Revija SRP 37/38

Rajko Shushtarshich

VREDNOTE SISTEMA V,VI

Iz zgodovinskega spomina nekega sistema

VREDNOTE (SUPRA)SISTEMA

(Ali traktat o svobodi ali vrednotni sistem mochnih institucij)

VII.

DEKLARACIJA CHLOVEKOVIH PRAVIC

(v vrednotnem sistemu institucionalne strukture)

O deklarativnih vrednotah in deklariranih vrednotnih sistemih - v nasprotju z dejansko veljavnimi - sem v dosedanjih prispevkih zhe kar precej pisal, vechinoma tako, kot jim gre. So le sanje chloveka in chloveshtva. Posebej so mochne, ko obstojecha vrednotna utemeljitev sistema izgubi verodostojnost, tako zelo, da vodi chloveshtvo (sistem) v socialno katastrofo (velike ali svetovne vojne, revolucije). Nekaj je treba v temelju spremeniti, rechejo Oni! Takrat nastanejo res znamenite deklaracije, kot sta prichujochi dve. Dejansko pa se ves chas svet giblje – chloveshtvo ravna, uravnava na svoj star in preizkushen nachin, t.j. po dejanskih (socialnoveljavnih tu-vrednotah) vrednotah, ki so deklariranim (naj-vrednotam) ravno nasprotne. Slednje uporablja le she za deklariranje, t.j. kot vrednote in pravice, ki bodo morda nekoch v prihodnosti resnichno veljale za vse chloveshtvo oz. natanchneje za ves suprasistem. Taka uporaba je za chloveka – individuuma zhaljiva. Tako se s chlovekom in chloveshtvom, ki je dozhivljalo zgodovino kot svojo izkushnjo, ne dela. Ker zgodovina oz. dejanskost je sproti razveljavljala vse znamenite deklaracije.1 Uradno pa seveda ni tako, in sploh se mi ni treba truditi, da bi povzel, kako je s tem uradno, ker uradne razlage so vedno enako utemeljene: chlovekove temeljne vrednote in pravice se udejanjajo po chrki deklaracij in z njo, samo stvar chasa in potrpljenja je, ko bodo z vztrajnim razglashanjem, pouchevanjem in vzgojo ter s "postopnimi drzhavnimi in mednarodnimi ukrepi povsod sposhtovane – uresnichene". Seveda bi chloveshtvo in velika vechina individuumov ne imela nich proti, che bi res bilo tako. Zhal ni! Prej ali slej se namrech izkazhe dejanskost tu–vrednot, namrech, da so deklaracije le iluzije. Ali, kar je huje, da je njih razglashanje le prikrito licemerje mochi v suprasistemu, ki tako utemeljuje idealizirano hierarhijo institucij suprasistema in prikriva dejansko hierarhijo sistemov v suprasistemu in hierarhijo strat (ali kast) znotraj sistemov. Kot za vsa velika pisma chloveshtvu, kar prichujochi deklaraciji nedvomno sta, velja dvom o njihovi veljavi za svetoskrunstvo. “Ker skupno razumevanje teh pravic in svoboshchin je najvechjega pomena za popolno uresnichitev te zaveze.” Narochilo propagiranja deklaracije ZN namrech velja drzhavam – chlanicam, t.j. sistemom in predvsem njihovim vzgojno izobrazhevalnim podsistemom ("da storijo vse, da se shiri, izobesha, bere in pojasnjuje predvsem v sholah in drugih vzgojnih zavodih…"). Nekaj malega bi potemtakem lahko pripomogla k temu tudi objava celotnega besedila v neodvisni Reviji SRP. Seveda pa se zaradi sposhtovanja svobode misli in njih izrazhanja ne bom mogel prikloniti zavezi o njenem skupnem razumevanju. Ker skupno ali skupinsko razumevanje apelov v deklaracijah je chloveku - individuumu tuje ali skrajno sumljivo.

V uvodu Generalna skupshchina ZN razglasha Sploshno deklaracijo chlovekovih pravic kot "skupen ideal vseh ljudstev in vseh narodov… tako med narodi drzhav chlanic samih, kakor tudi med ljudstvi ozemelj pod njihovo oblastjo". Se vam ne zdi, da je ta formulacija skrajno nerodna? Najprej ker zadeva v problem relacije: nacija in drzhava; narodi in ljudstva; dodatno pa, ker v tem kontekstu - tekstu o svobodi - chudno zveni zaveza "ljudstva pod oblastjo", bodisi ljudstva ozemelj pod oblastjo drzhav chlanic, bodisi ljudstva pod oblastjo narodov-nacij. She najbolj pa zato, ker utegne kdo podvomiti o sposhtovanju chlovekovih pravic ob spregledanju pravic obeh subjektov – nosilcev identitete: individuuma in naroda.

Apel je naslovljen drzhavam – sistemom, institucijam in posameznikom v njih, torej njih zavezuje, bo morda kdo rekel. Zakaj potemtakem zadeva ne funkcionira? Kako se je lahko ZN zgodilo to, kar se je ob varovanju vrednote oz. pravice do zhivljenja zgodilo v Srebrenici (gl. Revija SRP 35/36, Igor Korshich), in kako lahko dopushchajo to, kar se dogaja ljudstvu Nubov (etnolog Tomazh Krizhnar porocha v dokumentarnem filmu, kako njihove otroke ugrabljajo za janicharje)? Krshenje chlovekovih pravic in celo genocid sta namrech presuhoparni oznaki za to. Kako, da je tako malo napredka v uveljavljanju chlovekovih pravic in toliko krshiteljev, se chlovek vprasha vsakich, ko je veliko govorjenja o krshenju njegovih - chlovekovih pravic? Kdo tako skrbi zanj - chloveka, za njegove pravice, katere pravice mu predvsem obljublja? Mogochi odgovor individuuma je: suprasistem brani chloveka zoper samega sebe, suprasistem skrbi za chloveka, njegove pravice, mu jih oznanja in sochasno oz. predvsem utemeljuje sebe – suprasistem. Ta sistem smo mi v svojih institucionalnih vlogah, chlovek, reduciran na vloge, nekoliko bolj od nas pa Oni, ki so za to poklicani. Kaj ni to dovolj razvidno iz obrambe krshiteljev – zlochincev zoper chloveka, oni so le izvrshevali ukaze nadrejenih (sistema). Ne zhrtev ne rabelj nista chlovek, so le institucionalne vloge, ki jih posamezniki izvrshujemo. She danes mi ne gre z glave, kako je mogoche, da se je v slovenskih medijih she najbolj razmahnila polemika o krshenju chlovekovih pravic ob aferi Depala vas. V igri sistema RS je shlo za obrachun z obrambnim ministrom po scenariju vsaj dveh tajnih sluzhb, vojashke in policijske. Chlovekove pravice so bile namrech domnevno grobo krshene dvojnemu agentu. V nashih igrah sistema so torej chloveku she najbolj krshene pravice, ko je v dvojni institucionalni vlogi v represivni instituciji sistema. Bolj chudno zavzemanje za chlovekove pravice skorajda ni mogoche. Ne bodimo malenkostni, bo kdo rekel. Prav, moje vprashanje (supra)sistemu je: Ali traktat o svobodi ali vrednotni sistem institucij? 2

Strahovito normativno bohotenje, ki smo mu pricha ravno v nashem chasu, sovpada z razvrednotenjem vrednot, njihovo devalvacijo povzrochajo institucije, sistemi, nadsistemi, suprasistem. Veliko stavimo na norme (zakone, resolucije, deklaracije, pravice, privilegije) in vedno manj zaupamo chloveku, obchechloveshkim vrednotam, ker vrednot ni mogoche sankcionirati neposredno. A vrednote so najprej oz. apriorno obche. Kot take niso domena nobene politike (politichne zavesti – ideologije), tudi nobene religije (verskega preprichanja) in nobene ekonomike (konzumerizma npr.), ker se z njimi ne trguje in niso potroshno blago. Ker so obche, jih imenujemo tudi obchechloveshke.

Deklaracije chlovekovih pravic so bile, preden so postale svetinja, predlozhene, dogovorno sprejete in potem razglashene. Primernejsha oznaka zanje bi bila "oznanjene", vendar ta ni v uporabi, prevech spominja na religijska pisma chloveshtvu.

Deklaracije chlovekovih pravic so po formalni strukturi (teksta - pisma) zapisane norme. Chlovekove pravice so torej normirane vrednote. Kot take so najvishji normativni akt, katerega veljavnost je nad ustavo in zakoni. Kot za vse norme, velja tudi za obravnavane, da so le-te izvorno utemeljene z vrednotami. Vrednote so pred normami in chlovekove pravice kot zapovedi – norme so po svojem izvornem bistvu institucionalizirane obchechloveshke vrednote.

Deklaraciji, ki ju bom obravnaval, obchechloveshke vrednote le uporabljata za svoje izhodishche in jih v normativnem tekstu (38-ih oz. 30-ih chlenih) institucionalizirata. Deklarirane vrednote, ki naj bi veljale, pa v resnici ne veljajo, legitimirajo veljavnost dejanskih tu-vrednot, ki so jim ravno nasprotne. Legitimiteta suprasistema utemeljuje hierarhijo chloveshtva, ki temelji na neenakosti sistemov, in vrednotni sistem socialne stratifikacije utemeljuje neenakost znotraj sistemov – socialno razlikovanje (stratifikacijo). To je njuno bistvo (povedano na najkrajshi nachin)!

“Vse zhivali so socialno enake (enakopravne),

toda nekatere so bolj enake (enakopravnejshe) od drugih!”

George Orwell

O DEKLARACIJI PRAVIC CHLOVEKA IN DRZHAVLJANA (1789)

(po Maximilienu Robespierru)*

(Razchlenitev: Tekst deklaracije sem skrajshal, deloma prestrukturiral. Dodani komentarji in opombe sluzhijo namenu vrednotne analize, t.j. z njimi skusham izpostaviti njeno vrednotno utemeljitev. Celoto besedilo deklaracije je za primerjavo objavljeno v rubriki Dokumenti.)

Uvodna utemeljitev:

Narodni konvent (predstavniki francoskega ljudstva) pred oblichjem vesolja in pred ochmi nesmrtnega zakonodajalca (boga – naravo) razglasha Deklaracijo pravic chloveka in drzhavljana: chloveshki zakoni izhajajo iz vechnih zakonov pravichnosti, sicer so le napad nevednosti in despotizma zoper chloveshtvo (suprasistem v sistemski terminologiji), ki zhivi v nevednosti in tiraniji.

(Komentar: Pravichnost je vrednota, pravice so pa norme oz. z normo opredeljeno ravnanje. Pravice dodeljuje sistem oz. tisti, ki ima moch, ki vlada v sistemu. Danes bi rekli takole: chloveshki zakoni so utemeljeni z obchechloveshkimi vrednotami, le-te so neposredna dejstva chlovekove zavesti. Vrednot nam nihche ne more dati ali dodeliti ne odvzeti. Pravichnost je torej izhodishchna obcha vrednota, s katero je utemeljena deklaracija kot normativni akt. Nad zakonodajalcem – Narodnim konventom ni nobene nadsistemske ali zemeljske avtoritete, samo oblichje vesolja in nesmrtni zakonodajalec: bog – narava.)

— pozaba in preziranje chlovekovih naravnih pravic (vrednot) sta edina vzroka za zlochine in nesreche na svetu (v chloveshtvu)

— chlovekove pravice (obchechloveshke vrednote) so svete in neodtujljive.

 

Zakaj?

— Zato, da bi:

— ljudstvo imelo zmerom pred ochmi temelje svoje svobode in sreche,

— uradnik pravilo svojih dolzhnosti,

— zakonodajalec namen svojega poslanstva,

— da bodo lahko vsi drzhavljani dejanja vlade, nenehno primerjali s ciljem sleherne ustanove in ne bodo nikoli dopustili, da bi jih tiranija zatirala ali ponizhala.

(Op.: Domnevam, da gre pri zadnji alineji za utemeljitev kontrole izvrshilne oblasti.)

(Komentar: Uvodno je deklaracija utemeljena s tremi obchimi vrednotami: pravichnostjo, svobodo, srecho. Obchechloveshke oz. obche chlovekove vrednote so torej tiste, ki izhodishchno utemeljujejo deklaracijo, v njej opredeljene chlovekove pravice - norme. Razlika je pomembna! Vrednote individuumu krnimo, norme sistema krshimo!)

Chlovekove pravice v deklaraciji v posameznih chlenih pa utemeljujejo institucionalne vrednote. Deklaracija v osrednjem tekstu legitimira vrednotni sistem institucionalne hierarhije in vrednotni sistem socialne stratifikacije. Skushal bom torej shematsko, od chlena do chlena, izpostaviti institucionalne vrednote, ki jih utemeljujejo:

Chl.1 izpostavlja za izhodische politichni cilj, da vzdrzhuje naravne in neodtujljive chlovekove pravice in da razvija vse chlovekove sposobnosti; to je cilj slehernega politichnega zdruzhevanja.

(Komentar: Deklaracija izpostavlja politichni cilj, razumljivo, saj je politichni akt. Posledichno izpostavlja chlovekove pravice kot norme. Sankcionira jih sistem (politichni subsistem, sub-subsistem sodstvo), sodijo v njegovo domeno. Cilj slehernega politichnega zdruzhenja – zaveze pa je bil in she bo tezhnja za moch, oblast, vechinoma tudi takrat, ko se ji zgolj zoperstavlja. Chlovekove vrednote pa predpostavljajo obchi smoter chlovekovega bivanja, ne le politichni cilj. Individuum vrednote svojsko strukturira in se po njih ravna (vrednotno orientira). Le tako je mogoche, da chlovek razvija vse svoje sposobnosti.

Chl.2 izpostavlja dve glavni chlovekovi pravici: skrb za ohranitev obstoja in svobodo, utemeljujeta ju dve obchi – obchechloveshki vrednoti, to sta: zhivljenje in svoboda.

(Komentar: Ista beseda, a tako razlichen pomen: svoboda kot obcha vrednota in svoboda kot politichna pravica. "Skrb za ohranitev obstoja" bi lahko razumeli kot naravno elementarni gon – bioloshki "boj za obstoj". Vendar iz konteksta sledi, da to ni tako. Nedvomno sta zhivljenje in svoboda najprej (apriorno) obchechloveshki vrednoti. Institucionalizirani sta zhe s tem, da sta deklaraciji poimenovani kot chlovekovi pravici, pa cheprav kot glavni pravici. Sta pred vsemi drugimi pravicami. Iz konteksta pa sledi tudi to, da je svoboda izpostavljena kot politichna svoboda, torej simbolizira institucionalno vrednoto politichne svobode - osvobajanja, iz nje so izvedene politichne svoboshchine.)

Chl.3: enakost pravic vzpostavlja narava, druzhba (sistem) jih le varuje, ne glede na razlike v telesnih in moralnih mocheh, pred zlorabo sile, ki jo onemogocha);

(Komentar: Enakost je deklarirana utemeljevalna vrednota socialne stratifikacije oz. restratifikacije. Vrednota, ki je dejansko aktualna, je njen antipod: politichna neenakost, shirshe socialna neenakost, predvsem pa je bila aktualna kot neenakopravnost stanov, neenakopravnost meshchanstva v odnosu do vladajoche aristokracije. Deklarirana enakost utemeljuje torej novo socialno neenakost v sistemu, po kateri bo imelo meshchanstvo odlochujocho moch – oblast v sistemu. Neenakost bo poslej temeljila na lastnini – posesti, kapitalu, kot bomo kmalu videli, v 6. chlenu. Omogochila pa jo bo seveda uporaba sile, mochi. Ne bom rekel, da socialno neenakost omogocha zloraba oblasti, to je jezik politichnega govora. Che komentiram she trditev, da enakost – pravic – vzpostavlja narava, moram rechi, da je v resnici ravno nasprotno, po chlovekovi naravi "vlada" neenakost, druzhba – sistem pa jo uzakoni, normira, legitimira.)

Svoboda:

Chl.4 opredeli, definira svobodo (kot moch): "Svoboda je moch, ki pripada chloveku, da po svoji volji razvija vse svoje sposobnosti; svoboda ima pravichnost za pravilo, pravico drugega za meje, naravo za nachelo in zakon za varstvo."

(Komentar: To je zame najlepshi del obravnavanega teksta, je poezija:

Svoboda je moch, ki pripada chloveku,

da po svoji volji razvija vse svoje sposobnosti;

svoboda ima pravichnost za pravilo,

pravico drugega za meje,

naravo za nachelo,

zakon za varstvo.)

Ta poezija pa je po svoji vsebini definicija (opis) svobode, kot jo je pojmoval predlagatelj deklaracije Maximilien Robespierre (privrzhenec J.J. Rousseauja; giljotiniran 1794). Za moj okus je tudi najlepsha definicija svobode kot institucionalne vrednote v analih chloveskega umnega prizadevanja. Zhal pa je hudo zavajajocha, che jo prenesemo na svobodo kot obcho vrednoto. Na nasho srecho nam Henri Bergson v Eseju o neposrednih dejstvih zavesti pove, da svobode (kot obche vrednote) ni mogoche definirati, ker bolj ko jo definiramo (opisujemo), bolj se od nje oddaljujemo, opisujemo in priklanjamo se njenemu antipodu nesvobodi. Svoboda je neposredno dejstvo zavesti, med vsemi dejstvi gotovejshega ni.a (Op.: Razen enega!) Tudi Razprave o prostovoljnem suzhenjstvu, Ιtienna de La Boιtiejab ne moremo spregledati, che hochemo dojeti svobodo kot vrednoto in kaj se z njo dejansko dogaja.

Chl.5 operacionalizira chlovekovo svobodo: s svobodo miroljubnega zbiranja, izrazhanja mnenj, posebej izpostavlja svobodo tiska; antipod svobode je despotizem –absolutistichna monarhija, aristokratski red sistema; konkretneje pre-dominacija – prevelika premoch vladarja in plemstva – personalne legitimitete monarha.

Lastnina:

Chl.6 razglasha, izpostavlja (deklarira) in uzakoni lastnino: kot prvo med vrednotami bodoche socialne (re)stratifikacije in kot utemeljevalno vrednoto novega kapitalskega reda, sistema. (Op.: To je seveda razvidno shele iz konteksta deklaracije.)

Chl.7: lastninsko pravico omejuje obveznost sposhtovati lastnino drugega, enako vse druge pravice omejuje obveznost (nachelo) sposhtovati pravice drugega. (Op.: Pri vrednotah je to samoumevno, velja za vse obche vrednote. Samo tako so lahko obche!)

Chl.8 nadalje omejuje lastnino z obchima vrednotama: zhivljenjem (skrb za ohranitev obstoja, varnost) in svobodo (iz chl. 2) in she enkrat z lastnino soljudi.

Chl.9 poudari kot absolutno nedopustno in nemoralno vsako ravnanje, ki krshi to nachelo. (Op.: Po moje nachelno neomejene lastninske pravice, z izjemo predhodnih omejitev.)

Solidarnost je utemeljevalna vrednota socialnovarstvenega subsistema:

Chl.10 - socialna varnost (v sistemu), simbolizira jo "pravica do dela" (operacionalno: taka varnost, da prezhivijo vsi; jamchi, zagotavlja bodisi delo bodisi sredstva za prezhivljanje dela nezmozhnim);

Chl.11 - nadaljnja operacionalizacija: socialna pomoch je dolg tistega, ki ima presezhek, zakon mora dolochiti nachin, kako poravnati ta dolg;

Chl.12 - nadalje: socialno ogrozheni so oproshcheni prispevka za javne stroshke; (op.: v sistemski terminologiji so socialno ogrozheni – spodnja strata);

Chl.13 - javni izobrazhevalni subsistem: razvoj javne prosvete, mozhnost izobrazbe za vse.

Legitimiteta sistema:

Chl.14 - suveren je ljudstvo (oblast izvira od ljudstva), vlada je njegovo delo in njegova lastnina; javni usluzhbenci so njegovi podrejeni. Ljudstvo lahko, kadar hoche, zamenja vlado in odpokliche svoje pooblashchence. (Op.: Vprashanje je le: kdo je ljudstvo?)

Nadaljnja operacionalizacija:

Chl.16 - enakopravnost (enakost pred zakonom): Zakon mora biti za vse enak.

Chl.15 - zakon je svoboden in slovesen izraz ljudske volje.

Chl.17 - zakon lahko prepoveduje le tisto, kar je druzhbi shkodljivo; zapoveduje pa lahko samo tisto, kar je zanjo koristno. (Op.: Utemeljen normativni princip pragmatichnosti sistema, druzhba je dejansko sistem.)

Chl.18 - vsak zakon, ki krshi nedotakljive chlovekove pravice, je absolutno nepravichen in tiranski; to sploh ni zakon. (Op.: Utemeljuje deklaracijo chlovekovih pravic kot najvishji normativni akt, pravichnost pa kot temeljno vrednoto sodstva.)

Chl.19 - v vsaki svobodni drzhavi mora zakon predvsem varovati javno in individualno svobodo pred oblastjo tistih, ki vladajo. Vsaka institucija, ki ne predpostavlja, da je ljudstvo dobro, uradnishtvo pa podkupljivo, je slaba. (Op.: Dejansko je seveda ravno nasprotno! V vsej zgodovini chlovekovega razvoja so tisti, ki vladajo, in uradnishtvo varuhi sistema pred individualno svobodo, ki hoche biti javna – javno izrazhana.)

Chl.20 - del ljudstva ne more izvrshevati oblasti vsega ljudstva; … (le) prispeva k temu, da se izoblikuje obcha volja …. (in) popolnoma svobodno izrazha svojo voljo; je absolutno neodvisen od vseh vzpostavljenih oblasti … sam dolocha svojo politiko in sprejema odlochitve. (Op.: Lahko razumemo kot deklarativno utemeljitev samouprave bodisi lokalne, bodisi subsistemske, in dejansko idealizacijo neuresnichljive obche volje suverena – ljudstva; lahko pa tudi kot deklarativno prikrivanje dejanskosti, namrech, da del suverena v njegovem imenu uzurpira vso moch oz. kolikor je le zmore.)

Chl.21 - vsi drzhavljani lahko opravljajo vse javne funkcije — edini razlochek je v kreposti in nadarjenosti, edina kvalifikacija zaupanje ljudstva. (Op.: Nadaljnja razdelava enakopravnosti je pomenila odpravo privilegijev plemstva – aristokracije v opravljanju javnih funkcij. Poslej se kvalifikacija – zaupanje ljudstva predvsem kupuje, na volitvah. Prevelika popularnost javnih funkcionarjev je bila zhe pri Atencih prepoznana kot demokraciji nevarna! Prevech popularnega so lahko iz drzhave izgnali.)

Chl.22 - enakopravnost kandidiranja za imenovanje ljudskih pooblashchencev in zakonodajalcev (Op.: Utemelji demonopoliziranje starih mehanizmov za ohranitev oblasti, t.j. z dednostjo oz. poreklom);

Chl.23 - profesionalizacija uradnishtva (plachevati javne uradnike), jamstvo zaposlitve neprofesionalnim predstavnikom ljudstva;

Chl.24 - vsak drzhavljan mora verno ubogati javne in vladne uradnike (le), kadar so organi ali izvrshevalci zakona. (Op.: To pomeni: le takrat ali samo takrat, ko so le-ti v institucionalni oz. sistemski vlogi. V praksi to pomeni, da so institucionalne vloge za posameznika bolj in bolj pomembne, sitem pridobiva na mochi.)

Chl.25 - izpostavlja izjemo v ubogljivosti drzhavljana in prepoveduje poslushnost za dejanja, ki bi ogrozila vrednote (iz chl.2 in chl.6); che bi jih hoteli izvrshiti z nasiljem, je dovoljeno, da jih s silo zavrnejo. (Op.: Dolochilo govori, kako pomembni sta bili obchi vrednoti zhivljenje in svoboda in institucionalna vrednota lastnina, vendar izjema ima izjemo, t.j. "razen v primerih, ki jih zakon sam dolochi", teh je seveda zaradi normativne hipertrofije, posledice velike skrbi za sistem vedno vech in vech);

Chl.26 - enakopravnost in neomejenost v dajanju vlog, proshenj oblastem - institucijam sistema glede odlochanja v reshevanju javnih zadev je tako rekoch neomejena.

(Op.: Kopichenje proshenj in vlog seveda bohoti birokracijo, utemeljuje njeno moch – pomembnost. Hkrati pomeni utemeljitev birokracije na eni in podanishtva drzhavljanov na drugi strani. Pravico drzhavljana oz. dolzhnost uradnikov iz 26. chl., ki govori o naslovnikih proshenj – birokraciji, lahko razumemo tudi kot zasnovo utemeljitve antibirokratskih zakonov: naslovniki "morajo odlochati glede zahtev, … nikakor pa ne morejo ne prepovedati ne omejiti in ne obsoditi izrazhanja proshenj".)

Utemeljitev premene sistema:

Vrednotna utemeljitev revolucionarne premene sistema – revolucije – upora zoper despotizem sistema prezhema tudi predhodne dolochbe, ki utemelje legitimiteto sistema, od tu je eksplicitna. (Op.: Chlene bom prevedel v jezik sistemske terminologije.)

Chl.27 - upor zoper zatiranje meshchanov s strani (prejshnjega aristokratsko-despotskega) sistema je legitimna posledica krshenja chlovekovih pravic (drugih pravic chloveka in drzhavljana iz te deklaracije);

Chl.28 - suverenost predstavnishke veje oblasti - kljuchne institucije politichnega sistema – je opredeljena tako: druzhbeno telo – Narodni konvent je zatirano, brzh ko je zatiran en sam chlan tega telesa. Vsak chlan tega telesa je zatiran, ko je zatirano ptredstavnishko telo. (Op.: Bolj radikalna razlaga pa je: sistem je zatiralski, ko je zatiran en sam drzhavljan v njem.)

Chl.29 - utemeljuje legitimnost vstaje ljudstva kot sveto pravico in najbolj nujno dolzhnost, che mu vlada – institucija izvrshilne oblasti krshi pravice. (Op.: Z grozhnjo vstaje je omejena moch izvrshilne oblasti – odtujene mochi vlade; oz. she enkrat je utemeljena pravica vstaje zoper prejshnjo oblast kot sveta pravica in dolzhnost.)

Chl.30 - naravnopravna utemeljitev samoobrambe: kadar drzhavljan nima druzhbenega jamstva, sodi k naravnemu pravu, da sam brani vse svoje pravice. (Op.: Drzhavljan vse svoje pravice brani na pravni nachin, t.j. z mochjo prava - sodstva. Sicer pa se pravica samoobrambe nanasha na meshchanstvo, ki v aristokratsko avtokratskem sistemu ni imelo pravic adekvatnih njihovi dejanski mochi v sistemu oz. ni imelo sistemskega jamstva s strani tretje veje oblasti, t.im. neodvisnega sodstva.)

Chl.31 - odpor – vstaja meshchanstva zoper zatiranje je legitimna pravica, cheprav po prejshnji vladajochi zakonodaji nelegalna. (Op.: Legitimnost je pred legalnostjo!)

Chl.32 - "javnost funkcij" odpravlja legitimnost privilegijev aristokracije (personalno legitimiteto vladarja, nepotizem…). (Op.: "Javna dolzhnost" tudi v modaliteti "v sluzhbi ljudstva" nakazuje omejenost imunitete ljudskih pooblashchencev, s strani dejanske mochi v sistemu seveda.)

Chl.33 - utemeljuje kontrolo politichne mochi pooblashchencev – reprezentativne oblasti v sistemu, oz. njihovo dotakljivost.

Chl.34 - operacionalizira javnost predstavnishke mochi z razvidnostjo in zvestobo. (Op.: Javna je seveda predstava, demonstracija mochi, ker dejanska moch ni nikoli javna, ampak je vedno prikrita, njeno delovanje je nerazvidno.)

Bratstvo:

Chl.35,36 - bratstvo med narodi (ljudstvi) je temeljna vrednota chezsistemske vrednotne orientacije; "Tisti, ki zatira en sam narod, postane sovrazhnik vseh narodov". Pomeni tudi chezsistemsko utemeljitev revolucionarne premene sistema.

Chl.37,38 - sta zakljuchna chlena, jasno izpostavita premeno antagonistov mochi v sistemu. Sovrazhniki ljudstva, chlovekovih pravic, t.j. drzhavljanovih pravic so: "kralji, aristokrati, vseh vrst tirani. Vojskujejo se zoper ljudstvo, zato jih je treba povsod preganjati ne kot navadne sovrazhnike, pach pa kot morilce in uporne razbojnike. So suzhnji, ki so se uprli edinemu vladarju na zemlji — chloveshkemu rodu — in edinemu zakonodajalcu vesolja — naravi". To je utemeljitev legitimnosti revolucije.

 *  Deklaracija pravic chloveka in drzhavljana (1789) /po Maximilienu Robespierru/, zbornik Utopiθni socialisti, Cankarjeva zalozhba, Ljubljana, 1979.

 

POVZETEK VREDNOTNE UTEMELJITVE FRANCOSKE DEKLARACIJE

Deklaracijo navadno strnemo v tri deklarativne vrednote, ki jih le-ta razglasha – deklarira. Te so: "svoboda, enakost, bratstvo". Zhivljenje je predpostavljena vrednota. Samoumevna. "Ni zhivljenja brez svobode, enakosti, bratstva." V suzhnosti, neenakosti, brez bratstva (med narodi) je zhivljenje nepravichno, nesmiselno. Vendar, iskreno recheno, ko poje giljotina, chloveshko zhivljenje ne pomeni prav dosti.

Po sorazmerju obravnave in razdelave teh treh vrednot je nedvomno najpomembnejsha vrednota enakost. Nastopa v modalitetah socialna enakost – neenakost. (Vrednote so vedno dvopolne, le zaradi poenostavitve teksta jih simbolno oznachujemo z enim antipodom.) Nadalje kot enakopravnost – neenakopravnost in potem na vseh takrat aktualnih dimenzijah socialnega razlikovanja (neenakosti). Zopet je nedvomno bila najpomembnejsha socialno poreklo – stan. Ljudstvo (demos) je dejansko meshchanstvo. Najbolj med njim seveda njegovi radikalni reprezentanti jakobinci, aristokrati, monarhisti, tisti, ki se vojskujejo zoper njih – ljudstvo, so ne le sovrazhniki, pach pa morilci in uporni razbojniki, skratka, neljudje. Deklaracija torej utemelji socialno revolucijo ali, drugache recheno, premeno reda sistema. Iz vladavine aristokracije in absolutizma (personalne legitimitete) v demokracijo (vladavino ljudstva oz. njegovih reprezentantov). Utemelji jo z vrednoto svobode, z nobeno drugo vrednoto ni mogoche bolje utemeljiti premene sistema. V odnosu do drugih sistemov pa je orientacijska vrednota bratstvo med narodi, ljudstvi (prijateljstvo med sistemi, v katerih vlada meshchanstvo) nepogreshljiva za ohranitev oz. obstoj in shiritev novega reda sistemov.

Vloga obchechloveshkih vrednot in individuuma v deklaraciji ni ravno velika. Je komaj opazna. Zhivljenje, svoboda, bratstvo, pravichnost, enakost so seveda najprej obchechloveshke vrednote, neposredna dejstva zavesti individuuma, a v deklaraciji ne nastopajo kot take, so samo izhodishche ali inspiracija za institucionalizacijo vrednot. Njena vrednotna utemeljitev sloni na deklarativnih naj-vrednotah. Socialnoveljavne vrednote, tiste, ki dejansko veljajo, so antipodi deklariranih. Enostavneje bi rekel, deklaracija legitimira dejansko, takrat aktualno socialno neenakost (ob koncu 18. stoletja, v Franciji): nepravichnost, nesvobodo, ne-bratstvo (sovrazhtvo mnozhic). Razveljavi osnovno, t.j. dedno socialno razlikovanje (na stratifikacijski dimenziji poreklo) in ga zamenja s premozhenjsko – lastninskim, t.j. s socialnim razlikovanjem po ekonomski stratifikacijski dimenziji, ki je temeljno she dandanes.

 

O SPLOSHNI DEKLARACIJI CHLOVEKOVIH PRAVIC ZN (1948)

("Skupni ideal vseh ljudstev in vseh narodov", razchlenjen kot vrednotni sistem

chloveshtva ali le mogocha legitimiteta suprasistema)

Najprej bom izpostavil vrednote preambule. Gotovo, da jih bo kdo drug kako drugache izpostavil, tekst preambule in deklaracije je tu (v rubriki Dokumenti) za primerjavo in vsakdo si ga lahko razlozhi po svoje, t.j. svobodno.

Zato torej, ker je priznanje prirojenega chloveshkega dostojanstva vseh chlanov chloveshke druzhbe temelj svobode in njihovih enakih in neodtujljivih pravic, (ter) pravichnosti in miru na svetu (Op.: Chloveshko dostojanstvo je temeljna ali izhodishchna vrednota, z njo so utemeljene ali iz nje izhajajo: svoboda, enakost, pravichnost, mir.);

zato, ker sta zanikanje in teptanje chlovekovih pravic pripeljala do barbarskih dejanj, zhaljivih za chloveshko vest;

zato, ker sta spoznana za najvishje prizadevanje vsega chloveshtva (oz. chlovekovo ustvarjanje sveta) svoboda govora in verovanja ter chlovekov pogum in obilje (Op.: Vrednoti pogum in obilje sta izrazheni v njunih antipodih, nikalno seveda: da ne bi zhiveli v strahu in pomanjkanju);

zato, ker vrednot ni mogoche sankcionirati, je nujno potrebno, da se chlovekove pravice zavarujejo z mochjo prava; zato, da bi se chlovek odrekel svobodi: (naravni) pravici do upora, se zavzel za nenasilje zoper tiranijo ("ne bi bil prisiljen se zatekati k uporu zoper tiranijo in nasilje")!

Pa poglejmo she zakljuchno utemeljitev preambule:

- pospeshevati razvoj prijateljskih odnosov med narodi (ljudstvi);

- vera v temeljne chlovekove pravice in dostojanstvo in vrednost chlovekove osebnosti, enakopravnost moshkih in zhensk;

- druzhbeni napredek (chlovekov razvoj) v vechji svobodi;

- sploshno in resnichno sposhtovanje chlovekovih pravic in temeljnih svoboshchin;

zato, ker je skupno razumevanje teh pravic in svoboshchin najvechjega pomena za popolno uresnichitev te zaveze.

Komentar: Preambula Sploshne deklaracije izhaja iz uvodne utemeljitve Ustanovne listine ZN, v njej izpostavljene vrednotne utemeljitve. Preambula dokumenta pojasnjuje namen oz. smoter deklaracije. V trikomponentni strukturi chlovekove zavesti je etichna zavest - kratko kar vest - tista, ki odgovarja na etichna vprashanja chlovekove zavesti (vesti) zakaj. Drugi dve sta spoznavna in estetska, ki odgovarjata na vprashanji kaj in kako. Etichno zavest lahko imenujemo tudi kot stopnje chlovekove svobode, ker je svoboda njena osrednja vrednota, kot sta resnica in lepota reprezentativni vrednoti chlovekove spoznavne in estetske zavesti. Preambula govori, odgovarja in nagovarja: zakaj svoboda? Svoboda je izhodishchna vrednota chlovekove etike, dasiravno to ni po dobesedni razlagi teksta preambule. Po njej je namrech chlovekovo dostojanstvo in priznanje chlovekovih pravic temelj svobode. Vznesenost je sploh znachilnost deklarativnih tekstov, zato jih ni smiselno dobesedno razlagati. V preambuli so s presezhniki oznachene prenekatere pravice oz. vrednote.

Vendar mislim, da je svoboda izhodishchna, tudi che je pojmovana deklarativno in le kot chlovekova pravica, pravica chloveka: biti svoboden; z njo so utemeljene, iz nje izvedene vse druge pravice, ki jih deklaracija izpostavlja. Za sistem pa je najpomembnejsha institucionalna vrednota oz. pravica, ta, “da se chlovek odreche pravici do upora – nenasilje zoper tiranijo”! Po tem se Sploshna deklaracija bistveno razlikuje od Robespierrove. Ker po Deklaraciji pravic chloveka in drzhavljana (Chl.31) je odpor - vstaja zoper zatiranje legitimna pravica, cheprav po prejshnji vladajochi zakonodaji nelegalna. (Legitimnost je pred legalnostjo!)

Deklaracija institucionalizira obchechloveshke vrednote. Opredeli jih kot pravice in kot take jih operacionalizira oz. instrumentalizira v norme, ki jih je mogoche sankcionirati. Socialno veljavne tu-vrednote eksplicira v deklarativni formi kot naj-vrednote, tako zakrije njihovo dejanskost, socialno veljavnost. Nas pa vseeno zanima, kaj je z vrednotami na svetu dejansko? Ker tudi to nam pove deklaracija, seveda implicitno.

SVETU VLADA STRAH IN BEDA!

George Orwell

Kako? Svetu vladajo mochni in mogochni, vladajo mu s strahom in bedo. Obema naravno pritichejo, se z njima prezhemajo she nesvoboda, neenakost, sovrashtvo. Chlovekovo zhivljenje, prostost, osebna varnost so kljub razvoju tehnike in tehnologije vladanja ali pa ravno zato manj in manj vrednotene. Vsakdanjost razvrednoti chlovechnost, chloveku ne mine dan brez ponizhanja, okrutnosti, muchenja, che le hochemo videti, kako je na svetu dejansko. Ker ponizhanje, ponizhevanje enih omogocha velichanje, povelichevanje drugih. Eno gre z drugim tudi pri vseh drugih vrednotah. Zato se chlovek obchasno zateka k nasilju ali je priseljen k temu, kot pravi deklaracija, da bi se zoperstavil tiraniji, nasilju.

 

POVZETEK VREDNOTNE UTEMELJITVE SPLOSHNE DEKLARACIJE

V osnovni strukturi je Sploshna deklaracija chlovekovih pravic, kot je zhe v uvodu recheno, analogna Deklaraciji pravic chloveka in drzhavljana po Maximilienu Robespierru, lahko trdim, da iz nje izhaja. In zanjo v bistvu veljajo analogne ugotovitve, zato jih tu ne bom ponovil. To velja seveda le za njen pretezhno prvi del, ki utemeljuje legitimiteto sistema. Nikakor pa ne za drugega, tistiega, ki utemelji pravico do upora – socialno revolucijo. (Slednja je seveda osnova utemeljitve t.im. revolucionarnih sistemov – sistemov, ki so izvedli socialistichne revolucije in utemeljili diktature komunistichne avantgarde. Vendar to ni tema, ki jo obravnavam.) Sploshna deklaracija je protirevolucionarna zato, ker pogojuje chlovekovo svobodo s tem, da se ta odreche pravici do upora zoper tiranijo sistemov, t.j. vrednotnemu sistemu personalne ali oligarhichne legitimitete. Drugache recheno, Sploshna deklaracija utemeljuje obstojecho socialno stratifikacijo sistemov v suprasistemu. Socialna mobilnost znotraj sistemov in suprasistema, ki jo tolerira ali vzpodbuja, je namrech le dinamichni vidik istega. Njena posebnost izvira iz chasa nastanka, to je po drugi svetovni vojni. Je naslednica institucije DN (Drushtva narodov), ki jo je pokopal izbruh 2. svetovne vojne. Vrednota mir med narodi (dejansko sistemi) je v njej posebej poudarjena suprasistemska vrednota. Sploshna je, ker predstavlja poleg uvodne utemeljitve v Ustanovni listini ZN vrednotno utemeljitev chloveshtva, t.j. suprasistema oz. univerzalne zveze drzhav – sistemov na Zemlji. Sploshna deklaracija pa me zanima predvsem kot zasnova oz. zaenkrat skromen nadomestek legitimitete suprasistema.

Vrednote, ki utemeljujejo Sploshno deklaracijo ali, drugache recheno, tiste tri, ki jih ta poudarjeno deklarira, so, lahko rechemo, iste kot pri francoski deklaraciji ("svoboda, enakost, bratstvo"). Vendar chisto tako enostavno pa to zopet ni. V preambuli so izpostavljene ali poudarjeno deklarirane: "svoboda, enakost, pravichnost, mir". V celotni deklaraciji pa naslednje: "svoboda, enakost, bratstvo; chlovechnost, dostojanstvo". Nadalje she: osebna varnost in zhivljenje kot predpogojni vrednoti. Prostost pa zhe vkljuchuje vrednota svobode. Po sorazmerju obravnave je enakost she vedno najbolj razdelana oz. operacionalizirana vrednota, namrech kot socialna enakost (na najpomembnejshih dimenzijah socialnega razlikovanja) in kot enakopravnost. Svoboda pa je razdelana ali operacionalizirana s politichnimi svoboshchinami. K njej sodi enakopravnost (sistemov, aktualna tudi v modaliteti "enakomerni razvoj"; in posebej pravna enakost – enakost pred zakonom – pravichnost sodstva).

Vendar je Sploshna deklaracija ljudem tega sveta vseeno she najbolj znana kot udejanjanje sploshne pravichnosti. Deklaracija chlovekovih pravic utemeljuje pravichnost sveta – suprasistema! Sistemskemu chloveku je tako rekoch na vsakem koraku zajamcheno varovanje njegovih pravic. Mediji mas (mnozhichni mediji) jih propagirajo chez vsako mero okusa. Seveda ne kot obche vrednote niti se ne trudijo kaj dosti, da bi pojasnili, kako in zakaj ter katere pravice so krshene v konkretnem primeru, kateremu individuumu, kateremu narodu, manjshini. Kratko-malo, nam gre she najbolj za sploshno varovanje sploshnih chlovekovih pravic! Zato mirno lahko trdim, da suprasistem in sistemi chezmerno reklamirajo oz. deklarirajo sploshne chlovekove pravice. Pregon krshiteljev je bolj eksemplarichen, predvsem pa je medijsko senzacionalistichen. Poglavitni oz. masovni krshitelji konkretnih pravic chloveka in celih narodov si lahko oddahnejo, lahko so mirni. To so sistemi, nosilci kljuchnih vlog v njih, kratko jih imenujemo Oni.

Vseeno je treba ponoviti, da je legitimiteta zveze drzhav – sistemov, ki deklarativno brani chloveka, njegove vrednote, in enako velja za pravice, individuumu skrajno sumljiva. Suprasistem namrech, ki brani chloveka zoper samega sebe, ne more biti posebej uchinkovit niti human v institucionalnem smislu. Posebej ne, ko nima za to potrebne nadsistemske mochi. Za osnovo svoje institucionalne legitimitete, bi torej moral pridobiti suverenost od drzhav – sistemov. Predpogoj je, da se le-ti odrechejo bistvenega dela svoje suverenosti. Reprezentant suprasistema, ki nima pristojnosti "vmeshavanja v zadeve, ki danes sodijo v pristojnost drzhav", je le simbolichna institucija, shibkejsha od ene same mochne mulitinacionalke (ekonomske korporacije). Ne more biti dovolj, da so ZN sredishche mednarodnega prizadevanja za mir in nachelni "pobudnik akcij v primeru ogrozhanja miru, krshitve miru in agresije". Saj so vendar ravno sistemi, njihove represivne institucije tisti, ki masovno krshijo chlovekove pravice in pravice narodov. Oba subjekta (individuum in narod) bi z okrnjeno suverenostjo sistemov le pridobila. Drugache recheno, za chloveka, idividuume in narode je bistveno bolj pomembna neokrnjenost njihove identitete kot pa suverenost sistema. Seveda pa ne propagiram kulturne avtonomije, kot jo pojmujemo danes. Ta je namrech le predstopnja asimilacije narodov in narodnosti po nad-narodih – nacijah. Narod – narodnost, je vrednota – neposredno dejstvo nashe zavesti. Nacionalizem nacij – nad-narodov in manj-narodov pa je ideologija zaveze – politichna zavest institucij – sistemov, predvsem pa so to s PP (politichno propagando) posredovana dejstva nashi zavesti. Chlovekove pravice in pravice narodov, posredno pa obchechloveshke vrednote se lahko udejanjajo le kot legitimiteta dejanskega suprasistema, drugache recheno, kot vrednotni sistem planeta. Vse ob svojem chasu, boste rekli. Pa ne gre za chas, ampak za dejstva zavesti.

Zakaj poudarjam vrednote pred pravicami, tudi zgolj z vidika prakse sistemov in oz. za kritiko praktichnega uma? Ker pravice nekdo nekomu daje, podeljuje oz. si jih nekdo jemlje. Vrednote pa so tu! Dejanske – socialno veljavne vrednote nas bodejo v ochi. Obche pa so neposredne, nihche jih chloveku ne more ne dati ne vzeti, razen che on to sam hoche.

Premeno tolikokrat deklariranega bratstva med nekdaj bratskimi jugoslovanskimi narodi bi si v prejshnjem sistemu komaj kdo lahko zamislil. Pa je od takrat komaj deset let. Tudi danes teh grozodejstev ? teh dejstev nikakor nochemo videti. (Ne bo odvech, che si o prezhemanju vrednot ? dejstev groze zavesti – preberete kak prispevek v tej in predhodnih shtevilkah Revije SRP. Umetnost, posebej literarna, govori o vrednotah bolj resnichno kot normativni akti.)

Vloga obchechloveshkih vrednot in individuuma tudi v Sploshni deklaraciji ni takshna kot bi po razglasu lahko sodili. Tudi danes so obchechloveshke vrednote predvsem neposredna dejstva zavesti individuuma. A v deklaraciji nastopajo kot pravice – norme in institucionalizirane obche vrednote. Mochno sumim ali, drugache recheno, zato imam utemeljen sum, da so dejanske - socialnoveljavne vrednote (tu-vrednote) tista socialna realnost, ki je pravo nasprotje deklarirani. Razumljivo, boste rekli, saj gre za naj-vrednote, vrednote, ki she niso povsem uresnichene. Ni pa razumljivo, da se ta razkol le she povechuje. Sploshna deklaracija legitimira dejansko, danes aktualno socialno neenakost ob zachetku 3. tisochletja na planetu Zemlji. Kratko recheno, dejanskost je deklaraciji bolj in bolj nasprotna, s tem jo razveljavlja v celoti.

Kako pa je dejansko, bi me lahko kdo vprashal, kdo, ki ni obremenjen z nobeno od treh propagand, ki ustroje chlovekovo zavest. To bi lahko bil le kak nezemljan. Ja, to pa ni tako enostavno, kot je lahko v deklaraciji, bi se izmotaval. Dejanskost je zelo kompleksna, strahovito zapletena struktura medchloveshkih odnosov. Na koncu, ko se ne bi mogel vech izgovarjati, bi dejal, da je dejansko na nashem planetu najbrzh chisto drugache, kot govori deklaracija, najbrzh nekako takole:

- Vse vechja je nesvoboda, nepravichnost, sovrazhtvo mnozhic. Socialno razlikovanje med sistemi se udejanja do absurda, znotraj sistemov pa se uveljavlja stratifikacija devetih strat, socialno smo si vedno bolj vsaksebi. To se vechinoma in she vedno najbolj dogaja na stratifikacijski dimenziji premozhenja, na premozhenjsko – lastninski dimenziji. Socialno razlikovanje po ekonomski stratifikacijski dimenziji je temeljno. Red, ki vlada suprasistemu, je kapitalski red. Deklaracija ga dejansko utemeljuje.

- Glede socialne neenakosti na drugih dimenzijah socialnega razlikovanja je mogoche rechi, da se ta aktualizira zdaj bolj na enih, zdaj bolj na drugih dimenzijah. Che se kje na planetu umiri rasno sovrazhtvo, zmanjsha rasna neenakost, se aktualizira neenakost na neki drugi dimenziji, npr. kot povechana religijska nestrpnost – fanatizem. Che se zmanjsha ali umiri ideoloshka predominacija ali diktatura v nekem sistemu, jo zamenja kapitalska. Vprashanje je le, katera neenakost vlada, prevladuje na katerem delu planeta. Ali vlada neenakost ali ta le tli kot sovrazhtvo pripadnikov razlichnih ras (barv), spolov, jezikov, ver, politichnih (ali drugih), preprichanj, nad-narodov in narodnosti, socialnih pripadnosti (od strat do kast), po poreklu (rojstvu) …? Vprashanje je le, katere nove dimenzije socialnega razlikovanja bodo aktualne jutri.

- Institucionalna druzhina je, dejansko – nedeklarativno, temeljna celica sistema in ne druzhbe.

- Pravica do ustvarjalnega dela je na tem planetu redka dobrina, premenila je v pravico do prostovoljnega suzhenjstva.

- Chlovekovo zhivljenje, zhivljenje posameznika v prenekaterih sistemih – podpisnikih te deklaracije – ne shteje dosti.

- Chlovekova prostost, osebna varnost v razvitih sistemih je naravnost zavidljiva v primeri s tisto v zaostalih. Vendar tudi to je na videz tako. Prostost mnozhic zamenjuje moderno suzhenjstvo, tlachanstvo. Varnost mogochnih pa jamchijo varnostniki in bolj in bolj kompleksni varnostni sistemi. Varnost pa je vedno manj gotova, vedno manj je jamstva za svobodo, prostost.

- Nechlovechnost, nechloveshkost, ponizhevanje, ponizhanje, okrutnost, muchenje dobivajo na masovnih medijih nesluteno domishljijsko razsezhnost. Pa ne samo v medijih mas. Kot v medijih tako v dejanskosti nechlovechnost v igrah sistemov samo pridobiva. V medijih so te "estetske vrednote" zato, ker jih imajo gledalci radi (t.j. ena poglavitnih vlog danashnjega institucionaliziranega chloveka), in pa zato, da bi se chlovek nanje privadil, se sprijaznil s svojo nechlovechnostjo.

- Deklariramo mir med narodi in vodimo vojne med sistemi (znotraj suprasistema). Che jih ne vodimo, pa se nanje temeljito pripravljamo, she posebej pa na res veliko odlochujocho vojno na planetu.

- Temeljna neenakopravnost v suprasistemu je aktualna v modaliteti "chlovekov razvoj", t.j. vse vechja neenako(pravno)st sistemov. Udejanja se kot vse vechje razlikovanje med sistemi in znotraj njih.

- Che bi nam chlovekove vrednote res kaj pomenile, bi tolazhilni slogan velikih in mochnih sistemov "Majhno je lepo" ne bil razumljen kot turistichna atrakcija. Vendar, v njegovi modaliteti "le majhno je svojsko" ali "le majhno je chloveshko" je globlji pomen. Namrech, veliki sistemi razpadejo, ker ne morejo vzpostaviti identitete, svoje svojskosti. Planetarna legitimiteta, ki se dejansko uveljavlja, je globalizacija – ekspanzija naj-sistema USA. ZN so kot formalnopravna institucija zveze drzhav – le simbolichni reprezentant suprasistema. Dejanska moch na planetu je za sedaj koncentrirana v enem naj-sistemu – USA. Morda se bo koncentrirala she v dveh nad-sistemih, najprej v EU in morda she v tretji " U" uniji - nad-sistemu, recimo ji " EA" (" Eastazija" ), ki je she v porajanju. Che bo tako, bo to zaradi udejanjanja dejanskih, ne pa deklariranih vrednot. (Bomo videli, George Orwell je srhljivo nezmotljiv.)

- Sedaj pa: niti dogovorjenega jezika za planetarno komunikacijo nimamo, pa govorimo o enakopravnosti kultur in jezikov in sposhtovanju kulturne identitete narodov. Z globalizacijo se dejansko uveljavlja amerishka (USA) angleshchina kot mogoch svetovni jezik, oz. jezik medsistemske, globalne komunikacije na planetu. Chlovek bi rekel, pa naj bo! Vendar, ali nimajo potemtakem tudi Americhani pravice do svojega jezika in sebi svojske identitete? Tako kot Americhani tudi pripadniki drugih nacij (nad-narodov) vsiljujejo svoj jezik "malim" narodom. Zanje so si izmislili slogan "Vech ko jezikov znash, za vech ljudi veljash!" V resnici pa je seveda zopet ravno nasprotno. Pripadniki "nadnarodov" so o tem preprichani. Nashi do nedavna bratje so poznali slogan v modaliteti: "Govori srbski da te razume celi svet!" En dogovorjen jezik suprasistemske komunikacije pa je kljuchnega pomena za ohranitev narodnih jezikov in zaustavitev asimilacije narodov po nacijah. Chlovek bi rekel, pa naj bo amerishka angleshchina! Vendar, poslej bi bil ta jezik domena najmochnejshe suprasistemske kulturne institucije. Za mir v svetu, pomiritev med narodi in zoper globalizem in ekspanzivne nacionalizme oz. nacizme bi ta institucija lahko storila vech kot njene mirovne chete. Glede ogrozhenosti slovenshchine pa le tole: ne bodimo tako zakleto optimistichni, chesh, prezhivela je germanizacijo, italijanizacijo, jugoslovanizacijo, potemtakem bo tudi civilno evropeizacijo. To pot bodo nastopile druzhno, vse nashtete skupaj, pa she katera se jim bo pridruzhila. Uradni Bruxselles nas sprashuje; kateri jezik bomo govorili v slovenskih podjetjih. She nikoli ni bila slovenshchina tako utesnjena, kot bo prav kmalu. A komu mar? Na povem she enkrat, zakaj.

Tudi jezik je institucionalna tvorba, a od vseh, s katerimi opredeljujemo narod, she najmanj. Narodnost je torej vrednota identitete – subjektivitete naroda. V svojem maternem (narodnem) jeziku se resnichno, svobodno in najlepshe izrazhamo. Zato, ker smo se od otroshtva v njem pogovarjali sami s seboj. To je prvi in nemara edini jezik, v katerega she zmoremo, kolikor toliko, prevesti svoj notranji govor. Zame je to slovenshchina. Opravichujem se, a za zakljuchek se moram zopet vrniti na zachetek svojega pogovora, zabelezhenega v Trataktatu o svobodi. c

Je narod subjekt?

Che je narod subjekt,

che je zhivo bitje,

che je bitje kot tako, bitje po sebi, bitje za sebe,

potem narod ni:

ekonomska tvorba, tvorba kapitalizma, kapitala

ali politichna tvorba ali drzhavna tvorba ali tvorba

armade ali administracije

ali pa skupne religije, tvorba cerkva

ali kaka druga tvorba;

potem narod ni institucija in narodovega bistva ni moch opredeliti niti z drzhavnimi niti z nekdanjimi republishkimi mejami niti z nacionalnimi institucijami ne, pa naj bodo te: politichne, vojashke, ekonomske ali celo kulturne institucije,

in naroda ni mogoche opredeliti niti s knjizhnim jezikom, kaj shele politichnim govorom, ker celo knjizhevni jezik ni zhiva govorica naroda, ampak tvorba njegovih institucij, ker je ranljiv in podvrzhen samovolji in mochi,

njenim intervencijam, v smislu Novoreka,

niti z ochali ideologije zapisano proklamirano zgodovino,

niti s planirano skupno prihodnostjo na podlagi trendov,

vidnih sedanjosti, pa tudi z deklariranimi vrednotami prihodnosti, celo tistimi o nacionalni samobitnosti in identiteti kot folklorno posebnostjo, ki jo dopushcha zdruzhba narodov, naroda ni mogoche definirati.

Che je narod subjekt:

Che je narod subjekt, potem kot subjekt zhivi, v odnosu do drugih narodov, svobodno, le tako mu lahko rechemo, da je narod. Che je tako, potem je narodova svoboda njegovo bistvo in ga ni mogoche definirati ravno zato, ker je svoboden; che je tako z njegovim bistvom, je tako z narodom samim, z vsem njegovim bitjem. Potem naroda v bistvu in po njegovem bistvu sploh ni mogoche definirati.

O nacionalnih institucijah

Kot jezik ne zhivi v knjigah, kultura ne zhivi v kulturnih institucijah, tako ni institucij, ki bi bile institucije za svobodo, za narod ali za svoboden narod. In che bi bile take nstitucije za narod in narodnost, bi te ne bile najmochnejshe institucije, kot bi jim po pravici shlo, ker so najmochnejshe institucije: institucije mochi, sile, prisile. Ali pa bi se za njihovo dejavnostjo skrivalo kaj drugega, samo osvobajanje individua in naroda, tako kot to pojmujeta subjekta sama, ne.

Ne recimo institucijam prehitro, da so nacionalne, kot jim ne rechemo, da so svobodne.

Kaj pa razglas o svobodi narodove tvorbe?

Razglasi, razglashanje, deklariranje svobodnih institucij, to je nekaj drugega.

Legitimiteta suprasistema, ki bi temeljila na obchechloveshkih vrednotah in jih udejanjala, je torej she nekje dalech v prihodnosti, che niso to le neuresnichljive sanje chloveka in narodov. Dejansko je she najbolj ochitno, da je prava naloga institucionalnega chloveka nadaljnja institucionalizacija in birokratizacija suprasistema. Z razglashanjem in pouchevanjem se deklaracije ne uresnichijo. Mnogo lazhje je namrech mnozhiti birokracijo na lokalni, regionalni, sistemski in suprasistemski ravni, kot pa udejanjati obchechloveshke vrednote. Za eno samo dejansko (ne abstraktno) chlovekovo pravico "biti chlovek", upreti se svoji institucionalno – sistemski vlogi, vsakich in povsod, ko ga le-ta sili v dejanje zoper njegovo vest, bi chlovek zamenjal vse chlovekove pravice, ki jih deklarira Sploshna deklaracija.

_____

Na koncu pa poglejmo Sploshno deklaracijo she shematsko, od chlena do chlena, kako so le-ti utemeljeni oz. posredno, kako je utemeljena oz. zaenkrat zasnovana legitimiteta suprasistema:

1. chlen – svoboda, dostojanstvo, enakost, bratstvo;

razum in vest izpostavljata dve komponenti chlovekove zavesti (spoznavno in etichno);

2. chlen – socialna enakost: ras (barv), spolov, jezikov, ver, politichnega (ali drugega), preprichanja, narodnosti, socialne pripadnosti, premozhenja, porekla (rojstva), in je odprta za druge stratifikacijske dimenzije (nekatere danes aktualne dimenzije socialne neenakosti she niso navedene, npr. enaka pravica do chistega okolja na Zemlji); dandanes je vsaj 24 stratifikacijskih dimenzij aktualnih za socialno razlikovanje; 3

3. chlen – zhivljenje, prostost, osebna varnost;

4. chlen – ne-suzhenjstvo, ne-tlachanstvo; (suzhenjstvo in tlachanstvo kot posebej izpostavljeni nevrednoti – antipoda chlovekove svobode); 4b

5. chlen – chlovechnost (ne-chloveshkost, ponizhevanje, ponizhanje, okrutno kaznovanje, muchenje so izpostavljene operacionalizirane nevrednote);

7. chlen – enako-pravnost (enakost pred zakonom, posebej ne-diskriminacija pravnega varstva, ki izhaja iz deklaracije);

Naslednji chleni operacionalizirajo ali instrumentalizirajo pravno enakost – enakopravnost in pravichnost – utemeljevalno vrednoto subsistema sodstva; v shirshem smislu pa vseh institucij mochi oz. vseh nosilcev institucionalnih vlog, ki imajo moch, da razsojajo (sodijo);

6. chlen – pravna sposobnost (operacionalizacija pravne enakosti – enakopravnosti);

8. chlen – pravna sredstva zoper krshitelje (operacionalizacija pravne enakosti – enakopravnosti, priznana tudi po ustavi in zakonih drzhav chlanic);

9. chlen – pravna ne-samovolja (operacionalizacija: samovoljno zaprt, pridrzhan ali izgnan);

10. chlen – pravichnost sodishch (operacionalizacija: pravichno in javno obravnavanje pred neodvisnim in nepristranskim sodishchem);

11. chlen – obtozhen velja za nedolzhnega, dokler ni spoznan za krivega v javnem postopku (nadaljnja operacionalizacija predhodnega chlena);

12. chlen – chlovekova zasebnost – osebna itegriteta – individualnost – (individualna svoboda je operacionalizirana kot nedotakljivost zasebnega zhivljenja, njegove druzhine, stanovanja, dopisovanja; posebej pa izpostavlja chast in ugled, t.j. vrednoti, ki sta danes aktualni predvsem kot modaliteti socialnega statusa posameznika in druzhine zgornjih strat v t.im. razvitih sistemih).

V naslednjih chlenih pa je svoboda operacionalizirina kot politichne svoboshchine:

13. chlen – svoboda gibanja (izbire prebivalishcha znotraj meja drzhave, emigracije in imigracije);

14. chlen – azil za preganjane (iskati in uzhivati pribezhalishche pred preganjanjem);

15. chlen – svobodna izbira drzhavljanstva (pravica do drzhavljanstva);

16. chlen – druzhina (je operacionalizirana s pravico skleniti institucionalno zakonsko zvezo – zavezo, in to svobodno, enakopravno – s polnoletnostjo, ne glede na raso, drzhavljanstvo ali vero; varnost druzhine; druzhina je opredeljena kot temeljne celica druzhbe); 4

17. chlen – pravica do premozhenja (lastnina – utemeljevalna vrednota ekonomskega subsistema);

18. chlen – svoboda misli, vesti in veroizpovedi, njuno svobodno, javno ali zasebno izrazhanje;

19. chlen – svoboda mishljenja in izrazhanja (vkljuchujoch shirjenje informacij in idej s kakrshnimikoli sredstvi in ne glede na meje); 5

20. chlen – svoboda mirnega zbiranja in zdruzhevanja;

21. chlen – svoboda opravljanja javnih zadev sistema – svoje drzhave (sodelovati v upravljanju sistema bodisi neposredno ali po svobodno izbranih predstavnikih).

(Oper.: enakopravna pravica do javnih sluzhb, sploshna volilna pravica, svoboda glasovanja; posebej izpostavljena vrednotna utemeljitev sistema: "volja ljudstva") 6

Socialna varnost – vrednote socialno-varstvenega subsistema:

22. chlen – socialna varnost (oper.: ekonomska, socialna in kulturna; taka, ki omogocha chlovekovo dostojanstvo in svoboden razvoj chlovekove osebnosti);

23. chlen – pravica do dela (oper.: prosta izbira zaposlitve, pravichni in zadovoljivi delovni pogoji ter varstvo pred nezaposlenostjo; enako plachilo za enako delo; pravichna in zadovoljiva nagrada, taka, ki zagotavlja chloveku in njegovi druzhini chloveka vreden obstoj in ki naj se po potrebi dopolni z drugimi sredstvi socialnega varstva);

– pravica ustanavljanja sindikata ali pridruzhiti se sindikatu za zavarovanje svojih interesov; 7

24. chlen – pochitek in prosti chas (oper.: razumna omejitev delovnih ur in obchasni plachani dopust); 8

25. chlen – dostojna zhivljenjska raven (skrajshana oper.: blaginjo in dostojno eksistenco socialno shibkim, ranljivim, hendikepiranim; recheno v jeziku vrednot sistema: posebej pripadnikom spodnjih oz. nizhjih strat; 8

26. chlen – izobrazhevanje – sholanje (oper.: brezplachno in obvezno vsaj na zachetni stopnji, srednje: sploshno dostopno, vishje: na osnovi dosezhenih uspehov vsem enako dostopno; usmerjeno k polnemu razvoju chlovekove osebnosti, sposhtovanju chlovekovih pravic in temeljnih svoboshchin, razumevanju, strpnosti in prijateljstvu med narodi in rasami in verskimi skupinami; ter ohranitvi miru; starshi imajo prednostno pravico pri izbiri izobrazhevanja za svoje otroke); 9

27. chlen – kulturna identiteta (oper.: svobodno kulturno zhivljenje svoje skupnosti, umetnost, znanost; avtorsko varstvo; moralne in premozhenjske koristi iz znanstvenega, knjizhevnega ali umetnishkega dela); 10

Zakljuchne dolochbe od 28. - 30. chlena razumem kot pravno formalne zakljuchne dolochbe. Izpostavil oz. problematiziral bom le tole:

28. chlen – vsakdo je upravichen do druzhbenega in mednarodnega reda, v katerem se lahko v polni meri uresnichujejo pravice in svoboshchine, dolochene v Deklaraciji.

(Ta dolochba namrech v jeziku vrednot sistema lahko pomeni: da posamezniki, ki pach zhive v zelo razlikujochih se sistemih (drzhav chlanic) ali, drugache recheno, vrstah redov, v kakrshnih pach zhive (od teokratskih, kapitalskih, politokratskih, med njimi totalitarnih in posttotalitarnih), imajo pravico do zhivljenja v boljshem svetu, v boljshih sistemih. Ta torej legitimira njihovo prizadevanje po spremembi teh in takih redov, v katerih zhive. Bolj verjetno pa, da ta konchna dolochba pomeni le utopijo, po kateri se sistemi spreminjajo predvsem z vzgojo sistemskega chloveka, t.j. z uveljavljanjem deklaracij(e).

29. chlen – izpostavlja dolzhnosti do (demokratichne) skupnosti, v kateri je edino mogoch svoboden in popoln (poln) razvoj chlovekove osebnosti (kot v preambuli in 22. ter 26. chlenu ) in da je vsakdo podvrzhen samo takshnim omejitvam, ki so dolochene z zakonom, katerih izkljuchni namen je zavarovati obvezno priznanje in sposhtovanje pravic in svoboshchin drugih …

(Podobno kot v prejshnjem chlenu to ni mishljeno akcijsko radikalno kot poziv na upor zoper zatiranje chloveka v nedemokratichnih sistemih. Kljub temu, da deklaracija nagovarja chloveka – svobodnega posameznika – individuuma, pa je predvsem utemeljevalni akt legitimitete obstojechega suprasistema. Nagovarja torej najprej sisteme, obvezuje institucije, v njih pa institucionaliziranega posameznika.)

Zakljuchni komentar k 30. chlenu: Upam da se kritichno obravnavanje dolochb te deklaracije ne uvrshcha v zvrst zlorabe pravic (nachin "kakrshnegakoli delovanja ali dejanja, ki bi hotelo unichiti – ali omalovazhevati – v njej dolochene pravice in svoboshchine"). Posebej ne kot zloraba pravice dolochbe v 18. chlenu: "svobode misli, vesti, njuno svobodno, javno izrazhanje". Kajti sicer je treba rechi, da so obchechloveshke vrednote nad pravicami in normami, le-te so z njimi utemeljene.

______

1 Znamenite deklaracije, ki so, lahko rechemo, bolj ali manj predhodnice Sploshne deklaracije chlovekovih pravic (1948, OZN): Declaration of Rights (1688, Spodnji dom Anglije); Declaration of Indenpendence (1776, Jefferson); Deklaracija pravic chloveka in drzhavljana, Robespierre (1789); Deklaracija o pravicah delovnega in izkorishchanega ljudstva (1917, Lenin). Za namen analize vrednotne utemeljitve Sploshne deklaracije chlovekovih pravic pa bo za sedaj zadoshchala obravnava le she ene, t.j. Robespierrove Deklaracije pravic chloveka in drzhavljana. V njej je osnovna relacija (chlovek – sistem) she najbolj razvidna.

Predhodne analize in objave:

2 Traktat o svobodi ali Vrednotni sistem, Lumi, 1992, Ljubljana; Revija SRP 31/32–35/36, Vrednote sistema I-VI, Rajko Shustarshich;

a Traktat o svobodi ali Vrednotni sistem, Poskus afirmacije neposrednih dejstev zavesti po Henriju Bergsonu Zalozhba LUMI, 1992, Ljubljana, p 15-24; O neposrednih dejstvih zavesti, Dialogi, sht. 9-10, 1987, Maribor, p 109-116

b Traktat o svobodi ali Vrednotni sistem, "Prostovoljno suzhenjstvo - Ιtienne de La Boιtie" 1992, Lumi, Ljubljana, p 37 in v Propagandnih dodatkih: Revija SRP, 1/2, 7/8, 9/10, 11/12, 13/14, 17/18)

c Traktat o svobodi ali Vrednotni sistem, "O nacionalni identiteti" 1992, Lumi, Ljubljana, p 9

3 Vrednote socialne stratifikacije, Pogum 1999/1, Matjazh Hanzhek - Rajko Shustarshich; Revija SRP 13/14 –19/20, Vrednote socialne stratifikacije I-IV, Rajko Shustarshich - Matjazh Hanzhek

 

Druge opombe:

4b Op. av.: Suzhenjstvo in tlachanstvo, ki sta spomin na temna obdobja chlovekove zgodovine, sta dandanes premenila v prostovoljno suzhenjstvo, tlachanstvo, v moderno samozatajevanje;

4 Op. av.: Obsezhnost operacionalizacije pravice do druzhine kazhe na dejansko neuresnichenost te pravice, v vechini sistemov so to le druzhinske sanje chloveka. Predvsem pa velja ponovno pripomniti, da je institucionalizirana druzhina temeljna celica sistema in ne druzhbe.

5 Dejansko ta pomeni predvsem svobodo mochnih medijev – medijev mochi (informacijskega sub-subsitema) in neomejeno ekspanzijo (ekonomske, politichne in verske propagande, t.j. ekspanzijo predvsem treh dominantnih subsistemov: religijskega, politichnega in ekonomskega).

6 Volja ljudstva je temelj javne oblasti! To je priljubljena civilna utemeljitev oblasti v nasprotju s teokratsko – oblast je dana od boga, in ekonomsko – oblast je dana z ekonomsko mochjo, velichino kapitala.

7 Op. av.: Pravica do dela je dokaj natanchno, obshirno operacionalizirana. Razlog: gre za tezhko uresnichljivo pravico oz. lahko rechemo kar neuresnichljive sanje, prej delovnega chloveka, danes delovne sile ali tehnoloshkih vishkov v kapitalskih sistemih ali redih. V tem kontekstu je izpostavljena she politichna svoboshchina: svoboda sindikalnega zdruzhevanja.

8 Op. av.: Hiperaktualizacija prostochasnih vrednot na stratifikacijskih dimenzijah: potroshnje – statusne potroshnje je nedvomno pripomogla k relativno veliki uresnichitvi porabnishkih vrednot, seveda ne za vse in ne po kriteriju socialne pravichnosti. Pravica se shiri ali ozhi iz razvitega dela sveta s potrebo shiritve trga. Populacija potencialnih porabnikov je poudarjeno selektivna in diferencirana, je statusna potroshnja vedno bolj razlikujochih se strat. Drugache recheno, te vrednote so uresnichene kot instrumentalne vrednote ekspanzivnega konzumerizma. Subsistem iger (eskapistichni subsistem) je v ekspanziji. Da se to odvija po pravilih ekspanzije vrednot ekonomskega (kapitalskega) reda, najbrzh ni treba poudarjati.

9 Op. av.: Chlovek bi prichakoval da bodo imeli prednostno pravico pri izbiri izobrazhevanja otroci (recimo od 15 leta naprej) in ne starshi za svoje otroke; 9

10 Op. av.: Ni nepomembno, da ji pritiche zadnje mesto med obravnavanimi dimenzijami socialnega razlikovanja in da ni navedena njena bistvena dolochnica, t.j. kulturna identiteta narodov, narodnostnih skupnosti.

Zakljuchna opomba:

Che se danes z malo strozhjim kriterijem vprashamo, katera deklarirana vrednota na primer v zhe nekoliko starejshi izdaji Deklaracije pravic chloveka in drzhavljana iz chasa Robespierra je danes uresnichena, bo odgovor: nobena. Che pa kriterij zelo ublazhimo, gledamo le vrednotne orientacije, pa lahko ugotovimo, da so realne (dejanske) vrednotne orientacije v socialno veljavnih vrednotnih sistemih take, da noben obstojechi sistem ne more iztrzhiti pozitivnega salda, cheprav so, resda, razlike med njimi ogromne.

Dokument 1: DEKLARACIJA PRAVIC CHLOVEKA IN DRZHAVLJANA (1789)

Dokunent 2, 3: SPLOSHNA DEKLARACIJA CHLOVEKOVIH PRAVIC ZN (1948) in

USTANOVNA LISTINA ZDRUZHENIH NARODOV (1945)/preambula, cilji in nachela/

 

VREDNOTE SISTEMA VIII