Revija SRP 39/40

Frane Goljevshchek

 

FATAMORGANA

 
 
 
POMLADNI UTRINEK
 
Skoz shpranje razmajanih sten
prihaja v prostor shum chebel
in cvetja duh. In mir postal je plen.
Preplavil hudournik je globel.
Nochi so blodne spet,
razgalja silhuete, v njih, oko zhelja.
Iz krajev daljnodaljnih slishi se shepet.
Toplota v dushi plapola.
Odshel bom tja v samoten kraj,
kjer sonce v skrito reber se upre,
ko zvablja iz dremotne zemlje slaj
in zhge in zhge in zhge.
 
 
 
FATAMORGANA
 
Danes je moj svet ves bel,
notranji, zunanji.
V sebi ves zhivim v omami,
zunaj sebe rad bi vse objel.
Skozi beli plet tkanin
sij svetlobe bele.
Misli moje smele
so zashle tja v vrt milin.
Senca mrezhastih tkanin,
v senci prsi bele.
V gredi cvet gosti chebele,
poln sladkih medichin.
 
 
 
PORAZ
 
Nikoli vech chez tebe zhal besede
ne bom izrekel na pushchobni poti,
ki vzela me je nase, kjer v samoti
rotim usodo, da me reshi bede,
ko hrepenenju bil sem se odrekel
po tvojih ustnih in strasti vklenil.
Brez upov bom in zanje se ne menil.
Enako bom sprejel nebo, kot pekel.
Rotitve in zamere sem zatrl.
Napuh izzhgali zublji so ognjeni.
A zharek najin, vem, ne bo umrl.
Rad bom sprejel, kar bosh mi ponudila.
Dajati v slast mi bo vse, kar bo v meni.
In tezhka bol se bo tako blazhila.