Revija SRP 39/40

Ivo Antich

 

MITI, RAZBITI IN SPET RAZVITI

(O stoletju filma in stripa – s posebnim ozirom na Zvitorepca)

 

V senci stoletnice filma je hkrati enako obletnico dopolnil tudi strip (1895/96 – 1995/96). Oba s koreninami segata v 19. stoletje in oba sta kot umetnostni zvrsti v dolochenem smislu postala simbola ali vsaj “tipichna” sociopsiholoshka fenomena/ simptoma 20. stoletja; brez dolochenega uposhtevanja njunega ”prispevka” refleksija tega stoletja, ki je, recheno po Heideggru in njegovem poznejshem poudarku na chasu, “doba svetovne slike” (v dobi tehnike tehnichno razmnozhene, gibljive, projicirane v “svetovni nochi”; prim. tudi Benjaminove misli o stoletju tehnichne reprodukcije umetnishkih del), pravzaprav sploh ne more biti ustrezna. Povezuje ju vrsta formalnih in sporochilno-medijskih znachilnosti, ki jih je mogoche strniti v trinom: kadriranje, populizem, mitologija. Kadrirana pripoved (montazha sekvenc) je bistvena narativna specifika tako filma kot stripa, film – she zlasti risani - je tako rekoch “ozhivljeni strip” ali “fotostrip” (na Hrvashkem so pred drugo svetovno vojno Maurovićeve stripe s teksti pod slikami imenovali tudi “filmovani romani” ali “novinski filmovi”); osnova obeh je “trak”, papirnat ali celuloiden (strip – angl. trak). Pravzaprav film in strip sploh nista “brata”, cheprav sta uradno enako stara, temvech je strip bolj ali manj zatajeni, nepriznani “oche” filma, saj je simptom dolge tezhnje po svojsko fascinantni gibljivi (in narativni) sliki, ki jo je dokonchno “uresnichil”, seveda le kot iluzijo ali optichno prevaro s pomochjo razmnozhenih statichnih slik, shele film (s televizijo, ki je njegov “stranski rokav”, pri koncu stoletja “podaljshan” she z rachunalnishkim ekranom). Oba – film in strip – sta izrazito populistichni zvrsti umetnosti, ki se je v 20. stoletju zaradi tehnoloshkega napredka prav v teh dveh oblikah medijsko najbolj razshirila med mnozhice. Vsak populizem seveda neizogibno nase vezhe dolocheno (poenostavljeno) obliko mitologije, ker je pach “mitotvoren”. V mnozhichnomedijskem populizmu je mit “na koncu” svojega razvoja, razdrobljen, razprshen, “profaniran”, karnevalsko zakrinkan v nepregledno mnozhico lastnih “nadomestkov” (seveda je mit navzoch tudi v visokih, tradicionalno elitnih oblikah moderne in avantgardne umetnosti/ literature, le da je tam drugache “zakrinkan” in “profaniran”, kolikor seveda umetnost nasploh nima “mitskega statusa”; chloveshko mishljenje in delovanje sta pach na vseh nivojih neizbezhno pogojena tako s kontekstom prostora in chasa kot z mitom in arhetipom; ujetost v mrezhe mita je bila zhe Grkom popolnoma jasna; morda je prav “konec mita” glavni mit 20. stoletja, ki je tudi sámo ustvarilo vrsto “mitskih figur”, v politiki zlasti v ideoloshkem kontekstu, ki naj bi odpravil vsako mitologijo, npr. Lenin, Stalin, Mao, Ho, Kim, Che, Tito itd.).

Ob koncu “stoletja filma in stripa” se torej zdi zanimivo pogledati, kakshne mitske figure kot populistichno zgovorna “znamenja chasa” sta ustvarila v prvih stotih letih svojega delovanja. Ne gre za posploshene tipe (kavboj, vojak itd.), temvech v starogrshkem smislu za poosebljene, imensko oznachene like ali novodobne “junake”; kot kazhe statistika, so se na filmskem platnu najvechkrat pojavili Drakula, Tarzan in James Bond. Vsekakor dovolj slikovita in znachilna trojica: demonichni krvoses vzhodnoevropskega porekla, “beli opichnjak” iz afrishke dzhungle z “ekoloshkim” prizvokom in bizarni tajni superagent, ki “reshuje svet”; vsi trije so evropski, pravzaprav angleshki “supermani”, prvi je celo grof, drugi lord (Tarzanovo “pravo ime” je John Clayton, lord Greystoke); igralsko so jih najbolj markantno upodobili Christopher Lee (tudi sam romanskega aristokratskega porekla), Johnny Weissmuller in Sean Connery.

Analogni statistichni kriterij na podrochju stripa zaradi oceanske nepreglednosti materiala seveda ni primeren, zato kazhe uposhtevati simptomalno izrazitost in odmevnost likov. V tem smislu izstopajo Miki Mishek, Popaj in Superman, ki so pravzaprav metaforichno-simbolichne variante amerishkega “nadchloveka” na treh nivojih: zhival, proletarec in superheroj. Miki je poglavitni Disneyev izum, pred stripsko obliko zasnovan v risanem filmu; v duhu svojega socialnega konteksta naj bi predstavljal vsestransko, tako rekoch globalno dinamichnega kapitalistichnega podjetnezha, torej je nekakshen “Superman” v zhivalski (basenski) preobleki; v slovenshchini se kar naprej pojavlja kot Miki Mishka, se pravi v pozhenshcheni obliki, cheprav naj bi bil v mitskosimbolichnem smislu “falichna figura”; nekakshno bolj proletarsko dopolnilo Mikiju, vendar ne v istih risankah in stripih, je nekoliko “vulgarni” Jaka Racman. Popaj je vodilni lik v najbolj originalni in duhoviti stripski “druzhini”, v “Thimble Theatru” scenarista in risarja Elzieja Segarja, ki ga imajo nekateri poznavalci za enega od genialnih ustvarjalcev stoletja; njegov slavni junak je proletarski “Superman”, mornar, ki zhre shpinacho in je od tega boksarsko razpolozhen; stripi o njem so v osnovi groteskna satirichna podoba “malih ljudi” Amerike, njihove mochi in neizchrpnega optimizma pa tudi frustracij. Superman kot junak poglavitnega megahita amerishkega stripa velja za “simbol Amerike”, pravzaprav za simbol “pravega Americhana”, ki je na zunaj vsakdanji skromni slehernik (namrech novinar Clark Kent) z velikomestne ulice, v sebi pa skriva (“arijsko” konstituiranega, cheprav je Goebbels v njem videl Zhida) nadchloveka, kozmichnega heroja; ustvarila sta ga scenarist Jerry Siegel in risar Joe Shuster, ki od edinstvenega uspeha svoje stvaritve nista imela tako rekoch nich; slednji je nehal risati zaradi zloma obeh rok v prometni nesrechi, zadnja leta je prezhivel napol slep v ubozhnici v Kaliforniji; njun primer je skrajno cinichen paradoks v sicer danes zelo natanchnem amerishkem sistemu zashchite avtorskih pravic).

Cheprav prvi, skromni zachetki slovenskega filma in stripa segajo v chas pred drugo svetovno vojno, sta se dejansko razvila shele po njej, se pravi, da zanju ne velja stoletnica, marvech kvechjemu petdesetletnica. Socialne in proizvodne mozhnosti filma in stripa v Sloveniji so tako omejene, da o izrazitih “mitskih figurah” v smislu zgoraj zhe navedenih skoraj ni mogoche govoriti. Kljub temu je mozhno po kriteriju popularnosti in simptomalnosti tudi za slovenski film sestaviti trinom “mitskih likov”. Verjetno se temu fenomenu she najbolj priblizhujeta Kekec (pastirchek iz alpske vashke idile, z nenavadnim imenom, ki asociira pojem “kakec”, torej “izvrzhek”, samorastnishki otrok, ki vodi boj proti zlobnemu Bedancu; srbhrv. turcizem “kekez” pom. pederast) in Vesna (“vzorna” pubertetnica, ki nastopa pod nepravim, “vseslovanskim”, poganskim imenom s pomladno konotacijo, “vechna devica” iz socialistichne meshchanske idile), z nekaj manj popularnosti pa bi bila na tretjem mestu Hudabivshka Meta (Vesnin antipod, kmechka proletarka s prizvokom ostrine ali “hudega bivanja” v priimku, mati devetih nezakonskih, samorastnishkih otrok, nekakshen skrajni povzetek slovenskih literano-filmskih podob matere v smislu cankarjansko brezochetnega nacionalnega “nadjaza”) iz filma “Samorastniki” (po noveli Prezhihovega Voranca, rezhija Igor Pretnar). Igralsko so te like upodobili Matija Barl (prvi Kekec), Metka Gabrijelchich (Vesna) in Majda Potokar (Meta). Slovenski film je torej brez “supermana”, kakrshen se je uveljavil v svetovno vodilnem angloamerishkem filmskem kontekstu; “nadomestek” je predvsem pastirchek (mladoletnik ob dveh zhenskah), kot je podoben lik v Kalinovi izvedbi tudi neokusna, infantilna maskota ali “simbol” nacionalne televizije.

Glede slovenskega stripa seveda ni dvoma: aduti, kot so metierska (risarska in scenaristichna) suverenost avtorja Mikija Mustra (r. 1925, akad. kipar), dolgotrajnost izhajanja epizod (PPP/ PP 1952 –TT 1973), resnichna popularnost in naposled tudi mozhna sociosimbolichna simptomalnost za trojico “mitskih figur” brez konkurence postavljajo karikirane zhivali Zvitorepca, Trdonjo in Lakotnika. Simptomalnost: poglavitni chasopisni, revialni, zvezkovni in knjizhni izidi natanko znotraj jugosamoupravljanja kot oblastnishko tolerirani (totalitarizmi 20. stoletja so tako rekoch nachelno ljubili film in sovrazhili strip) stripski “prispevek” k izvirni socialistichni “razredni idili” med lisjakom (podjetnezh, “politik”, spreten vitalist, ki se znajde v vsakem sistemu), zhelvo (intelektualec) in volkom (proletarec). Svojevrstno eksplicitno politichno konotacijo je sicer Zvitorepec dobil z zbirko politichnih karikatur “Zvitorepec za odrasle”, s katero je Muster leta 1997 knjizhno predstavil svojo vrnitev k aktualni karikaturi v reviji Mag (zhe kot shtudent je namrech risal karikature za Pavliho in druge liste); sicer pa kazhe omeniti, da v zoologiji zvitorepec pomeni vrsto juzhnoamerishke opice, im. tudi kapucin(ec). Junaki “naivnih”, prostodushno eskapistichnih “mitov” so prav tako otroci svojega chasa in prostora, ki opredeljujeta tudi tako navidezno “nevtralne” like in shtorije, kot so zadevne Mustrove stripske stvaritve, med katerimi ne kazhe pozabiti Martina Krpana, izrazitega lika iz slovenske mitologije, ki je Mustra vznemirjal ves chas (strip o njem je zachel risati zhe ob prvih Zvitorepchevih epizodah, v dokonchni, knjizhni obliki ga je izdal 1997; Krpan, “slovenski superman”, je sicer lik, ki zdruzhuje Zvitorepchevo prebrisano okretnost, Trdonjevo bistroumno trdnost in Lakotnikovo plebejsko robatost). V tem smislu se zdi znachilno, da po letu 1990, v samostojni, postsocialistichni Sloveniji in v obdobju rachunalnishkega “booma”, novi knjizhni (t.im. albumski) ponatisi Mustrovih stripov niso bili vech uspeshni in so zastali pri zachetku ambicioznega projekta (medtem ko disneyevska mashinerija z Mikijem Mishkom na chelu neprekinjeno deluje prek geografskih in chasovnih meja, tudi v Sloveniji), tako da she vedno prva in edina celovita izdaja v obliki zvezkov in knjig ostaja tista, ki jo je organiziralo stripsko drushtvo “Klub devete umetnosti” s posebno vztrajnim prizadevanjem predsednika mag. Cirila Galeta (“Dogodivshchine ZTL”, 1981-1988, ok. 50 zvezkov; “Zbrana dela MM – Pustolovshchine ZTL”, 1986-1990, osem trdovezanih knjig). Na delo “Kluba” danes nekateri gledajo s prezirom, toda kljub mozhnim kritikam dejstva ostajajo dejstva, in eno od tukaj zadevnih je pach tudi to, da je v bolj ali manj nenaklonjenih okolishchinah tako rekoch “obudil” Mustra iz (pol)pozabe v chasu, ko so njegove stripe v glavnem imeli zhe za zaprasheno feljtonsko preteklost in nihche ni resno jemal mozhnosti njihove knjizhne reprize (bilo je le nekaj ponatisov v raznih tednikih). Stripi o Zvitorepcu tudi niso prodrli v tujino, cheprav dosegajo sploshno uveljavljene mednarodne standarde; brez odmeva so v glavnem ostali celo v drugih republikah nekdanje Jugoslavije; v nekem srbskem pregledu jugoslovanskega stripa je bil npr. Muster omenjen le kot avtor stripa s partizansko temo “Sinova ognja” (za uveljavljanje izdelkov neke kulture pach ni dovolj le “chista kvaliteta”, temvech tudi zmozhnost za promocijo).

Posebno “atrakcijo” pomeni odnos slovenske kritike, kolikor se je z Mustrom pach sploh ukvarjala. Razpon sega od tradicionalistichnega (realsocialistichnega) dushebrizhnishtva, ki je v Mustrovih stripih videlo nekakshen podomacheni plagiat disneyevskih (zahodnih, kapitalistichnih) neokusnosti in za otroke shkodljiv shund (zaradi tovrstnih napadov je moral leta 1954 za nekaj chasa prekiniti zgodbo “Zvitorepec v Afriki” in jo nadomestiti s “pravo” slikanico “Tivolski junaki”, cheprav so v tedanjem TT v najavah novih epizod tudi Mustrove stripe z rokopisnimi oblachki imenovali “slikanice”, npr. TT 1954, sht. 52, torej enako kot slikanice s tiskanimi teksti pod risbami, ki jih je vzporedno risal za Slov. porochevalca in z njimi v stilu trdega profesionalnega perfekcionizma ustvaril nekaj resnichnih ilustratorskih “izumov”, zlasti “Medvedek Neewa”, “Gozdni prijatelji”, “Lupinica”…) do nekdanjih “avantgardistov”, ki so Mustra prezirali kot producenta potroshnishke “robe”; danes mlajshi publicisti o Mustru pishejo le she panegirike. Potemtakem gre za svojevrsten psihosocialni “chudezh”, da je Muster globoko v kontekstu jugosocializma dobri dve desetletji pod okriljem osrednje chasopisne hishe (Slovenski porochevalec – Delo) vendarle razmeroma varno (kot redno zaposleni ilustrator) ustvarjal svoj stripski opus; ochitno je oblast, ki je tedaj drzhala roke nad vsem, potrebovala tudi dolochen “stripski ventil”. Omeniti velja tudi, da je bil odgovorni urednik dobro urejevanega in zanimivega tednika PPP danes kar legendarni Igor Shentjurc, ki je pozneje postal uspeshen nemshki pisatelj (o njem je pisal Lev Detela v Reviji SRP 1999/ 33-34); pod njegovim vodstvom je bilo v prvih shtevilkah PPP presenetljivo veliko stripov, enega od njih, namrech “Prigode Davida Balfourja”, je “priredil I. Sh.” (cit.), kot pishe ob naslovu; zanimiv je tudi Mustrov strip “Jezhek” (naslovni junak po takrat popularnem humoristu Franetu Milchinskem) v obliki enopasichnih shal; schasoma pa se je navzochnost stripa zmanjshevala in konchno je ostal le Muster z Zvitorepcem. Prav tako je omembe vreden podatek, da je za vechino Mustrovih slikanic v Slov. porochevalcu tekste prirejal novinar in knjizhevnik Tit Vidmar; pri teh priredbah se zdi zanimiva zlasti svojevrstna, nevsiljiva “podomachitev” tuje tematike tako v tekstualni kot v likovni komponenti. “Konkurenca” pri Ljudski pravici in Lj. dnevniku je z drugimi avtorskimi tandemi (LP: V. Grad – M. Amalietti; LD: R. Kragelj – M. Maver) gojila vsebinsko bolj izvirno, a likovno manj atraktivno (stripsko ali tudi “rotmanovsko”) slikanico s podobno formalno strukturo (eno nadaljevanje – tri slike, pod slikami natisnjeni izometrichni tekstovni segmenti).

Od vseh upodobitev trojice ZTL se za prichujochi zapis zdi posebne pozornosti vredna znana reklamna ilustracija iz leta 1970: v sredini je kot najvechji Lakotnik, ki nad levim Trdonjo in desnim Zvitorepcem tako rekoch pokroviteljsko “drzhi roko”. Vsak lik je izvrstno profiliran, vendar so “v krogu”. Postavitev se ne ujema z obichajno navajanim obratnoabecednim vrstnim redom: zmeraj je na prvem mestu Zvitorepec, na drugem Trdonja in na tretjem Lakotnik. Muster je seveda zlasti v zachetku izchishcheval svoje like in odnose med njimi; ti odnosi so bili sprva precej grobi, tako rekoch res “zhivalski”, vse se v glavnem vrti okrog hrane, ki jo mochnejshi skushajo odvzeti shibkejshim, ti pa se branijo, kot pach zmorejo itd. Prva epizoda je imela naslov “Prelisicheni Zvitorepec” (PPP, 11. julija 1952, sht. 1), najprej sta nastopila Zvitorepec, ki je bil zmeraj naslovni junak, in Lakotnik, odnos med njima ni nich kaj prijateljski, pojavi se celo vikanje, a naposled skleneta “vechno prijateljstvo”. Trdonja nastopi shele naslednje leto, ko se Zvitorepcu predstavi: “Trdonja sem, nezmotljivi detektiv” (cit. PP 1953, sht. 28); funkcija intelektualca v druzhbi je torej “detektivska”, to pa je lahko dvoumno: odkriva protidruzhbene elemente, a tudi slabosti sistema (sprva je bil “tretji” v vodilni trojici medved Brundo, ki pa ochitno ni bil dovolj funkcionalen in potem le she redko nastopi, npr. v zgodbah “Zimsko veselje”, TT 1957, “Zimsko spanje”, TT 1973). V eni prvih epizod se pojavi celo lisica, v katero je Zvitorepec zaljubljen, jo reshi iz ciganske kletke in na koncu zgodbe odideta kot kakshen “filmski par” proti obzorju (PP 1953, sht. 14). Sicer pa so ZTL stari fantje, za strip obichajni “svobodnjaki”, vendar ochitno druzhbeno lojalni (njihovo pustolovsko svobodnjashtvo je v dolochenem smislu “subverzivno” zhe samo po sebi, pach glede na rigidnost sistema, v katerem se dogajajo in ki v samem stripu ni eksplicitno nakazan, saj je domache okolje v glavnem predstavljeno z vchasih malce starosvetno podezhelsko idiliko, le v nekaterih zadnjih epizodah se pojavi nekaj neposrednejshe druzhbene satire, npr. “Lakotnikova elektrichna petletka”, TT 19. 9. 1973, ali osamljena, zunajserijska epizoda “Med in mleko pa she tozd”, avtor scenarija TOF, Ned. dnevnik, zach. 14. 2. 1982 (16 nadaljevanj, vmes prekinitev, zadnje nad. dvakrat, nezakljucheno). Dovolj opazno je tudi stilsko iskanje: modifikacije likov, spremembe v kompoziciji stripskega tabloja zaradi vechkratnih sprememb formata zadevnih chasopisov (PPP – PP – TT) itd.; v zgodbi “Na Luno” (TT 1959/1960) se je zgodil oster prelom med starejshim disneyevskim stilom in mlajshim, modernejshim kellyjevskim (Walt Kelly, avtor stripa “Pogo”, ki velja za basensko alegorichno satiro amerishke druzhbe). Vsekakor pa je Mustrovo izhodishche disneyevsko, nekateri so mu rekli “slovenski Disney”, podobno kot velja za “hrvashkega Disneya” Walterja Neugebauerja (oba sta tako rekoch imensko “predestinirana” z vzornikom). Za Mustrove stripe o Zvitorepcu je tudi znachilno, da niso dosledne basni; v njih namrech poleg glavne zhivalske trojice nastopa mnogo likov, ki so karikirani ljudje, zlasti razlichne lepotice (chloveshke lepotice je najti tudi v Disneyevih zhivalskih stripih).

Sicer pa zachetne Zvitorepcheve prigode she niso bile shirshe (“romaneskno”) fabulativno razvite, marvech je shlo za zaokrozhene sekvence s tedenskimi podnaslovi. Prvi Mustrovi stripi tudi niso vsi “zvitorepchevski”; poskushal je she z drugachnimi liki (npr. krajsha stripa “Jakec in Ali aga” in “Trebushko Plahun in njegova druzhina”, oba PP 1953). V intervjuju s C. Galetom je Muster glede tega povedal: “Seveda risba z leti dozoreva, menja pa se tudi sam znachaj risbe kot tudi likov stripov, ki jih ustvarjash. Kot ilustracijo naj navedem lik Zvitorepca, ki je bil na zachetku absolutno najbolj priljubljen med vsemi tremi junaki, vendar pa ga je kasneje v priljubljenosti prehitel Lakotnik. Menda je vzrok v spreminjanju znachajev oseb…” (cit. ZD, k. 6, 1990, str. 225). Takoj na zachetku je bil simbol zvijachnosti in podjetnosti iz slovenske (in sploh evropske: prim. francoski srednjeveshki “Roman o Lisjaku” kot simbolu duhovne mochi meshchanstva; tudi Goethejev obsezhni satirichni zhivalski ep “Reineke Fuchs” z odmevi franc. revolucije) ljudske tradicije – prelisichen; zgodilo se je torej nekaj neobichajnega, neprichakovanega, nepredstavljivega. Prelisichil ga je volk, ki je bil spochetka negativno uglashen lik (prim. Disneyev strip “Hudobni volk”, glavni junak je animacijsko podoben Lakotniku) in pozneje “prevzel vodstvo”. Glede na druzhbeni kontekst (prva leta po drugi svetovni vojni), zveni dokaj “znano” in morda niti ne “chisto nakljuchno”, kajti mitologija je lahko simptomalna tudi “nezavedno”, tako rekoch “proti svoji volji”.