbirk: (Na goro sije / sonchek zlat, v dolini gre / kmet zrnje sejat.); (Pomladanski dan / zhe gre v vrelo poletje,/ zadishi cvetje.); (Odisej, poglej,/ kje vozek imash! Ga dash? Je hrup za obup.); (Sonce je zlatnik,/ bleda luna srbrnik,/ le tem sem dolzhnik.); (Prekrasna slika,/ zarja oko zamika,/ vsak dan velika.); (Ogrlice zlate / pojo chez cvetne trate / zanj, zame, zate...); (Mishka v zaporu / slona obishche, da mu / slashchic prgishche.); (V srcu je trepet,/ drobni ptichek se ujet,/vnuk ga spusti v let.); (Lilija bela,/ chez ograjo se vzpela,/noch jo je vzela.). Upam si trditi, da so to mikavni pesnishki biserchki.