Revija SRP 39/40

Frane Goljevshchek

 

VOLITVE NA VASI
(Drugi del)

 

Pri Shkafarju je bilo vse polno pivcev, ki so puhali dim in se vneto prerekali, kar je v tem prostoru pomenilo kot debata. Ob mizi, prav sredi gostilne, kjer so shtirje igrali karte, s she dvema sekundantoma, ki sta zhivchno spremljala potek igre, je bilo she posebej ostro.

Ko so vstopili vashki politiki, so nekateri glasnezhi in prepirljivci za trenutek utihnili, nekaj jih je dvignilo roke, kot v strankarski pozdrav, prav v kotu pa se je nekdo zadrl: “Naj zhivi zhupan Arizona!”

Gospod Arizona se je takoj zavrtel proti njemu in se odzval z zharechimi ochmi. “Naj zhivi!” je rekel ter se shiroko zasmejal.

Potem se je po prostoru slishalo she nekaj podobnih glasov, nakar je bilo politike konec in prerekanje, ki je pomenilo kot debata, posebno tam pri kartah, se je nadaljevalo.

Gospa Brena se ni ustavljala, ampak je shla kar naprej v sosednji prostor, ki je bil stalno rezerviran zanje. Zhupan Arizona je kar od dalech narochal gostilnicharju, naj prinese “tako kot po navadi”, in she dodal na ves glas, da “obchina placha eno rundo za vse, ki so v gostilni”.

To je dvignilo obilo veselega hrupa in tisti v kotu je she trikrat ponovil svoj “naj zhivi zhupan Arizona”.

Zelo umirjeno so se usedli za mizo, le gospa Brena se je malo hrupno z odrivanjem stola stegnila po pepelnik na drugo stran mize in ga v visokem loku nesla k sebi. S tem je nakazala pripravljenost na dobro razpolozhenje.

Zhupan je zaradi svojih narochil malo kasnil, a ko se je posedal, je najprej z ropotom odmaknil dva stola zraven svojega, da si je napravil shirok prostor okoli sebe tako, kot da misli pochenjati kaj posebnega.

“Ste jih slishali?” je vprashal. “Tako morash delati, da bo narod s teboj. Druga stran se bo spet obrisala pod nosom, to vam garantiram! Jebentisveca!”

Ob tem se mu je smeh kar iztresal iz trebuha.

“Zajebali jih bomo, vse po vrsti,” je rekla gospa Brena zhe bolj razpolozhena, z vidno spremenjenim prej tako strogim obrazom.

“Ne podcenjuj nasprotnika,” je ugovarjal gospod Fakin in se obrachal k vratom, od koder bi zhe moralo priti kaj na mizo.

Natakar se je pokazal na vratih in bil takoj ob mizi, kamor je razlozhil “tako kot po navadi” in rekel she “prijetno”, kot ponavadi, ter odshel.

Kozarci so zhvenketali, se praznili in se polnili.

Gospod Arizona je najprej prigriznil.

Nekaj chasa je trajalo, da so si razdelili in vzeli po zhelji ter se tako s prvimi pozhirki in s prvimi grizhljaji splaknili in odteshchali, potem je pogovor stekel gladko kot prej na seji, a tudi vedno bolj zhivahno in vedno bolj burno, vedno bolj predvolilno.

“Razfukali jih bomo!” je kot iz trobente govorila gospa Brena in ochi so se ji svetile. Visoko je dvignila poln kozarec, da ji je vino pljusknilo chez prste. To je veljalo za zdravljico, tako da so vsi poprijeli za kozarce, gospod Fakin pa je zachel z neko kvantarsko popevko.

Morda je prav ta zhivahnost, ki jo je bilo slishati tudi na cesto, pripeljala gospoda Cvrchavca. Morda pa je prishel le na pijacho, kot je sem prihajal vsak dan.

“Pozdravljen, gospod bodochi zhupan!” mu je rekel Fakin, ko se je ta pokazal na vratih. Z gledalishko narejeno gesto mu je kazal, kam naj sede.

“Kandidat. Samo kandidat, ne pa zhupan!” se je nasmehnil gospod Cvrchavec. In neprijetno mu je bilo ob tej neslani shali. Na kandidaturo je pristal samo zato, ker je njegov sin z njegovo pomochjo dobil zaposlitev na obchini in mu je tako, s to privolitvijo, ohranjal sluzhbo. Samo zaradi tega je pristal na to noro igro, sedaj pa, ko je zhe bil vprezhen, je povlekel z vso mochjo, kot v zhelji, da bi bilo chimprej vsega konec.

“Zhupan ne, bosh pa podzhupan, to ti garantiram,” je rekel zhupan Arizona in mu nalil vina do roba.

Gospod Cvrchavec ga je spil na dushek in do dna in zhe se je sprostil in razpotegnil. Kazalo je, da namerava nekaj povedati, vendar vzdushje ni bilo takshno, da bi lahko prishel do besede, kajti bil je premalo nabrushen, da bi se lahko v takshni gnechi prerinil v prvo vrsto. Chez chas mu je do tega pomagal zhupan, ko ga je gromko vprashal, ali bodo vsi njegovi zadruzhniki glasovali zanj, in je takoj dodal, da “che ne bodo, jih bom poslal tlakovat ceste”.

“Jaz zbiram glasove tako, kot jih je Kristus na Oljski gori,” je zachel Cvrchavec in chutilo se je, da mu je ta prispodoba vshech, in videlo se je, da jo je zhe nekaj chasa nosil s seboj in da je komaj chakal, da jo pove.

“Pusti Kristusa na miru, da ne bosh kot on konchal na krizhu!” je rekla gospa Brena.

Vsi so se ob tej duhoviti opombi spustili v velik krohot in povlekli za seboj she gospoda Cvrchavca.

Ko so se izkrohotali, so mu le dovolili, da je porochal in povedal, kako je zhe vse zagotovljeno, da bodo zanj glasovali vsi, ki so kakorkoli povezani s Kmetijsko zadrugo, vsi, ma prav vsi, stari in mladi in tudi veliko drugih, ki jih mastno mazhe z raznimi dobrotami in uslugami.

“Z uslugami jih zvezhesh za vekomaj!” je resno zatrjeval Cvrchavec in prav na koncu, ko je to resnico izpovedal, ga je znotraj nekaj opomnilo, da je tudi on sam za vekomaj zvezan. Zato si ga je sedaj she sam na hitro nalil in prav tako hitro zvrnil. Prisotni so mislili, da je s tem hotel potrditi, kako je potrebno ravnati v chasih, kot so danashnji, z uslugami in drugimi mazhami, in so mu zato zaploskali, kar mu je povzrochilo v dushi dodatno zarezo zhalosti. Toda, tega ni pokazal.

“Opa! da me ti ne bosh na koncu she premagal?” se je smejal zhupan in vprashanje postavil tako, kot da je pripravljen povabiti ga na dvoboj.

“Kar pazi se,” je rekla soprogu soproga Brena, “kar pazi se, da ne bo res tako.” Pri tem se je zresnila in pogledala mozha ostro v ochi. Namrech, vedno ga je opozarjala, da premalo napravi za zmago in da prevech rachuna na rezultate prejshnjih volitev.

Zhupan, kot da je ni slishal, je samo postrani gledal na gospoda Cvrchavca in z narejeno resnostjo zhugal s kazalcem, ob tem pa pel: “EEEeee…”

“Ne boj se, zhupan ne bom,” se je smejal Cvrchavec.

“Ampak vetra jim bomo dali! Dioporko!” je rekel Fakin.

Gospod Erneshtin se je spet otresel svoje bojazljivosti in zatrdil: “Nashi nasprotniki si izmishljajo razne finte in so preprichani, da bodo oni zmagali. To zanesljivo vem.”

“Nich resnega!” je s strogim obrazom na to opombo rekel zhupan. “Nash agent X, ki smo ga zhe pred dvema letoma uspeshno filtrirali v njihove vrste, ni she nich posebnega porochal. Manjka jim denarja! In pameti jim manjka. Zato ni razloga za paniko! Vsake toliko si res kaj izmislijo, ampak vedno ostane le pri tem, da si nekaj izmislijo. To se dogaja tudi zato, ker jim nash agent X dobro mesha shtrene, saj se mu je posrechilo priti prav v vodstvo stranke.”

Gospod Erneshtin se tokrat ni dal ugnati in je spet rekel: “Kaj pa che imajo tudi oni svojega agenta pri nas?”

“Imeli so ga! Seveda so ga imeli. Pa ga nimajo vech! Smo ga zhe likvidirali!” se je smejal gospod Arizona in z njim vsi ostali, razen gospoda Erneshtina, ki je zaslutil, da so med njimi nekatere stvari, ki jih on ne pozna, cheprav bi jih moral poznati, kot strankarski chlovek. To slutnjo je prekril in da bi zbranim pokazal, da tudi on nekaj ve, chesar gotovo vsi ne vedo, je she naprej vztrajal: “Ampak oni imajo na svoji strani Gasilsko drushtvo, to dobro vem, in se, kot tudi prav tako zanesljivo vem, pripravljajo na Gasilsko veselico, ki jim bo navrgla veliko predvolilnih tochk.”

“Prava rech! Pa napravimo she mi svojo!” se je dvignil gospod Fakin. To je rekel tako samozavestno, kot da jo ima, to veselico, zhe pripravljeno v glavi.

Erneshtin je zachutil, da je prishel njegov trenutek, in je zvedavo pogledal po obrazih, da bi ugotovil, ali ima kdo od njih kakshno misel ali kakshen pripraven predlog na to temo. Na hitro je presodil, da imajo “po tem vprashanju” vsi prazne malhe, zato je predlagal brez vsake zadrege: “Napravimo Kravji bal.”

“Kuga? N bod no zagaman, ejga! S morbit na Gorenjskem, ejga?” se je grobo shalil gospod Fakin, ki je dobro poznal ta severni jezik, saj je imel tam sorodnike, ki so mu, sami in she z drugimi sorodniki vsako poletje polnili vse kotichke hishe, tako da je v jeseni zhe krepko zaudarjala po “ejga in kuga”. ( Ta “kmechk turizm” ejga, mi bo zhivce pozhru in vse pod rusho spravu, je vsako leto govoril obupani Fakin v shali in v resnih mislih.)

“Bodimo resni!” je rekel zhupan Arizona in takoj za tem ustrelil kot iz tezhko kalibrskega topa: “Predlagam Ribishki praznik!”

“Kaj ga spet serjesh!” se je razxudila soproga. “To feshto prirejajo zhe dol na rivi. Ne bomo jih posnemali. Mi smo valjda na vasi, ne pa na morju. Bomo ja napravili kaj svojega, madona santa!”

“Dio povero….,” je rekel svetovalec Drajs in shiroko razprl ochi, toda naprej ni znal in je umolknil.

Fakin pa je samo chakal, da vsak pove, kar misli. Ker je bil svetovalec obichajno vedno zadnji, ki je kaj povedal ali svetoval, se je chutilo, da je debata izchrpana, zato je stvari vzel v svoje roke. Govoril je tako, kot da je o vsem tem zhe doma do podrobnosti premislil. Pa ni bil prinesel prav nich od doma. Tukaj, na tem mestu in v tem trenutku se mu je posvetilo v glavi, kar je med razlaganjem she posebej in vechkrat poudaril, in s chimer je dal vedeti, da so tudi v tem kraju in v tem prostoru brihtni ljudje, ki jim pamet dela kot shtoparica.

“Mi bomo pripravili Praznik krompirja!” je rekel. “Krompirja, ki je simbol nashe vasi in, che hochete, tudi simbol nashe stranke!”

“Pardon! Oprosti, ampak moram te prekiniti!” je vskochil Arizona she vedno uzhaljen zaradi zavrnitve svojega prejshnjega predloga. “Prav imash v zvezi s krompirjem in nasho stranko, toda ne smemo tega napachno tolmachiti. Da ima nasha stranka krompir, v prenesenem pomenu seveda, da se razumemo! ga ima zato, ker smo celo vrsto let sejali prvovrstno semenskega, v prenesenem pomenu, da se razumemo! in ga z najboljsho in brezkompromisno selekcijo spravili na ta kvalitetni nivo. Selekcija je bila takshna, da so v nashih vrstah, kot vsi dobro veste, samo tisti od A do F. Vse drugo je izlocheno. In to se je delalo leta in leta, od jutra do vechera, od vechera do jutra! Nasha vrsta je strnjena od A do F! Lepo prosim. Pa brez zamere!”

Ta selekcija je bila resnichno stroga. Skrajno mejo zachetnic imen ljudi, ki so lahko prishli v elitni izbor vodilne stranke, je bila chrka F. Ta je stala kot obrambni zid, chez katerega ni bilo mogoche preskochiti. Tako, da vsi, katerih imena so se zachela od G naprej, so lahko samo hrepeneli po “nebesih”, vstopiti jim ni bilo dano. Zato pa si je gospod Kocina, da bi vstopil v vishji krog, pred nedavnim zamenjal ime iz Kocine na Drajsa, kar pa ga je, po resnici povedano, she vedno spremljalo z neprijetnimi obchutki.

Gospod Fakin se ni dal zmesti in je mirno nadaljeval: “Seveda. Brez dvoma. Kako pa drugache! Od A do F. Tako je v resnici s selekcijo, ki je bila stroga in dosledna, in tako je, che govorimo v prenesenem pomenu, s krompirjem. Tukaj ni nobenega nesporazuma. In che rechem, kar sem zhelel povedati, dejansko in konkretno, v zvezi s Praznikom krompirja, bom rekel tako: organizirali bomo takshen praznik, da se ga bodo nashi volivci spominjali she do naslednjih volitev. Predlagam, da bi za ta praznik skuhali kakshno tono krompirja in ga zastonj delili med ljudstvo. Naj se ga najedo. In si ga zapomnijo! Tudi sol jim bomo dali zastonj, da bodo krompir vanjo slastno potochili.”

“Temu se reche krompir v oblicah,” je mimogrede in spravno pripomnil gospod Arizona.

“Ja, krompir v oblicah,” se je oglasil Erneshtin, “ampak to bo shlo vse na rachun prorachuna! To bo spet stalo! To bodo v resnici plachali obchani z davki!”

Tako je Erneshtin spet vrgel v debato svojo skrb o razsipnishtvu in roke so se mu ob tem tresle.

“Ja, kdo drug pa naj placha, orka boja?” se je zhe razjezila gospa Brena nad neprestanim vrtanjem “umsko zapoznelega” gospoda Erneshtina (tako je namrech sodila o njem), ki pa ga je sedaj imela zhe chez glavo. “Vse bodo plachali obchani, kot vedno. Od kod pa naj vzamemo denar? Iz svojih zhepov? Valjda ne?!”

“Obchani so zato, da vzdrzhujejo oblast, oblast pa je zato….,” je poskushal duhovito zakljuchiti to debato zhupan Arizona, pa se ni mogel spomniti domislice, zakaj pri vragu je zhe oblast, in se je namesto tega le shiroko zasmejal.

“Oblast je zato, da vlada!” je za vse zakljuchila Brena in narochila gospodu Fakinu, da pripravi vse, kar je potrebno za Krompirjev praznik, in she dodala: “Denar za to ni vprashanje!”

“Zjebali jih bomo,” je polglasno rekel Fakin chez mizo, kar je veljalo samo za gospo Breno, in si zhe nekaj belezhil v zvezi s tem praznikom.

“Poshteno jih bomo razfu…” je gospa Brena zateglo povlekla skozi stisnjene zobe, a je prekinila nadaljevanje svojega globokega preprichanja, ker so se nasproti nje odprla vrata in zakajena gostilna je potisnila v prostor gospo Chutaro. Brena je v trenutku preusmerila svoj ostri “razfu…” v raztegnjen “KOOOooo….nashe upanje je prishlo!”

“Ma oshtja vasha, vi leti pijeste eno delaste feshto, jaz naj pa delan za stranko, a? In she za nich delan! Niste se spunli nanka terko, de be me treba povabet. Kaj pensaste, da jaz nisem za to kompanijo? Ali forchi smrdin?”

Chutara se je sproshcheno smejala, ko je to govorila, z dvignjenima rokama, s katerima je zhelela povedati, da se shali in da je prinesla veselje in dobro voljo sebi in zbrani druzhbi.

Usedla se je k zhupanu in ga objela okrog vratu.

“Ne bosh bla jezna, Brena, che malo poshchipan eno stisnen tega tojega preljubega zhupana,” je rekla in ga z glasnim cmokom poljubila na lice.

“Toliko je moj kot tvoj, ta zhupan,” je rekla Brena. “Ti ga kar daj, samo da bodo volitve shle, kot je treba!”

“Pa kaj ti grejo terko pu glavi te volitve? Zanje pensa tuj mozh,” je rekla in spet objela Arizono: “A, gospod zhupan Arizona? Ti si zhupan eno ti bosh she napred zhupan! EEEeee, ti moj Arizona,” ga spet objela, kot da bi bila zaljubljena vanj. She enkrat ga je poljubila na lice in z levo pestjo sunila v trebuh: “Chesh mi det kaj za spet?”

Medtem, ko ji je nalival, je govorila: “On ne bi bil zhupan brez mene eno nanka ne bo bil brez mene!”

Drugi so hudomushno zatulili: “UUUuuu…”

Gospa Chutara je spraznila kozarec in odgovorila na njihov UUUuuu: “Znaste kaj? Brez mozhov ni zhen eno brez zhen ni mozhov. Tako je zmeraj blo, je eno bo! Isto je v politiki. Da znaste: moshke vladajo narode, zhene pa mozhen! V politiki je blo zmeraj taku od Adama in Eve napred. Amen! Zhena drzhi mozha pokonce, che vona popesti, von pade. Isto je anka tan v Ameriki. Vidi Klintona. Von je odvisen samo od zhenske, che bo ostal ali bo pogrno. Kur bo rekla vona, tako bo blo. Orkamalora, da je taku! Isto sem povela danes anka mojemu zblodjenemu bratrance po krvi, uni ki biva v trechjem shtuke gor nad mano, ki je porochen z uno profeshoreso. Zhe nekaj cajta mi se je zdelo, da ni pr chiste, de nima vse kokushe duma. Danes, ku sem vlih tela jet u trej popudan, chujen eno rabuko, ku da je potres. Mi je paralo, da se usuvajo shkale, kur ki je lomasto prote dol. Je vlomo h sosede poli mene: -Ti fukash mojo zheno! Kaj te ni sran?- se je peno eno slina se mi je cedila z ust dol po brade. Ochi je jemu zbuljene eno je shvigal iz zhnjime kur modras. Da znaste kaku se je treso od glave preko riti do kolen, kur de jema letriko u sebe. Uniga brizhniga pa je teshchal za gusho, da ni mogo nanka dihat, komoli de be se brano ali kaj reko. Alora, sen stopla do te moje zhlahte, sen ga primla od zad za bargeshe, pa sem me rekla: –Eno kaj che jo fuka? Ku jo ti premalo. Vidi Klintona, prezhidenta od Amerike, she von je s z uno Lizinsko. Eno kaj? Zhivela Amerika.- Van poven kur ki stojin lete, jaz ben jih zrihtala vsen nashen prezhidentom na moje stroshke, ku ben znala, de bodo ble boljshe gospodarje! Orkodio! Pstmo stat. Eno ta voso, moj bratranec po krve, tuli she napred, kur de ne zastope, bug se ga usmile, eno tuli da so ga vsi naukuli chuli:-Ma ruge rasejo na moji glavi!-. Sezna da te rasejo, perke si en voso! sen me rekla. Pa kaj verjesh, da smo me zhenske? Kaj pensash, de ste nes kipili na place? Da smo vasha last? Da boste z nami nechku taku? Ma ste zhbaljali! Kodio! Vech ki van rasejo ruge, vech mochne smo mi. Da bosh znal! Obrishi si vusta eno pobere se h tvoje zhene, magari pomagaj je pomet posodo, sen mu rekla, pa je vjel she eno brco u ret, pa se je pobral kur uscan pes. EEEeee, mi se ne bomo pistile! E-E-E-e-e-e, zhenske od ambot vladamo moshke!”

“To pravish ti”, je rekel Erneshtin, ki ni mogel dochakati konca govora, in dregal pod rebra sosedu Fakinu, da bi se skupaj malo posmejala in tako preusmerila pogovor drugam.

“Ja, taku rechen jaz, ma isto je rekla anka tvoja zhena, da znash!” je odrezala Chutara in na dushek spet zlila poln kozarec vase.

“Politika je kur pjaca!” je vsa neugnana nadaljevala po zadnjem pozhirku. “anka ten na pjace so zhenske glavne! Ta boljshe! Njeh jih ne prenesesh okule. Noben furbo, ne! Noben! Eno na pjace se prodaja vsega. Vsi pa ponujajo eno in isto: pomidore, papriko, chebulo…..”

“… krompir, fizhol, solato,” se je le okorajzhil Arizona in se shiroko smejal, v upanju, da jo bo tako ustavil. Posebej mu je bilo zoprno, da je prevzela vso iniciativo in vso pozornost preusmerila nase. Pa she malo gnojnice jim je nalila na glavo, vsem skupaj. Pochutil se je nevarno majhnega, tako kot da ni vech zhupan.

“Ma kaj verjesh, da ne znan, kaj se prodaja na pjace? Kaj mi hitash pod noge tuj komper eno fezho! Ma za koga me jemash?”

Sedaj je govorila resno, z razdrazhenim nasmehom in z jezo. Bila je zravnana, kot da je pripravljena na najhujshi pretep. Kazalo je, da se ji je zhupan do kraja zameril s svojim vmeshavanjem v njene besede, cheprav ni bilo tako. Chutara je bila pach v svojem elementu in nich drugega.

“Jaz nisem tela vse nashtevat, ki znamo vsej, da kaj se prodaja na pjace. Sen tela povet samu tu, da je politika kur pjaca. Vsi prodajajo isto robo, eni vech, eni manj. Ma ne ki bi bla ena roba boljsha od druge. Vsa roba je ista. Razlika je samo, ki en zna prodat, druge ne. Treba je znet prodat anka slabo robo. Prodat slabo robo je arte. Dobra gre sama od sebe. Arte je potaknet slabo rubo pod dobro rubo, da se ne vide eno jo prodat za uno ceno, ne? EEEeee…., tu je politika.”

Chutara je imela she veliko v mislih in she dolgo je ne bi ustavili v naletu, che se ne bi takrat prikazal na vratih tisti chlovek, ki je ob prihodu zhupana v gostilno iz kota klical: “Naj zhivi zhupan Arizona”. Njegov prihod je v trenutku preusmeril pozornost Chutare.

“ EEEeee, hoj les, ti moj chlan Delavske demokratichne partije…,” je rekla z razshirjenimi rokami, pripravljena, da bi ga objela.

“Stranke, stranke, ne partije, stranke…,” jo je malo jezno popravljal zhupan, cheprav je bil neizmerno zadovoljen, da se je Chutara le unesla.

“Tu je vse ena pashta! Stranka, partija, vse en drek!” mu je odvrnila in spet veselo in glasno vabila svojega chlana k sebi.

Toda, chlovek “iz kota”, ki se je pojavil v prostoru kot senca, s pochasnim odpiranjem vrat in spet s skrbnim zapiranjem za seboj, kot da bi se bal, da ne bi povzrochil kakshnega ropota (kaj shele, da bi si drznil, tako, na odprtem, iz kota zhe, ki je dalech in ga z dveh strani varujejo stene, glasno rechi -naj zhivi zhupan Arizona-), se je sklonjen in plashen majavo priblizheval gospodu zhupanu.

“Hoj les, bosh sprazno en glesh!” je spet rekla Chutara, sedaj na ves glas, ker ni mogla razumeti, da je ne slishi, kot je to potrebno. Jezilo jo je, ker jo je tako pred vsemi osmeshil, cheprav so vsi to spregledali in ugibali le, kaj hoche ta chloveshka para od zhupana.

“Z zhupanom bi rad nekaj govoril,” je dejal vsem kot v opravichilo in se priblizhal mizi, kjer je sedel Arizona.

“Vesh kaj,” se je izvijal zhupan, “danes ni primeren dan za takshne pogovore, kot jih ti nameravash imeti…..” Res ni vedel, kako naj se ga znebi, ker to, kar je ta chlovek hotel od njega, res ni sodilo, po njegovem, ne v ta chas ne v ta prostor. S prikrito jezo si je vlekel prste na rokah, da so pokali v chlenkih.

“Ker sem zhe tu in ker ste Vi, gospod zhupan, tu, sem rekel, da je prilika, da bi Vas poprosil za res neko…. ampak prav zares chisto malo… che lahko..?”

“Seveda lahko,” se je vljudno smejal gospod Arizona, zhupan, in z nasmehom ploskal z obema dlanema po razprtih stegnih.

“Pjandura stara”, si je mislil in ga ves obupan gledal, na glas pa mu je rekel:

“Tako se zmeniva, glej. Jutri bom imel Dan odprtih vrat. Za vse obchane. Pridi, lepo te prosim, jutri, k meni med osmo in dvanajsto uro. Je prav? Pridi, lepo te prosim, in se bova vse zmenila.”

“Prisezhem Vam, gospod zhupan Arizona, da gre za chisto michkeno majchkeno rech…,” je sitnezh zoprno vztrajal in silil vanj.

“Verjamem ti, da gre za chisto michkeno majchkeno rech, saj si tudi ti chisto michken in majhen, jebentiboga,” je rekel zhupan in vsi so se vrgli v valove smeha.

Dobro se je zhe poznalo, da jih vodijo mochni vinski hlapi.

“Prav, prav, prav…,” se je vdal chlovek “iz kota” in se zhe umikal proti vratom. “Jutri ob osmih. …, ne… prishel bom ob desetih…..”

Zhupan ni vech videl svojega chloveka “iz kota” in je za komolec ustavljal odhajajochega natakarja, ki je zhe chetrtich prishel zamenjat prazne posode, in ga vprashal skoraj shepetajoche:

“Kaj so tam she ljudje?”

“Seveda, she vech jih je, kot jih je bilo prej. Danes je petek,” je vljudno odgovoril natakar.

“Potem pa she eno rundo za vse!” je narochil Arizona, zhupan. Narochil je glasno, da so ga vsi slishali. Z zhe motnimi ochmi je gledal naokoli in pljucha so se mu polnila z navdushenjem, tako da bi najraje zavriskal ob tem shirokogrudnem narochanju.

Kmalu po tem narochilu se je iz sosednjega prostora zaslishalo nekajkrat zapovrstjo: “Hura za zhupana…”

Arizona se je spet dvignil, da bi se shel zahvaliti ljudem v gostilni. Z zaigrano zadrego in z resnichnim ponosom se je obrachal k vsakemu posebej ob mizi in vsakemu zhelel povedati, chesh: “Kaj morem, tako je pach, che si popularen in tudi odzvati se je potrebno.”

Shel je do vrat, jih odprl in zachel mahati z obema rokama nad glavo, tako kot pozdravlja mnozhico velik drzhavnik, ko odhaja v letalo z namenom, da bo shel visoko v nebo in v daljno tujino. Mahal je tudi tako, kot da je zhe zmagal na volitvah. In tako se je tudi pochutil. V tistem trenutku je mislil, da je zhe novi zhupan.

Tisti “hura za zhupana” se je sedaj she pomnozhil in se intonanchno visoko dvignil. Gotovo ga je bilo slishati dalech v okolico.

Ko je Arizona konchal ceremonial in zaprl vrata, je opazil, da je njegov nadlezhni prosilec, chlovek “iz kota”, she vedno ob njih. Za trenutek se je zresnil, tudi zmedel se je, nato se je le zbral in rekel gospe Chutari, naj mu kaj ponudi, ter odshel na svoj prostor.

Chutara je hitro nalila kozarec, napravila nekaj korakov do chloveka, ga objela chez ramena, pristno in krepko, kot ljubljenega brata. Medtem ko je zhejnezh pretakal tekochino v grlo, je pela z visokim glasom, podobnim tistemu, ki se ga slishi v filmih, pri kmeticah na ruskih poljih. Pela je: “Oj, vinchek oj, oj, bod dober z menoj….” Ob tem je s prosto roko krilila po zraku in vsi so z njo zapeli, se med petjem majali in privzdigovali, kot da bi bili na poskakujochem vozu sena.

Kmalu so pritegnili petju she pivci, kvartopirci in prepirljivci iz sosednjega gostilnishkega prostora, nakar so odprli vmesna vrata in se vsi skupaj zdruzhili v eno.

Ko so odhajali domov na zasluzheni pochitek, se je izza hriba zhe nakazovalo jutro.

In od tega jutra dalje so se volitve priblizhevale z vedno vechjo naglico.