Revija SRP 39/40

Boris Vishnovec

JUBILEJNO LETO IV

 

JUBILEJNO LETO

V

 

Predvideval sem, da se bo ta serija, ki je postala zhe nekakshna nadaljevanka, zakljuchila s shtevilko IV. Pa sem se zmotil. Vchasih me namrech kakshen neprichakovan dogodek razburi, vrzhe iz tira, pa hajd pero v roko. Tako je bilo tudi tedaj, ob koncu leta 1999, ki je za nekatere shtel kar za zachetek novega tisochletja. Kljub skromnemu znanju matematike, bi si drznil trditi, da bo novo tisochletje nastopilo ob prichetku leta 2001 oziroma ob zakljuchku leta 2000. Bolj kot ta dejstva me je razburila vsa evforija okoli prichakovanja, ki naj pomeni nekakshen preobrat v novo dobo chloveshtva, za nekatere pa tudi konec civilizacije in zachetek kozmichnih katastrof. Kot samostojni kulturni delavec bi moral v teh prelomnih trenutkih samemu sebi zastaviti program dela po odlochilni prelomnici oziroma razmishljati o nacionalni strategiji nadaljnjega pochetja na podrochju kulturne politike.

V skladu s tradicijo pa se ob pomembnih praznikih vse prichne in nadaljuje s skakanjem po trgovinah. Smo pach tipichen primerek potroshnishke druzhbe, ki je s spremembami prinesla tudi mozhnost, da si bozhichka ali pa tudi dedka Mraza poleg vseh drugih ugodnosti in priboljshkov lahko narochite kar v Salomonovem oglasniku. Kakshen uchitelj lahko zaigra tudi obe vlogi, zadosti svojim neizpolnjenim igralskim ambicijam, hkrati se ob obisku pri narochniku dobro podpre in she kakshen tolar dobi za povrh. Otrokom pa je tako vseeno, samo da dobe darila, srechne pa so tudi stare mame, posebno tiste, ki so zhe izpregle in jim vnuki predstavljajo edino zhivljenjsko radost. Druzhinski dogodki potekajo tako po domache in bolj sposhtljivo, kot se o teh starih obichajih izrazha znani angleshki dramatik, ki je napisal slushno igro "Harijev bozhich". Vseeno pa me je igra nekoliko vznemirila, ker sem se znashel v podobni vlogi samotarja in opazovalca dogodkov. Zaskrbljujoche je, che se ne odzovesh tem vsakoletnim norijam, ki se vrste tako vztrajno, kot bi jih nekdo zvito razporedil skozi vse leto. She vedno govorim o letu 1999, pa naj gre za obisk visokega drzhavnika, za lunin mrk, obisk cerkvenega poglavarja, potem pa, kot omenjeno, vse v zvezi s preskokom v novo tisochletje.

In sedaj, v zgodovinskem letu 2000, ko se nam obeta zgodovinski prodor med velikane evropskih narodov, se ob zachetku leta vprasham, kako se bo to vse izteklo. Mislim seveda na uvrstitev slovenske nogometne reprezentance v konchnico evropskega prvenstva. Prorachun in vse ostalo, skupaj z volitvami, bomo zhe pokrpali, stare zamere bodo ostale in tem se bodo pridruzhile novejshe, nekaj nerganja zaradi umetnishkih pokojnin, potem pa zhiveli zhogobrci! In nato v boj za naslednjo pomembno uvrstitev, pa je pogled chloveshtva uperjen naprej. Umetniki pa venomer nekaj brskajo za nazaj ali pa ishchejo dlako v jajcu tudi v sedanjosti, ki so jo tako uspeshno uspeli soustvarjati. Res pa je, da zhive med umetniki razlichni tichi, kar sem zhe nekajkrat omenil. Tudi zame bi se spodobilo, da bi pokrpal vso kramo iz preteklosti, pa ti jo hudich vedno zagode, ko prinasha pretekla dozhivetja, ki jih le z velikim trudom lahko oblikujesh v kolikor toliko prebavljivo celoto. Toda she vedno smo v blizhini velikega preskoka v shtetju chasa, ki niti ni trenuten preskok, ampak preskochno obdobje. Enkrat bo tudi to vse lepo za nami.

Kljub vsemu pa sem ob razpredanju o zachetkih pisanja odkril neko logiko razvoja, vse od prvih gimnazijskih poskusov, ki jih nisem obeshal na veliki zvon, ker smo bili pach shportna generacija, pa do zadnjega leta v tisochletju, ko je izshel moj roman "Okus po morju". Ta knjiga se je zakolichila kot mejnik nekega daljshega obdobja, iz katerega lahko tvegam preskok naprej ali pa obsedim na lovorikah. Lovorike bi postavil pod narekovaj. Ob pripovedih prednikov, posebno glavnega junaka v romanu, sem polagoma razkrival tudi psihologijo zhivljenjskih situacij in preobratov, vse do tistega, kar nas zaznamuje na daljshi rok in sega nekam v daljave chasa. Spoznal sem, da povratni dogodki, ki izstopajo iz obichajnega vsakdana, delujejo dolgorochno in preskakujejo daljsha obdobja, ob takem vrtanju, kot je pisanje romana, pa udarijo na dan. Ob sporochilu teh preteklih dogodkov in zaznamovanosti z dogodki iz preteklosti bi chlovek skoraj prichel verjeti v reinkarnacijo, po domache pa bi se temu reklo sporochila iz podzavesti, genska koda ali pa tudi vse tisto, kar vchasih uvrshchamo pod nakljuchje, pa po premisleku lahko prepoznash, da niti priblizhno ni nakljuchno. To so dogodki, zvoki, besede ali osebe, ob katerih se prepoznash. Zazvene v tvoji notranjosti s polnim zvenom, v tebi puste odmev.

V romanu "Okus po morju" so torej zachetki, potem pa si slede vse tiste "novele o ljubezni", ki so nashle svoj ozhji izbor v knjigi z enakim naslovom in so se bolj dotikale odrashchanja, vsakdana, chustev in kriz. Predstavljajo izbor iz vechjega shtevila novel, ki so nastajale v daljshem chasovnem obdobju in izhajale v razlichnih revijah. Che bi se knjigi obetali boljshi chasi, bi jih lahko sestavil v novo knjigo ali pa po teh motivih zasnoval roman, ker je tako rekoch vse na dlani, samo sesti bi bilo treba za pisalni stroj ali pa (oh, kaj so si izmislili) za rachunalnik. Pa smo sredi sedanjosti, ko nas je preplavila tehnologija in nam tudi grozi, da nam otopi she tisto malo chutov, kar nam jih je ostalo. Tako pa venomer poslusham vprashanja: Ali pishesh na rachunalnik? Kot da bi mi rachunalnik lahko kaj olajshal vsebino napisanega, da ne govorim o temi, ki se imenuje kompozicija in nadgradnja. S tisto napravo, ki mochno seva in ti kvari vid, lahko popravljash besedila, ki si jih prej z muko sestavil, in olajshash delo tiskarjem, ne vem pa, kako naj si z njim pomagam pri prej omenjenih postopkih.

Novi chas je pripomogel k temu, da sem nekoliko pogledal iz svoje luknje ali, kot se je izrazil znani pisatelj, ki lepo pogreva svoje tekste ob morski obali, jaz pa se trudim, da prezhivim ob polenih in premogu sredi ljubljanske sibirske zime: "Saj zhivish kot nekakshen gozdni mozh". Ta stavek je hkrati pomenil, da naj grem ven iz bajte, se kdaj razburim, ali kot so te spodbujali v preteklem rezhimu, naj se angazhiram. Povedati morash jasno in glasno, kdo je fejst poba in kdo je zajeban. Kakshen hudich je shele ta elektronska poshta, to komuniciranje po zhicah, ko sploh ne bosh vech dobil stika z zhivim chlovekom, ali ni to ravno nasprotno od tistega, da naj se chlovek angazhira? Vracham tako milo za drago, saj tudi besedila v "Srpu" pristanejo na internetu. Kaj bi shele storil Cankar, che bi imel rachunalnik in elektronsko poshto? Najprej bi napisal chrtico, ki bi se je morali sholarji napiflati na pamet, namrech, da mu mama ne more kupiti rachunalnika in se pochuti kot najvechji revezh. Vashki revchek brez rachunalnika. Pa kako je Plechnik sploh spravil skupaj svoja dela brez rachunalnika? Torej vidite, da je potrebno imeti poleg rachunalnika she nekaj, chesar ti mama ne more kupiti, lahko pa prinesesh tisto kar s seboj v zibko.

Pa filozofiranje gor ali dol, v pogodbah natanchno pishe, da morash besedilo oddati na disketi. She pishkavega chlanka nikamor ne spravish, che ga ne znash prepesniti na disketo. Skratka, zhe dalj chasa skusham zlomiti svoj prirojeni psiholoshki odpor do rachunalnika. Vendar izhaja ta odpor tudi iz drugih vzrokov. Che sem se v delih, ki sem jih omenil, vrachal v preteklost ali vsaj obdelal delchek sedanjosti, za to so bile dobre tudi reportazhe, mi nihche no more ochitati, da ne razmishljam o prihodnosti. Tu je namrech moja slavna vesoljska ladja Primus, ki se je v zadnjih letih vechkrat pojavila v obliki radijske drame na programu ljubljanskega radija. Zgodovinsko sporochilo prihodnjim generacijam, cheprav sem bil oznachen kot gozdni mozh, je dogajanje na segmentu chloveshke psihe, kjer je she mozhno intuitivno predvidevanje razvoja prihodnjih dogodkov in kjer se ne sme pustiti zavesti od nadvlade strojev ali kakshnih zakolichenih kodeksov, do mozhnosti, da pametni stroji docela prevzamejo polozhaj v svoje roke. Namrech, vsi ti preskoki, ki jih je zakolichil tehnichni napredek, niso prevech vplivali na razmah chlovekove humanosti in chlovechnosti, in to jo tisti segment, ki naj ga zapolni dobra literatura, ne pa senzacionalistichni chlanki in spodbujanje potroshnishtva.

Toda: Tu smo, vashi smo! Zlezel sem iz svoje luknje, v katero sem se zabunkal, da sem dokonchal prej nashteta besedila in she nekaj filmskih scenarijev, in se sprehodil po Ljubljani. Priznam, da sem mesto komaj prepoznal, toliko sprememb jo bilo v zadnjih desetih letih. Vsi ti supermarketi, sama plastika in pleh, komaj se pretolchesh do kakshne prijetne prodajalke, pa ves ta asfalt in gnecha pleha v najbolj zakotnih ulicah. Cela dezhela je vsa navrtana z luknjami, skozi katere naj bi drvele limuzine. Lepo zlozheni izdelki v plastichnih ovitkih, pa pasha za ochi na stojnicah z zelenjavo. Zavrti se ti v glavi, ko se sprehodish po kakshnem sejmu, elektronika, Alpe-Adria, pohishtvo. Luchi, vrvezh, glasna glasba, dekleta z kratkimi krili in dolgimi nogami. Knjige o rachunalnishtvu, o dihanju, o uchenju tujih jezikov. Skratka, v vrhu razvite druzhbe, z vsemi pritiklinami gangsterizma in nevroz.

Medtem ko shtevilo izdaj slovenskih knjig skokovito narashcha, pa si nisem prav na jasnem, kako je z bralci. Gotovo je knjiga prvi in najpomembnejshi del nacionalne identitete, saj brez knjige in jezika Slovencev najbrzh sploh ne bi bilo na planetu. Verjetno pa je jezik tudi prvo in najpomembnejshe, kar nas razlikuje od drugih narodov, che uposhtevamo ves trud rodov, ki so zhiveli pred nami, in koliko naporov in tudi zhrtev je bilo potrebno, da se je jezik predvsem po zaslugi knjige tudi ohranil. Toda kaj se dejansko dogaja s knjigo, spoznash shele potem, ko jo sam napishesh. Krizhev pot po zalozhbah, iskanje sponzorjev in konchno, ko je knjiga natisnjena, si lahko vesel, che sploh lahko rachunash na kakshen honorar. Saj, nichesar se ne more primerjati z veseljem, ko se prvich dotaknesh svoje natisnjene knjige. Potem se samo chudish, ko spoznash, da razen dolochene kolichine izvodov vechino natisnjene naklade chaka usoda samevanja na kakshni odmaknjeni polici. Zalozhbe pred stechajem, razprodaje zaloge pod ceno ali pa celo odvoz v papirnico Vevche. Samo strmish lahko, za kakshne mizerne denarje se zadnje chase pojavljajo dobre knjige ob razprodajah. Skratka ob uvedbi DDV se komaj she splacha pogovarjati o tiskanju knjig.

Prvi shok sem dozhivel kmalu po izidu mojega romana "Okus po morju". Veselo sem jo mahal po cesti in ob srechanju s kolegom s fakultete spregovoril nekaj besed: "Kako si? Kaj pochnesh?" mi odvrne. Veselo mu naznanim rojstvo mojega romana. On pa ponosno odvrne, da prav v tem chasu mineva shtirideset let, kar je prebral zadnjo knjigo. Res mi je zaprlo sapo, postal sem rahlo omotichen in se prichel sprashevati, ali je knjiga res tako nevredno blago in kje pravzaprav zhivim. Dobil sem tudi na vpogled obrachun tiskarskih stroshkov, nekaj sponzorjev se je izmazalo z izgovorom, da jim kupci blaga ne plachujejo, kar je pomenilo, da ne bodo primaknili dogovorjenega zneska. Resno sem se prichel sprashevati, ali naj se lotim pisanja nove knjige, ki je v osnovnih poglavjih zhe napisana, lahko pa bi se tudi vprashal, ali me bodo imeli za trchenega, che bi ponovil zgodbo o uspehu.

Prichel sem se tudi sprashevati, da nekdo vendar mora zasluzhiti pri tiskanju knjig: tiskarji vsekakor, potem diskachi, che spravijo besedilo na disketo, tu so she uredniki, ki dobivajo placho, in lektorji, trgovina s papirjem, knjigarne s procenti od prodaje, tu je she drzhava z davkom, konchno lahko kaj kane tudi za avtorja, toda tu je she dohodnina, in che ostane kaj od prodaje, bo zasluzhek obgrizla she inflacija. Najbolje je torej vse skupaj vzeti kot shport, pravzaprav kot rekreacijo, kajti shportniki bolj malo migajo, che ne dobe podpore. Torej je treba vzeti v svoje roke she reklamo in predstavitve knjige, recitirati, predavati, preprichevati. Pa se stvar spet zaplete: che namrech kuhinjske pripomochke ali pa spodnje perilo reklamira sama Claudia Schiffer, potem bi moral podoben marketinshki prijem veljati tudi za knjigo.

Torej sem prichel razmishljati, kako bi reklamiral svojo najnovejsho knjigo. Morda tako kot Shvedi svoje trgovsko blago in izdelke: Nashe knjige so najboljshe na svetu! Najboljshe so zato, ker so slovenske. Potem bi lahko naredil kakshen shkandal. To bi se znalo obnesti. Se zatekel v narochje kakshnega politika? Lahko pa bi preshtudiral psihologijo Slovencev. Mislim, da bi se she najbolj prijel slogan: Slovenci, ne berite slovenskih knjig! V skladu z upornishkim duhom, bi se chuvarji naroda ogorcheno dvignili, chesh, kdo preprechuje izdajanje knjig? Morda bi nekaj naklepal o krshenju chlovekovih pravic. Naklade bi se povechale, ljudje bi protestirali, zahtevali bi she vech knjig, mnozhichno bi drveli v knjigarne in namesto avtomobilov knjige she tople odnashali domov. Obchine in mesta bi prichela med seboj tekmovati, kdo bo kakshnemu pisatelju nudil boljshe pogoje za delo, hishe z vrtovi, tajnice in vrtnarji, limuzine in sprejemi bi se kar vrstili. Tekmovali bi med seboj, kdo bo natisnil vech izdaj, in pojavile bi se vrste pred knjigarnami. Tudi manjshi slovenski kraji bi dobili ugledne knjigarne. Vecheri pa bi potekali ob debatah o novi izdaji.

Tako pa lahko samo razmishljash, kam naj se obrnesh, che v resnici kaj "zapne" in je nevarnost, da se znajdesh na suhem. Lahko bi govoril o avtorskih pravicah, posebno pri filmu, kjer si kakshna ugledna ustanova rada prisvoji kakshen uspeshen insert in razen prijateljskega preprichevanja ni nobenih ustreznih protikompenzacij. Pri poshiljanju rachunov pa nihche ne zakasni niti minutke. Mozhnosti sta dve: da molchish in se delash nevednega, v tem primeru lahko she kdaj upash na prihodnje sodelovanje; che pa uberesh pravno pot in zhenesh naprej uveljavljanje avtorskih pravic, si pri tisti ustanovi oplel. Tudi tezhave sponzorjev morash z razumevanjem vzeti na znanje, ko se je podrazhil bencin in medcelinska potovanja. Skratka, po malem se moram vchasih izkashljati. Res je, da je she precej avtorjev, ki bi jih imenoval zamolchane, spregledane. O tem se lahko preprichash, che vzamesh v roke prvi leksikon. Seveda bodo dejali: "Gospod se pritozhuje. Kolca se mu po popularnosti, kot znancu iz sosednje ulice. Pa naj gre spet s kuzhkom na TV, ko je kuzhek strokovnjak za potrese." Res je, vse branjevke so se mi klanjale: "Ste vi, gospod?" Che ne gre drugache, che vzdihujesh in tozhish: "Pa bajto prodaj!" Tudi to moram vechkrat pozhreti. Ne vem, kdo jih poshilja v ogenj? Od zgoraj ali od spodaj. Za kozlat, kakshna fovshija.

Kaj pa umetnishke pokojnine? O svoji raje molchim, bi me bilo sram pred osemletkarji. Resno lahko rechem, da je pri Slovencih sprejemljivo, da imajo shlosarji bajte, morda she kakshen politik, kar pa niti ni nujno. To je sprejemljivo. Ampak shlosarje smo dodobra oglodali zhe v prejshnem rezhimu. Politiki pa si tako dobro drug drugemu pod prste gledajo in govore samo slabo drug chez drugega, da niti ni kaj glodati. Torej: imamo nekaj dobrih pesnikov, pa smucharje in kosharkashe. Romane lahko prevajamo. Torej potrebujemo samo nekaj dobrih prevajalcev in pa nekaj avtorjev, da napishejo kakshno knjigo za otroke. Tudi ti bodo kmalu govorili samo angleshko. Intelektualce pa poshljimo chez luzho. Prej so lajnali o demokraciji in za Evropo, sedaj pa zhe ishchejo nove kosti za glodat. Knjige naj pishejo angleshki aristokrati, ki so podedovali kakshen dvorec in nimajo drugega dela. Saj se zhe po tem pisanju vidi, da je resnica tisto, kar sem govoril o nerganju. V prejshnjih chasih si stopil do partijskega sekretarja, pa je stvar uredil, che si ga kaj poprosil, seveda, che nisi bil sovrazhnik ljudstva. Umetniki znajo samo zanetiti shpetire in se potem delajo pametne, in spet, ko dosezhejo, kar so hoteli, prichno udrihati vsevprek.

Kaj torej potrebujejo umetniki? Drzhavno reprezentanco, tako kot smucharji, v kateri so zbrani zasluzhni umetniki, predvsem pesniki. Potem so tu she obchinske lige, prav tako, kot imajo urejeni nogometashi, ki so se do sedaj she najbolj izkazali pri promociji Slovenije. Resnici na ljubo pa moramo rechi, da so doslej she najvech storili za promocijo neandertalci, ko so pustili v jami blizu Idrije tisto znamenito pishchal. Po kopiji te pishchali je znani amerishki znanstvenik naredil novo pishchal, prav tako iz medvedove cheljusti, in ta spravi iz sebe pet tonov. Potrebujemo tudi doktorja Rugla, da pove kaj pametnega o seksu in chemu ga moshki tankajo. Shtevilne vdove pa potrebujejo tretjo zhivljenjsko univerzo, da izprichajo svoje umetnishke talente. Srchne in ostale tezhave, vkljuchno z debelostjo, naj zdravijo bioenergetiki. Pa imamo drzhavo "deluks" s tistimi dvajset tisoch visokoplachniki. Razne nagrade in umetnishke pokojnine pa samo spodbujajo zavist. Che se zheli kdo ukvarjati z umetnostjo, je to njegova stvar. Tudi Badjurova nagrada za rezhijo tu prav nich ne koristi. Sicer pa sem si jo prisluzhil zhe pod komunisti in tam tako ni nastalo nich koristnega.

She zadnja novica o knjigi "Okus po morju". Vprashal sem v knjigarni, kako gre kaj prodaja. Prodajalka se sprva sploh ni spomnila, o kateri knjigi zhelim informacije. Konchno sva jo z zdruzhenimi mochmi nashla v nekem kotu na spodnji polici. She prej me je prodajalka vprashala: "Ali je to kuhinjska knjiga?"

Menda se res prodaja tudi kuhinjska knjiga z enakim naslovom. Pa si mislim, she prevajali jo bodo po svetu. Ne kuhinjsko, temvech mojo.