Revija SRP 39/40

Barbara Cheh

 

NEPOMEMBNO

 

Hotela je she nekaj rechi, zavpiti, pa je njene besede ustavil udarec. Zamajala se je, kuhinja se je stresla pred njenimi ochmi, zachela je padati. Poskushala se je ujeti ter ostati na nogah, pa je roke niso vech ubogale, s chelom je udarila ob oster rob mize in zachutila je toplo tekochino, ki ji je stekla po obrazu. Bila je drugachna od solz, ki jih je njeno lice zhe poznalo. Pogledala je svoje roke, prekrite z gosto krvjo, in preplavila jo je ostra bolechina. “Je zhe vredu, ljubica. Je zhe vredu,” je ponavljala zhenska ob njej in jo objemala. “Oprosti, samo malo si se udarila, je zhe vredu.” Spoznala jo je, cheprav je bil zhenskin izraz meglen zaradi solz. Hotela jih je obrisati, pa nikakor ni mogla dosechi njenega obraza. Tako chudno oddaljen je bil...

Odvlekla jo je v kopalnico in ji zachela izpirati chelo in roke. Gledala je svojo kri, kako pomeshana z vodo odteka, in se chudila, da je tako prozorna. She nikoli prej ni pomislila, da je kri z vodo svetlejsha in redkejsha... V bolnishnici so ji zashili rano. Nichesar ni chutila in ni se bala zdravnika v beli halji, ki je z iglo ranil zevajocho razpoko. She zmeraj je zhelela obrisati solze z zhenskinega obraza in vprashala se je, kakshne so solze, raztopljene v vodi...

Skozi debele shipe je oprezala svetloba. Svetli sonchni zharki so se zaletavali v preperelo okensko okvirje, zlatili zarjavele krizhe in, kakor she mimogrede, pogledali v notranjost. In obstali so na polici, prestrasheni in plashni pred strogimi belimi stenami. Pa so v sebi ohranili dovolj radovednosti, ki je potlachila strah v njihovi notranjosti. Pognali so se v tisto hladno belino, da jo napolnijo s svojim zhivljenjem, da ji podarijo lastno dusho... in ji s tem vdahnejo chlovechnost. Sprva vzvisheno obotavljajoche, potem pa vedno bolj radodarno jih je srkala vase. Ponudila jim je svoj objem, prichakujoche in pohlepno, kot bi jih zhe dolgo chakala. Da strejo njen oklep, se ugnezdijo v mehki sredici. Kot blisk so se razshirili po vsem prostoru. Podjarmili so si stene, strop, tla, debele stebre, nato pa spet skochili na okensko polico, da priklichejo she vech svojih bratov.

She malo prej toge, zdaj prebujene stene so postale njihov dom. Pregnali bodo she zadnjo temo, ki se skriva v drobcenih shpranjah, prepodili mraz, samoto in zhalost. Ne, nikdar vech ne bodo te stene hladne in nedostopne. Pozlatili jih bodo, da bo svet zagledal njihovo vrednost. Pozlatili jih bodo, kot so malo prej rjo ali otroshki obraz vcheraj. Pozlatili jih bodo, kot znajo na videz nepomembne, nevredne in hladne stvari pozlatiti samo sonchni zharki. Njen pogled se je ustavil na majhni bakreni gmoti, ki je lezhala na mizi. Dotaknila se je je s prsti in zachutila hlad; bil je Njegov doprsni kip. Genialnost velikega skladatelja, vklesana v brezchutno kovino. Pozabili so vendar na najpomembnejshe; na njegovo srce! Spustila je kipec in odkotalil se je po kamnitih tleh. Le kaj pomeni obraz v primeri s srcem. S srcem, ki se ga ne dá izklesati iz nobene kamnine, kovine ali pach chesa zhe. Srce, ki je brez pomislekov izrazhalo svojo srecho in trpljenje, pa ga ni nihche razumel in... ga she zmeraj nihche ne razume. Che bi ga, ne bi potrebovali teh mtrvih kipov. Pochasi je vstala s shkripajochega stola.

S treskom so se zaprla vrata za njo, a prostor ni ostal prazen. Sonchni zharki so plezali po stenah in plesali na zglodanem stropu. Nihche se ni zmenil za nesrechnega komponista na tleh. Kaj je pomenila kovinska fasada, ko pa so tipke klavirja v kotu povedale veliko vech. Bile so pot. Pot do srca, ki je za vedno ostajalo nerazumljeno in osamljeno v svoji genialni velichini. Stopila je na ulico in odshla po plochniku.

“Ljubica, si zhe doma?” je zaslishala glas iz kuhinje. “Pridi pozdravit strica Sandija!” “Ne bi...” “Nekaj ti je prinesel. Takoj pridi sem!” V glasu iz kuhinje je zhdela prikrita grozhnja, zato je molche odshla za njim. Zagledala je zhensko in ob njej moshkega. V eni roki, ki je bingljala z nezhnih ramen, je drzhal cigareto, v drugi pa plochevinko piva. “Kako si zrasla, she malo, pa bosh prava deklina,” je govorichil in se nasmihal. Gledala je njegov rjavi obraz in opazila, da mu s koshatih chrnih brk kaplja pijacha. “Ljubchek, pokazhi, kaj si ji kupil!” se je zahihitala zhenska in ga dregnila s komolcem. “Ja,” je rekel ter si pri tem obliznil debele ustnice. Segel je v zhep in iz njega potegnil zavoj: “Na, odpri!” S tresochimi rokami je raztrgala bel papir, njena lica so poshkrlatela, ko je dvignila chrn chipkast modrc. “Moja punchka odrashcha!” je vzkliknila zhenska med vreshchechim smehom. “Denar sem prinesla,” je dejala in vrgla na mizo zmechkane bankovce. “Kakshen denar?!” je vzrojil moshki in se obrnil k zhenski. “Ah, neki denar, ni pomembno, Sandi.” “Ne, hochem vedeti, kakshen denar! Si ga spet vzela svoji stari? Odgovori mi! Je od tvoje stare charovnice?” Vedela je, da je to njena prilozhnost in neopazno se je izmuznila v sosednji prostor. Sedla je na kavch, ki se je ponochi spremenil v njeno posteljo, iz shpranj v steni je zhe prihajalo vpitje, preklinjanje in jok, zhvenket razbitega stekla... in udarci, ki so odmevali v njeni glavi. Pobrala je shkarje in zavoj in za seboj zaklenila vrata luknje s stranishchno shkoljko. Pa je vseeno bilo, kot da je nich ne lochuje od krichanja in prerivanja v kuhinji, kjer je vihar dosegel vrhunec. Drobci chrnih chipk so padali v sekret, trdo je drzhala shkarje, tedaj pa je nenaden tresk vrat odsekal dinamiko in nastopila je opustoshena tishina. Nekaj chasa je bilo slishati le tiho ihtenje, ki je spominjalo na glasbo. Iz kuhinje je prihajalo proti njej in se ustavilo chisto blizu na drugi strani lesa. “Ti, smrklja hudicheva!” je vzkliknila zhenska in brcnila v vrata tako silovito, da so zajechala. “Prekleta bodi, odshel je! Slishish, odshel je, in ti si kriva, nichvrednica!”

Pochasi je vstala in spustila vodo, ki je z razpenjenim curkom odplaknila chrne koshchke. Zhenskin obraz na tleh je bil posut z modricami, stopila je prek njega in odlozhila shkarje na njihovo prejshnje mesto. Zhenska se ni zganila, s steklenim pogledom je strmela nekam v daljavo in zdelo se je, da jo je zapustila she zadnja sled zhivljenja.

Tudi od spodaj je prihajal hrup, glasno in moreche vpitje je ponovno premaknilo njeno notranjost, da je stopila iz stanovanja in se nagnila chez rob ograje na stopnicah. Nadstropje nizhje je zagledala starca, ki je mahal s steklenico: “Prekleti mulci! Vam zhe pokazhem, boste videli, oja, kaj se pravi delati se norca iz poshtenih ljudi!” “Poshtenih in pijanih, kaj?” Pobalin se je urno obrnil in stekel po hodniku, vendar je steklenica, ki se je razletela na zhelezni ograji, le za las zgreshila njegovo glavo. “Paglavec! Samo pochakaj, te zhe nauchim kozjih molitvic!” Starec je odshepal za njim, pa se spet ustavil in dvignil pest. Otroci so se kot martinchki razgubili po stopnishchu in iz varne razdalje vpili predrzne besede. Postajali so vse glasnejshi, ko so se odprla vrata oskrbnikovega stanovanja in je skoznje pomolila nos hishnica. “Kakshne norije pa zganjate! Saj ste znoreli in... O, moj bog, saj je vse polito! To je pa zhe vishek... Polde! Polde, pridi sem in poglej to svinjarijo!” Na vratih se je zdaj prikazal tudi hishnik, preklinjal je mularijo in skakal po stopnicah, vendar so bili “mali hudichi” prehitri zanj, nato pa je ves rdech v obraz in z nevarno naraslim pritiskom odkolovratil nazaj v stanovanje. Tudi otroci so izginili, stari pijanchek pa je pochasi spolzel na tla in zajokal, zajokal je milo kot otrok, in bilo je zelo ganljivo. Bolj se je opotekla kot odshla po stopnicah, skozi hodnik in hripavo ihtenje je ostajalo vedno dlje. Spet je bila v sobi z Njegovim kipom in starim klavirjem ob steni, ampak sonchnih zharkov ni bilo nikjer vech. Bilo je zhe prepozno zanje, prostor pa je brez njih znova postal mrachen in samoten. “Sedaj so nekje dalech,” je pomislila, “za vsemi temi gorami... in vodami, pri svojem soncu. Tiho zhdijo v njegovem objemu. Sanjajo. Sanjajo o jutrishnjem dnevu, ki jim bo spet prinesel toliko veselja. Sonce jih bozha s svojimi zlatimi rokami in jim shepeta uspavanke.”

Ozrla se je na ulico, kjer so rumene svetilke daljshale sence hrupnega vechera. Jutrishnji dan je bil she dalech, mogoche ga sploh ne bo... Pred klavirjem je bila razgrnjena obledela preproga, potegnila jo je k oknu in legla nanjo. Hrup se je tishal, vrvechi vecher se je polagoma umikal mirni poletni nochi. Od nekod je priletel golob, obstal je na okenski polici in se ozrl na specho deklico v sobi. Bela svetloba meseca je v potezah njenega obraza nashla nekaj otozhnega in zhalostnega. Videti je bila tako sama, zapushchena v nochi. Kakor da bi se mu zasmilila, je golob z glavico podrsal po okenskem okvirju in zaprhutal s perutmi. Pa ni obstal. Njegov nagon je bil mochnejshi od usmiljenja in skupaj s svojimi brati je poletel nad speche mesto. Tako polno je bilo nocoj nebo, tako polno sanj, ki so se dvigale k zvezdam.