Revija SRP 39/40

Henri Bergson

VREDNOTE SISTEMA VII

 

"ESEJ O NEPOSREDNIH DEJSTVIH ZAVESTI"

 
O NEPOSREDNIH DEJSTVIH ZAVESTI
(Poizkus afirmacije neposrednih dejstev zavesti po
Henriju Bergsonu iz "Eseja o neposrednih dejstvih zavesti")
 

Prevajanje naslovov je obchutljiva zadeva, podvrzhena je najrazlichnejshim intencam. Prav lahko pa bi na primer esej zamenjal z razpravo, saj ga tisti, ki ljubijo predvsem razprave, zhe tako razumejo kot razpravo o ideji trajanja in ideji svobode. Nekoliko svobodnejsha variacija posameznih simbolov naslova bi lahko bila na primer taka: To, kar oznachuje beseda "neposredno", bi lahko oznachili kot: pristno, istochasno, sochasno; besedo "dejstva" pa bi lahko zamenjali z besedami: podatki, data, danosti, informacije ali celo osnove; "zavest" pa: s psiho, dusho, duhom, jaztvom, sebstvom, in tako naprej. V tako variiranem pomembnem sestavljenem simbolu, kot je naslov, bi s kombiniranjem posameznih simbolov lahko izrazili prav zanimive naslove. No, branje eseja pa postavi stvari spet nekoliko nazaj na svoje mesto in pri nekaterih naslovih bi bili bralci lahko she prav posebej razocharani, kot na primer tisti, ki bi radi vedeli, ali chlovek ima dusho ali je nima; ali pa tisti, ki ishchejo duhovnost le v knjigah; ali tisti, ki vidijo zgolj materializirano, objektivizirano zavest, le tisto, ki je v zunanjih simbolih, ko je tam pravzaprav she ni, in tako naprej. Moramo pa si biti na jasnem, da to, kar je prepovedano analitichnim ekspertom, bralcu ni. Bralci povsem svobodno in avtomatichno prevajajo simbole v sebi ustrezne in to delajo tudi, ko berejo v svojem jeziku, in noben pameten avtor jim tega ne brani, variacijo pomenov in polipomenskost si shteje v chast; ker ve, da so besede same po sebi mrtve, se zheli sporazumeti she s tem, kar te le oznachujejo. /Uvod: Rajko Shushtarshich/

 

 

O IDEJI SVOBODE

"Sedaj lahko formuliramo nashe pojmovanje svobode.

Svobodo imenujemo odnos konkretnega jaza in dejanja (deja), ki ga ta vrshi (udejanja). Tega odnosa se ne da definirati ravno zato, ker smo svobodni. Analizira se stvar, ne rasti: razchlenjuje se razsezhnost in ne trajanja. Ali pa, che nikakor ne morete prenehati z analizo, rast nezavedno spreminjate v stvar, trajanje pa v razsezhnost. Samo s tem, ko hochete razchleniti konkretni chas, zhe razprostirate njegove trenutke v homogenem prostoru; namesto dejstva, ki se ostvarja, postavljate dovrsheno (konchano) dejstvo, ko ste zhe zacheli s tem, da ste na nek nachin zamrznili aktivnost nashega jaza, se spontanost pred vashimi ochmi pretvarja v inercijo, svoboda v nujnost. – Zato bo vsaka definicija svobode pritrdila (na koncu dala prav) determinizmu." (102)

Kljuchna misel je apriorna vednost, trditev: "smo svobodni". Do nje se ni mogoche dokopati z analizo niti je ni mogoche dokazati. Che pa nash razum pri tem pochetju vztraja, bo nujno konchal v neki vrsti determinizma, dal mu bo prav in dokazal nesvobodo. Vendar nash um ni analitichen, je celostno sintetichen in se s tem diktatom razuma ne more zadovoljiti. Ponuja nam neposredno preverljivost stanj zavesti in v najglobljih stanjih nashe zavesti umuje svobodo kot neizbezhno dejstvo.

Che se poigramo z nashim razumom in trdimo nasprotno: nismo svobodni; vsakdanje zhivljenje, druzhbena praksa nam to neprestano dokazuje. Kot vidimo, ni tezhav, nash razum to apriorno trditev enako dobro prenese kot prvo. Svobodi smo se odrekli v korist drugih, imeli bomo vso podporo drugih. Socialni sistemi so vrednotno utemeljeni na fikciji socialnega determinizma. Ostane le vprashanje vashega jaza: ali ste se vi osebno s tem odrekanjem pomirili? To je vprashanje vashega uma in ne razuma. Ostane pa tudi sumljivo vprashanje: zakaj so dejavnosti socialnih sistemov tako nepredvidljive, odkod njihova svoboda?

Namesto mojega jaza je nash, druzhbeni mi. In zopet se lahko le chudimo univerzalnosti Bergsonovega umevanja svobode. Naj vas ne moti, che bom v ilustraciji oz. posploshitvi umevanja svobode od jaza na mistvo (t.j. duzhbeno svobodo) she nekoliko svobodnejshi. Sedaj pa lahko formuliramo pojmovanje nashe svobode.

Nasho svobodo imenujemo odnos konkretnega mi in dejanj, ki jih vrshimo (ki jih ta nash mi uresnichuje). In tega odnosa nashega mi(stva), te druzhbene svobode se v svobodnih druzhbah zopet ne da definirati, ravno zato ne, ker smo svobodni. V nesvobodnih se seveda dá. Rekli boste: "Vsaka druzhba za sebe trdi, da je najbolj svobodna." Mi pa bomo rekli: "In vendar so med njimi – druzhbami, in med nami – individuumi obchutne razlike." Svobodni individuum jo lahko dojema neposredno, nesvobodni, t.j. ko je individuum nesvoboden, jo dojema posredno, tako kot mu jo posredujejo dominantne propagande sistemov. Analiziramo torej socialne odnose, objektivizirane in reducirane vloge, ne pa svobodnih ljudi, teh se ne da analizirati. Kot smo videli v predhodnih poglavjih, analiziramo druzhbene dosezhke, in ne druzhbene rasti; njeno institucionalizacijo, in ne osvobajanja.

In che nikakor ne moremo prenehati s stvarnimi druzhbenimi analizami chlovekovega razvoja, v katerih je chlovek stvar – objekt, druzhbeno rast nezavedno spreminjamo v druzhbene dosezhke, nasho svobodno prihodnost pa v lazhno utopijo. Zhe samo s tem, ko hochemo razchleniti konkretni chas, razprostiramo njegove zhive trenutke v utesnjenem prostoru. Namesto zhivljenja, ki se ostvarja, nam postavljate dovrshene ideale, konchno dosezhene cilje kot dejstva. Zhe ko ste zacheli s tem, ste na neki nachin zamrznili aktivnost nashega mi; spontanost naroda, ljudstva se je pred vashimi ochmi pretvarjala v inercijo mase, druzhbena svoboda v druzhbeno prisilo, nujo. Zato bo vsaka definicija druzhbene svobode pritrdila in se udinjala socialnemu determinizmu. Nachrtovana svoboda bo konchala v nekem integralizmu, totalitarizmu, v vsakem primeru v nekem –izmu.

In che nikakor ne moremo prenehati s stvarnimi druzhbenimi analizami – analiziramo kvantiteto zhivljenja in ne njegovih kvalitet, v katerih chlovek ni svobodno bitje, ampak je stvar, objekt odtujenega mi –, druzhbeno rast nezavedno spreminjamo v druzhbeni razvoj, spontano zdruzhevanje pa v institucionalno hierarhijo, v ekspanzijo in dominacijo uchinkovitega, dosezhkovno orientiranega, reduciranega chloveka. Samo s tem, ko hochete razchleniti chloveka na skupek delnih vlog, ga determinirate v stvar, primerno za statistichno in rachunalnishko obdelavo. Ali pa to storite tako, da stvari – artikle dvignete na nivo chlovekovih vrednot, rachunalnik na nivo chlovekovega uma. Institucije, njih centralni registri pa ne potrebujejo chloveka, uporabijo samo njegov del, tega, ki ga rachunalnik lahko registrira, tega, s katerim institucija lahko manipulira. Namesto zhivljenja, ki se ostvarja, nam postavljate vrednostno druzhbo, njene vrednosti, cilje pa kot dejstva, brez katerih civilizacija ne more biti. Zhe ko ste zacheli s tem, ste zamrznili ustvarjalnost nashega mi, spontanost se je pred vashimi ochmi pretvarjala v neustavljivo inercijo, svoboda v nereflektirano, nesmiselno uchinkovitost, disciplino robotov. Taka definicija svobode bo konchala v zlagani svobodi, ki jo bo nadomestilo nevarno in leno udobje nekega druzhbenopolitichnega in ekonomskega reda, v katerem je vse: vse bolj umetno in vsiljeno in zlagano, kot je zlagana svoboda, in to dishi po mrtvilu, po smrti vsega zhivega.

 

V Bergsonovem pojmovanju svobode je izredna mnogopomenskost, eden od pomenov odseva tudi odgovor na neresheno vprashanje vsem tistim, ki so proklamirali vrednoto (idejo) svobode za ostvaritev velikih ciljev, samo da so pri tem pozabili na nekonchano, trajno trajajoche osvobajanje nashega jaza in nashega mi. Lahko vidite socialna gibanja in njih konec v institucionalizaciji spontanitete. Lahko vidite Georgea Orwella, Jevgenija Zamjatina, Aldousa Huxleya. Lahko vidite, dvomim, da je mogoche to spregledati, kako zgodaj je to videl Edvard Kocbek – konkretni udelezhenec nashega gibanja za svobodo konkretnega mi; kako zaman je opozarjal na institucionalizacijo spontanitete, lahko vidite ceno tega nevidenja. Ali ni ta ista misel o ideji svobode vodilo Kocbekovim opozorilom, ko ga je tako kmalu resno zachelo skrbeti za nash mi, za spontaniteto ljudstva ob preobrazbi gibanja v organizacijo, ob birokratizaciji oblasti, njeni odtujitvi, ob razkolu in razslojevanju tega nashega konkretnega mi. Ali niso to iste skrbi, ki so tako zgodaj vznemirile Jevgenija Zamjatina v njegovem romanu "Mi" in Georgea Orwella v njegovi viziji nashega leta "1984".

Kaj tej Bergsonovi misli omogocha tako shiroko napolnitev s pomenom, s pomeni? Njena univerzalnost? Njena globina? Njena zhivost? Je v njej simbolna predstavitev resnichnega bistva svobode? Z vprashanji bi seveda lahko nadaljeval, pa ni potrebno. Nash um ni analitichen, ampak je sintetichen. Brez intuicije ali vsaj brez limitirajochega mishljenja pa se bo zdela ta moja interpretacija le igra besed in konstrukt.

Vrednota svobode ni karsigabodi, ko se je dotaknesh in ko se te ona dotakne in ko se je mi dotaknemo, jo uporabimo, ona pa se nam izmuzne, se mashchuje, nam pokazhe, da je ni mogoche ne imeti, ne dolochiti, ne razdeliti, ne definirati.

Ta Bergsonova misel je hermenevtichni krog, ki nas vracha v svoje izhodishche – k svobodi. In tako nas vsako omejevanje svobode vodi nazaj k njenemu definiranju. Definiranje svobode torej ni nedolzhna stvar, je tisto izvorno dejanje, ki nas vodi v determinizem in iz njega v integralizem, totalitarizem, liberalizem, –izme, ki se jim chlovek, ker je svobodno bitje in je bitje uma, upre iz globine svoje zavesti. Smo mar zachudeni, da nas je ravno ideologija, ki se po imenu utemeljuje na vrednoti svobode, z "liberalnim definiranjem svobode", z definiranjem nashe svobode pripeljala v doslej najbolj pervertirano vladavino: v "prostovoljno suzhenjstvo". Prav to je liberalizem ali neoliberalizem, kakor hochete.

"Svoboda je torej dejstvo in med dejstvi, ki jih ugotavljamo, jasnejshega, gotóvejshega ni. Vse tezhave tega problema in problem sam izvirajo od tod, ker se ... ideja svobode ne dá izrechi v jeziku, v katerega je ochitno neprevedljiva." (103)

Svoboda je neizrekljiva. Odrechi se ji ne moremo. Prepustiti jo samo politichnemu govoru, jeziku, tega ne zmoremo. Che se je odreche nash jaz v korist nashega mi, jo je s tem odrekel nam. Nash mi je pred istim problemom kot poprej nash jaz. /Interpretacija oz. komentar: Rajko Shushtarshich/

 

 

O DEJSTVIH ZAVESTI, KI UMRO
brzh ko jih nasha zavest izreche:
 
O CHISTEM TRAJANJU
 
Povsem chisto trajanje je oblika (zavesti),
ki jo jemlje sosledje nashih stanj zavesti,
ko se nash jaz (jaztvo – sebstvo) prepushcha zhivljenju,
ko vech noche lochevati sedanjih od predhodnih stanj.
Prav zato ne chuti potrebe,
da se popolnoma utaplja (izgublja) v chutnosti
ali v ideji, ki nas preveva,
ker bi tedaj prenehalo trajati.
Ne chuti niti potrebe,
da pozablja predhodna stanja (dushe, sebstva):
dovolj je, ko jih pomni,
teh stanj k stanju sedanjemu ne stavi kot tochko za tochko,
pach pa jih le prezhema z njim,
kot se to dogaja, ko se spomnimo not neke melodije,
rekel bi skupaj stopljenih v harmoniji.
Kaj ne bi mogel rechi, da te note, ko se menjujejo,
zaznavamo vse, vsako naslednjo v vseh drugih,
da je njihova celota kot neko zhivo bitje,
katerega deli se, cheprav locheni,
prezhemajo s samim delovanjem njihove solidarnosti? (49)
Takshna je, ne dvomim, predstava,
ki bi jo sebi o trajanju ustvarilo neko bitje,
v sebi isto (identichno) in spreminjajoche se hkrati,
bitje, ki ne bi imelo nobene ideje o prostoru. (50)
 
 
O JAZU
 
Z eno besedo: nash jaz se dotika zunanjega sveta s svojo povrshino;
nasha obchutenja, ki slede drugo drugemu,
cheprav se drugo v drugem utapljajo,
zadrzhe nekaj od vzajemnosti zunanjega sveta,
ki stvarno zaznamuje (oznachuje) njihove vzroke;
zato se nashe povrshinsko dushevno zhivljenje
odvija v nekem enovitem okolju,
ne da bi nam ta nachin predochanja povzrochal kak znaten napor.
Medtem pa simbolichni pomen te predstave postaja vse vidnejshi,
bolj ko prodiramo v globino zavesti:
notranje jaztvo – sebstvo,
tisto, ki chuti in se navdushuje,
ki se premishlja in odlocha,
to sebstvo je moch,
njegova stanja se spreminjajo in pristno prezhemajo,
globoko spremembo pa utrpe, ko jih lochimo med seboj,
da bi jih razvrstili v prostoru.
No, ker to globlje sebstvo tvori s povrshinskim jazom eno in isto osebnost,
se zdi, da oba neizbezhno trajata na isti nachin. (60)
 
 
O UMIRANJU GLOBLJEGA JAZA NA POVRSHINI ZAVESTI
 
Malo po malem se nasha obchutenja lochujejo med seboj
kot zunanji vzroki, ki so jih vzburili,
in tako z njimi chustva in misli kot obchutenja,
ki so z njimi sochasna. (60)
 
 
O TRIVIALNI ZMOTI NASHE VSAKDANJE (POVRSHINSKE) ZAVESTI
 
Zavest, muchena z nezasitno zheljo, da razlikuje (opredeljuje),
zamenjuje realnost s simbolom,
dejanskost dojema samo she posredno po simbolu.
Ker tako prelomljen in s tem razdeljeni jaz dosti bolj
odgovarja zahtevam druzhbenega zhivljenja in jezika she posebno,
daje zavest takemu jazu prednost in postopoma izgublja
bistvo jaza (bistveno jaztvo – sebstvo). (61)

 

O MOCHI IN NEMOCHI SIMBOLA
 
Da bi se vrnilo to bistveno jaztvo (sebstvo), takshno, kakrshno bi spoznala neskaljena (chista) zavest, mu je potreben mochan analitichni napor, s katerim se notranja in zhiva dejstva zavesti lochijo od njihove podobe (simbola), najprej prelomljene in potem postvarjene (popredmetene) v enovitem (homogenem) prostoru.
Drugache recheno, nashe zaznave, opazhanja, obchutenja, chustva in misli se nam kazhejo v dvojni luchi: v eni so jasne, natanchne, a brezoblichne (brezosebne); v drugi so pomeshane, zmedene, skrajno, neskonchno spremenljive, nestanovitne in neizrekljive (ne iz rechi).
Jezik jih ne bi mogel niti imenovati, ne da bi s tem fiksiral njihovo spremenljivost, niti bi jih jezik mogel prilagoditi svoji banalni formi, che bi jih poprej ne vpeljal v podrochje, ki je skupno vsem.
Kot da so predmeti, ki sem jih neprestano opazhal – ne da bi se mogli prenehati odslikavati v mojem duhu –, konchno vzeli nekaj od mene, mojega zavestnega bivanja. Kakor jaz so tudi oni zhiveli in se starali z mano. Ne, to ni navaden privid...
To je tako, ker je nashe zunanje in tako rekoch druzhbeno zhivljenje za nas praktichno pomembnejshe kot nashe notranje in individualno bivanje. Mi instinktivno zhelimo strniti, zgostiti nashe vtise, da bi jih lahko izrazili v jeziku.
Tako se dogaja, da samo obchutenje, ki je v trajnem bivanju, meshamo z njegovim vnanjim, a stalnim objektom in she posebej z besedo, ki ta objekt izrazha. Kot se prehodno trajanje nashega jaza ustalja s svojo projekcijo v enoviti prostor, tako se tudi nashi, vedno spreminjajochi se vtisi ovijajo okoli zunanjega objekta, ki jih je proizvedel, prisvajajo njegove obrise in negibnost. (61)
 
 
O RASTI DUSHE, BRUTALNIH BESEDAH, MRTVEM JEZIKU
 
Pravzaprav ni ne identichnih obchutenj ne vechkratnih okusov; meni se obchutenja in okusi kazhejo kot stvari, brzh ko jih izlochim in imenujem, medtem ko v chlovekovi dushi skorajda nichesar drugega ni razen rasti.
Jezik ne samo, da nas preprichuje o nespremenljivosti obchutenj, ampak nas kdaj pa kdaj vara o svojstvu chustvovanega obchutja.
Na kratko, beseda jasno zarisana je beseda brutalna, ki zbira vse, kar obstaja. Sploh pa, ko se ozremo na to brezoblichnost v vtisih chloveshkih bitij, rushi ali vsaj skriva najnezhnejshe in nikoli iste vtise nashe individualne zavesti. Da bi ji vrnili z isto mero, bi se morali izrazhati z natanchnimi besedami; a te besede, komaj oblikovane, se vselej obrnejo proti obchutenjem, ki jim dolgujejo svoj obstoj. Izmishljene zato, da bi prichevale, da je obchutenje neobstojhno, mu vsilijo sebi lastno obstojnost. (62)
 
 
O ZHIVIH CHUSTVIH
 
Nikjer ni to rushilno unichevanje neposredne zavesti tako vidno kot v fenomenih chustev. Strastna ljubezen, globoka melanholija preplavljata nasho dusho: tisoche je tu raznih stanj, ki se stapljajo, medsebojno prezhemajo brez jasnih obrisov, brez najmanjshega nagnenja, da bi se ponavljala; to je cena njihove originalnosti. Zmalichijo se zhe, ko v njihovi kaotichni masi razvijemo oshtevilcheno mnozhico: in kaj se bo zgodilo, ko jih medsebojno lochena razvijemo v enovitem miljeju, ki ga bomo sedaj imenovali prostor ali chas, kakor hochete? Vsako od njih si je she malo prej sposojalo nedolocheno osenchenost od miljeja, v katerega je postavljeno: a sedaj, glej ga, je brezbarvno, popolnoma pripravljeno, da dobi neko ime. (63)
 
 
O SOOCHANJU S SEBOJ, REDUKCIONIZMU LOGIKE, MOCHI POEZIJE
 
Samo chustvo je bitje, ki zhivi, ki se razvija in ki se zato neprestano spreminja; che bi ne bilo tako, bi se ne dalo razumeti, da nas ono vodi postopoma k neki odlochitvi; nasha odlochitev bi sicer bila trenutna. A chustvo zhivi in se razvija zato, ker je neprestanost, v kateri se razvija, trajanje, katerega trenutki se prezhemajo: lochujoch te trenutke med seboj z odvijanjem chasa v prostoru, smo temu obchutenju vzeli njegovo zhivost in barvo. Sedaj, glej, smo soocheni s senco nas samih: mislimo, da smo analizirali nasha chustva, obchutenja, a v resnici smo jih zamenjali le s sosledjem inertnih stanj, prevedljivih v besede, to so stanja, od katerih vsako pomeni (tvori) skupno prvino, brezosebno usedlino vtisov, ki jih je v danem primeru sprejela vsa druzhba. Zato mi razsojamo o teh stanjih in na njih uporabljamo svojo enostavno logiko, pripisujoch jim pomen vrste; samo s tem, da smo jih medsebojno lochili, smo jih pripravili za neko kasnejsho dedukcijo. Che nam sedaj neki srchen romanopisec trga spretno stkano platno nashega konvencionalnega jaza in za to navidezno logiko pokazhe osnovni absurd in za tem sosledjem enostavnih stanj kazhe neskonchno prezhemanje tisochev raznih vtisov, ki jih, zhe ko jih imenujemo, ni vech, ga bomo pohvalili, che zhe ne priznali, da nas je spoznal z nami bolje, kot se sami poznamo. ...
Po njem opogumljeni, smo vsaj za trenutek razgrnili zastor, ki smo ga postavili med nasho zavest in nas. Soochil nas je z nami samimi. (63)
 
 
O INSTINKTU RAZUMA, INTUICIJI UMA
 
Naj bo dovolj, che rechemo, da nepremishljena silovitost, s katero se opredeljujemo (orientiramo) v dolochenih vprashanjih, v veliki meri dokazuje, da ima nash razum instinkte: kako bi si (sebi) sicer predstavili te instinkte, che ne s poletom, ki je skupen vsem nashim idejam, vrednotam, to je s skupnim prezhemanjem. (64)
 
 
O MISLIH, NA KATERE NEKAJ DAMO
 
Misli, na katere damo najvech, so tiste, ki bi jih najtezhe upravichili, a sami razlogi, s katerimi jih dokazujemo, so redko isti kot ti, ki so vplivali na nas, da jih sprejmemo. Sprejeli smo jih na neki nachin brez razloga, ker jim njihovo vrednost v nashih ocheh daje to, da njihovo prelivanje ustreza sploshni obarvanosti vseh nashih misli, to, da smo takoj videli v njih nekaj svojega. Zato misli v nashem duhu nimajo tistega banalnega prizvoka, ki se ga navzamejo, brzh ko jih izrechemo v besedah, pa cheprav jih drugi imenujejo z istim imenom, te misli sploh niso iste misli. (64)
 
 
O MISLIH, KI JIH PREVZEMAMO
 
She zdalech pa se vse nashe misli z vso maso nashih stanj zavesti ne zlivajo na ta nachin. Mnoge plavajo po povrshini kot ovenelo listje po vodi nekega jezera. Drugache recheno, nash duh, ko jih misli, jih najde vedno v nekakshni negibnosti, kot da so zunaj njega. Takshne so misli, ki jih prevzemamo dovrshene in ki ostanejo v nas, ne da bi se kdaj zrasle z nashim bitjem; ali pa misli, ki smo jih pustili mimo nashega bitja, da so utonile v pozabi. Bolj ko se oddaljujemo od globokih slojev nashega jaza, vse bolj nasha stanja zavesti tezhé v obliko shtevnega mnoshtva mnozhice, da se razprostró v enovitem prostoru, prav zato kazhejo vse bolj inertno naravo, svoj vse bolj brez(ob)lichen lik. Potem ni treba, da smo presenecheni, ko nam je edino ideje, ki nam najmanj pripadajo, mogoche ustrezno izraziti v besedah; samo pri njih, kot bomo videli, se lahko uporablja asociacionistichna teorija. (64)
S tem bi zakljuchil izbor Bergsonovih misli. Che se sklicujem na njegovo misel, potem ni smiselno, da ta izbor prevech utemeljujem, razlagam, ker bolj ko bi to pochel, bolj bi dokazoval, da sem njegove misli prevzel kot zgolj dovrshena dejstva, namrech kot mrtve misli, ki jih zgolj povzemam. Nekoliko pa bom vseeno moral tvegati.

 

_____
Naslov originala: Henri Bergson: ESSAI SUR LES DONNÉES IMMÉDIATES DE LA CONSCIENCE (uporabljen prevod: Henri Bergson: Ogled o neposrednim chinjenicama svesti; prevedel Feliks Pashić, Beograd 1978)

VREDNOTE SISTEMA IX