Revija SRP 39/40

Boris Vishnovec

 

POLET

 

V dodelanosti opravljanja rutinskih nalog poleta se je ustvarjal obchutek negibnosti. V monotonosti ponavljanja dolochenih operacij je obstajalo stanje ujetega mirovanja, ki se je polagoma stopnjevalo do toge odrevenelosti. Povsem je bila prisotna zaznava, da od tu ne moresh pobegniti nikamor. In ta zaznava je bila v vechnem nasprotju z dejstvom, da se je kabina v tistem trenutku premikala z neznansko hitrostjo.

Teo, poveljnik ladje. Nekoliko trshat in hkrati gibek. Gladkega obraza in ostrih ochi. Sledi vsaki kretnji posadke. Vsakemu utripu monitorjev… Program… Delovanje strojev… Naloga in cilj poleta… Vitki in visoki Borg. V profilu je opazna nekakshna mehkoba. Poudarjena z rahlo valovitimi, svetlimi lasmi. V ocheh ta vtis razpade. Ostane samo togi pogled znanstvenika, ki je usposobljen za obvladovanje tehnichnih in teoretichnih predpostavk. Ozhivi za hip le tedaj, kadar odkrije odstopanja od utrjenih teoremov... In on sam. Ime nich ne pomeni. Vasilij. Vzdrzhuje zvezo z Zemljo. Z njimi sta she znansvenik-geolog in matematik, pa pilot plovil, ki po potrebi zapuste ladjo. Nich vech romantike kot ob prvih poletih k zvezdam, ko so slavili chlane posadk kot heroje. Pogumu prvih vesoljcev sledi tehnichna popolnost obvladovanja operacij med poletom.

Pomembni so samo priucheni gibi. Skoraj mehanichni. Ki si jih je Vasilij pridobil med dolgotrajno vadbo na zemlji. Odgovor o opravljanju naloge je vselej nedvoumen. Uspeshnost dela, uspeshnost opravljanja naloge je lahko le stoodstotna. V vsakem hipu jo potrjuje rachunalnik. Ta uspeshnost ga je pripeljala med izbrance. Ta sposobnost mu je podarila pogled na zvezde... Pogled na zvezde in na Zemljo iz vesolja je plachilo za vse, chemur se je odpovedal v zhivljenju.

Trenutek, ko je zvedel, da je vkljuchen v posadko, je zabrisan v daljavi. V daljavi chasa, ki ima med zvezdami povsem drugachen zven. Predstavlja neizpodbitno gotovost. Ne odteka kot na Zemlji. Chas je ena izmed konstant poleta, ki je razviden v utripanju krivulj. Predstavlja povsem realno konstanto. Predstavlja pridobitev za vsakega chlana posadke... Naporne priprave. Chakanje na start. Oddaljevanje od Zemlje. Pogled na celine. Vse je zabrisano v daljavi. Pogled na Zemljo z vishine predstavlja uresnichitev davnih sanj. Njegovih. Vseh ljudi... Najboljsha posadka, ki so jo izbrali po napornih testih. Za izpolnitev zahtevne naloge. Izbranci, ki utirajo pot naslednjim generacijam. Polet k zvezdam. In sanje pesnikov. In on sam, ki je postal nosilec te velichastne naloge. Tudi polet poteka kot nekakshne sanje. Sanje, v katerih se notranjost kabine rahlo oddalji. Zanihajo predmeti v njej. Kot misel, ki se izvije iz chloveka… Prehod v tishino medzvezdnega prostora. Prehod v neskonchnost. Na ekranu se pojavljajo ozvezdja. Drse drobci svetov. Nihanja ugaslih sevanj. Odtisi mrtve svetlobe. Odgrinjajo se vechne uganke… Pred njimi se razgrinjajo odgovori, ki jih poshilja na Zemljo. Zemlja… Bleda sled v preteklost. Ta misel o Zemlji. Zavita v pozabo. Kljuje v molku medzvezdnih poti.

"Kaj se v tem hipu dogaja na Zemlji?" se obrne k Borgu.

"Shli smo na pot, da razkrijemo praznino vesolja," odvrne namesto Borga poveljnik ladje.

"Praznina je v nas samih. Ne v vesolju!" zamrmra Vasilij in odtrga pogled od monitorja.

"Ni nasha naloga, da razmishljamo o tem," reche Borg in se znova zazre v izrachune.

"Vem. Vem. To vprashanje ni zajeto v kodeksu tehnichnih parametrov poleta," je Vasilij zajedljiv.

"Kaj v resnici zhelish?" ga strmo pogleda poveljnik. Tokrat ima raziskujoch pogled.

Zveza z Zemljo!

Utripajoch signal... Nekdo bedi v kontrolnem stolpu. Dan in noch. Kakshni so pravzaprav zemljani? Katere brazde je zarisal chas v njihove obraze. Marsikaj se je moralo medtem na Zemlji spremeniti. Samo on je tak kot tedaj, ko se je ladja odtrgala od rodnega planeta. Leta. Desetletja. In stoletja. Kakshen je njihov zven in pomen v globinah vesolja?… Odda rutinsko porochilo in signal utihne.

Edini nachin sporazumevanja. Edina sled Zemlje. Oddaljene. Izgubljene... Besede so ga zvabile na pot. Romantichne besede vseh, ki so si predstavljali vesolje povsem drugachno, kakor ga dozhivlja on sam.

Govorili so o svojih namishljenih predstavah. Kaj predstavljajo sanje chloveka? Vsi meseci nepopisnih muk ob vadbi. Meseci, ko se je povsem priblizhal podobi idealnega vesoljca. Idealnega. Izrazheno v odstotkih uspeshnosti, ki jo v vsakem hipu posreduje rachunalnik.

Vasilij si je z rahlo kretnjo obshel chelo. Rahel dotik, ki naj ublazhi bolechino. Topo vrochico, ki udarja v senceh in se spushcha k ochem… Bolechina... Sprejme jo kot ugodje. Kot edini glas, ki je odmev nekdanjega zhivljenja.

Zakoplje se vase. In chaka. Da bolechina popusti. "Predstavljamo najboljshi del chloveshtva," se kot odziv oglasi poveljnik ladje. "Samo mi smo uspeli opraviti vse teste!"

"A vesh, da se mi zhvizhga!" izstreli odgovor.

"Kaj bi pravzaprav zhelel?"

"Poslusham samo fraze. Te ne pojasnjujejo nichesar. Ne na Zemlji! In ne v vesolju!"

"Se naj obrnemo? Naj odlozhimo izpolnitev naloge?" je iznenada glas poveljnika ves preiskujoch.

"Vseeno mi je. Vprashanje in odgovor. Kakshen je v resnici chlovek? To imamo zapisano v nas samih!"

"Prijavil si se! Sedaj dilema odpade. Samo en odgovor obstaja: Cilj! In ta je jasen!"

"Nihche ne bo napravil stroja iz chloveka!"

Odgovor je ostal na Zemlji. Da. Na Zemlji. Toda Zemlja je sedaj drugachna. Ni vech taka kot tedaj, ko so odshli na pot, si je govoril Vasilij… Spomin je bolechina. Bolechina, ki se oglasha in pritiska na sence. Nekakshna toplota. In obchutek, da razpadash. Kot da bi se v kabini pokvarila naprava, ki uravnava dotok zraka… Naprave so popolne. Tudi stroji so popolni. Tochnost podatkov je neizpodbitna. Z besedami se je odpravil na pot. Besede, ki so ga preprichale. Dvignile do vznesenosti. Ni poznal nemira. Zagnanost. Bila jo nekakshna obsedenost. Samo otrok, ki se zagnano podi za zhogo, je z vsem bitjem ujet v drhtavico gibanja. Lahko se poistoveti z odbojem, glasom, odmevom... S chim se lahko v tem trenutku lahko poistoveti on sam? Nekakshno potovanje v dvoje. Pot po gozdu. Nato obala, ob katero pljuskajo valovi. Zaniha v ritmu valov. Skupaj sta strmela v sonchni zahod, ko je ognjena krogla padala v zaton. Kakshne so sedaj njene poteze... Ostaja samo izraz v ocheh. Mehkih. Voljnih in globokih. Nezhnih, da se lahko vsak trenutek potopi vanje kot v valove. Tam je vesolje. V njenih ocheh. Ves svet. In zvezde. Val, ki se dotakne dlani. Lepota. Zemlja, odgovarja ji kot odmev njenih misli. Svojih besed… Tedaj ni poznal dvomov. Dvomi so se prelevili v bolechino, ki se ga jo dotaknila pozneje. Ki se ga dotakne v tem trenutku. Tudi bolechina ovija predmete v kabini z mehkobo. V mehko meglo zabrisanih robov. Neostrina. In prozorne sence. Sence, ki upogibajo glasove. Te prepozna v zamolklem odmevu neostrega, zabrisanega pogleda. Spozna, da obzhaluje, ker odhaja v daljavo. Nekaj dragocenega je zapustil na Zemlji. Nekaj, kar je del njega samega.

Poveljnik she vedno strmi v Vasilija. Za hip iztrgan iz svojih prislushkovanj pogonskim strojem. Vasilij je v tistem hipu preprichan, da bi se odlochil drugache, che bi moral znova na pot. Sled ga vodi na matichni planet. Chlovek postanesh tedaj, kadar v drugem chloveku razberesh sled pogleda. Toda poti nazaj ni vech. Samo bolechina se vracha kot dragocen obiskovalec… In tudi ta misel, da se je na Zemlji medtem vse spremenilo. Tudi to je odmev bolechine, ki se vracha kot najdrazhji gost.

Poveljnik in Borg se odmakneta od njega. Tudi drugi chlani posadke so zachutili napetost. Poveljnik in Borg prichneta vnashati podatke v rachunalnik. Zaupala sta jih veznemu chlenu med chlovokom in strojem.

V pogledu je she vedno neostrina, kot bi jih opazoval skozi stekleno prizmo. Nato se podobe izostre. Pogled je znova jasen. Lahko razlochi predmete v kabini. Zveza z Zemljo. Zazre se v signal… Zemlja… Odprtoo… Veter… Ljuudje… Zraaak… Vecheeer… Val... Val... Ponavlja v sebi znane besede. Pogleed.

"Izpolnili bomo svojo nalogo" se k njemu nagne poveljnik ladje.

Ob poveljniku stoji Borg – brezizrazen in napet.

_______

 

Poveljnik ladje zapishe v dnevnik: "Na chlanu posadke izvrshili poseg. Rachunalnishka diagnoza potrjena. Brishite spomin. Izvrshite kortikalno amnezijo mozhganske skorje. Podrochja navedena v diagnozi."

Nato se poveljnik ladje nagne nad ladijski dnevnik, vpishe parametre poleta ter doda: "Polet poteka po nachrtu!!"