Revija SRP 37/38

Tomazh Kosmach

 

JA, TAKSHEN SEM BIL

 

Ne bi pravil, da mi je stal 25 ur na dan in 16 mesecev na noch. Zbujal sem se z zhaltavo pizhamo. Kljub rochnim naporom chez dan. Brzh ko pa sem pomislil na Zjalo, je meso padlo dol. Nisem upal onanirati nanjo. To bi bila skrunitev chistosti. Vseeno sem ga vchasih podrzhal v roki in se zamislil, da sem v njeni blizhini. Kako naj ga prisilim, da ne bo zatajil? Hochem rechi, ko sem bil sam, je bil trd on; ko sem bil v mislih z Zjalo, sem postal olesenel jaz, le tichek je prav milo sklonil glavo in oplaknil k tlom.

Kako naj bi Zjali to sporochil? Zhe tako sem bil preprichan, da me je odkljukala. Pa vseeno! Bi me sprejela takega, kot sem, che bi se iskreno razprl? Sekiral sem se in grizel in pil, da bi pozabil na strahove v glavi. Odpreti se ji ne bom mogel, prevech me je sram, seksu, che me bo sploh hotela she videti, pa ne bom mogel ubezhati. Prepricheval sem se, da bo denis v pozoru, che se bom sprostil. Sprostim se pa lahko samo s pijacho.

Basan nisem maral k njej. Govorila sva po telefonu in na brzaka sem zagonil vso mancho za trikrat po dva deci v blizhnji betuli. She bi rabil, pa ni bilo vech cvenka. Skeptichno sem se vzpenjal po stopnicah in neprestano spodbujal uvelega borca. Tresel sem se. Drhtel. Zatreskan sem bil chez vse oblake, bal sem se she bolj. Globoko sem dihal pred vrati in nazadnje hitro pritisnil na zvonec. Zhelel sem, da je ne bi bilo doma, da bi nabral she poguma.

A je odprla! Negotovo sem zdrsel v apartma.

"Pridi na balkon," je povabila.

Shel sem in in se kot kup nesreche sesedel na improvizirani blazinjak. Zjala je raufala, pihala chez ograjo in gledala na ulico.

"No, kaj je s tabo?"

V pogumu kavsne sem ji teleferichno sporochil, da... in, da...

Mater, bi rabil vsaj she dva deci!

"Nich! Tukaj sem," sem se bedasto smehljal.

"Ja, in? "

Prisilil sem se vstati. She bolj sem se prisilil k razshiritvi rok.

Objel sem jo in skushal poljubiti. Vse sem pochel z glavo. To se menda prichakuje od mene! Ne smem ostati indiferenten. Moram gibati; vsemu navkljub.

"Ni mi do kljunchkanja," je rekla.

Spustil sem jo. Pa zdaj? She zmeraj sem vibriral po vsem telesu zaradi treme.

"Greva ven?" je vprashala.

Oddahnil sem se. Lishpala se je pred ogledalom, jaz pa sem kar nekako ozhivel. Zmogel sem celo nekaj besed. Samo tisti pozhirek sem rabil pod nujno! Zdaj bo zhe nekako. Lepo je dishalo njeno prebivalishche. Poseben vonj. Vonj ljubezni. Potem je pocingljalo na vratih.

"Naj odprem?" sem vprashal.

Na obisk je krcnila njena prijateljica. Kavica in to. Bil sem tiho kot rit. Samo malce pijache, potem bo lazhje!

"Grem po liter?" sem navsezadnje izdavil dolge tihe misli.

"Saj gremo v oshtarijo!"

Presedal sem se kot hudich na krizhu. Onidve pa sta vlekli kroglico za kroglico rozhnega venca. Totalno sem bil streznjen in ni mi bilo vshech. Molil sem, da bi se skidali chim prej! Chutil sem, kot bi se mi posmehovali, kot bi bil jojo, s katerim se poigrash, ko se ti zazheli. Zjali je naposled pridishala pumpa ljudi in scitrali smo se v lokando.

Posedli smo za stole. Hitro sem se ponudil za kelnerja in pri shanku narochil tri velike bevande zame. Eno sem eksal. Drugo sem nesel zraven dveh zhenskih likerjev. Za frendico in Zjalo in mene v druzhbi. Zjali sem rekel:

"Jurja bo!"

Dala mi je in takojci sem zlaufal odtisnit svoj tretji glazh, ki je chakal na pultu. Hrabrost je bila dosezhena, samo chakal sem, da me zajame. Pa se mi je vse bolj kravzhljalo, spikati pa nisem mogel.

Kislo in malenkostno sem odtiskal svojo glazhevino. Vseeno sem bil prehiter zanju. Potem je frendica rekla, da nima nich kesha, in Zjala je povedala, da je v pufu, jaz sem bil tako in tako bankrot.

"A je to tvoj jebec?" je namignila frendica Zjali.

"Ho, ho, ho," se je posmejala Zjala.

Suhih ust sva se vrachala. Jebiga, vsaj z njo sem bil. Kot polit cucek. Morda mi bo pa uspelo kavsati in me bo drugache gledala!

Ampak v hlachah je bil strahovit obup.

V postelji sem strahoma chakal, kaj bo. Zjala se je izpod prhe vrnila v spalni srajci. Vmes sem ga motovilil, da bi bil ja pripravljen. Napol je bil. In sem dvignil Zjali spalno srajco in se je razshirila, a je spet udaril blekaut. Nagnil sem se nad njen vrat in nekaj cmokal.

"Rada bi spala," me je odgnala s svojega delezha blazine.

In sem, Ishkarjot, vso noch nosil mavrico na ocheh. Saj jo nochem fukati! Samo ljubiti in dotikati se. Pizda, zakaj sem impotenten?! Zraven mene je lezhalo zlato. Prevech me je bilo sram, da bi se ji upal she kdaj prikazati pred ochi. Ko sem zachutil, da je zaspala, sem se tiho oblekel in za vedno izginil iz njenega zhivljenja.