Revija SRP 37/38

Sonja Votolen

 

TRI CHRTICE

 

HUDICHEVA MOKA
Za crknit! Koliko lopat ga bom she zmetal?! Od kod, hudicha, se jemlje?! Z neba? Ne kapiram. Saj tam gori bi naj bila nebesa. Bog zhe ne bi bil tako hudobno radodaren. Bog zhe ve, da so mi penezi splahneli. She za mleko jih ni vech, kaj shele za nov lopar. Dva sta zhe shla po gobe. Do tretjega rado gre, pravijo. Ampak krucifiks, menda ja to ne velja celo za lopato za sneg. Dva jurja nista kar tako. Ne dam. Socialni penezi se prisvetijo le enkrat na mesec. Redki so kot pajchevina, mesec pa dolg kot stomesec.
Ne, krucifiks, za lopato ne dam ... ne dam ... ne dam ... pri moj dushi ... ne dam ...
Bo-gec, jaz se ti pritozhujem … oziroma moj sneg imej kar sam. Saj vesh, da nimam she za tretjo lopato. Z rokami pa tudi ne gre...
Jezno se zazre navzgor. Od tam she vedno naletava. Kar meche ga navzdol.
Zabashe ga v star lavor. Vrzhe predse. Zabashe ga v star lavor. Vrzhe. Zabashe sneg v lavor ... zajame ga z lavorjem ... zajema sneg z lavorjem ... zajema ... za ... je ... ma ... za ... je ... ma ...
Se zhe vidijo shkornji. Sled za noge.
V hudichevi moki, je rekel in se besno obrisal chez oslinjeno ustnico.
 
PRVI ATI, DRUGI ATI
 
Je prvi mozh odshel s sveta iz postelje. Natanchno tako. Je spal in je spal in kar spal. Zjutraj bi bil she vedno spal. Ga je klicala h kavi. Ni pricopatal. In je shla ponj. Je mislila, da se je potajil. Ga je stresla za ramena. In koj skapirala.
Se je drla kot v transu. So rekli, da jo je shok. Otroku je dejala, da je ati shel v ne-besa. Da bo tam ostal.
Nekaj let je bila sama z otrokom. Pochasi mu je postajalo jasno, da ne more k ochetu na obisk v nebesa. Zakaj pa on ne pride? Ker ima tam sluzhbo. Ki je ne more prekiniti. Za nich na svetu. Tudi za njega ne? Niti za en obisk ne? Ne.
Nebesa in oche sta jo navelichala. Ali je pach tako naneslo. Da je spoznala she ne-koga. Sta se vzela. Otrok je pozabil na nebesa. Imel je nadomestnega ocheta. Sta se glihala.
Toda nekega vechera je zahropel. Zapiskal. Da mu je slabo, je she utegnil zapiskati. Padel je na posteljo. Zgrabila jo je panika. Stekla je na cesto. Tulila. Reshilni je bil hiter. V postelji pa drugi mrtvi mozh.
Ob krsti je otrok predlagal: "Mama, greva she midva v nebesa. Bomo vsi skupaj — prvi ati, drugi ati in midva."
 
 
NOGE
 
— Daj noge sem.
— Ne bodo vedno tam, kjer ti hochesh.
— Pa naj bodo tukaj.
— Ne, ne bodo.
— Zakaj ne bodo?
— Zato, ker ti tako hochesh. Jaz pa nochem, da je vedno, kot ti hochesh.
— Pa jih daj tja, kamor ti hochesh.
— Ne. Che te zdaj ubogam, bo spet tako, kot ti hochesh.
— Saj ti pravim, da daj noge tja, kamor ti hochesh.
— Saj ti pravim, da potemtakem ustrezhem tebi.
— Kaj bi pa rada?
— Ne mi vselej diktirati, kje naj imam noge!
— Ravnokar zhelim uposhtevati tvoje hotenje.
— To ni moje hotenje. To je moja poslushnost tvojega hotenja. Prilagajanje tvojim zheljam. Udobju.
— Vidish kakshno reshitev?
— Da polozhiva noge vsak po svoje.
— Pa dajva.
— Zhe spet sem te ubogala.
— Si me ubogala?!
— Dala sem noge tako, kot si TI predlagal.
— Oba sva predlagala, OBA!
— Ampak to spet ni samo moja zhelja. Noge bodo vendarle tudi tako, kot si ti zhelish.
— Pa jih daj, kot TI zhelish! Tvoje in moje noge. Oboje noge. Vrag pocitraj noge!
Izgine. V vecé chitat Mikijev zabavnik.
Tihceno obstoji ona pred njim. Bosi prsti pa pobinckljajo v bose prste.
— Kaj je zhe spet? Pojdi!
— Kako naj bodo najine noge po moje, che ni tam tvojih nog?
On prasne v smeh. Se smeh razleti. Razkotali. Jo pokotali za seboj. Da pozabita na noge. In se razsmejeta. Da ob ocheh poteche smeh.