Revija SRP 39/40

Andrej Lutman

 

RAZVODJA

 

Ob stalnem obchutenju prisotnosti se je zachel predajati urejevanju svojega videza, svoje podobe, ki jim jo je nudil venomer. Za zachetek strizhenje, pravzaprav kar britje glave. Kmalu za tem je dobil v dar steklenichko olja, v katerem je bila namochena prav dolochena rastlina: nekako rdechkasto in lepljivo je bilo za videt. Mazal si je kozho na glavi. Pa le zvecher, da poznopomladansko oziroma zgodnjepoletno sonce ne naredi posmoditve. Vsekakor kaj takshnega ne bi bilo tvorno za njegov videz. Videz kot dejavnik ponovljivosti, kot zhivljenje, kot biti vechen, da se kar in kar ponavljash. Se nudish v druzhenje in druzhabnost. Je kot razpotegnjenost lastnega. Sprememba zunanjosti je bila vsekakor pogojena z namenom, da se ji pokazhe v najlepshi luchi. Lase je dal v vzgon liku, ki ga je nudil na vpogled kar kadarkoli. Vsaj zhelel si je tako. Da bi bila kar najvech chasa z njim. Zdaj, ko se mu je bila konchno spet tako priblizhala do telefonske slushalke , res ne more zamochit... naj zamochi! se je glasila njegova vsakokratna misel. Izbral si je skrajnost kot izraz: prej srednjedolge lase si je dal pobriti skupaj z brado, ki jo je bil donegoval. Naj se vidi! je bolj sebi ponavljal. On sam je moral opaziti spremembo na sebi, da je verjel, da se premika. Da lahko sam pri sebi zazna predrugachenje stalnega. Vsled razdrazhenosti in z razlogom, da she podkrepi svoj naklep, je preveril spremembo she s kovanci, s tremi, ki jih je stresel na mizo. Sledi vrst in vrste misli, raznovrstne in uporabne: naj se ne pozhene naprej, ampak naj chaka v prezhi, naj se ne razsiplje... celo rane so mu misli obetale, fej! in vsa sprememba je bila zaobrnjena v dolgotrajnost in raztrajanje. Kaj hoteti?! Hm, in kot tolazhilo: srecha je na njegovi levi strani, pa cheprav pride do nesreche, soochanja s svojo temo. Z mrakobnejshim od mrachnega. S skrajno brezoblichnostjo, z zgolj pojavnostjo, ki jo sprozhi zavest v razpustu, jo sploh tako lahko zaznava. Se vrnesh in se ne. To je vedel. Ni nikakrshnega smiljenja. Imel je moder kristal morske vode. Napochil je namrech chas, ko je z mlajem prichenjal sklicevati pomochnice in pomochnike za izvrshitev svojih nakan. No, ene same, a takshne narave, da se je pojavljala v mnogih in mnogoterih oblikah. Vedel je, da sam sebi dolgovezi. Prepushchal se je suhoti mlaja in veselju razprte glave ob vlazhnih vetrovih. (Morda pa hlapom ali rosi, saj le godni angeli izobilju omogochijo lagodje.) Vse priprave za izlet v hribe so prav pochasi stekle: jedacha, pijacha, prevoz. Prej je bil opravil she odlashano telefoniranje: dlje od prvih zlogov s traku ni poslushal; tudi poskushal ni karkoli. Toliko je bil postoril, da se je pozneje cel vecher brezskrbno prepushchal vsem razgrajanjem na slemenu koche, prepevanju, vriskanju, valjanju okrog in kmalu she po ognju, predvsem pa razpushchanju preko potochkov in vanje, ki so se v dolinici razlili v mochvirje in nudili nadih soparice in sanjavosti. Pa je zachelo rositi v razbrzdanost in vehemenco nochi. Na sprehodu skozi gozd je naletel na udelezhenca veseljachenja, ki je lezhal v mlaki. V sveti in pobozhno sposhtljivi tishini je odshel dalje. Ko se je vrachal po isti poti, je bila mlaka prazna. Kasneje, pri kochi, ga je opazil vsega dobrodushnega sedeti ob mizi. She dobro, saj sta prav tisti trenutek privrshala mlada bikca in naredila drugachen red v vsej dolinici. Dobrodushnezh pa je z isto samoumevno svetnishkostjo, s kakrshno je prej lezhal v mlaki, kasneje sedel ob mizi, dvignil roki in zachel ploskati in krichati ter peti. Sta ga bikca gledala kot vola, se obrnila in odparkljala stran po isti poti in od koder sta prishla. Junak je pozhel vsesploshno odobravanje in napitnice so sledile, gostili so se mrak in ogenj, dim in dezh, ki je kar rosil in rosil. (Rezget angelskih alg glasno in odmevno sledi legi.) Z namenom, da se odpochije od njenih izchrpavanj, ko je kar ni in ni zmogel doklicat po telefonu, in se nauzhije novih mochi, se je odpravil s prijateljem na vrh, ki je kazal proti severu shtevilne razglede po she vishjih vrhovih. V znak dobrodoshlice in oznachbe priklicanega pomochnika tistega dne je zachelo rositi, nato dezhevati, pa je veter raznosil oblake in posijalo je sonce. Kraljevski razgled v meglene dolinice in kotanje se jima je ponudil. Sestop dol potem kot spust v sveto mesto, v kupchke pepela, v hladen mrak. In sinochnji dvojinski izgovor glasov k mescu. (Le angel ostane angelu za razkorak pljuska.) V jutru prvega poletnega dne je v druzhbi nochnih pajdashev in pajdashinj sedel za mizo, pil in pel kot zhe mnogokrat ob takshnih prilozhnostih, ko pokliche notri dobro znanko, ki bi mu bila morda znala postati ljubica, zhenska, che le ne bi imel lastnosti, da se ni vezal za vsako katerosizhebodi. Saj ne, da ne bi poskushal tudi pri njej, a kaj, che je drugachne bazhe. Pach nista za skupaj. Tako da je bil prav vesel, ko se je njegovemu vabilu odzvala in popila pijacho iz kozarca, v katerem je bil prej moder morskovodni kristal. Juhej! Rujna juha. Pozneje je srechal dekle, ki jo je vedno pogosteje srecheval, vedno pogosteje se je vpletala v njegove potne niti. Ni je she ogovoril. Uzhival je v tem, da ji she ne ve imena. Saj, lahko bi povprashal, a ga je mikalo prav takshno vzdushje. Ampak: najprej je moral urediti z njo, s katero je bil zapleten manj, kot si je bil pripravljen priznati, toliko, da sam ni vedel, koliko. Spleten z eno zavestjo, ki she kali. Se shteje? In koliko kdo in katera shteje? (Leva stran rabi angele, hitre premike mochi.) Kot kamenje kali v reki. Kali do najdbe. In hoja po plitvi vodi mu je hladila rano na levi golenici, ki jo je bil staknil ob poletnem kresu, ko se je igral z ognjem. Zhig poletja, poshkropljen in zalit. Ni vech toliko mislil nanjo, ni smel, saj potem ne bi vech nashel chasa zase, da je malce premislil o vsem; za malo malico. Tako ga je gonilo za spomini, da si skorajda ni vedel pomagati. Pa je sploh pomoch za obsedenost, ki je zavestna, ki je voljna? Iz reke je potegnil prelep kamen, strdek, ki so ga okolishke strmine gora sphale skupaj in navzdol: vzkalil je v njegovi roki, ko je voda odtekla s kamna v reko. Rdech in rumen in rjav kremenjak v sochni barvi vlage. Tako je bila vozhnja s kolesom ob rechni strugi kar na nek nachin poplachana in hkrati v vzpodbudo, v zavezo, ki jo je sam sebi napletel in se je je le on drzhal. V navezavi seveda. Kremenjak mu je vzburil klenost. (Sprehode opremlja angel in znova namochi trud.) Lahko je povsem sproshcheno v jutrih korachiti navkreber po gozdu in zalezovat prav dolochene rastlinice. Ko se je pozneje spomnil nanje, so ga spomini prevzeli do te mere, da jih je znova zavonjal in prezhemal dihala z njimi in njihovimi izpuhi. Imel je tudi dovolj potrebne vztrajnosti v prezhi, ko je zvecher s tropom veseljakov in veseljakinj vriskal in jo iskal na prireditvi v blizhnjem mestu. Na odru so nazhigali, tekal je med sohami, svetlimi in temnimi sencami pozibavajochih se teles, ko jo je iskal. Mja, morda pa pride, se je skorajda vede slepil. Sam po sebi scal. Med takshnimi premikanji med poplesavajochimi so se mu dogajali premori v motrenju okolja: izstopi v spominu na trenutek, razpoka v opisu sveta, ki ga nudi zavest, prekinitev ustaljenega in vajenega. Bile so le blage shpranjice, tolikshne, da so ga begale in drzhale v stalni pripravljenosti ni se prepushchal vodam zhalosti. (Seme angela ima in nosi osnovo veka.) Odlochil se je, da ji napishe pismo. Da prekine zamolk. Napotki kovanchjih sledi so bili v smeri, da naj ne bo otrochji in bo sprememba. V tem smislu je tudi poskushal, ko ji je razkrival svoje poglede na pretekle fuke, pa na usluge, ki sta jih bila delezhna: vsak po svoje in vsaka zase. Droznil je v iskrenost in jo zaiskril. Zahvaljeval se ji je za dejanja, ki jih je vrshila po steku stvari po sebi, a ne vech za njiju. Prav taka je bila zhenska brez imena, saj je bila sestavljena iz spominov in zhelja. Videval jo je le v redkih primerih, le v izjemnih postavcah in glasovih. Oddal je pismo. Je she tuhtal, che ni morda prevech pridigarsko natvezil, a je sledil stilu in napotkom kovanchjih sledi. Oddal je bil pismo in v istem trenutku se je bil zavedel, da jo lahko dobi k telefonu. Vest kot vedenje. Seveda: takoj jo je dobil. Nich odvechnega besedichenja. Domenek za naslednji teden. V vzhichenju she na obisk, pa skupaj na predstavitev nove knjige znanca, da se je med ljudmi malce pochistil in nakramljal v chveke brez zvez. Ponochi je she razmishljal o ostanku pogovora v zvezi s tem, da imash zhensko za na vecherjo, pa zhensko za fukat, pa zhensko za denar, pa zhensko za nekaj, vsako za nekaj posebnega. Biti brez zhenske v obilju zhenskega. Chakal je odgovor na pismo. (Sestavljati lege glede angelov in ostati lep.) Ostajala mu je gonja. Kakshne vrste gonje poznam? je dihalo v njem. Katera me zagoni? je prerachunljivo shkilil na kurca. Ob kateri mi zastoji v stoji? se je v-eno-mero sprasheval, ko se je shlatal. Kot bi ga grabila neka stara zhalost, ki pa she ni bila dolochljivejsha, da jo oznachi in odzhene. In gonje. Kaj ostane? Polozhaji kresnichk, pa kot med njimi? No, v chakanjih je privolil v obisk veselice ob glasbi in zhaganju v daljni okolici. Peljali so se, nalozhili she dva razgretezha, pa kaj kmalu so bili in bile vse in vsi v ritmih bokov, v vonjih kozh, v kramljanjih, ki so bila neslishna ob vseh zvokih glasbil. Zagovoril se je z lepotichkama, a ga je minevala naklonjenost do pogovora. Iz lenobe in iz stanja zavesti. Ustavili so se she ob in na stolpu, ki je s svojo krhkostjo kar vabil v preganjavice vseh vrst, a le v eni smeri dol. Na tla in spet navzgor: sprehajal se je po robu brez bojazni. K spanju pod stolpom ga je zgnal veter in shkripanje kovinskih podpornikov, ki so sestavljali stolp. (Le ime gre dalech in sesa angela.) Vse dogajanje ga je stalo enega dne in ene nochi v odrevenelosti duha, diha in daha zadah je zhe znan. In prav ta dan mnogi stiki z ljudmi. Stoki samemu sebi. Sklepi, ki se trzhejo. In zaplet z obetavnim fantom se presezhe. Vsaj tako se temu reche med dolochenimi ljudmi. Tista vdana in zavezujocha usluzhnost, ki razochara. Pach vse vsak in vsaka uchi. Sklepanje v tolazhbo in pokoro. Tekanje na poshto in v govorilnico. Pa stekanja zhetonov: le posnet glas. Ni pushchal sporochil. Vsaj na zachetku ne. Bo zhe, si je mislil. Pa ni bilo; no, se ji je tokrat najavil za chez par dni. V znak in pochastitev vodovja sta s soborcem odshla po sprehajalishchu ob vodi do vhoda v jamo, ki je ob dezhevjih dajala slap od sebe. Tam je postavil kristal na skalo, ki ni bila porasla z mahom. Zlozhila sta v primeren polozhaj telesi za zrenje. Preko meglenega pogleda v pas rumenega: pesek chasa. Nato rdecha iskra na drugem kamnu. Prestavil je kristal. Znova naravnava vida na zvok svetlobe. V rumenem se je spreletel do klopce spodaj, kjer so se mladci ob kolesih menili o zadnjih podvigih. Prenehal je in pochasi sta odshla skozi mah in skale she do jezera. Znova zretje v meglo: da se spochije in razbremeni naleta. V dezhju in prichakovanju minezha lenobnosti je prezhivel do vechera, ko se je konchno spet odpravil na zhe znano pot do govorilnice. Si je takoj priznal, da ima resnichno lep glas, ko je govoril z njo. Je dobila pismo in bila kar zhalostna, a da naj se ne zanasha in naj ne rachuna prevech in kaj ne misli, saj je tako zasedena, da je zhe prav drugache naravnana in zasebna do skrajnosti. Hjah, kaj pa naj... Niti ga ni pretreslo pach poskus, da presezhe svoj znoj. Pa she malo je shel posedet za mizo, v nochni dim. Kako zhe zapolniti chas med porazi namere? Z zamerami zhe ne! Nadaljevala sta s sosedom ob buljenju v en film z igralko, ki mu je bila pred leti zelo vshech, ob ogledovanju pa si je moral priznati, da mu je she, morda she bolj. Fukotozhje pach. V dimih sta zasedela nochni chas. Ni si ga zgonil po tem. (Najave enega leta angela proti robu.) V jutru je premleval, kako naj se odlochi glede dne. Naj se poda v mesto ali naj ostane in jutri potemtakem prisostvuje sestanku, od katerega je posredno odvisen njegov prihodnji polozhaj. Hm, pa se mi lahko kaj takega tukaj zgodi?! si je kisal ksiht, ko je pregledoval sprehode svetilc vzdolzh nebesa. Ostane! in takoj na obisk: domenek za praznovanje shchipa. She nujno posedanje, pa jo je ugledal, kako smelo in veselo korachi dokaj svezha najverjetneje proti domu. In smuk na kolo, jo prehitel, za ovinkom obrnil, pa spet mimo nje. Hm, ni bil ravno zadovoljen z opazheno zhensko. Zgolj zabuhlost je bila njena vrlina niti sledu o kaki svezhini. Ja, morda bi pa vseeno moral v mesto. Katero neki je tam zamudil? Ali pa se bo moral soochiti s svojo blodnjo enkrat za vselej. Da ne bo vech tako tezhil... No, ni za obupat. Spet s kolesom. Do kavarne. In spet jo srecha. Kaj le chuti? se je sprasheval, ko je sedel kot vedno in blebetal o svojih dogodivshchinah izpred let. Proti koncu popoldneva se je povzpel v hrib in na skalo nad ravnico. Obiral je jagode in srechal srnjaka, ki ga je poznal she od takrat, ko je bil zrl v veje in ga je zaslishal. Pogledal je naokrog: ni nashel, kar je iskal, kar je s prichakovanjem gojil. No, ja, saj so ta... vsa ta razocharanja, ki kar hitro minejo; ne, ni se dal zmesti. Ko se je otresel in ochistil klopov, je vzel shtirioglat zhadov kristal, ga ochistil, vse prezhel s prvinami in glasno izrekel v chare risov svojo nakano. Malce so mu ponagajale ustaljene podobe, a je le dosegel potrebno chistino za pravo luknjo v zaporedju dogodkov, ki jim je hotel biti vech kot samo pricha. Pojedel je she dve jagodi za dvojino v divjini, srechal srno in jo opazoval do hrupa vozila, ko se odlochi, da obishche prijatelja, kjer so pogledali film, ko se je spomnil, da ga je zhe bil gledal, pa je to tudi bil shtos filma: do kod je spomin na zdaj. (Omemba meje enachi blesk blishcha.) V jutranjem hrupu je preganjal pobitost in she v rise poshiljal sporochila o svoji nameri, da izvede spremembo. Tudi sestankovanje se skoraj izkazhe za napako, a je bil nadih prihoda v odhajanju, pa je vse skupaj sprejel kot poduk iz chakanja. In spet srechanje; videl jo je v vozilu, pa nich vech. Vnovichni ochitki o napachni odlochitvi. Hja, srechal prijatelja, pa sta v sprehodu in kasneje sede razchistila dolochila glede levega in desnega ochesa: chemu sluzhi eno in chemu drugo. Tako sta se strinjala, da sta obsedela v tishini in se chudila ochesoma, ko sta zrla tjakaj. Brez vsakrshne izgube. (Odlog lagodja golta oblo temo angela.) Navsezgodaj na avtobus in sta sedela par sedezhev narazen. Kaj naj si reche, kaj naj si misli, kaj zdaj? se je zasprasheval skoraj na teshche in vzburjen na sveto silo. Se je spravil presojat odlochitev, da ji zatezhi, da che je zhe vcheraj morda napak ravnal, da ni odpotoval, pa lahko mimogrede in takoj morda zdaj, tu, na avtobusu postori vse, kar je vlagal v like risov in za besede sle. Pa je iskal vse mozhnosti, da ji ni. Ogledal si jo je do potankosti, a se ni ozrla vanj. Opazil je, da ga enostavno ne rajca. Pa si je postavil she en pogoj: che izstopita na isti postaji, se spravi nadnjo. In izstopila sta hkrati, a ne pri istih vratih, pa se je ona tako spretno izmuznila chez cesto pri polnem prometu, da jo je videl le she v hrbet, ko je izginila v senci ulichice. Zafukci so se torej kar vrstili. Tudi opravki so se sprevrgli v dokaze o lastni nesposobnosti, neumnosti, prehudi bebavosti skratka, da bi si lahko spremenil zhivljenje. Pa je she potelefonaril, pustil sporochilce, da bo ob dolocheni uri v dolocheni gostilni. Ni je bilo. Prichakoval je tako. Ko jo je bil she chakal, je premleval povabilo znanca glede zasluzhka. No, vsaj en opravek, ki je stekel. She je mlel o odvechnosti sebe, ko je bil cel dopoldan postopal z vsemi tistimi ljudmi, jih chakal, z njimi chvekal, se zanashal na njihove besede, jim nasedal... ko je kar zaman chakal. Pa je srechal she daljnega sorodnika, ko je zhe odhajal, ko je prehajal na nova podrochja delovanj. Ta sorodnik mu je zagotovil, da ga je nekako prichakoval zhe vcheraj. Aha, to je to, je zaman sam pri sebi zakljucheval. Pozneje je tudi lepotico z lasmi v barvi levje grive dobil na telefon in tudi ona mu je bila isto zagotovila: da ga je bila prichakovala zhe vcheraj. Hm. No. Hm. Je pach tako. Bilo. Je. Bo she? Na obisku pri sorodnishki druzhini je prvich v preprichljivejshih okolishchinah spoznal sla in dozhivel prav zanikrno zadevshchino: kreg vsevprek o mochi in vladi, o sluzhbi in tiraniji..., pa vzcvet mochi in malo krvi hek, se je srechno poshlo. In nato vstop v svet chiste mochi. In nochne luchi. Kot ognjeni kralj je zastopal nebeshko stran. Zavedanje je bilo na meji uma, vedenje pa v srcu vsakega diha. V tem stanju je sluzhil nochi. She odcepitev. (A angeli love konice opore.) V jutru sta s sorodnikom shla proti vzhodu na avtobusno postajo. V parku nasproti je bil edini dosezhek, da je kloshar napadel sorodnika. Tavala sta v ritmu prebedene in delne nochi s pozibavajochima se telesoma, ko je sonce na vzhodu shpikalo vsemu navkljub. Imel je mochan in svezh obchutek, da je v svetu prisoten na drugachen nachin. Ja, pa si ga ni hotel opisati. Obchutka namrech. Sveta pa tudi nikakor ne. Tisto je, ko hodish v vodi, po dnu reke s kamnom v rokah. Vse je dokaj vsakdanje, le nekam pochasi gre. Biti v zelo redki vodi, v sopari poletja, ko je shvic dolzhnost do okolja. S pobitostjo v srcu in she kje se je klatil naokoli, sledil istim in enakim vechernim dogodkom, pa svalkanje in zhmikanje kjerkoli in kadarkoli in za karkoli. Uf, saj je samo porochilo, ki ga je bil podal na novem sestanku, obetalo, da ima opravka z dokajshnjimi puhlicami. O obsedenosti kot obliki lika biti pa kdaj naslednjich, si je nasmihal v brk. Malce neroden obchutek. Kljub vsej pobozhnosti, ki jo je tisti vecher vlagala vanj zhe res stara prijateljica, ga je minevala potreba po druzhenju, pa se je v nekem trenutku odstranil. (Mozhnost angelske lagodnosti, angelovega drznega izrekanja.) V sanje se mu je bila spet razpela, ko ju je videl kot eno. En lep obchutek. In vnovichno srechanje pred trgovino: Brezimenka z avtobusa in obrtnik, ki mu je zaznamoval otroshtvo. Tudi on naj bi bil takrat na avtobusu, mu je hitel pojasnjevati. Ja, vedel je in videl ga je, pa si je ochitno zgolj mislil, da ga je bil takrat dobro zamolchal. Pa ne. Ona se je tedaj sprehodila mimo. Morda pa ga samo tedaj na avtobusu ni bil znal uporabiti. Rajshi ga je zatajil in stal z osamelim kurcem, ha. Tudi zdaj je spolzela mimo, v trgovino. Jo je prec zasledil, ji sledil, a slabo, zelo slabo. Dopolnjeno je bilo zhe zdavnaj. Tako je rajshi v dokaj prostodushnem dushnem vzdushju s skupino prijateljev in prijateljic zapustil kotlino, dolino ter strmino, in zaplesali so po poljani, ki je bila posuta s pasochimi se biki. Ko je vzshel mesc v vsej popolnosti in shchipovem sijaju, so zhe vsi z vsemi veselo rukali v mesechininih ozarah. Smeli znanilci in znanke popolnih prehodov. In zanke. (Obstaja lepota, a angel dolzhi.) Ko so zapushchali izpodnebno ravan, so zrli vase in v svoje blede like v chasu. Po kopanju v reki in posedanju po okolishkih kroshnjah si je privoshchil zgodnji spanec in nalogo: kako prezhiveti dozhivetja in kako dozhiveti prezhivetje. Zhe kar osladno isto. (Izziv angela: angel angelu sodi dovolj.) Z zateglimi vratnimi mishicami se je odpeljal s prijateljem proti toku blizhnje reke, da se malce ohladita v popoldanskem mrchu. Ob ognju se jima je pridruzhil she par..., po parih parjenjih na soncu in osvezhitvah v bistri vodi se skupaj v rumenordechem sonchnem zahodu odpravijo proti domu in spremljajo oblake, ki naj bi nosili dezh. (A tema angelu pokazhe angela.) V vzgonu podob slaja je namenil sveto snov vase, da vzvalovi val dogodka in prinese z vsemi sokovi prichakovano. Kljub vztrajnsti na domenah preteklosti je lahko nachrtoval par dni in nochi v naprej. In razgledovanje po razporeditvi na nebu mu je she poglabljalo tisto osnovno preprichanje, da kljub megli, ki jo gol goji, ima vsaj dober obchutek. Ni se mu zdelo prav dosti, a z nechim mochnejshim pach ni razpolagal. Zbiranja podob v nasladne namene she ni opushchal, saj je imel res samotne nochi in dnevne omotice se mu niso nikdar prav do konca razkadile. Iz megle v dim in obratno, in ponovno nalet po telefonu. Tokrat mu je rekla, da se pravzaprav nimata kaj dosti za pogovarjati, pa da naj si spomaga, kot ve in zna. Govorila je z gorchino v glasu, v govoru. Tudi prav. Iztek gre v pretok. Sesedanja starega je bilo torej dosti vech, kot je bil sprva prichakoval. Gonjenje v prazno po mestu. Srechevanje z vsem in z nikomer. Tudi slehernice ni bilo na spregled. Prespal je pri sorodniku, ki ga je pozno v noch poslushal, ko je tvezil o svojih ljubeznih in razvezah. No, pa je shlo v kvar eno res lepo telo, je bil njegov zakljuchek samovshechnezha. (Enotno trositi dogodke in mochi.) So se bila kar vrstila vsakovrstna nakljuchja. Sodelavcu je bil spushchal pralni stroj, srecheval je ljudi, ki jih zhe leta ni na katere se ne bi bil vech niti spomnil. Iskal je vsakodnevne znanke in znance, a jih ni nashel. Tudi sodelavca je bil predramil zvonec v popoldanskem dremezhu. Ko je bil shel pogledat, je bil vanj pred vrati prazen prostor. Povedal mu je bil, da je bil pomislil nanj. Odshel je s kako kilco suhega fizhola. (Eno trajanje, ampak angeli dodajo.) Prejel je dolgo pismo iz tujine. Davna prijateljica ga je vabila na vzhod, proti jutru. In hrup vsakdanjega jutra. Drobni in natanchni toni v sluh. Siljenje naokrog zategadelj. Srechevanja, neka pogovarjanja, pranja. Obkuhavanja. Obisk zobozdravnika v stopnjevanem gnusu. Po tem ga je bila prijateljeva deklica obnorela na suho. Zhe tako chuden sam do sebe in do drugih, se je bil prenehal chuditi in se je le bolj sam v sebi muzal. Cuzek. V samosmiljnju je bil obdeloval odnose iz otroshtva in tiste, ki niso she bili odrasli. (Hecni migi angela glede lepljenja.) Srecheval je bil le she tipchke brez pichk. Na vseh potohodjih samo oni. Tako odsoten med njimi, da pozabi nase. In spodnji rovi pochutja. Na obisku pri prijatelju je bil spet soochen s svojo vsakrshno revshchino. Kaj le zaposedati? Pochetja so nagonska in brez gona. (Hrabra najava le rodi ksebnost.) Tako je vse, da moram kar ukrepat! si je govoril, ko je she govoril s sorodnico, s katero je bil nameraval obiskati mesto malo dlje proti vzhodu. Se je bila razveselila njegove najave. Konchno. In spet prekletstvo chakalne dobe. Prebil jo je bil v veseljachenju, mrkem tuhtanju in s predajanji mirovanju. Vse je bilo zhe povsem dodelano. Uposhteval je bil razpored in razvrstitev angelov, kakor mu je bil svetoval sel zhe ob prvem srechanju. (Tudi dim ima moch.) S sorodnikom sta vse zastavljeno opravila v jutru. V dopoldnevu je zhe korachil po vedno istih opravkih in opravilih, opravil she en obisk, kjer je bil delezhen mnogoterih pozornosti s strani razhuda misli, pa se je na vozhnji z avtobusom proti domu pomiril, da je bil spet sposoben za obiske. Tokrat sta s prijateljem obiskala vrh grichka in na njem skusila sezhig svezhih zelishch. Uspela sta vzpostaviti hoteno stanje na njuno veliko zadovoljstvo. V krogih vechernih prijateljev in prijateljic mu je spomin cuzal dogodke zadnjih dnevov in nochi. Do kdaj? se kar ni hotel vech zasprashevati. (Tezhko, ampak angel da.) Dan mu je mineval v chakanju na sla iz tujine, na prichakovanje iz sredishcha in srchike. Prezhivljal ga je ob reki, ob peki kurjih perutnichk, plavanju in ogledovanju kozhe njemu blizhnjih. Kam vse bi ga le spustil? Ja, pa sla ni bilo. Pa so druzhno nadaljevali proslavljanje dne v noch, iz shumenja reke v rezke zvoke glasbe in krikov in moledovanj za she vech vsega. V krohotih obrvi mimo in prek miz in z dimom stikov so se sesedali na izparinah vechnega. Malce je she poskushal s spogledovanji, a mu je pogled prehajal v dvogled in razgled se mu je meglil. (Mochnejshi angel gleda lego.) V ozrachju, ki je grozilo z dezhjem, se je odpravil v gozd, da obishche in poneguje prijateljice, ki so se vile kot vile ob levitvi. Po obchutku se je gibal chez cesto le tedaj, ko je bil sam. Ni bil zapazhen, kar je bil njegov namen. Po uspeshnem opravilu je zavil pred ploshchad pod stopnicami, kjer je ob nenadnem snidenju s sosholcema poveseljachil do poznih popoldanskih ur, ko se je zavedel, da pride sel in da bo treba kaj postoriti. Cagav je odkolesaril v preobleko, pa se je zhe srechal z njim. Zapeljali so se do kamna na vrhu gore, ki je bila vrh v domeni duha, vsaj tako si je bil oznachil vrhove nad kotlino. Ustvarjali so peterokrako zvezdo po prvinah. Ostale vrhove je bil obiskoval po potrebi in v skladu z namenom, saj ni bilo prav prijetno laziti za vsak drek kam tako visoko. Porazporedili so se po straneh neba in v skladu s sestavo obreda so razpihali besede mochi. Predstavljal je zrachnega kralja, kar se je takojci poznalo, ko je zhe z nochjo krozhil med znankami, znanci, tujkami in razigrankami. Vsaki je imel neverjetno mnogo za povedat. Spet je bil z zhensko, ki je zhe leta ni videl, v preteklih dneh pa je bila kar nakravzhljala njegovo preobchutljivost. Ga je pogrela. S plesom jo je zvabil v domeno, ki jo je razredchil s sprehodm v svet za domachim pragom. Ob praskanju jajc se je spomnil pochetja na gori. Opravil je bil maziljenje, ki mu ni she videl dela in uchinka. (Napad lis rezke ksebnosti.) Z drkanjem v ranem opoldnevu se je otresel slik in likov. V rosenju teles in shvicu z neba so se odpravili proti jami. Bil je preodpet in za popizdit odprt. Velik kos sige je sluzhil svojemu namenu in bil oltar. Prizhigi so storili svoje. Chutil je predele na spodnjem delu telesa, chutil tako mochno, da se je poigraval z mislijo, da naj opravijo kar brez njega. Ampak: chemu pa potem tezhi tukaj, a? Druzhno so zapeli vsak svojo, on kot zemljin kralj, pred vhodom v jamo. In radostno klicanje hcherke in vnukinje in nechakinje in sestrice, ki bo v svechavi svoje teme vladala. Spust ob svetlobicah izmed debel iglavcev. Posedeli so she ob prijetni srednjesholki, ki je kar dobro kazala. Po vseh teh vpitjih, petjih in klicih vsaj nekakshna potrditev, da morda pa le kaj bo ne kaj, pach pa tochno tista! Da ne bo vech sanjal, da drka bivshe, da jim iz shchegetka kurchek raste, da se ne bo prepushchal vsaki nasladi, ko za uzhitek ni preuzhitka. Modrovanje in darovanje semena podobam, ki postajajo sohe. Prekinil je vse skupaj s sklicem osebnih mochi, kot ga je bil poduchil sel, rekoch, da mora to pocheti vsak dan, da ne razpade tisto, kar namerava zgraditi, pa da razpade tisto, kar novemu naredi prostor. Kako preprosto. V tushu dogodkov in po vozhnji z avtobusom se je prebil do zheleznishke postaje in se po prichakovanju srechal z vsemi, ki so bili in bile v skupini za potep in obiske. Obiski so se pricheli velichastno. Prisoten je bil v prostoru, kjer so se dogodila mnoga krozhenja in krizhanja. Zazrl se je bil v zhensko, ki mu je poosebljala pravo gozdno smolo. Na trenutke je videl njeno svetlobo, njen govor ga je mamil, v spozabi se je dramil in s sorodnico sta prebedala noch in del jutra, ko ji je govoril do onemoglosti in spanca. (Ksebno in nachrtno gojenje mene.) Ponovno so druzhno odprli strazhne stolpe vsemirja. Odpiral je kot zrachni kralj. Ves chas na vodi, pa dvakrat zrachen, enkrat zemljak, pa zachel kot ognjenezh. Cel vecher se je spogledoval s kacho. Obkrozhen z lepoticami se je potikal po skominah in bezhnih navezah, ki ne vzdrzhe. Po metu kovancev je padla odlochitev, da je bilo kar dovolj s copranjem, pa so se shodili po strmini in si ogledali mesto she z vishin. Sredi kletnih prostorov je stal na glavi v slavo zhensk in sebe. (Angel lochi angela od krcha.) Po ogledu fukarij na zaslonu si je krichal: fukaj! Po ogledovanju in uzhivanju med grichki in njihovimi sadovi so she ujeli vlak. Vnovich je prezhivel dan v ogledovanju zhensk in zhenskic. Prespala sta s slom. Pokazal mu je svojo nebesno karto in ga pobaral, che lahko iz nje poizve, a bo kaj fukal. Sel ga je prav blesavo pogledal, ga povprashal, ali je zdrav ko je pritrdil, mu je odvrnil, da potem pa bo, in mu vrnil karto. Mu je pa she za vsak sluchaj svetoval, naj kaj postori v tej smeri in izkoristi ugodno lego na nebu. Potem pa naj chaka, kaj pa drugega, ha haha. Ja, ni bil kaj prida na boljshem; ali pach pachi pochetje. (Razcvet vsestransko spochne svetlobo novega.) Imel je motnje v motnih sanjah. Prebudili so ga smetarji pod oknom. Hm, tudi tu ne bo miru, je zakljuchil, pa se ni vech sekiral, da se ne pohaja prav najbolj domislek o najetju te sobe... Spustil je misli, da so sfrlele. Bil je soochen z brezobzirnim in neusmiljenim obrachunom s samim seboj: zdaj in takoj. Poleg pitja scaline mora uvesti v svoje zhivljenje she druge navade in razvade, da zvodeni v vso prostodushnost mochvirja, ki nosi in medi zmaja. Sel je konchal svoj prelet z odletom. Kar skrushen je tezhkal sam v sebi dogodke in spoznanja z njim. Zaznamovan. S sorodnikom sta se zapeljala visoko v hribe, nad jezero, tam razpustila misli, da so zatavale na vse strani in v vse smeri opazhanja. Chistine in dalje. V zreli nevihti so razpeli telesa nad spanec. (Potrebne rechi vodijo oko izvrzhbe.) V sanjah moreche osebe in dejstva. S sosedom v grich po dolzhnosti do vode in rastlin. Dosledno in brezhibno sta opravila. Predala sta se dolgi poti mimo in skozi vsa njuna znanstva, navezanke in povezovalce, da sta konchno obsedela pred filmom, ki ga je bil videl zhe v davni preteklosti in blagega spomina. Ni ga motilo. Ga je ponovno kosil. (Razlog pomembno, a angel ksebno.) Pol nochi je prespal, vstal z budilko, pa spet v hrib in breg po ogledih za zelmi pogleda. V jurishu in chveku sta postorila, si oddahnila. Vcherajshnji zhalosti je dal slovo s prav dobrim in nashponanim pochutjem, ki mu kar ni hitel vedeti vzroka. Marsikaj si je sicer misli, a opustil misli in se poskushal drzhati tega obchutka she v nadaljevanje. (Pokonchna spolnitev angelovega izraza zaveze.) Pohajali so se mu goni in gon kot tak. Tako je imel mnogo chasa za postoritev opravkov, ki si jih je bil nalozhil med obchevanjem z vsem in vsako. Poslal je par pisem, predvsem pa se je posvetil pesmi, ki je govorila o enostnem in enostni in pa o razpolozhenju do tja, do nje in njega. Glodal je njene mrezhe in lizal glasove zaustavitve sestave. Z vzkliknico je dopolnil predprazhnik k njej. Chas zorenja se je schasoma zalegal sam po sebi. (Ksebno tochkanje ochesa kot odprtine.) Je splaval v sanje kot slap iz ochi, da je lahko premleval in preslinil vse skupaj tako na dolgo, da se je preutrujen obrnil na bok in utonil. V njemu lastnem vzhichenju nad vzkliknico je zanesenjashko obkrozhal vse prijateljstvo in jim jo prebiral. Navdushenje je delil naokrog, v vse. V tem pochetju je srechal eno svojo davno ljubezen, ki je z otrokom prishla mimo. Nekaj stavkov druga v drugega. Ni ga vech ganila. V oblak zavita in vse premalo vprezhena vase. Popoldan je pravzaprav nameraval prezhiveti v dremuckanju in smelem ukvarjanju s samim seboj, pa ga je presenetil zvonec. Dober prijatelj se mu je bil prishel potozhit, da sta z zhensko vech kot samo v sramnih dlachicah. Cepita se. Ni ga kaj posebno ganilo, saj je nekako prichakoval, a se ni ukvarjal s tem. Prezhivela sta dobrshen del dne v bledem in na trenutke dolgochasnem pogovoru in raztapljanju navzlic stanju stvari. Imel je temen obraz. Na poti do posedanja mu je rekel, da je zdaj na istem, kot je bil on nekoch. Z druzhico se je dokonchno pochil. Ja, nekoch prej nedolgo nazaj jih je bil zapeljal na vrh gore, kjer so potem klicarili v nebo, on pa je lezhal zraven in si verjetno mislil svoje. Nato je imel zvonjenje hishnega zvonca za buditelja v popoldnevu med dremuckanjem, ko je zagledal skozi vhod in izhod le obichajen razgled. Tako je pletel navezave, ko sta zhe hodila ob v rake speljani vodi do posedanja malo ven iz mesta. Ustavila sta se ob reki. V plesu in mahanju in tresenju zraka mu je bil razglasil pesem, ki jo je prekladal zadnje dni po glavi in iz papirja na papir, iz jezika v jezik. Navdushenje je bilo v tistih razmerah dokaj iskreno. Zvecher se je skoraj zaletel vanjo, ko je blodil naokrog po plesishchu. Srechala sta se kot stara tujka in tujek. Tedaj je pivski bratec pripomnil, da je to ona, ki ji je pijani oche prinesel jezha v posteljo, pa kdo bo le skochil iz njegove kozhe, ko mu ga nadrka... Sorodnik mu je povedal, da je bila v chasu njegovih posedanj pri njem druzhica njegovega dobrega prijatelja, ki ga je celo popoldne in cel vecher she v noch razveseljeval s svojim stanjem, in da ji je gledal v karte. Ja, zhe ustaljeni postopki. Na sestanku tudi nove in she novejshe domislice glede dnevnih pojavov in njihovega razkaza, kar je she kako povezano z raziskavami okoli njihovih sprozhanj. V vsem tem delovnem vzdushju ni manjkalo chasa za veseljachenje, radovanja in vzhichenja. Po vseh prisotnih se je videla volja po zabavi. In so rajali v sicer naporni glasbi, pa saj so imeli v sebi glasbo dotikov, shlatanj, preshtevanj vzdihov in sipkih sopenj v vechernih sapah, vetrchku nochi. Z voljo po zhenski je dochakal sestop okolja s tuljenjem: aaghaa! in zborchek je vzneseno odgovarjal s tem ali svojim geslom. Nizek strop plesishcha, vztrajno dovajanje umetne megle in sicershnja zatohlost je delalo uchinke chudezha. Blaznost je vdirala mahoma in vsevprek. Prostor je postajal prosojno prostorje in razkorak med zunaj in znotrej se je zmanjshal na domene mednozhij. Ko sta ostala sama, she zadnjikrat nazdravila z drgnjenjem kozarcev, sta vstala in odshla do razvodja in na most chezenj. Rekla mu je, da pach zdaj pa mora iti zhal v nasprotno smer kot on. Ja, bi she kar ostala skupaj. Malo zaljubljen je odtaval domov. Uf, kakshne navezave je dala razveza dobrega prijatelja. (Angel neha hoteti drnc drazhljajev.) Je she izvedel, da sta shla zhenska vechera in njegov dober prijatelj skupaj na she eno zabavo. Pach, je bil zhe vajen. Izlet v blizhnji kraj in veseljachenje vsemu navkljub mu je prineslo mnogo naslade ob sorodnikovi deklici, ki jo je bil uvajal v pochetja, a zadovoljitve nikakrshne. Le blaznost. Rahlo ga je she zavist razganjala in naslada in misel na osvojitev, ki je osvoboditev od prejshnjega in prejshnje, ko je sprva skorajda ni mogel gledati, a kasneje, pa parih posegih v pozornost, ko sta zhe skupaj chebljala, je bilo bolje; kot boginje in bogovi, je rekla, ko sta s stiki postajala druga drugemu otip. Tedaj je ptich zletel nad njim, od zahoda proti vzhodu. Let je presekal krog in bil znamenje, ki ga mora she razvozlati in razpoznati, saj si je v tistem trenutku ponujal prevech reshitev, ki so bile splet domishljije, zhelja in bebavega. Kmalu je zapel ljudsko pesem o smrti dekleta z dobrshno mero veselja in radozhive nagajivosti v premishljeno stopnjevanih ponavljajochih se opisih. In ples ob ognju, skoki chez in izguba spomina na pot do sorodnikove postelje. Deklica se je bila zhe pobrala, tako da je le v sokovih obujal njeno podobo. (Objemanje natanchnih dolochil zarezhe navzgor.) Do kod sezhe prisotnost nadzora nad sabo? Ko se je klatil proti avtobusu, sta s sorodnikom prenashala she rezget okolja, lasten glas in pivkanja od vsepovsod. Shum v glavi. Na avtobusu srechanje s kitaristko. Ostalo je pri pogledih. Kljub razmajanemu telesu se je pognal na kolo in odgonil navzgor ob reki do mesta, od koder je skakal v tolmun. Kaj je zagledal s ceste? Naga telesa, juh! se jim je hitro pridruzhil. So malo chofotali, se niti ne ogovorili, se nastavljali soncu in vodi. Ob odhajanju vzdolzh reke je posedel she v senci in druzhbi blizu skupinice deklet od nekod drugod, pa jih je zasledil in pri naslednji senci zhe sedel v njihovi druzhbi. Dlje ni shlo. Ni mu shlo, da bi zagovoril eno resnichno lepotico, ki je zadrzhano spremljala vse dogajanje okoli nje in zanjo. Ob njenem odhodu ga je obhajala zhalost in neizmerno hrepenenje. Kot bi umiral, se mu je zdelo. Se je pa zgolj spet smilil sam sebi in poskushal pri drugih. (Kukavica pove angelu klic odmeva.) Tako in v tem razpolozhenju, v dezhju in kapljanju si je tezhkal kurca v roki, si ga mel in premetaval dve-levi-dve-desni. In koliko kvachk in pentelj je prignal mimo. Tudi tokrat je nadaljeval z vzkliknico, na Brezimenko ni vech kaj dosti pomishljal, konchno obiskal druzhinico, se kar pozabaval z otrochichkom, podkrepil vse skupaj znova in vedno z vzkliknico je zhe tezhil? , da jo je pozneje jadrno in she v vzgonu odkuril do sorodnika, ki ga je nashel vsega zhalostnega in kar osamljenega z nalomljeno nogo. Izlet z deklico se je tako kaj klavrno konchal. Bledo mu je potozhil, da mu je bila sporochila, da ga zhe she obishche... V spokoju vechera smo poslushali besede o stanju nekih, ha, dogodkov izpred chasa, ko je ponovno lahko slishal svoje takratne besede o usodi prijateljice, ki se ji je pozneje dejansko zgodila. Ni je bilo vech tam, in prav je tako, sta modrovala in se z veseljem spominjala vecherov in nochi, vchasih kar po nekaj dni, ki sta jih prezhdela pri njej. Bila je najodprtejshe nravi in narave dalech naokoli. Zdaj pa tak dolgchas po jajcih. Je pa dobil namig, da morda lepotica izpred dni pride na zabavo, ki se je menda obetala. Obetu obet. (Angel ksebnost razvodeni nadvse hitro.) V kalno reko je metal koshchke starega kruha in tuhtal o vsem skupaj. Je prejel poshto od tiste daljne prijateljice. Mu je bila svetovala, naj se ozheni. Res ljubko bitje. Drugo pismo pa ni bilo ravno prav vzpodbudno. Sorodnik mu je sporochal, da bo chez poletje oddal stanovanje neki ogrozheni druzhini, pa dogovor z njim tako odpade. Ja, ja, seveda, bedarija! Pa pride dobri prijatelj v druzhinski krizi in se zapeljeta iz ljubega veselja v mesto na obisk k znancu in znanki, ki sta razpolagala z dolochenimi kristalnimi kosi. Na obisku se je izmenjalo she mnogo obiskov, staro poznanstvo, prijateljica..., saj je bila hisha vech kot sechishche raznovrstnih poti. Obiskala sta she prodajalno: in prodajalka mu je zarezala smer kurca. Kako ga je obsedla. Da bi jo nasadil sede. In tisti razgoni she cel vecher po tem zdaj je imel: she. Ta prodajalka naj bi se bila pravkar lochila, imela je stanovanje. Za vsem je poizvedoval. V sebi je bil obudil veshchine slednika in chuvarja. Ni si mogel kaj, pa je dogodek v mestu veselo in buchno proslavil; je na hitro spoznal she eno, tujko, ki je bila zashla se mu je zazdelo v te kraje zgolj po chudnem nakljuchju. Hipoma je z njo navezal stik, a ne za dolgo. Se je za tedaj zadovoljil z golo obsedenostjo od nje in njih. (Mir in izredno pohajanje obchutij.) V rahli gonji jo je spet srechal, ko je bezljal s kolesom po nakupih. Sam ni vedel, kje bi ga prislonil in nato shel pesh naproti njej. Je popolnoma zgreshil. V gonji svojega dne in namakanju v dokaj mrzli rechni vodi sta s sorodnikom pochivala v hladu, ki ga je reka shirila krog sebe. Na poti sta se ustavila she na osvezhitvi, da je imel priliko lizati sladoled in zijat v en prav mil in mlad obrazek. Zvecher se je namenil na delitev kart v troje. Nashel ju je, prefriganca in prefriganko ja, dobrega prijatelja in she vcheraj oddvojeno sopotnico , v chudovitem razvratu, po katerem je vonjalo stanovanje. Namesto kart zretje filma. Tudi prav, saj je bil film fukashke sorte, s prav vzpodbudnim zachetkom. Ostalo je bilo privajanje na takshno. (Angel rine naprej iznad lege.) Z mislimi pri prehodu k prodajalki se je sam in samcat namakal cel dan v reki, posedal in polegal po produ ob njej, pekel kurje perutnichke, pa so potem nadoknadili igranje kart. (Manko da angelu prilozhnost izpetja.) Pochasi je vanj prodirala potreba po strditvi svojih besedilc v besedilo, ki mu prinese nova spoznanja o nachinih bivanja in prezhivetja. Jah, tako puhla se mu je zazdela taktika tovrstnih namishljanj, pa je z razporeditvijo v sklop namena in kanjenja she nekako shlo. She vedno je sledil dneve, ko jo je na dolocheno barvo oblachila vsaj videl ali celo srechal, Brezimenko; tokrat v barvi, nasprotni barvi dne. Jo je pach mirno zabelezhil. Zhelje so mu zhe silile drugam. Imela sta prilozhnost, je hladno zakljuchil. In nevzdrzhnost, ki konchno nekam shpricne. Vedel je, da lahko ta curek usmeri v svojo smer. (Odkar vsak angel sanja angela.) V vzdushju mijavkajochega je v vratih trgovine srechal eno izmed treh sester, tisto, ki se je v jezhi in jezi iz kozhe ob jezhu devala. Le lep pogled. Pach kot besedilce za tisti dan, kot zhvenket snovi. Vse skupaj je bilo po nesporni oceni vech kot dovolj za vzrok celodnevnemu veselju, pa je proti vecheru zhe zapadal proti surovejshim stanjem zavesti ob lenem sprehajanju vzdolzh vode , da je jel hlastati za pozornostjo. Pa je hushknil v druzhbo zhensk, sprva z znanko, morda celo dobro prijateljico, pozneje pa v plesu, dimu in krikih...: kar vsepovsod je shlatal ritem cvetochih prstov sline. Pa je spoznal, da je vsak izgovor posebej reshitev pred strahom, ki jo je obsedal, ko sta shla ven na zrak, na potege istega. Izmuznila se je v smehu nochi. She odmerki veseljachenj, pa shvic navelichanega, sprevidljivega. Nazdravljat z grizhljaji sokov in podob! (Kopichenje ksebnosti pach kopichi namen.) Po nagonu se je s hitrimi koraki premikal skozi gozd, da se odpochije od teh norih stremljenj po njih. Pa jih je spet srechal, vse dehteche, jih ochedil z odstranitvijo tekmecev, pa hitro na obisk k sorodniku, ki so ga zadnja veseljachenja stala premichnosti: je sedel z mavcem na nogi, ne prav vesel zhivljenja. No, sta modro govorila v sinjini modrega dima in senc, v brezhibni navlaki spokoja. Ni si mogel kaj, da ni zavil she v kino, posebej she po tem, ko je zhe srechal mlajshega sorodnika, pa sta skupaj stala v vrsti za vstopnici, in jo je zagledal, kako verjetno s soprogom gresta v kino. Tako se mu je zazdela lepa, da skoraj plane k njej in jo na mestu pofuka. Jiieh! dajat ji ga! Krasotica v razpizdju. Izpuhi rosne snovi so ga spravili v sluzhbo k lenosti, da je razhajkan zhdel le she nad sabo. Po filmu si je privoshchil she chvek ob pijachi s hudo preteklo spolno navezavo. Mesnatih ustnic, zajetne ritzi, belih ochi in brihtna. Za zachetek jo je dolgo gledal v belochnici: sta bradavichki pogleda in blazinica otipa. Ni se izpostavljal, she manj nastavljal. Pride in ostane, ko se naseli. In v slavo shchipa so se zapeljali v kraje izven naselij, v dolinico mraza in v log vzpona v smeri smrti. V te kraje so se hodile in hodili obeshat. Ob ognju in mrmranjih je izvedel mige in gibe, ki so usmerjali njegova stremljenja po le njej, vedno njej in oni. Taista pizda si je lastila njegovo pozornost, tista, h kateri je v eno mero poshiljal vzklike mesa v sokovih mochi. V svetih krajih mesechnine in v kotanjah pribezhalishch brezobzirnih curkov vrenj. Je she izrekel stavke, ki so bili odraz vseh spominov na pretekle sline skomin, na sochna dozhivetja zharkega mesa v gorkem smrklju stika in vstopanj, na brezbrezhje brezbrizhnih predajanj navadam zrenja v prazno z nadihi svetlob, kar je bilo popolnoma zadosti, da je lahko nato v miru sestopal v naklepe, ko se je oklepal novega, kristalnega svechnika, ki ga je bil kupil s prav posebnim namenom; je she izklical vse te pomochnike in vse te pomochnice, ki jih je v minulih dneh in nocheh vabil v svoja splavarjenja, saj je z njimi pregledal vodena dozhivetja videnega, da si osredini podobe mochvirij spomina na os prazne luknje v zrklu pochitka, v skupkih chasa ob pretakanju hudomushnih voda.