Revija SRP 39/40

Ivo Antich

 

MNOZHICHNOMEDIJSKE BELEZHKE:
MIT ALI NIT
 
 
 
MESO IN HUDICH (TVS 2 - 25. 7. 1999; Flesh and the Devil, ZDA 1927, chb nemi, rezhija Clarence Brown). “Odlichno melodramo so napadali predvsem zaradi svoje erotichnosti in nemoralne zgodbe” – citirani stavek iz predstavitve v tv programu (Delo-Vikend) kljub groteskni rabi povratno svojilnega zaimka, ki lastnosti “pripisuje” vrshilcu dejanja namesto objektu, izpostavlja “problematichnost” zadevnega filma, chetudi seveda danes od nje ni ostalo praktichno nich. Kritika temu filmu ni priznavala posebnih kvalitet, v glavnem naj bi bil plitek, pa vendar je v njem mogoche videti eno od mojstrovin nemega filma. Zgodba je resda dokaj preprosta, mogoche celo banalna, a v pregledni, obrtno solidni rezhiji in ob odlichni igri glavnih igralcev pritegne gledalchevo pozornost in she danes uchinkuje povsem gledljivo (v mizansceni so opazni gledalishki elementi, vendar je vse funkcionalno izpeljano). Oseb ni veliko, vse pa so v medsebojnem konfliktu, tj. v ljubezenskem peterokotniku (dve zhenski, trije moshki) nazorno profilirane in v intenzivni igri, znachilni za nemi film, kljub starinsko okorni kameri in montazhi, nasekani s “stripskimi” dialoshkimi napisi, zazhivijo povsem preprichljivo. Film izpostavi tako rekoch tipichna, klasichna lika nemega filma: usodno, “vampirsko” (vamp-fatale) ljubimko in izrazitega ljubimca (igrata ju Greta Garbo, verjetno njena najboljsha, najbolj znachilna vloga, in John Gilbert s “klasichnimi” brchicami). Fabula: druzhbeno okolje je nemshko plemstvo nekje na zachetku 20. stol., s pruskim oficirskim kodeksom chasti ipd., Greta G. je omedlevajoche “demonichna” grofica z nenavadnim (ironichno pomenljivim?) imenom Felicitas (lat. rodovitnost, srecha, uspeh), ki ima ljubezensko razmerje z Leom von Hardenom (Gilbert), chastnikom, pustolovcem, zapeljivcem, njen mozh grof von Rhaden ju zaloti, napove Leu dvoboj, Leo ga v dvoboju ubije in ker je dvobojevanje prepovedano, je za pet let poslan v nemshko kolonijo v Afriki, pred odhodom prosi svojega najboljshega prijatelja Ulricha von Eltza, tudi chastnika, naj popazi na Felicitas, po treh letih je pomiloshchen in se napoti domov k materi in zarochenki, na postaji ga prichaka Ulrich in mu predstavi svojo zheno – Felicitas, nakar se Leo porochi z zarochenko, sicer Ulrichovo sestro, ki ga je ves chas odsotnosti zvesto chakala (che se ne bi porochila z njim, bi shla v samostan, tako se je bila zaobljubila kot molitvi predano uteleshenje “angelskega” nasprotja fatalke), cheprav je ne ljubi, Leo in Ulrich si napovesta dvoboj, Leova zhena prosi Felicitas, naj preprechi, da bi se mozha pobila med sabo, Felicitas sredi zime hiti na otok, kjer naj bi bil obrachun, led se ji vdre in utone, dvobojevalca medtem merita drug v drugega, v trenutku, ko ona izgine s povrshja, zachutita sprostitev (Ulrich: “Zachutil sem, kot da je padla koprena…”) in se zavesta zablode, spet sta prijatelja, pustolovski Leo in bolj zanesljivi Ulrich sta reshena “demona” (poanto v filmu izreche pastor, ki pove tudi priliko o Davidu in Uriju: “Kadar hudich ne more do nas skozi dusho, ustvari zhensko, da nam pride skozi meso…”).

 

LEDA (TVS 2 – 11. 6. 1999; chb posnetek predstave v SNG Drama Ljubljana iz leta 1971; gostovanje zagrebshkega Hrv. narodnega kazalishta v SNG Drama Ljubljana z isto igro 16. 10. 1999). Zakljuchni, najbolj “intimni” del Krlezheve dramske trilogije o Glembajevih, ki je kot celota nedvomno markantna umetnishka analiza zgodovinskega druzhbenega preloma KUK-SHS v luchi “primerov” iz agramerskega meshchanstva. Leda je napisana 1930, predhodna dela (Gospoda Glembajevi, V agoniji) sta bila napisana tik pred tem, se pravi konec dvajsetih let, torej v istem chasu, kot je bil posnet film “Meso in hudich”. Sorodna fabula, najbrzh je nekaj tega po prvi svetovni vojni “viselo v zraku” tako v Mittelevropi kot dalje na Zahodu. Hrvashko “plemstvo”, pravzaprav “purgerska” jara gospoda s primesjo balkanskega lumpenaristokratstva, ljubezenski peterokotnik, dve zhenski, trije moshki, ostanki (post)glembajevskega avstro-ogrskega brodoloma v novi juzhnoslovanski drzhavi, dva zakona v pridusheni kulminaciji psihosocialne krize: Klanfar (ime asociira rokodelstvo, klamfashtvo in klanovske zveze povzpetnishtva), industrialec, parveni, she nedavno kmet, surov pragmatik v meshchanskem salonu, njegova zhena Melita z groteskno zgovornim plemishkim priimkom Szlougan-Szlouganovechka (sluzhabnishko-plemishki rodovnik), Aurel, akademski slikar, zmes prismuknjene afektacije in pretkanega kompromisarstva, umetnik v znamenju “uspeshnosti” in druzhbene “dragocenosti” (pomen latiniziranega imena: Zlatko), njegova zhena Klara (lat. Chista), dostojanstvena meshchanska dama, nekdanja operna pevka, sredishchna oseba je vitez Oliver Urban (Oliver – lat.-angl. gojitelj oljk, Urban – lat. meshchan, uglajenec, duhovitezh), nekdanji avstro-ogrski diplomat, cinichni intelektualec in estet tik pred emigracijo v Kanado, pisec “globokoumnih” razprav o slikah prijatelja Aurela in ljubimec tako njegove kot Klanfarjeve zhene, z obema spi v eni sami karnevalski nochi, ki je chasovni krog te igre, medtem ko prostor degradacijsko sega od Klanfarjevega salona (1. dej.) prek Aurelovega stanovanja (2. in 3. dej.) do “banalnega”, nich glembajevsko patetichnega zakljuchka na ulici (4. dej.): osamljeni Urban odhaja z vlachugo na kozarec viskija… Podnaslov “Komedija neke karnevalske nochi v shtirih dejanjih” deloma prikriva tragichne podtone, ki pa nikjer ne zrastejo do glembajevskih dramskih paroksizmov; dezorientirane figure nimajo vech pravih mochi za radikalnejshe spopade, marvech se vsa nasprotja v glavnem izchrpavajo v retoriki, ki je seveda kakor zmeraj krlezhevsko izbrushena; gre za odseve hrvashkega psihosocialnega stanja po prvi svetovni vojni, ko se je Hrvashka po Krlezhevih besedah (lep primer znamenite krlezhevske obeshenjashke ironije, ki je zmeraj tudi grenko resnicoljubna avtoironija) skotalila pred srbski prestol kot “prazna steklenica piva”. Znachilno je tudi vprashanje naslova: Leda naj bi bilo ime mladoletnice, ki je model in kmalu naj bi postala she ljubimka slikarja Aurela, v igri se ne pojavi, pravzaprav jo omenja le Aurel, morda je le “fantom” z razsezhnostmi mitskega simbola (Leda – shpartanska kraljica, ki jo je oplodil Zevs v podobi laboda), v bedi vsakdanjosti odsotna “chista umetnost”, morda nikoli uresnichena “velika slika” umetnika, chigar tihozhitja z “gnilimi pomaranchami” (razpadajochi ideali sonchnega juga) v strokovno-kritichni latovshchini hvali, cheprav ga sicer prezira kot slikarja, “prijatelj” Urban (Aurel v dialogu z Urbanom, potem ko je ta opravil spolni akt z njegovo zheno, teatralichno izjavi, da je v “tej provinci” edina vrednota “iskreno prijateljstvo”, sam pa ljubimka z Melito, ki se namerava lochiti od Klanfarja in porochiti z njim, a tega seveda po treznejshem premisleku ne stori). Imetje za prezhivetje, alkohol in seks – to je temeljna formula tega brezizhodnega eksistencialnega kroga, nad katerim lebdi neki povsem neoprijemljivi “ideal”, ki je v bistvu zgolj analogija “gnilih pomaranch” - privid labodje, “devishke” oploditve kot afektirane karnevalske metafore za nastavljashtvo in posilstvo. Posnetek slovenske verzije je v filmskem zapisu ohranil tako rekoch akademsko elegantno predstavo z galerijo igralcev, ki so bili “gledalishki zvezdniki” v 70. in 80. letih: Dusha Pochkaj, Majda Potokar, Shtefka Drolc, Iva Zupanchich, Jurij Souchek, Boris Kralj, Andrej Kurent. Gostujocha hrvashka verzija je bila teatrsko nekoliko ekspresivnejsha in modernejsha, a na enako visokem profesionalnem nivoju v vsakem pogledu; ob njej se je neizbezhno zastavljalo zlasti vprashanje danashnje aktualnosti tako Krlezhe nasploh kot zadevne igre posebej, pach v kontekstu novega velikega preobrata (razpad t.im. realsocializma kot totalitaristichne utopije, hrvashka drzhavna osamosvojitev, desetletna balkanska vojna, obnova “balkanskega” kapitalizma…), v luchi katerega se zdi zakljuchno simbolichno “pometanje” burzhoaznih smeti v precejshnji meri zgolj odmev nekega “pradavnega”, bolj ali manj salonsko izzivalnega literarnega revolucionarstva. Z vidika politichne aktualnosti seveda v nobenem primeru ni mogoche spregledati dejstva, da so vse drzhave, ki so se osamosvojile ob razpadu treh “rdechih federacij” (SSSR, CHSSR, SFRJ – fragmentacija evropskega Vzhoda v zadovoljstvo Zahoda, kjer doslej she ni razpadla nobena drzhava, cheprav so tudi tam obchutne separatistichne tezhnje), v geohistorichnem smislu ostale natanko tam, kjer so bile; s tem je povedano tako rekoch “vse”. Z gledishcha literarnoteoretichne aktualnosti pa je omembe vredna znachilnost drame “Leda”, da je v njej Krlezha svoj sicershnji barochno-ekspresivno sarkastichni naturalizem v obravnavi glembajevske teme nadgradil z izrazito simbolistichno razsezhnostjo; moderne literature si namrech brez simbolichnih (in alegorichnih) konotacij pravzaprav sploh ni mogoche predstavljati. Jasno pa je tudi, da niti najbolj tehtni kritichni pridrzhki ne morejo bistveno omajati Krlezhevega epohalnega pomena v hrvashki literaturi, znotraj katere je v vseh zvrsteh ustvaril prvovrstne, antologijske dosezhke (podobno velja za Cankarja v slovenski knjizhevnosti). Dvajseto stoletje je za hrvashko knjizhevnost nedvomno “Krlezhevo”; njegova mogochna postava je zasenchila vse, ki so poleg njega delovali v utesnjenem, klavstrofobichnem hrvashkem prostoru, she za enega velikana takega ranga ni bilo pravega mesta, verjetno je Andrić po prvi svetovni vojni, ko je bil Krlezha naravnost vulkansko aktiven, tako rekoch “moral pobegniti” iz hrvashke v srbsko literaturo.

 

 

(PRIPIS: V chasu priprav prichujochih zapisov za SRP je v prometni nesrechi na Brachu, na “veliki shmaren” leta 2000, v svojem 40. letu umrla primadona sodobnega hrv. gledalishcha Ena Begović, ki je v “Ledi” na gostovanju v Ljubljani igrala Klaro, zheno slikarja Aurela)

OMIZJE: KONEC VOJNE V JUGOSLAVIJI (TVS 1 – 14. 6. 1999). Pogovorna oddaja o aktualni (zunanjepolitichni) temi, voditelj Edo Zhitnik, dva para sogovornikov po “shemi” dva proti dva: profesorja, strokovnjaka za mednarodno politiko Anton Bebler in Bojko Buchar kot izrazito kritichna do sodobne Srbije in njenega voditelja Miloshevića, “na drugi strani” Milenko Vakanjac, predstavnik Srbske skupnosti v Sloveniji, in Igor Mekina, novinar Mladine, kot zastopnika bolj prizanesljivih, razumevajochih pogledov. Aktualno ozadje je, kot kazhe naslov, kosovski “konec vojne” (z natovskim bombardiranjem ZRJ), ki je zaznamovala prostor nekdanje Jugoslavije v zadnjem desetletju 20. stoletja kot analogon balkanskim vojnam na njegovem zachetku: Jugoslavija je z balkanskimi vojnami nastala, z njimi se je konchala, nachrt “Velike Srbije” se ob 610-letnici kosovske bitke in 85-letnici sarajevskega atentata konchuje s krchenjem v smeri “Srbijice”, mednarodna (zahodna) skupnost je prisilila srbsko vojsko k odhodu s Kosova, skupaj z njo tudi zadnji Srbi zapushchajo “zibelko srbstva” (tako se nakazuje analogija z drugimi balkanskimi “zapushchenimi zibelkami”, za Hrvate naj bi bila to BiH, za Albance Epir, za Makedonce solunska Makedonija, za Slovence Koroshka itd., kajti za Balkan je znachilno, da nihche ni tam, kjer bi “moral biti”…). Nekaj paberkov: BEBLER: Razpad YU se je zachel leta 1981 na Kosovu. VAKANJAC: Na Kosovu je vechina kulturnih spomenikov srbskih, ne ve niti za enega albanskega, po Kosovu so sicer dzhamije…so to albanski spomeniki? Amerishki mediji so kazali srbsko vojsko kot nevarno, vendar je to v resnici majhna vojska naroda z 10 mil. preb. ZDA so porabile 5 mrd dol., da bi zrushile Miloshevićevo oblast na Kosovu, verjetno bi to shlo tudi drugache, ceneje, tako se ta amer. akcija ne zdi preprichljiva. MEKINA: Vojna je samo zachasno ustavljena, razpadanje ZRJ bo shlo naprej. Chete Nata so zdaj pod okriljem OZN, to na pogajanjih v Rambouilletu ni bilo predvideno, v tem je videti delno zmago Srbov… Etnichno chishchenje je stranski proizvod parlamentarne demokracije, primer Kurdov… BEBLER: Gre za poraz Srbije. Kako naprej? Miloshevićev rezhim je glavna ovira za modernizacijo in demokratizacijo. Rusi tu zdaj ne morejo nich, so popolnoma nemochni… BUCHAR: Mandat sil Nata na Kosovu ni omejen, v BiH pa je she, to je nekaj novega. Vse vidnejsha je vzporednica Irak – Srbija: niso shli do konca, rezhim ostaja, che bodo v Srbiji volitve, bo izvoljen Miloshević, morda celo Sheshelj. Zdaj, ob amer. intervenciji na Kosovu imajo vsi veliko pripomb, ko je shlo za BiH, pa so z vseh strani zahtevali, naj vendarle kdo intervenira…BEBLER: Zahod ni imel namena vrechi Miloshevića; poraz ga je okrepil, vojna je homogenizirala Srbe. Kosovo bo dobivalo gospodarsko pomoch, Srbija pa ne, dokler bo Miloshević na oblasti. Likvidacija Miloshevića je prepushchena Srbom. MEKINA: Hrvashka vztraja pri integriteti drzhave, zato so krajinski Srbi izgnani. Tudi BiH je ohranjena kot celota, nihche se ni odcepil. Kosovo pa se oddaljuje od Srbije - fragmentacija Srbije. Zadeva bo zamrznjena in prepushchena prihodnosti. VAKANJAC: Stalne grozhnje s fragmentacijo Srbije, to ni ustrezno. BUCHAR: Namen Zahoda ni delitev Srbije; Kosovo vendarle ostaja v ZRJ, a kot (natovski) protektorat. BEBLER: Glavni vzrok za vojno je srbska politika, njeno vztrajanje pri srbskih mitih.… (Zadevni oddaji so sledili dnevnoinformativni “Odmevi”: tu med porochili vest s Kosova, kako zdaj, po natovski “zmagi” nad ZRJ, svoje domove zapushchajo Srbi, podobno kot she nedavno Albanci; med vojno na Kosovu je izgubilo zhivljenje tudi vech novinarjev; v Teznem pri Mariboru odkrita mnozhichna grobishcha iz chasa po drugi svetovni vojni, verjetno gre za ok. 40.000 Hrvatov - ustashev, domobrancev in civilistov; “Odmevom” je sledil angleshki dokumentarec “Slobo in Mira”, povsem svezh, skrajno aktualen, v ustrezni navezi na “Omizje”: o paru, ki vlada Srbiji, nakazana je teza, da se Miloshević vsiljuje kot reshitelj Srbov, v resnici pa hoche s pomochjo kosovske krize le utrditi svojo oblast, saj so dejansko vsi njegovi nasprotniki v Srbiji utihnili, ko se je zachela vojna na Kosovu, utihnil ni le Slavko Ćuruvija, novinar, nekdanji udbovec, tega se obichajno ne navaja, in bil ubit; pach she eden od izvrstnih dokumentarcev iz studiev BBC, sijajna montazha raznorodnih elementov, uchinek je celovit, plastichen, dinamichen, z zanesljivim komentarjem. Dan prej, 13. 6. 1999, v oddaji “Intervju” na TVS 1, slovenski diplomat Ernest Petrich v pogovoru z voditeljem Ladom Ambrozhichem opozori na “uresnichevanje novega mednarodnega prava”, po katerem naj ne bi vech shlo za absolutno suverenost drzhav kot v 19. stoletju, marvech za omejeno: che bo kje deloval protipravni totalitarist, ga bo mednarodna skupnost odstranila; komentar iz gledalske “oslovske klopi” bi bil, da se to sicer kar dobro slishi, toda dejstvo je, da se avtokrati, kot so Sadam, Slobo, Gadafi, proti katerim so bile sprozhene razlichne mednarodne intervencije, she prav trdno drzhijo na svojih prestolih; ochitno je vsega uposhtevanja vredna teza, da je tudi totalitarizem rezultat dolochenega druzhbenega konsenza, utemeljenega na ekonomskem interesu in simbolichno projiciranega v mitsko sfero, torej tudi srbska politika v bistvu ne more prav nich drugega, kot da tako ali drugache vztraja pri srbskih mitih, she zlasti v luchi dejstva, da je bilo Albancev na Kosovu leta 1945 ok. 300.000, leta 1990 pa dva milijona… Zato je tudi jasno, da opozicija ne more zrushiti Miloshevića, ker zoper njega nima resnichno preprichljive alternative; mogoche je strzhen problema v tem, da je tako albanska kot srbska identiteta pretirano, predmoderno zamitologizirana, prva psihobioloshko, druga psihosocioloshko, zato med njima in z njima racionalnejshi dialog “objektivno” ni mozhen; srbska mitologija “kosovske obrambe” se namrech racionalizira in upravichuje s forsirano perspektivo prihodnje znova aktualne obrambe krshchanske Evrope pred panislamsko ofenzivo ali po domache: “Kar se je zgodilo na Kosovu, chaka vso Evropo, che…”)

 

PRED PRIHODOM AMERISHKEGA PREDSEDNIKA V SLOVENIJO (TVS 1 – 20. 6. 1999). Dokumentarna oddaja o odnosih ZDA – SLO od 1990 do 1999, voditelj – komentator Jurij Gustinchich. Profesionalno korektna osvetlitev dolochene problematichnosti meddrzhavnih odnosov med obema stranema od zachetkov slovenske osamosvojitve do “adventa”: gre predvsem za ochitno amerishko zadrzhanost ob zachetkih slovenskega osamosvajanja, ki naj bi jo manifestativno in dokonchno odpravilo Clintonovo ateriranje med podalpskimi domorodci. Tri bistvene tochke v oddaji: prva je odkritje Urosha Lipushchka, dopisnika TVS v ZDA, ki je nashel dokumente o tem, da so ZDA (predsednik Wilson) zhe leta 1918 razmishljale o mozhnosti samostojne Slovenije; druga tochka je izjava Jamesa Bakerja, tedanjega zun. min. ZDA, v Beogradu 20. 6. 1991, na vprashanje Jurija Gustinchicha, ali bodo ZDA priznale nachrtovano neodvisno SLO (teden dni pred razglasitvijo samostojne SLO 26. 6. 1991): Baker je namrech odgovoril nikalno in omenil, da so ZDA proti enostranskim odlochitvam, ki bi ogrozhale mir (gledano z danashnjega vidika, se tej izjavi morda pripisuje prevelika tezha, kajti Baker je stal poleg Budimirja Loncharja, tedanjega zun. min. SFRJ, in zhe v smislu profesionalne korektnosti ni mogel rechi nichesar, kar bi spodbijalo kolegovo uradno integriteto; CIA je zhe precej pred dogodki napovedala vojno v YU, ZDA uradno res niso spodbujale slovenske osamosvojitve, vendar tudi niso naredile nich pomembnejshega proti njej, odnos Zahoda do procesov na evropskem Vzhodu ob predvidenem, a neprichakovano zgodnjem razpadu socializma je bil v glavnem previden in pragmatichen, morda vchasih tudi cinichno hinavski, ZDA so akcijo “priznavanja” prepustile ZRN in Vatikanu, ki jima je vsekakor ustrezal umik “pravoslavnega” socialistichnega konteksta s katolishkih podrochij jugovzhodne Evrope); tretja tochka je izjava Warrena Zimmermana, v chasu osamosvajanja SLO amb. ZDA v BG, v pogovoru z novinarko TVS Blanko Dobershek, o “garbovski drzhi” Slovenije, kar naj bi se nanashalo na slovensko, deloma tudi hrvashko, drzho hladno odmaknjene sebichnosti ob krizi SFRJ, zaradi te sebichnosti ni bilo dovolj potrpezhljivih pogajanj o sicer omenjani mozhnosti konfederacije, temvech je bila takoj izpostavljena zahteva po odcepitvi, to pa ni bila demokratichna, miroljubna reshitev, marvech nasilna, izzvala je tri vojne, tragedijo tisochev, smrt, rushenje… (V kontekstu prichujochih zapiskov je Zimmermanov “sindrom Garbo” vsekakor zanimiva “zaokrozhitev” z vampirskim efektom “mesa in hudicha”, ki se je na tleh YU v zadnjem desetletju dvajsetega stoletja res izdatno pokazal.)

 

CLINTON, PAPEZH (poglavitna m-medijska dogodka v SLO leta 1999: prvi 21. in 22. 6., drugi 19. 9. ; slednji datum je bil menda napovedan tudi kot “konec sveta”). Junij, zlasti okoli sv. Vida, je “usoden” mesec za Balkan: kosovska bitka (zachetek konca srbske srednjeveshke drzhave), sarajevski atentat (zachetek konca A-O), beograjski atentat (uboj Radića 20. 6. 1928 – zachetek konca SHS, chez pol leta razglashena “Jugoslavija”, ki je kot unitarna drzhava v bistvu obstajala le 12 let). Predsednik ZDA se za 20 ur ustavi v SLO na liniji Koeln – Ljubljana – Skopje, in sicer z izrecno proshnjo, da bi se v LJ srechal tudi s chrnogorskim “disidentskim” predsednikom Djukanovićem. Kuchan v pozdravnem govoru sredi naliva z omembo Ginger Rogers in “Plesa v dezhju” pomesha tri filme, enega slovenskega (Ples v dezhju) in dva amerishka (v slovenshchini znana kot “Pojmo v dezhju” in “Ples na vodi”). Iz Clintonovega govora naj bi sledilo, da SLO tako rekoch “uradno” ni vech na Balkanu, ampak v t.im. jugovzhodni Evropi (slednji termin je taktichno “domiselna” tavtoloshka pogruntacija zahodnih diplomatov). Ugodno je tudi zvenelo Clintonovo priznanje, da je imel “grozljivo” groteskni slovenski srednjeveshki obred ustolichevanja vojvod ob nekem ostanku rimskega stebra vpliv na Jeffersonovo zasnovo amerishke demokracije… Tokratna Clintonova pot na Balkan je zanimiva she z “etimoloshkega” vidika: sega od Ger-manije prek Kor-oshke, Hr-vashke, Her-cegovine, Sr-bije do Gr-chije; v korenu vseh teh imen so variante iste indoevropske zveze glasov K-H-/S/-G-R, pri tem je srbski “s” le satemski ekvivalent… Papezh v SLO 10 ur, v Mariboru, beatifikacija Slomshka. Vsekakor sta oba dogodka tudi uspeh slovenske zunanje politike, pach kot dokaz, da v Dolino ne zaidejo le tretjerazredni politiki, temvech vanjo tudi kaj vechjega “pade izpod neba”, sicer pa stanje blazhenega prichakovanja ostaja (Slomshek she chaka na svetnishtvo, SLO na chlanstvo v EU in Nato).

 

INTERVJU: TONE KRKOVICH (TVS 1 – 11. 7. 1999). Voditelj Lado Ambrozhich v pogovoru z najbolj znanim vojakom slovenske osamosvojitvene vojne. Mozh srednjih let v ochitno izvrstni psihofizichni kondiciji, ptichjega pogleda, izklesanega vedenja in govora. Nadvse ugoden vtis zlasti ob spominu na vsakovrstne uglednezhe, ki neredko posedajo pred kamerami TVS v vsakrshnih chudnih pozah, da se jim izmikajo in mechkajo suknjichi in kravate, ter nakazujejo nekakshne “jogijevske vaje” s premetavanjem noge prek noge in pri tem vesoljnemu gledalstvu kazhejo “goloto” med kratkimi nogavicami in pridvignjeno hlachnico… Krkovich je povedal marsikaj zanimivega, tudi zgodovinsko dragocenega: najprej, ob predstavitvi, da mu ni vshech naziv “brigadir”, ker pach ne gre za socialistichnega udarnika, marvech za generalski chin, ta pa se pravilno glasi “brigadni general”, chin mu pomeni veliko, nanj je ponosen, kajti 1990-1991 so on in tovarishi veliko prispevali k osamosvojitvi Slovenije, zdaj je v profesionalni funkciji generalnega tajnika SDS, ima pa tudi gostilno, vojna za Slovenijo je trajala bistveno dlje kot sploshno znanih “deset dni”, namrech od maja 1990 do oktobra 1991, ko je JLA zapustila ozemlje RS, vse bolj prihaja na dan MSNZ (Manevrska struktura narodne zashchite), to je bila mimo uradne TO vzporedno vzpostavljena slovenska obramba, JLA je kot garant enotne YU in njenega rezhima zastavila razorozhitev slovenske TO takoj, ko je zmagal DEMOS, ukaz o razorozhitvi je bil izdan 15. maja 1990, takrat je bil nachelnik TO general Ivan Hochevar, ki je bil pripravljen izpolniti ukaz, po obchinah so bili zaupni kadri, ki so bili zhe prej dolocheni, da izvedejo to razorozhitev, med njimi so bili taki, ki so se temu uprli, vsa chast njihovemu pogumu, tedaj je bil tak upor izjemno tvegano dejanje, Krkovich je bil tedaj kot oficir JLA, kapetan 1. raz. in nato polkovnik, poveljnik zaprtega obmochja Kochevska Reka, tu je bil center odpora, razorozhitev je bila razumljena kot vojna napoved Sloveniji, vojna pa se po Klausevitzu zachne v trenutku napovedi, JLA je bila tedaj po mochi na shestem mestu med armadami v Evropi, Slovenija ni imela praktichno nichesar, zato je bil odpor organiziran v najvechji tajnosti, tudi v Ljubljani so le redki vedeli za organizacijo, Kuchan, Bavchar, Jansha, Beznik, ni bilo niti imena, prilozhnostno se je reklo “Armada RS”, “Slovenska vojska”, “Jedro odpora”, predvidena je bila dolgotrajna (gverilska) vojna, JLA se je v trenutku, ko je “napovedala” vojno od slovenskega naroda zakonito izvoljeni oblasti, spremenila v okupatorsko vojsko (s tem so bili njeni slovenski oficirji v bistvu odvezani prisege), dilem ni bilo vech, izpostavljena je bila bojna opozicija “mi – oni”, poveljstvo JLA je zhe prej tezhko gledalo zlasti slovensko TO, Kadijević je pozneje pisal, da je bila TO najvechja prevara, kratica MSNZ bo postala legenda, v tej org. je bilo 20.000 oborozhenih, na boj proti okupatorju pripravljenih ljudi, obmochje Kochevske Reke je bilo center za zbiranje oborozhitve, orozhje je prishlo npr. iz Singapura z ladjo do Kopra, nato v notranjost, prihajala je tudi druga oprema, od Anglezhev najmodernejsha za zveze, danashnje prekupchevalske afere so podtaknjene, Slovenija se je tedaj morala oborozhiti, Depala vas je politichna zarota zoper Jansho in vse, ki so dosegli osamosvojitev, ena najpomembnejshih akcij specialne brigade MORIS (tisoch pripadnikov – posebne naloge in zashchita slovenskega vodstva, poveljnik Krkovich) je bilo zavzetje skladishcha protiletalskega in protitankovskega orozhja v Borovnici, to je bila bistvena sprememba v razmerju mochi glede na JLA… Ambrozhich omeni znano resnico, da so po vojni generali obichajno neprijetni politikom (podobna izkushnja njegovega ocheta, znanega partizanskega generala – op. I. A.), Krkovich omeni diskreditacijo, ki ji je izpostavljen od tedaj, ko je zavrnil “srebrni znak svobode”, prej so o njem pisali v superlativih, nato le negativno, omeni tudi “prevaro leta 1945”, ko je bila slovenska vojska razorozhena, Ambrozhich pove, da pozna generale, ki so bili zaradi tega zelo razocharani, bila je pach avnojska obljuba o slovenski vojashki avtonomiji (po analogiji bi podobno zahtevali tudi drugi - op. I. A.), Krkovich pove, da mu je vshech Napoleonova misel, da vsak vojak nosi v nahrbtniku generalsko palico, kako se bo razvil, je pach odvisno od okolishchin… (Vsekakor je Krkovichu zagotovljeno mesto v slovenski “mitologiji”, ko bo ta v svojo zalogo vsrkala verjetno edini trenutek slovenske zgodovine, v katerem sta zmeraj odsotno navzocha slovenska “Antigonina brata” nastopila enotno v interesu nastanka samostojne slovenske drzhave; s tem “formalnim aktom” naj bi po mnenju nekaterih Slovenci iz naroda postali nacija, to pa se zdi “kuriozum”, ker je vprashanje, ali so npr. prebivalci San Marina tudi nacija…)

 

ANTIGONA (TVS 1 – 30. 9. 1999). Posnetek predstave Smoletove drame v Slovenskem stalnem gledalishchu v Trstu. Med prvo svetovno vojno je nemshki knjizhevnik Walter Hasenclever napisal dramo “Antigona” s tendenco o miru in bratstvu med narodi, med drugo svetovno vojno je francoski dramatik Jean Anouilh napisal dramo z enakim naslovom. Slovenski dramatik Dominik Smole je svojo “Antigono” napisal leta 1960, torej globoko v jugorealsocializmu, kot v osnovi razvidno, vendar v neposredno politichnem smislu “neujemljivo” dramsko-pesnishko (v ritmiziranih prostih verzih) metaforo za problem slovenskega bratomorilskega obrachuna med drugo svetovno vojno, pach v smislu izreka: de te fabula narratur. Smoletov izvirni prispevek k aktualizaciji klasichnega mita kot sploshne arhetipske paradigme je ravno “navzocha” odsotnost naslovnega, sredishchnega lika. Kljuchni stavek igre se nanasha na to odsotno junakinjo: “Za neko misel vztrajno ishche smisel”. Dovolj znachilen je tudi “opis” sovrazhnih si bratov, Polineika in Eteokla: “Segrizla sta drug drugega kot stekla psa.” - Vsekakor uspeshna osvezhitev spomina na eno najpomembnejshih slovenskih dramskih del, ki ga je priznavajoche ocenil tudi izbirchni “gromovnik” Vidmar. V zadevni predstavi je ustvaril posebno markantno vlogo Anton Petje kot tebanski kralj Kreon, skozi katerega se lomi “vechni problem” etika – oblast. Ob tej igri se tudi zastavlja “vechni problem” t.im. pesnishke drame; za nekatere Smoletova “Antigona” ne sodi v to (“manjvredno”) zvrst, drugi menijo, da ravno tej zvrsti pripada celoten Shakespearjev dramski opus… Seveda je tukaj she “vechni problem” odnosa med mitom in zgodovinsko resnico. Je mitski odmik nujen? Kako da je umetnishko uspeshnejsha poetizirano mitoloshka transpozicija iz stvarnega konteksta od tistih poskusov, ki o istih problemih govorijo z bolj “realistichno” neposrednostjo? Mogoche je mit, cheprav je po svoje ambivalenten (konstruktiven in destruktiven), res “Ariadnina nit”, ki vodi iz labirinta chlovekove avtorefleksije (mit in nit sta tudi v stari grshchini sorodno zvenechi besedi: mit – mythos, nit – mitos). Ali kot je rekel Borges: “Na zachetku literature je mit in na koncu prav tako.”

 

SIMENON (TVS 1 – 14. 9. 1999); BARTHES (TVS 1 – 12. 10. 1999). Izvrstni, pravzaprav dragoceni francoski dokumentarni oddaji: prva o najpomembnejshem evropskem piscu t.im. kriminalk ali kriminal(istich)nih romanov, druga o verjetno najvechjem esejistu dvajsetega stoletja (v svetovnem merilu). Simenon je mitska figura zhanra, Barthes mitska figura evropskega eseja, ki mu je vtisnil svoj markantni pechat znanstvene dignitete in poetichne briljance. V oceanu literature o mitih in mitologijah je Barthesova zhe “davnega” leta 1956 napisana drobna, sijajno zgoshchena razprava “Mit danes” povsem izjemna in kljub divjanju informacijskega sveta prav nich “zastarela”; v njej je temeljna definicija: “mit je govor”. Je kakshna “zveza” med Simenonom in Barthesom? Mogoche v smislu pojma “trivialnosti”: za Barthesa ni bilo trivialnih tem, pisal je o najrazlichnejshih zadevah, kajti zanj je bila pozicija pisatelja nasploh “trivialna” glede na dogmatichno zastavljene resnice. Zato ni mogoche rechi, da je Simenon “trivialen pisec” ali pisec “trivialne literature”, ker je “trivialen” vsak pisatelj in “trivialna” vsa literatura. Simenon je kvechjemu pisec popularne literature, le ta termin je v modernem smislu literarnoteoretichno ustrezen, ker je nachelno brez kvalifikacijskega predznaka, marvech izpostavlja le zhanrsko intencioniranost v shirshi avditorij. Da Barthesovi spisi niso obichajno “popularno branje”, je seveda jasno samo po sebi.

 

POLNOCHNI KLUB: VENETI (TVS 1 – 11. 8. 2000). Novinarka Vida Petrovchich, ki se sicer obichajno ukvarja s politichno-ekonomskimi temami, je profesionalno ustrezno vodila pogovor z “venetologoma” Ivanom Tomazhichem (Dunaj), Jozhkom Shavlijem (Gorica – IT) in arhitektom-oblikovalcem Oskarjem Kogojem (Nova Gorica). Znano je, da v uradnih strokovnih krogih t.im. venetologija s svojimi tezami o Venetih kot Slo-venetih ali prednikih Slovencev in slovenstvu Etrushchanov velja za trivialno subliteraturo, s katero se niti ne kazhe zapletati v polemike. Nachelno je taka drzha pach legitimna in tu ne pomaga nobeno “cepetanje” ali “butanje po vratih”. Vendar pa mora tudi skeptik priznati, da venetologi razpolagajo z nekaterimi dejstvi, ki so vsaj zanimiva, che nich drugega. Nekaj od tega je bilo nakazano tudi v zadevni oddaji. V tem smislu kazhe omeniti zlasti enciklopedichno, polihistorsko znanje Ivana Tomazhicha, ki med drugim opozarja na ochitne podobnosti med baskovskimi, bretonskimi in slovenskimi besedami in toponimi (npr. Triglav v Bretoniji), na drugi strani pa tudi na zveze s sanskrtom (Indija naj bi bila V-indija, torej Vendija…). Nekoliko provokativno vprashanje voditeljice, zakaj so Veneti tako izginili z zgodovinskega prizorishcha, che so bili organizacijsko mogochni in kulturno imenitni, kot trdijo venetologi, je ostalo brez razvidnejshega odgovora. Sicer pa je z vidika prichujochega komentarja mogoche rechi, da novejsha slovenska venetologija niti ni tak novum, kot bi morda kdo mislil; mnoge venetoloshke (hipo)teze so bile zapisane pri razlichnih avtorjih pred sto in vech leti. Zlasti poljski raziskovalci forsirajo izvor slovanstva na podrochje danashnjih zahodnih Slovanov, pach Poljakov in Luzhishkih Srbov. Tudi po slovenskih venetologih naj bi bila luzhishka “kultura zharnih grobishch” nekakshna izvirna tochka Slo-venetov. Zadevni problemi se bodo gotovo she razchishchevali in venetologija bo odigrala dolocheno vlogo tudi pri izgrajevanju slovenske nacionalne mitologije. Seveda pa zgodovine ni mogoche “popravljati” za nazaj: tudi che bodo vse poglavitne venetoloshke teze nekoch sploshno priznane, ne bo mogoche izbrisati dejstva, da so v “evropskem spopadu” med Germani, Romani in Slovani ravno slednji potegnili “kratko”; trenutno nadvse aktualno antishambristichno chepenje pred vrati EU je “kruto” nazoren dokaz za to. Slovenski venetologi poudarjajo nov pogled na slovensko identiteto, ki da je zahodnoslovanska; ta poskus odmika od balkanstva in Srbov spet privede do Srbov, tokrat pach luzhishkih (srbski mit: Srbi so po nastanku prvi narod na svetu). Pravzaprav: kaj imajo Indijanci od tega, da so amerishki toponimi jezikovno njihovi in da neki slovenski (ljubiteljski) etimolog v njihovih besedah odkriva – slovenske?