Revija SRP 37/38

Marko-Mitja Fegush

VRBA 2000

 

Lepo “slovensko vasico Vrbo, nedalech od ceste, ki pod Karavankami “zleze” na slovensko sonchno stran” kot del nekdanje “ceste bratstva in jedinstva”, je doletel poziv na anonimni, anketni, enostopenjski natechaj za pridobitev idejne programske in prostorske ureditve okolice Preshernove hishe (Ribcheve domachije) in postavitev Preshernovega doprsnega kipa.

Vrba, rojstni kraj dr. Franceta Presherna, nashega velikega poeta, vizionarja in pravnika, je zhe vech kot shestdeset let intimno svetishche zavednih Slovencev in sposhtovan kraj ljubiteljev pesnishke besede iz vsega sveta. Ribcheva domachija, ki jo je F. S. Finzhgar s sodelavci in podporo vseh Slovencev odkupil in preuredil v Preshernov spominski muzej, je od leta 1937 do danes privabila v Preshernove kraje pod Stolom stotisoche popotnikov: Danes povezuje kulturno izrochilo “slovenskega Parnasa” Pot kulturne dedishchine. Ta nas iz Preshernove Vrbe popelje v Jalnove Rodine, Finzhgarjeve Doslovche, Janshevo Breznico in Chopovo Zhirovnico (op. iz: Vodnik po poteh “slovenskega Parnasa”).

Razlogi, da Vrba in Ribcheva domachija – Preshernova hisha nista opremljeni z javnim spomenikom – Preshernovo podobo, so manj znani, chetudi je bilo to prikazano na razstavi “Glejte ga, to je nash Presheren” avtorjev arh. M.-M. Fegusha in prof. J. Kosa konec leta 1995 v KIC Krizhanke in v knjigi prof. J. Kosa o Preshernovem spomeniku in so v tesni zvezi z polemiko o Preshernovem liku in Preshernovem spomeniku v Ljubljani. “Tezhave” z avtentichnostjo podobe pa so se s chasom umirile in v sploshnem je sprejeta Goldensteinova slikarska upodobitev in iz nje leta 1865 v mavcu izvedeno kiparsko delo Franca Ksaverja Zajca.

Srechno nakljuchje je, da je bila herma (doprsni kip) najdena konec leta 1990 in so lastniki mislili, da je to brezvreden Vodnikov spomenik (teh je bilo namrech kar nekaj) ter so povprashevali naokrog, koliko je to vredno, dokler se ni pojavila v delavnici restavratorskega podjetja, kjer so posumili, da gre za “izgubljeno scenografsko podobo”, izdelano na pobudo F. Levstika za “besedo” v Kranju.

Zajcheva upodobitev pesnikov obraz kazhe kot bolj podolgovat, z manjshimi ochmi, predvsem pa neizrazito jamico v bradi. Morda je najblizhe od vseh podob zhe tolikokrat uporabljeni opis Preshernove hchere Ernestine, chesh, da je bila ochetova brada “mehka in okrogla s plitvo jamico”, ochi “sive in bolj majhne” in “obraz mu je bil podolgast”.

Obe komponenti, prva, da je Vrba, gruchasta gorenjska vasica skupaj z Ribchevo domachijo nelochljiva prostorska entiteta in kraj spomina na Presherna (ki nas je Slovence prvi po Trubarju usodno ustanovil) ter da je “briljant na prstanu”, ki ga sklepajo spominski kraji Poti kulturne dedishchine, in druga, da obstaja prva in dragocena kiparska upodobitev, “herma” F. K. Zajca, ki jo je v formi spomenika potrebno “presherno” umestiti v obchutljive razsezhnosti krajinske tipike, sta bili vodilo za “taktilni” odnos do pesnikove obletnice rojstva.

Ker sta obe komponenti na dveh razlichnih vrednotnih ravneh in bi zahtevali stopenjsko obravnavo (ev. dva natechaja), je bila zhirija z natechajnim predlogom opozorjena, da avtomobilski promet in komunalna ureditev (po Vrbi sedaj krepko zaudarja po kmechkem gnoju, kar samo po sebi sicer ni nich slabega) s samim pesnikom nimata nich skupnega, a ker gre za proslavo, je to potrebno uskladiti glede na to, da je dogodek pred durmi.

Zhirija je v duhu sodbe sodishcha v Vishnji gori odlochila, da nobeden od izbranih predlogov (op.: tri predloge je odkupila) ne vsebuje elementov konchne reshitve v toliki meri, da bi se avtorju(em) poverila izvedba oziroma narochilo za realizacijo, ter da se naj posamezni segmenti vseh treh reshitev uporabijo le kot strokovna podlaga za nadaljnji prostorski akt ureditve Vrbe.

Vrba in Ribcheva domachija bosta torej za dvestoletnico pesnikovega rojstva ostali enaki, kot ju kazhe filmski prikaz mladega Foersterja iz leta 1937, potem ko so “Finzhgarjevi mladci” po vsej Sloveniji “naberachili” za odkup hishe.

Torej misli in ideje, kot je prenekatera (tudi ustrezno prikazana), niso vredne pri zhiriji niti opombe, zato naj bo bralcem SRP-a dana v oceno predlagana reshitev “Xaver”, ki bi lahko bila model za reshitev “zagat” pri postavitvi spomenika in ureditve Vrbe.

Izhodishche zasnove je v obchutenju prostora na nachin, kakor ga je poznal Presheren kot otrok, saj je vechina prostorskih elementov ohranjena v dimenzijah in strukturi. S tem, da se spominska ploshchad odmakne in vzpostavi v razdalji 200 korakov od cerkve sv. Marka proti jugovzhodu na zgornji terasi, se na aktivni ravni ohranja etnoloshka dedishchina notranjega prostora Vrbe in medprostorske razdelitve v vasi.

Prichujocha zasnova spremlja obchutenje prvih let pesnikovega zhivljenja in dozhivetje obchutenja hish, dvorishcha, prostora v vasi s prostorom, ki se mogochno odpre na Vrbinsko polje; naloga spomenika je, da nas popelje od taktilnega – prostor rojstne hishe – v vizualni prostor spomenika. Premor kratkega sprehoda deluje tako, da se svechana obchutja ob proslavi ne meshajo z banalnimi, ki nastopajo ob razlichnih funkcionalnih problemih (kot je npr. razvrshchanje pri vstopu v spominsko sobo, kupovanje razglednic, iskanje toalete in hitrega prigrizka ali samo prilozhnost za kajenje – vse to je gotovo neizogibni del celotnega obiska). Razpisovalec natechaja verjetno zheli tudi reshitev problema, kot so servisi in problem komunalne opreme, vendar to vprashanje naj ne bi bilo predmet natechaja, ki ima “kulturoloshki” znachaj. Vrba kot lepo ohranjena gorenjska gruchasta vas, kjer je vashko zhivljenje razpeto med delom na polju in na domachiji, bi potrebovala enostaven naselitveni vzorec in le manjshi javni prostor z lipo in kamnito mizo za vecherni pogovor ob trikotnem krizhishchu poti ali gostilni.

Vse druge javne funkcije so razvite na robu naselja: cerkev, pokopalishche, gostilna, kasneje she transformator in avtobusna postaja. Ta princip aktivne vasi deluje she danes tako, da se zahtevnejshe funkcije selijo iz vasi.

Spomenik Preshernu, najvechjemu slovenskemu pesniku, je zato predviden na robu naselja, na mestu, kjer so urbane in krajinske mozhnosti najugodnejshe. Na hrbtu savske jezhe, tam, kjer se zachne oblikovati silhueta naselja na stiku med ravnico in gorami v ozadju, v sadovnjaku pod milim nebom, naj lezhi spominska ploshchad z vrezanim sonetom o Vrbi in pesnikovim kipom, obrnjenim proti rojstni vasi.

Spomenik naj bi bil enostavne kompozicije, ki jo uravnotezhata vertikalni blok in spominska ploshchad (plato), primerna za prireditve na prostem:

Slop z asimetrichno vstavitvijo herme (poprsja) na previsnem (odklonjenem delu). Vertkalni blok je chlenjen, visok pr. 5,50 m, spodnji in zgornji del sta kvadratnega, srednji pa je sekstaedernega tlorisa, izvedenega iz opisanega kvadratnega tlorisa. Srednji chlen je poliran in na vzhodni in zahodni strani je predviden opis ochetovega obraza hchere Ernestine in podatki o nastanku poprsnega kipa (delo F. Ks. Zajca).

Herma na slopu oz. obelisku, ki v kontrastu z ravnico oznachuje posvecheni kraj, naj razpira shiroke poglede v prostor proti Radovljici. Romantichna krajinska slika z ravnimi polji pod Stolom, obokanim z velikim nebom, je izbrani kontekst, ki s svojimi dimenzijami in chistimi oblikami poudarja pesnikovo velichino.

Spominska ploshchad je predvidena kot ravnica, izoblikovana na vrhu jezhe. V formalnem oziru taka izvedba sledi posvetitvi prostora in izrochilu ter je v harmoniji s krajinskimi principi nastanka Vrbe, kot naselja na Vrbinskem polju.

Plato se z ureditvijo navezuje na naravno klanchino (“beshungo”), od katere se “splete” hortikulturna oprema ploshchadi, del platoja sluzhi za pritrditev odlitka prvega verza (4 vrstice : O Vrba! … v talumski zlitini – srebrni efekt!). Odlitek verza v Preshernovi pisavi je zasipan z drobnim peskom, tako da ga narava (veter) razgrinja. S tem nachinom se kazhe chasovna dimenzija pesnenja.

S tem, da se naravna plato na obstojecho pot, ki vodi iz vasi, je prostorsko simboliziran sonet “O Vrba!” kot stalnica ideje tega natechajnega predloga.

Hortikulturni izbor naj bi bil omejen na nekaj cvetochih dreves (magnolijo, dren, lesko ali javor) in zasaditev trajnic po robu ploshchadi, da se oddvoji pashnik od spomenika.

Disjunktnost zasnove nas pelje na sprehod, tja grede s pogledom na obelisk, nazaj grede s pogledom na vashko silhueto. Pot je polna lepih pogledov v kulturno in naravno krajino Gorenjske.

Osvetlitev v snopu – z utripajochim snopom je osvetljena podoba Presherna (doprsni kip) – naj bo izvedena tako, da se kot utripajoch zharek usmerja v virtualni diagonali (ki je tudi diagonala ploshchadi in smer pogleda pesnikove herme) v smeri od pesnikove hishe - Ribcheve domachije in stebra s spomenikom.

Postavitev velike ploskve z intagliem pesnikovega soneta in obeliska s Preshernovim doprsnim kipom se s tem, ko zavzema le-ta svoje mesto v locheni ravnini nedalech od cerkvice, pridruzhuje na svoj nachin sugestijam razpisovalca, da bi bila lokacija Preshernovega spomenika v blizhini cerkve sv. Marka, kakor tudi usmeritvam spomenishko-konzervatorske stroke, da naj bi bil spomenik povezan z Ribchevo domachijo. Slednje je izvedeno s shirsho prostorsko gesto, kot da bi Preshernovo podobo “popreproshcheno” posadili pod domacho jablano.

S predlogom za umestitev Preshernove upodobitve v Vrbi se je v chasu pred svojim preranim koncem ukvarjal slikar in restavrator Matjazh Vidic; “homage” njegovemu delu ob obletnici njegove smrti je prichujochi natechajni predlog.

 

 

Predlog za postavitev spomenika arhitektov M.-M. Fegusha in M. Primica ter oblikovalca S. Borote