Frane Goljevshchek
FATAMORGANA
- POMLADNI UTRINEK
- Skoz shpranje razmajanih sten
- prihaja v prostor shum chebel
- in cvetja duh. In mir postal je plen.
- Preplavil hudournik je globel.
- Nochi so blodne spet,
- razgalja silhuete, v njih, oko zhelja.
- Iz krajev daljnodaljnih slishi se shepet.
- Toplota v dushi plapola.
- Odshel bom tja v samoten kraj,
- kjer sonce v skrito reber se upre,
- ko zvablja iz dremotne zemlje slaj
- in zhge in zhge in zhge.
- FATAMORGANA
- Danes je moj svet ves bel,
- notranji, zunanji.
- V sebi ves zhivim v omami,
- zunaj sebe rad bi vse objel.
- Skozi beli plet tkanin
- sij svetlobe bele.
- Misli moje smele
- so zashle tja v vrt milin.
- Senca mrezhastih tkanin,
- v senci prsi bele.
- V gredi cvet gosti chebele,
- poln sladkih medichin.
- PORAZ
- Nikoli vech chez tebe zhal besede
- ne bom izrekel na pushchobni poti,
- ki vzela me je nase, kjer v samoti
- rotim usodo, da me reshi bede,
- ko hrepenenju bil sem se odrekel
- po tvojih ustnih in strasti vklenil.
- Brez upov bom in zanje se ne menil.
- Enako bom sprejel nebo, kot pekel.
- Rotitve in zamere sem zatrl.
- Napuh izzhgali zublji so ognjeni.
- A zharek najin, vem, ne bo umrl.
- Rad bom sprejel, kar bosh mi ponudila.
- Dajati v slast mi bo vse, kar bo v meni.
- In tezhka bol se bo tako blazhila.