Revija SRP 39/40

Barbara Cheh

 

SPOSHTOVANI!

 

Che te vprashajo, kaj v svojem zhivljenju pochnesh s seboj, in odgovorish, da pishesh (Kaj pishesh? Ja... pishem.), te vprashajo, kje je zhe kaj tvojega objavljenega. In che odgovorish, da v glavnem she nikjer nich (“v glavnem she” zato, da ne izpadesh popoln bedak), te nich vech ne sprashujejo (pa ne zato, ker jih ne bi zanimalo, o chem pishesh, cheprav jih v resnici res ne), zato, ker pach ne verjamejo, da je tvoje pisanje sploh kaj vredno (oni to lahko ocenijo!). Ker ne verjamejo, da bo iz tega pisanja sploh kdaj kaj nastalo. Ker ne verjamejo, da sploh pishesh. Ker ne verjamejo, da v svojem zhivljenju sploh kaj pochnesh s seboj. Saj ni nich objavljenega, kajne?

Ob takshnih odnosih mi gre na bruhanje! Ker ne vedo, da so v nashem prostoru nekaj vredne (vredne so vse) le avtoritete, starine, pa njihovi privrzhenci (s katerimi si delijo pijacho, posteljo in politichno preprichanje), vsi ostali pa so odrinjeni od sklede. In raje te raztrgajo, kot da ti vrzhejo drobtinico iz nje. Sposhtovani, z vsem sposhtovanjem do nashega kulturnega (predvsem literarnega) prostora, Vas prosim za objavo mojega nepomembnega teksta.