Revija SRP 37/38

Pavel Göstl

DRUGA VIOLINA

 

V sestavu simfonichnega orkestra so shtevilno zastopane tudi "druge" violine. Cheprav je njihova vloga spremljevalna, je v sozvochju celote pomembna. "Druga" violina nima solistichnega parta, kot ga imajo drugi instrumenti - viola, violonchelo in celo kontrabas. Che bi postala "solist", bi bila to vendar prva violina - saj se oba instrumenta v nichemer ne razlikujeta. Njuna razlika je le v delezhu, ki ga imata v izvajalskem prispevku k simfonichni kompoziciji. Nauk v glasbenih sholah seveda ni usmerjen v "produkcijo" drugih violinistov, temvech v prve, v virtuozne soliste. Zhivljenje pa jim odmerja tudi manj pomembno vlogo - vlogo "druge" violine.

Podobno je s sholanjem arhitektov. Tudi oni se vzgajajo v vodilne projektante, virtuoze kompozicijske zasnove umetnishkih stvaritev. Toda ne le, da vsi izsholani arhitekti ne morejo postati vrhunski strokovnjaki, zhe sama realizacija arhitektove zamisli zahteva kopico spremljajochih strokovnih opravil, ki jih ne morejo opravljati le drugi strokovnjaki, temvech spadajo v delokrog arhitektove dejavnosti. Niso pa to virtuozne stvaritve, o katerih je sanjal shtudent v sholi svojega mojstra - vzornika. To so vzporedna, neslavna dela, ki jih je ustvarila druzhba ob pomembni stroki stavbarstva, da bi ta v vseh sestavinah zazhivela v dobrobit chloveshtva, ne le kot estetska vrednota za obchudovanje sodobnim in poznejshim rodovom, temvech tudi v izpolnjevanje svojega namena kot "uporabna umetnost". Zhe tolmachenja svoje zamisli arhitekt danes ne more vech podajati le ustno kot na zachetku stoletja, ko je projektant obiskoval oblikovalca - obrtnika v njegovi delavnici ter sproti pouchil izvajalca, kako naj opravi svoje delo, da bo v celoti ohranjena njegova zamisel. Zidarje je lahko sam vodil in nadziral, che je shlo za posebno oblikovanje, tesarjem je predlagal detajle, mizarjem dolochal vrsto lesa in izbral ornament furnirjev ter potrebno okovje – skratka, skrbel je lahko za vse podrobnosti, ki jih v nachrtu ni bilo mogoche nedvoumno prikazati.

Potrebna pa so tudi druga vzporedna opravila za arhitekte, ki pach ne morejo vsi postati vodilni projektanti. Zhe v samem procesu projektiranja velja nepisano pravilo, da se vodja projekta ne ukvarja s "chrnskim" delom tehnichnega risanja. To delo pach bolje opravi arhitekt, ki lazhje sledi idejam vodilnega tovarisha, kot to zmorejo nizhje izobrazheni risarski kadri.

Tudi s podrobnimi opisi del se danes "vodilni" ne ukvarja vech, napachno pa je, che to delo prepusti "kalkulantom" ali se zadovolji s tipiziranimi sploshnimi opisi. Arhitekti, ki so pridobili prakso v izvajalskem nadzoru, bodo sposobnejshi tudi za to delo.

Shiroko pa je tudi podrochje "tehnichne administracije"! Ta postane nekaterim arhitektom zhivljenjski poklic, saj nudi mnoga sluzhbena mesta v upravnih in podobnih ustanovah in podjetjih. Naj si zhelijo "virtuozi" she tolikshne svobode v svoji ustvarjajochi dejavnosti, morajo vendar svojo "fantazijo" prilagoditi tako zakonom narave, ki gradivom omejuje uporabo mimo njihovih lastnosti trdnosti, razteznosti, prepustnosti, tesnosti in s tem povezanim nachinom obdelave, kot tudi utrjenim tehnichnim, pravnim in socialnim normam. Slednje - v obliki zakonskih predpisov - ugotavljajo, pripravljajo in uzakonjene spremljajo tehnichni kadri, med katerimi danes narashcha shtevilo arhitektov.

Arhitekte danes srechujemo v zavodih za raziskavo materialov in konstrukcij, in v podobnih znanstvenoraziskovalnih inshtitutih in ustanovah, ki se ukvarjajo z izsledki o lastnostih novih gradiv in nachinih njihove uporabe. Praviloma se noben zakonski predpis, normativ ali standard ne predlaga, she manj potrdi in uveljavi brez udelezhbe shirokega kroga strokovnjakov, med katerimi je tudi mnogo arhitektov. V ustanovah, ki so zadolzhene za predlaganje zakonskih aktov, niso le pravniki, temvech tudi razgledani arhitekti.

Vse to so "druge violine", ki lahko she tako odlichno obvladajo svoj part, pa jih nihche ne omenja, ko se ugotavljajo zasluge ob realizaciji stvaritve, nasprotno, kritika pogosto meni, da so prav one morda ovirale svobodno izrazhanje in oblikovanje "virtuozu". She shtevilnejshe so za arhitekta mozhnosti udejstvovanja v tako shirokem repertoarju urbanistichne dejavnosti. Tu skoraj zhe ne poznamo "solistov".

Mlajshe generacije arhitektov se vse bolj zdruzhujejo v projektne skupine zhe pri reshevanju stavbnih nalog, zlasti pa pri urbanistichnih predlogih in projektih. ''Osamljeni ustvarjalec", ki je drzhal vse nitke v svojih rokah in vechino dneva presedel ob risalni deski, je zhe preteklost. Skupine si razdeljujejo delo: najprej je treba podrobno preuchiti postavljeno nalogo, zbrati ustrezne podatke, ki lahko bistveno vplivajo na odlochitve, shele potem je mogoche iskati reshitev, ki se vechkrat pojavlja v variantah, izmed katerih mora zhe avtor izbrati najboljsho. Kadar se je potrebno vzporedno posvetovati z drugimi vejami projektantske dejavnosti in usklajevati danashnji vse bolj obchutljivi mehanizem funkcionalnih zahtev stavbne vsebine, temu ni vech kos posameznik.

Che she enkrat primerjamo udelezhence pri realizaciji projekta s simfonichnim orkestrom, je odnos solista do shtevilnosti orkestra enak tudi pri stavbarskih izvedbah. Podobnost lahko ugotovimo tudi v tem, da enako kot "prve" violine v orkestru, katerih vodja je obenem koncertni mojster, gojijo zheljo, da prej ali slej podedujejo njegovo mesto, tudi vechina arhitektov goji zheljo, da bi se uveljavili v "virtuoznosti" projektnega udejstvovanja.

Ne smemo pa prezreti she samozadovoljnih "drugih" violin. Le redki projektanti se zagrizejo v vse probleme dobljene naloge z zheljo po originalni reshitvi in svojstvenem estetskem oblikovanju. Vech je tistih, ki se temu naporu izogibajo, se odlochijo za prvo zamisel, ki ustreza nalogi, in jo reshujejo predvsem "komercialno". Takshne "stvaritve" ne izstopajo iz mnozhice podobnih, uredniki arhitekturnih revij jih ne objavljajo, fotografi ne slikajo in "ustvarjalno" delo arhitekta - "druge violine" - utone v pozabo.

____
Op. ur.: V prejshnjem totalitarnem sistemu je bil "rdechi orkester" priljubljena prispodoba sistema. V.I.U.L. je nadvse obchudoval simfonichni orkester, njegovo uigranost, kako vsak izvajalec reagira na najmanjshi gib dirigenta, najbolj pa je seveda obchudoval vlogo dirigenta.