Revija SRP 37/38

Marta Gregorchich – Matjazh Hanzhek

 

GOSPODARSKA RAST NE IZBOLJSHUJE
CHLOVEKOVEGA ZHIVLJENJA
 

Razvoj v sodobnem svetu postaja vedno bolj odvisen od chloveka. Chloveshki kapital pa ni pomemben le za gospodarsko rast, ampak predvsem za chloveka samega - za kakovost njegovega zhivljenja. Tak pogled na druzhbo pa daje drugachen poudarek smislu gospodarskih aktivnosti in ciljem razvoja druzhbe: temeljni cilj ni chimvechja gospodarska rast, ampak izboljshevanje chlovekovega zhivljenja. Gospodarska rast je nedvomno v vsaki druzhbi nujno potrebna za izboljshevanje kakovosti zhivljenja, toda ne vsaka. Pomembni sta njena struktura in kakovost. Le gospodarska rast, ki prispeva k izboljshevanju chlovekovega razvoja, zmanjshevanju revshchine in neenakosti med ljudmi, in ki ne unichuje okolja, je rast, ki bi jo morali podpirati politiki in nachrtovalci druzhbenega razvoja. Zato se tudi koncept chlovekovega razvoja osredotocha na shirshe podrochje, kot je le ekonomija. Kot cilj predpostavlja tezo - ustvariti tako okolje, ki bo ljudem omogochalo dolgo, zdravo in ustvarjalno zhivljenje. V tem smislu je ekonomska rast pojmovana kot sredstvo za doseganje temeljnega cilja. Gospodarska aktivnost je sicer nujna za delovanje in razvoj chloveshke druzhbe, vendar ne sme biti namenjena le sama sebi oziroma kopichenju materialnih dobrin ali dobichka. Nanjo moramo gledati kot na sredstvo za chlovekov razvoj, ki vkljuchuje poleg dostojnega gmotnega standarda za vse ljudi she zadovoljevanje shtevilnih drugih chlovekovih potreb. S tem, da je chlovekov razvoj pojmovan kot konchni cilj in ne sredstvo razvoja in napredka, se razlikuje od nekaterih drugih konceptov in pristopov k razvoju. Koncept chlovekovega razvoja pomeni celosten pristop, kjer je chlovek v sredishchu vseh vidikov razvojnih procesov.

Teorije o chloveshkem kapitalu ali o razvoju chloveshkih resursov pojmujejo chloveka kot sredstvo za povechevanje dohodka in materialne blaginje. Chloveka imajo za input za vechanje produktivnosti. Pristopi chlovekove blaginje gledajo na posameznika le kot na uzhivalca razvoja, in ne tudi kot dejavnega udelezhenca. Pristopi osnovnih potreb se osredotochajo na kosharice dobrin in storitve, ki jih je treba zagotoviti: hrana, stanovanje, obleka, zdravstvena oskrba in podobno. Za to je potrebno le zagotoviti dobrine in servise, ne uposhtevajo pa aktivne vloge ljudi.

Teorije, po kateri ekonomska rast avtomatichno prispeva k izboljshevanju chlovekovega zhivljenja, pojmujejo ekonomijo kot cilj, in ne kot sredstvo razvoja. Vendar pa med vishino bruto domachega proizvoda in napredkom v chlovekovem razvoju ni avtomatichne povezave. Obstajajo razlichni vzorci napredka in nazadovanja pri doseganju rasti in njegovem prevajanju v chlovekov razvoj.

Gospodarska rast je nujna za chlovekov razvoj, toda pomembno je, kakshni sta njena struktura in kakovost ter komu so namenjeni rezultati le-te. Politiki so prepogosto ocharani z velikostjo gospodarske rasti. Toda nenadzorovana gospodarska rast pogosto povzrocha shtevilne za chlovekov razvoj negativne uchinke. Porochilo o chlovekovem razvoju 1996 je pokazalo pet najpogostejshih negativnih spremljevalnih pojavov gospodarske rasti, ki nastanejo zaradi pomanjkljive razvojne politike.

Rast brez zaposlitve - kadar gospodarske rasti ne spremljajo povechane mozhnosti zaposlovanja. Tako rast opazhamo zadnje desetletje v vechini razvitih drzhav, posebno v Zahodni Evropi: kljub temu, da se bruto domachi proizvod povechuje, nezaposlenost ostaja skoraj nespremenjena. Tudi Slovenija ni izjema. Cheprav od leta 1992, ko si je po tranzicijski krizi gospodarstvo opomoglo, bruto domachi proizvod nenehno raste po dokaj zavidljivi stopnji (3-odstotni in vech na leto, povprechna je skoraj 4-odstotna), shtevilo zaposlenih stagnira, ali pa je celo rahlo upadlo. Zato je Ministrstvo za delo, druzhino in socialno politiko izdelalo Program aktivne politike zaposlovanja, ki naj bi v naslednjih letih pomagal izboljshati mozhnosti zaposlovanja.

"Gospodarska rast je pomembna za ljudi le, che jim omogocha najti ustvarjalno in dobro plachano delo," sporocha Porochilo o chlovekovem razvoju 1996. Toda prevladujochi model v sedanjosti je rast brez zaposlitve. Ekonomski teoretiki in politiki prevechkrat avtomatichno povezujejo gospodarsko rast in zaposlitev. Takshna povezava je morda delovala v chasu "realnega" kapitalizma, ko je gospodarska rast temeljila predvsem na nalozhbah v delovna mesta. V chasu "financhnega" ali "virtualnega" kapitalizma pa te povezave ni vech. Gospodarska rast avtomatichno ne ustvarja novih delovnih mest. Da bi pomenila tudi ustvarjanje novih delovnih mest, je potrebna odlochna politichna akcija, ki mora pritegniti vse dejavnike v druzhbi: kapital, sindikate, iskalce zaposlitve in drzhavo. Za to pa mora obstajati z druzhbenim soglasjem sprejeta vizija razvoja in strategije, kako tako vizijo uresnichiti.

Tudi v Sloveniji je ob tranziciji prevladalo preprichanje (in je zhal she zdaj mochno zakoreninjeno predvsem pri nekaterih ekonomistih in politikih), da je potrebno skrbeti le za gospodarsko rast, ki bo avtomatichno vodila k povechanemu zaposlovanju. Nekateri ekonomisti so celo iznashli formulo za tako avtomatichno povezavo: za 1% povechan BDP pomeni 0,3% povechano zaposlenost. Naslednja dejavnika, ki naj bi vplivala na zaposlovanje, so nalozhbe in plache zaposlenih. Zmanjshanje stroshkov dela, torej manjsha sredstva za plache, naj bi pospeshevale nove nalozhbe, ki bodo dajale nova delovna mesta.

 

Dejstva so drugachna:

Od leta 1992 se druzhbeni produkt v Sloveniji stalno povechuje. Toda to povechevanje ne odseva na povechanem zaposlovanju. Iz grafa je razvidno, da se je druzhbeni proizvod od leta 1992 povechal realno za 27%. Che bi delovala formula o avtomatichni povezanosti gospodarske rasti in zaposlovanja, bi to pomenilo 50.000 novih delovnih mest.

 

Brezobzirna rast - kadar so rezultati gospodarske rasti namenjeni le bogati manjshini. V devetdesetih je opaziti, da se v vechini drzhav, v tranzicijskih pa je to she posebno izrazito, razlike v porazdelitvi dohodka in bogastva povechujejo. Torej se povechuje neenakost. Povechevanje neenakosti pa ne pomeni le povechevanja revshchine, ampak pomeni tudi (dolgorochno) negativen vpliv na gopodarsko rast.

Najnovejshi izrachuni so pokazali, da je imelo leta 1998 225 najbogatejshih ljudi na svetu premozhenje, ki je presegalo 1000 milijard dolarjev, kar je enako letnemu dohodku 47% svetovnega prebivalstva (2,5 milijarde). Od leta 1994 se je njihovo bogastvo povechevalo povprechno za 500 US$ na sekundo. To nepredstavljivo bogastvo ultra bogatih je v popolnem nasprotju z nizkimi dohodki razvijajochega se sveta.

— Bogastvo treh najbogatejshih presega skupni letni BDP 48 najrevnejshih drzhav.
— Bogastvo 15 najbogatejshih presega skupni letni BDP subsaharske Afrike.
— Bogastvo 32 najbogatejshih presega skupni letni BDP juzhne Azije.
— Premozhenje 84 najbogatejshih je vechje kot BDP Kitajske z 1,2 milijarde prebivalcev.

Naslednje presenetljivo nasprotje kazhe primerjava premozhenja 225 ultra bogatih s tem, kar je potrebno, da bi omogochili osnovne socialne servise vsem ljudem. Izrachuni kazhejo, da je za zadovoljitev osnovne izobrazbe, osnovnega zdravstvenega varstva za vse, reproduktivnega zdravstva za vse zhenske, osnovne prehrane, vode in sanitarij za vse ljudi na svetu potrebnih 40 milijard US$ na leto. To pa predstavlja 4% bogastva 225 najbogatejshih ljudi.

Povechana neenakost pa marsikdaj negativno vpliva tudi na gospodarsko rast. Teza, da bo povechanje neenakosti pozitivno vplivalo na gospodarsko rast, ki so jo politiki v tranzicijskih drzhavah z veseljem sprejeli, saj jim je dajala teoretichno pokritje za ropanje druzhbenega premozhenja in nezmernega bogatenja (shtevilchno) majhnih nasilnih skupin (nekateri teoretiki politichne ekonomije so ta gospodarstva poimenovali 'ugrabljena ekonomija' – capture economy), se je spremenila v svoje nasprotje. V resnici je povechanje neenakosti povzrochilo socialno in politichno katastrofo, posledichno pa tudi razpad gospodarstev.

Naredili smo izrachun o o povezanosti upadanja BDP z neenakostjo v tranzicijskih drzhavah (podatki so vzeti iz knjige Reconciling Economic Reform and Sustainable Human Development: Social Consequences of Neo-Liberalism). Za analizo smo vzeli upad BDP in povechanje Ginijevega koeficienta (merilo neenakosti) med leti 1988 in 1993. Rezultati ne potrjujejo Kuznetsove hipoteze o tem, da pot do vechje gospodarske rasti vodi prek povechanja neenakosti. Ravno nasprotno. Drzhave, kjer se je neenakost bolj povechala, so zabelezhile vechji upad BDP (korelacijski koeficient R = 0.355). Obstaja pa velika povezanost med rastocho neenakostjo in skrajshevanjem prichakovane dolzhine zhivljenja, na kar je opozorila tudi Evropska banka za obnovo in razvoj v svojem porochilu za leto 1998.

Ker tranzicijskih drzhav ne moremo jemati kot pravo osnovo za analizo, smo naredili she podobne izrachune za razvite in stabilne drzhave (podatki so vzeti iz publikacije Human Development Report 1999). Kot spremenljivko za ekonomsko rast smo uporabili podatke o BDP leta 1980, 1990 in 1997, prerachunane na vrednost US$ iz leta 1987, za neenakost pa odnos med petino najbogatejshih in petino najrevnejshih.

Izrachun pokazhe, da kratkorochno ne obstaja povezava med spremembo BDP (primerjava med leti 1990 in 1997; R = -0.04). Dolgorochno pa je vechja neenakost negativno povezana z ekonomsko rastjo (R = - 0.367). Npr.: ZDA, kjer ima zgornja petina kar 9-krat vechje dohodke kot spodnja, so svoj BDP v 17 letih povechale za 29%, Japonska pa ga je povechala za 53%, cheprav je njihova bogatejsha petina le 4,3–krat bogatejsha od revnejshe. Tudi "azijski tigri" so med drzhavami, ki imajo majhne razlike v dohodkih, in so bili obenem najbolj ekonomsko uspeshni.

Iz izrachunov ne zakljuchujemo, da enakost v dohodkih povechuje ekonomsko rast, vsekakor pa, da neenakost ne vpliva na povechevanje ekonomske rasti.

Velikost neenakosti pa mochno vpliva na druge, predvsem socialne vidike zhivljenja. Med razvitimi drzhavami je opaziti povezanost med velikostjo neenakosti in umrljivostjo, pa tudi s funkcionalno nepismenostjo. ZDA, ki so v svetovnem vrhu po BDP, so po prichakovani dolzhini na 25. mestu. Med osemnajstimi najbogatejshimi drzhavami imajo najvechjo stopnjo revshchine. Ne le relativno, tudi absolutno: tam je kar 14,1% ljudi, ki ne dosezhe 14,4$ na dan (absolutna meja revshchine v bogatih drzhavah), na Shvedskem je takih le 4,6%, Japonskem 3,2%, v Italiji 2% itd. (Prichakovana dolzhina zhivljenja v revnejshih predelih velikih amerishkih mest je krajsha kot v Bangladeshu!).

Podobno je s funkcionalno nepismenostjo (R = + 0.342). V ZDA je 20,7% funkcionalno nepismenih, na Shvedskem le 7,5%. Wilkinson (Unhealthy Society, Ruotledge, 1997) je ugotovil veliko povezanost med stopnjo umorov in neenakostjo v ZDA med posameznimi drzhavami (R = 0.72). Lahko bi nashteli she veliko raziskav in podatkov o tem, kako neenakost rahlja socialno tkivo in posredno in neposredno znizhuje kakovost zhivljenja ljudi, slabsha zdravje drzhavljanov, zmanjshuje njihovo znanje in povechuje kriminal, zmanjshuje pa tudi ekonomsko uspeshnost drzhave. Socialni problemi, izhajajochi iz neenakosti, namrech vplivajo po eni strani na neposredne financhne stroshke drzhave (socialni transferji), po drugi pa zmanjshujejo socialni kapital, povezanost posameznika z druzhbo in njegovo motiviranost za delo. Lanskoletni nobelov nagrejenec za ekonomijo Amartya Sen je napisal, da je zdravje ljudi odvisno predvsem od distribucije ustvarjenega (Mortality as an Indicator of Economic Succes and Failure, The Economic Journal, 1998) in priznava gospodarstvu uspeshnost le tedaj, ko ta zboljshuje kakovost zhivljenja vseh ljudi, predvsem pa najbolj revnih.

 

 

Povechevanju neenakosti pa se ni izognila tudi Slovenija. Ginijev koeficient, ki meri neenakost porazdelitve dohodka v druzhbi (giblje se od 0 – kar pomeni, da imajo vsi ljudje enak dohodek, do 1 – kar pomeni, da dobi en chlovek vse), se je v zadnjih desetih letih povechal za vech kot polovico (od 0,18 na 0,29).

Rast brez glasu - gospodarska rast, ki je ne spremljata vechja demokratizacija in udelezhba prebivalcev. Marsikdaj politichna represija zatira glasove opozicijskega razmishljanja in zahteve po vechji druzhbeni in gospodarski participaciji. Politiki so nekdaj razmishljali, ali naj izberejo gospodarsko rast ali shirsho participacijo, predpostavljajoch, da si nasprotujeta. Toda to je napachno razmishljanje. Ljudje si ne zhelijo izbirati med njima: hochejo oboje. Cheprav politika participacije ali glasov drugachnega razmishljanja v Sloveniji ne zatira, je vseeno opaziti vechjo politichno apatijo prebivalcev Slovenije. Kljub demokraciji pa v anketi Slovenskega javnega mnenja kar devet desetin Slovencev meni, da ne morejo vplivati na politichne odlochitve.

Rast brez korenin - rast, ki slabi ali unichuje kulturno identiteto ljudi. Na svetovni ravni je opaziti mochen pritisk na kulturno uniformiranje narodov, ki jih povzrochajo nalezljivi vzorci porabe in zhivljenjskega sloga (npr. hitra prehrana). Po drugi strani pa je chutiti mochne zhelje po uniformiranju znotraj drzhav, ki se kazhejo v pritiskih na manjshine.

Rast brez prihodnosti - rast na rachun prihodnjih generacij. Zelo pogosto se gospodarstvo ne ozira na shkodo, ki jo dela v okolju in virom, kar bodo najbolj obchutile prihodnje generacije. Hitra in nenadzorovana gospodarska rast v vechini drzhav temelji na brezobzirnem unichevanju okolja. Ta shkoda marsikdaj presega gospodarsko rast. Poleg tega pa je she nepopravljiva.

V okviru takih opredelitev zhe od leta 1990 Razvojni program Zdruzhenih narodov (UNDP) vsako leto izdaja porochila, ki analizirajo stanje chlovekovega razvoja po svetu, predvsem pa dajejo ideje in predloge, kako izboljshati zhivljenje ljudi. Porochila, ki jih objavlja UNDP, poleg osnovnih tem, kot so revshchina, neenakost, gospodarska rast v svetu in chlovekov razvoj, v statistichnem delu predstavijo nekaj sto kazalcev za vechino drzhav in s tem izjemno bogato statistichno osnovo za nadaljnje analize. Poleg tega se Porochilo vsako leto natanchneje posveti dolocheni perechi temi, kot so odpravljanje revshchine, spolna enakopravnost, poraba za oborozhevanje, neenakost porazedelitve dohodka po svetu, izgradnja miru, poraba kot zavora ali spodbuda chlovekovemu razvoju. Ker pa je konchni cilj teh analiz in raziskav usmerjen predvsem v prakso - izboljshevanje chlovekovega razvoja povsod po svetu in vplivanje na razvojne politike - UNDP podpira in spodbuja tudi izdelavo nacionalnih porochil o chlovekovem razvoju. Zdaj tako porochila izdeluje zhe vech kot sto drzhav.

 

LITERATURA:
 
Allardt, E. (1975): Att Ha, Att Alska, Att Vara, Om valfard i Norden, Argos, Lund.
Griffin, K. & Ickowitz A. (1997): The Distribution of wealth and pace of development, Working papers, UNDP.
Human Development Report (1999), UNDP, New York.
Levin, L., McMahon, L., & Ziglio E., (1994): Economic change, social welfare and health in Europe, WHO, Regional Office for Europe, Copenhagen.
Ottawa Charter for Health Promotion (1996): WHO, Geneve. An International Conference on Health Promotion.
Stanovnik, T. (1997): Revshchina in marginalizacija prebivalstva v Sloveniji; Druzhboslovne razprave, 25
Sen, A. (1998): Mortality as an indicator of economic success and failure, The economic journal, 108, Blackwell Publishers, Oxford.
Taylor, L. & Pieper, U. (1996): Reconciling Economic Reform and Sustainable Human Development: Social Consequences of Neo-Liberalism. UNDP, Discussion Paper Series 2.
Wilkinson, R. G. (1997): Unhealthy Society, Routledge, London and New York.