Revija SRP 39/40

Frane Goljevshchek

 

CHEZMEJNA ISTRSKA REGIJA

 

Zdruzhene drzhave Evrope so bile sen zhe mnogih ambicioznih politikov, ki so z zdruzhitvijo evropskih drzhav v mochno zvezo zheleli utrditi tudi svojo “nad-moch za vse chase” in s tem, seveda, zashchititi svoje osebno-politichne interese ter interese svoje nacije. V zgodovini Evrope sta se v tem pogledu najbolj izpostavila Napoleon, cesar Francije, in Hitler, firer Nemchije. Vsak po svoje in vsak s svojimi razlogi sta izbirala sredstva in metode tega zdruzhevanja.

Sedanje zdruzhevanje Evrope se od prejshnjih poskusov v bistvu ne razlikuje, le da so metode drugachne. Zanimivo je, da sta zdruzhevalca prav Francija in Nemchija. Njima se pridruzhujejo she nekatere druge drzhave, kot je Italija, in, lahko bi rekel, she “tretje drzhave”, ki slutijo, da jim bo v tej zvezi lazhje oziroma da jim bo zelo tezhko, che bi iz te mochne ekonomske zveze izpadle. V tej tretji skupini je tudi Slovenija.

Planet Zemlja se je stokratno pomanjshal. V chasu Napoleona se je iz Pariza potovalo v Moskvo nekaj tednov, za chasa Hitlerja nekaj dni, danes je potrebno le nekaj ur. Zato sta tudi danes smoter zdruzhevanja in pristop drugachna kot v prejshnjih chasih. Danes so celo zdruzhevanja na nekaterih podrochjih, v tem majhnem svetu, nujna. To je davek ali pa prispevek (kakor kdo tolmachi) civilizacije, ki je genetsko vnesena v chloveshtvo in ji zato ne moremo ubezhati.

Problematiko EU moramo motriti she iz ocene pogojev in mozhnosti eksistence majhnih narodov v takshni skupnosti. Svoj chas je kakshna zhivalska ali rastlinska vrsta na Zemlji zaradi evolucije propadala in izginevala nekaj tisochletji, nekatera ljudstva so zaradi vojashkih in socialnih “revolucij” ugasnila v nekaj sto letih, danes pa nam lahko zhivalska ali rastlinska vrsta izgine, zaradi “civilizacije”, skoraj izpred ochi (zato so uvedeni strogi zashchitni ukrepi), narod danes lahko ugasne, kot identiteta, v relativno kratkem chasu. Slovenci smo bili nenehno izpostavljeni asimilaciji in raznarodovanju. Te namere smo vechinoma neposredno videli in neposredno chutili in se zato znali temu nasilju lazhje upreti. Ekonomska globalizacija (ta potegne vse druge plasti za seboj), ki se ji ne moremo izogniti (lahko pa veliko pripomoremo k nujnemu povechanju chlovekove in chloveshke “globalizacije” v njej), je lahko zelo tiho in nevidno raznarodovalno delovanje in je zato tudi toliko bolj uspeshno taljenje tistih civilizacijskih struktur, ki imajo shibko hrbtenico nacionalne samozavesti in drzhavotvornosti, kar za Slovence nedvomno velja. Ta nacionalna shibkost je bila tudi razlog krchenja slovenskega nacionalnega ozemlja in slovenske identitete v dolgem razdobju dveh tisochletij. To krchenje je zhe prishlo do roba mozhnega. Od tod dalje je lahko samo razpad.

Drzhavotvornost se kazhe v tezhnji po ohranitvi nacionalnih meja in v tezhnji zashchite nacionalnih ozemelj. Slovenska drzhava je na svoji juzhni meji nacionalno ogrozhena prav zaradi omenjene slovenske premajhne drzhavotvornosti in, nasproti temu, v drzhavotvornosti sosednjih drzhav, ki se kazhe v ekstremih kot ekspanzija. V svoji shibkosti se radi prepushchamo iluziji nekakshne “krshchanske svetovne dobrotnosti”, ki nas bo sama po sebi reshila vsega. Preprichati se zhelimo, da moramo biti dobromislechi in tolerantni do sosedov, ki da so prav tako dobro mislechi in krshchanski, pa chetudi se kdaj pred nashimi ochmi vedejo nekrshchansko. Ob razmishljanju o Istrski regiji seveda mislim na italijanske chezmejne tezhnje, ki bodo zhivele toliko chasa, dokler bo zhivela Italija, tezhnje, ki jim je tudi v podzavesti “zashchita” interesov she iz rimskih chasov, ko je bila Dalmacija sestavni del rimskega imperija. Na drugi strani pa, seveda, mislim she na Hrvashko, ki zheli zashchititi tisti del svojega namishljenega “imperija” iz nekdanje Jugoslavije, predvsem Jadransko morje, ki je bilo zaznamovano kot enoten prostor od Dubrovnika do Italije in se ga je na neki nachin tudi uposhtevalo kot “naravno pravo” Hrvashke. (Seveda, izvzeto je chrnomorsko morje.)

Hrvashka ima ochitne tezhave z razumevanjem razmejitve med Zahodno Evropo in Balkanom (ne toliko v teritorialnem kot v politichno-socioloshkem smislu). Sama je preprichana, da je del Evrope, o Sloveniji tako ne misli, zato vlaga veliko energije v to, da bi bila na morju v kontaktu z Italijo oz. z Evropo, kajti Slovenija po njenem sodi she na Balkan in meja z njo ji ne pomeni meje z Evropo.

Ideologija je vedno trasa ekonomije. In tam, kjer je evropska globalizacija ideoloshko zastavljena, sta, vstopajochim vanjo, nujno potrebna razmislek in zahteva po korekturi. Italija in Hrvashka zhelita z raznimi prijemi uresnichevati svoj sen razshiritve meja in Slovenija ima prav tukaj, v slovenski Istri, najmehkejshi prostor, pogojen z nizko drzhavotvornostjo in nizko nacionalno zavestjo. Tega se Slovenija premalo zaveda, zato pa to najbolje vesta Italija in Hrvashka. In zato sta se v konceptu globalizacije in evropskega zdruzhevanja oprijeli navrzhene mozhnosti ustanavljanja regij in osnovali misel o Istrski regiji, ki bi obsegala hrvashko Istro, slovensko Istro in Trzhashko. Slovenci teh “globalnih” tezhenj ne dojamemo in smo do tega ali indiferentni (kot se je to kazalo pri vladi) ali pa navdusheni, kot so navdusheni politiki nomenklature treh obalnih obchin (ki so, zanimivo, dobesedne naslednice vladajoche strukture bivshega socialistichnega jugoslovanskega rezhima), ki so she vedno indoktrinirani z internacionalizmom.

Ne dolgo tega je Romano Prodi, italijanski politik in visok funkcionar v Evropski skupnosti, z druzhino, kot “turist”, prekolesaril razdaljo med Trstom in Porechem. V Sloveniji tega dogodka niso ustrezno zabelezhili ne mediji ne politiki in ne prebivalci. Pozornost “kolesarju” pa je bila posvechena na hrvashki strani, kjer je bil politichno in medijsko primerno sprejet. Ta simbolika Prodija na kolesu ni nedolzhna. Prodi, visok politik, je chez Slovenijo rahlo povezal dva interesa, mimo slovenskega. Za hrvashke medije je dal izjavo, da je tja prekolesaril, ker je Istra lepa dezhela in ker da je Istra sestavni del zdruzhene Evrope. Iz tega se lahko sklepa o njegovem preprichanju, da je Istra, ozemlje od Pule do Trsta, ena sama evropska regija po naravni, geopolitichni, strateshki in ne vem she kakshni utemeljenosti. In preprichan sem o njegovem preprichanju, da Slovenija nima nich proti temu dogajanju, saj tako ali tako nima potrebnega obchutljivega drzhavotvornega zhivchevja, predvsem na svojih robovih.

Potreben dodatek k zgoraj zapisanemu je opomba, da so pot od Porecha do Trsta zhe dvakrat pred Prodijem prekolesarili predstavniki hrvashke stranke Istrski demokratski zbor skupaj s predstavniki nekaterih slovenskih obalnih oblasti (najbolj vidna med njimi je bila zhupanja Izole Breda Pechan, seveda iz ZLSD).