Revija SRP 39/40

Dushan Nendl

Dokument 1
 

POLITICHNA STRUKTURA IN POLITIKA EZ

Izjava

 

Sedanja politichna struktura EZ postavlja Slovenijo, pa tudi druge kandidatke, v podrejeni polozhaj. Njena pridruzhitvena pogodba vzbuja vtis, da industrijske drzhave EZ nadaljujejo osvajanja evropskega vzhoda to pot ne z vojno, temvech z gospodarskimi ukrepi, izkorishchajoch pri tem propad njihovega gospodarstva zaradi dolgoletnega izchrpavanja s strani komunistichnega sistema. Nova struktura EZ in njena politika do novih chlanic bi morala odrazhati stalishche enakopravnosti in enakovrednosti, medtem pa posamezne chlanice EZ nadaljujejo osvajalne tezhnje z gospodarskimi posegi in politichnimi pritiski, da bi s taktiko izsiljevanja iztrzhile koncesije od kandidatk, kar velja zlasti za Slovenijo. Zahteve Avstrije o priznanju samoukinjene nemshke manjshine v Sloveniji kot avtohtone in povrnitev posestev bivshim fevdalcem dokazujejo tezhnjo ustvariti nova jedra za njeno postopno germanizacijo. Zato se bo zunanji politichni pritisk na Slovenijo, ki se je pokazal zhe pri t. im. shpanskem kompromisnem predlogu, izsiljenem z italijanske strani, v prihodnosti gotovo she stopnjeval. Zavlachevanju sprejetja italijanskega zakona za zashchito slovenske manjshine in njegova neustreznost se je, ob vstopu Haiderjeve svobodnjashke stranke v avstrijsko vlado, pridruzhilo she povechanje pritiska na slovensko narodno manjshino v Avstriji.

Kmalu po padcu berlinskega zidu je Zahod pokupil vech kot polovico industrije na Madzharskem. To dokazuje tezhnjo industrijskih drzhav EZ potisniti drzhave vzhodne Evrope v neke vrste neo-kolonialni polozhaj. To velja zlasti za Slovenijo, saj Evropska komisija celo zahteva ukinitev obvezne uporabe slovenshchine v podjetjih, kar ocenjuje kot diskriminacijo tujih direktorjev. V bistvu pa je to diskriminacija slovenskega naroda v njegovi lastni drzhavi, chesar se Bruselj ne zaveda. Nekatere stvari ali podrochja so nedotakljiva v ocheh naroda. Eno takshnih je jezik kot simbol identitete, kot nacionalna vrednota, kot temelj sporazumevanja in chutenja. Jezika kot uradnega jezika ne sme nihche ogrozhati, spodrivati ali ga pogojevati. To so poskushali Srbi v nekdanji Jugoslaviji po 40 letih slovenske avtonomije – in odziv slovenske javnosti je bil silovit. Zahtevala je odcepitev od takshne federacije, ker se je pochutila nacionalno ogrozheno.

Zahteva po ukinitvi obvezne uporabe slovenshchine v podjetjih je metoda stoletne germanizacije Slovencev, kot jo je izvajala rajnka Avstrija, kar je povzrochilo izgubo 2/3 slovenskega etnichnega ozemlja. Ta zahteva vzbuja upravichen vtis, da hochejo dolocheni krogi v EZ potisniti Slovenijo v dobo pred prvo svetovno vojno, s tem da pokupijo njeno industrijo, nepremichnine in dobijo pravico do kupovanja zemljishch. Upravichena je tudi domneva, da zheli EZ ukiniti Slovenijo kot drzhavo v opomin tezhnjam malih narodov v EZ po drzhavni samostojnosti.

Zato je nevarno, che administracija EZ na daljavo te vtise in domneve podcenjuje in obravnava prikljuchitev Slovenije k EZ teoretichno brezkrvno, brezdushno in birokratsko. Na to se javnost odziva zelo chustveno, enotno in elementarno. Prav isto velja za kupovanje slovenskih zemljishch za potrebe tuje industrije tako kot za zasebne pochitnishke hishe tujcev, kar ljudje v vaseh in manjshih krajih shtejejo kot potujchevanje. Zato se odzivajo z nezaupanjem in upiranjem.

Zmotno je misliti, da bo EZ mochnejsha, che bo vsa industrija vzhodne Evrope v lasti vodilnih industrijskih drzhav. EZ mora dojeti, da globalizacija ni nujno samo vertikalna v smislu washingtonskega konsenza, t.j. v smislu brutalne konkurenchnosti in gospodarske dominantnosti. Obstaja tudi mozhnost horizontalne globalizacije v smislu sodelovanja enakopravnih. Le tako si bo EZ dolgorochno pridobila v vzhodni Evropi moralno upravichenost za svoj obstoj. In s tem naklonjenost javnosti.

Z upravnim osredotochenjem EZ v Bruselj se drzhavam chlanicam odvzema vedno vechji del suverenosti in s tem samoodlochanja. V zameno se jim ponuja multikulturnost, kar je anahronizem, saj je bila Evropa vedno multikulturna. Stalno potrjevanje pravice do lastne identitete prevech spominja na SZ in na socialistichno Jugoslavijo. Vodilno vlogo Moskve oz. Beograda sedaj vedno bolj prevzema Bruselj. Dolgorochno bodo posledice iste, t.j. vedno vechji odpor narodov in razkroj EZ. Kazhe, da se vplivni zahodni narodi niso nichesar nauchili celo iz nedavne zgodovine.

Pri pretekli politiki vodilnih zahodnih drzhav moramo ugotoviti, da bi jugoslovanske vojne morda sploh ne bilo, zagotovo pa ne tako krutega “etnichnega chishchenja”, che bi Zahod prej doumel, da je smrtno nevarno nasilno tlachenje kultur in ljudstev na skupni imenovalec in da bo prishlo do najhujshega ubijanja v imenu prevlade srbske nacionalnosti. Nastopiti bi moral brez oklevanja z jasno grozhnjo Beogradu, da ustavi napade na demokratichna gibanja v Ljubljani. Zagroziti bi moral, da bo podprl slovensko “secesijo”, che bo beograjski rezhim nadaljeval svojo politiko srbskega hege-monizma.

Slovenski pisatelj Janchar ugotavlja: “Prvega svetovnega klanja niso povzrochili mali narodi, pach pa nacionalizmi velikih. Che hochemo novo Evropo in renesanso njene intelektualne skupnosti, potem to ne bo mogla biti Evropa po znanih francoskih, nemshkih ali angleshkih modelih”. Ni dovolj, da se EZ sklicuje le na chlovekove pravice, temvech bi morala priznati tudi kolektivne pravice predvsem malim narodom in narodnostim, che zheli dolgorochno dosechi resnichno vseevropsko notranjo stabilnost.

Na Machiavellijevem nachelu “il sacro egoismo” se ne da graditi nove Evrope. Che se prichakuje od posameznika poshtenost, resnicoljubnost in zanesljivost v dogovorih, zahteva danashnja doba, da se ta etichna nachela uveljavljajo tudi v mednarodnih in meddrzhavnih odnosih. Zato cheshki predsednik Havel predlaga “shiroko gojitev moralnega reda, ki je lahko edini vir sposhtovanja pravil chloveshke skupnosti in tako tudi cement nashe civilne druzhbe”. Brez tega ni mogoche uresnichiti “socialnega miru in stabilnosti, zadovoljstva in blaginje”.

Che bo EZ ostala brez obchutka za razmere v manjshih drzhavah, bo prishlo she do vechjega nezadovoljstva njihovih prebivalcev in do odpora proti vkljuchitvi v EZ. V javnosti mora vodstvo EZ krepiti obchutek, da gre za zdruzhevanje enakopravnih drzhav, ki imajo najvishjo stopnjo sposhtovanja do zgodovinskih, vchasih tudi tezhko priborjenih chustev in pravic narodov. To gotovo velja za slovenskega, pa she tudi za katerega drugega.

EZ je sprejemljiva za Slovenijo in Slovence samo pod pogojem, da bo dosledno uposhtevala nachelo enotnosti v raznolikosti. Priznavanje kolektivne pravice pomeni, da mora EZ priznati malim in tudi najmanjshim narodom ne samo

1. kulturno samobitnost, ampak tudi

2. gospodarsko samostojnost in

3. ozemeljsko celovitost.

Kolikor parlament EZ ne bo odlochno nastopil proti italijanskemu in avstrijskemu krshenju mednarodnih pogodb z ozirom na zashchito slovenskih manjshin ter priznal zelo majhnim narodom in narodnim manjshinam poseben status zashchite, lahko upravicheno prichakujemo povechanje nestabilnosti v tem delu Evrope.

Politika EZ bo dolgorochno uspeshna takrat in samo takrat, che bo v skladu z "duhom chasa", t.j. che bo realno in v okviru mozhnosti stremela k ravnotezhnemu polozhaju enotnosti v raznolikosti. Kazhe, da se v Bruslju ne zavedajo:

l. kakshen velik pomen ima za stabilnost Evrope njena politika do malih narodov in drzhav ter

2. da je za male narode zakon o prepovedi prodaje zemljishch tujcem nujen pogoj za njihovo zashchito in s tem stabilnost njihovega prostora, je torej v bistvenem interesu Evrope in s tem posredno tudi celega sveta.

Poslano:

predsedniku evropske komisije Romanu Prodiju, Bruselj,
predsednici evropskega parlamenta Nicole Fontaine, Bruselj,
evropskemu politichnemu centru, Bruselj,
Madelaine Albright, State Department, ZDA,
britanskemu ministerskemu predsedniku Tonyju Blairu, London,
nemshkemu zunanjemu ministru Joschku Fischerju, Berlin,
bavarskemu drzhavnemu ministru Reinholdu Bockletu, München,
luksemburshkemu Inshtitutu za evropske in mednarodne shtudije, Luksemburg,

Podpisniki:

Viktor Blazhich, novinar, Ljubljana
Prof. dr. Marko Kos, Ljubljana
Prof. Ingrid Marinich, Ljubljana
Prof. Franc Marinich, Ljubljana
Prof. dr. inzh. Dushan Nendl, Maribor
Prof. dr. inzh. Silvo Vidmar, Ljubljana
Prof. dr. Franc Vodopivec, Ljubljana
Eva Zhigon, B.Sc., Ljubljana
Inzh. Ivan Zhigon, Ljubljana

Datum: 25.06.2000

Odposhiljatelj:

Prof. dr. inzh. Dushan Nendl, Cankarjeva 18, 2000 Maribor