Revija SRP 37/38

Marko-Mitja Fegush

 

OXYGEN PROTI MOKUSH

 

Oxygen je slovenski film – fantastichna drama o mladostnem upornishtvu – rezhiserja Matjazha Klopchicha po ideji in scenariju Dimitrija Rupla iz leta 1970.

Vsebina filma je takole opisana na strani 114 Filmografije slovenskih celovechernih filmov 1931-1993:

“Na osamljeni zeleni Otok prodira pohlepna velesila s svojo tehnizacijo, ki bo unichila samostojnost tega raja. Mladina na Otoku se zbira v protestne skupine hipijev, ki skushajo na politichnem prizorishchu zamenjati oblast, da otok ne bi bil prikljuchen velikemu Kontinentu. V tej politichni zmeshnjavi se znajde mladi zakonski par, novinar Marko in njegova zhena Patricija. Marko priskochi na pomoch mladini, ki zmaga na odlochilnem kongresu Otoka. Tajni agent Kontinenta ugrabi Patricijo, to pa pri poskusu pobega zadenejo streli sovrazhnih agentov. V strahovitem, krvavem spopadu Marko izgubi zavest. Od tega trenutka naprej se vse odvija z neznansko hitrostjo… Medtem ko Marko ishche pomoch pri oblasti, sile Kontinenta okupirajo Otok, med napredno mladino pa padejo prve zhrtve. Marka zaprejo in lepa vohunka Vera ga skusha pridobiti za novo oblast. Pri tem pa se neprichakovano zaljubi vanj in njun odnos prerase v harmonichno zvezo. Toda oblast Vero ubije, ker je po njenem mnenju izdala ideje Kontinenta.

Mladina Otoka pa se v velikem karnevalskem mimohodu poslavlja od naivne hipijevske preteklosti in prehaja v odkrit spopad s sovrazhnimi silami”.

Scenarij pove skoraj vse; film je videla le nekaj manjsha skupina od tiste, ki je nastopala v karnevalskem mimohodu, in le za scenarista se ne ve (Dimitrij Rupel), ali spada na Otok ali na Kontinent, saj se misli pri njem ochitno odvijajo she danes z neznansko hitrostjo.

Danes, po tridesetih letih se filma Oxygen le malokdo spominja, verjetno le tistih nekaj zanesenjakov oz. filmskih amaterjev, ki niso pustili vzeti svojega filmskega “otoka” v obliki male kamere in ozkega traku in so namesto da bi komentirali bebavo slovensko filmsko produkcijo, delali svoje stvari ter jim je bilo le zhal tistih dolgih filmskih kolutov, za katere so imeli nekateri etablirani filmarji zhe takrat chas in denar. Sorodne “bedastoche”, kot je zgoraj opisana vsebina, realizirana v filmu, so se dogajale pri nas tudi potem, ko je drugod v skupni domovini nastopil ternutek za kritichno-odstirajochi film stvarnosti narodov in druzhbe v drugi Jugoslaviji, medtem ko so takrat izvrstni slovenski amaterski cineasti dobesedno “gnili” po kleteh in chakali. A so jih po polamaterskih in underground festivalih, kot je bil GEF v Zagrebu, chastili kot pogumne avtorje “malih “ filmov ter nosili na ramenih njim podobni filmski zanesenjaki iz drugih republik iste drzhave.

Trideset let kasneje eden redkih pravih slovenskih cineastov Andrej Mlakar po literarni predlogi Ferija Lainshchka rezhira film Mokush, tragichno mitichno slovensko zgodbo, ki v notranjem loku zajame stvarnost slovenskega prezhivetja v zgodbi, ki je v notranji zgodbi zhe predvidena in enako tragichna in simbolno prezheta s praplastmi slovensko-slovanske dushe in ljudsko – neljudkih odnosov, uravnanih z bozhanskim oziroma mitichnim.

Oris zgodbe v skrajshani obliki oznachuje besedilo z zgibanke, pripravljene za portoroshki filmski festival:

“Katolishki duhovnik Jon Urski prekrshi cerkveni red. Zato mora oditi v Mokush, zapushcheno faro sredi mochvirja, ki je po skrivnostni smrti prejshnjega zhupnika Janosha Talaberja ostala brez duhovnega voditelja. Jon Urski je trdno odlochen, da bo s pomochjo obnovil podrto mokushko cerkev. A ljudje se bojijo, da bo obnova cerkeve prebudila poganske demone: divje vode zachno narashchati… v obnovljeno cerkev z vseh strani vdira voda in brishe mejo med resnichnostjo in sanjami.”

Andrej Mlakar, uveljavljen zhlahtni slovenski cineast z opusom okoli shtiridestih kratkih filmov ter nagrajenima filmoma Christoforos in Halgato, je Lainshchkovo romaneskno povest Ki jo je megla prinesla filmsko obdelal in nadgradil ter ji dal nov pomen, ki se skriva zhe v naslovu: Mokush.

Mokush je vzhodnoslovensko pogansko bozhanstvo, prisotno v panteonu kneza Vladimirja kot zadnje izmed bozhanstev, kot so Perun, Hors, Dazhbog in Semaragel (po Nikolaju Mihailovu).

Pisatelj R. Puff iz Shenflorjana na Lozhnici blizu Vidona pa je pripovedoval:

“Nedalech od trga je mochvirnat kraj: Gruenau. Lozhnica, ki chesto prestopa, ga je zamochvirila. V starih chasih je bil obdelan, kakor dokazujejo izkopanine iz rimskih chasov. Danes stoji tam samoten kmechki dvor. Nekoch se je dvigal v tem kraju grad ajdovske kraljichne Mokushke, ki je bivala v njem. Grad je bil obdan z vechno zelenimi vrtovi. Storila je zdaj kaj dobrega, zdaj kaj hudega, kakor se ji je ljubilo; posebno rada je odnashala otroke. Slednjich jo je Bog kaznoval. A Mokushka se ni pogubila, temvech se she pogosto prikazuje ljudem pod raznimi zhenskimi podobami…”

Ochitno je slovensko ljudsko izrochilo “drugotna” in pod krshchanskim vplivom izvedena interpretacija, toda samo ime, vezano na ime mok – (prim. “moker” in mochvirnat, torej kraj, kjer je vladala Mokushka), in pomen tega lika prichata, da slovenska bajeslovna Mokushka izvira she iz starejshega poganskega, poleg Zhive verjetno edinega zhenskega bozhanstva.

Mitsko-staroslovanski okvir slovenske ljudske pripovedke in literarni okvir Lainshchkove zgodbe rezhiser in scenarist Andrej Mlakar v svojem zadnjem celovechernem filmu zdruzhi v imanentno filmsko tkivo, v katerem na svojski in subtilen nachin problematizira in aktualizira magichnost in katastrofichnost sveta, problematichnost institucij in podrejanje vsakokratni prevladujochi instituciji ter prvinskost individuuma in njegovega okolja, kjer skupno bit in eksistencialnost oznachujejo na simbolni ravni rojstvo slepega dechka, bolechina ob okovanju protagonistov (Urskega in Magde, okrvavljeni ptich, ljubezen in osamljenost – ptich v kletki –, pa tudi smrt kot odreshenje (tudi samo smrt Magdinega fanta).

Mlakar se na svoji rezhijski poti ne odreche nobene od mozhnosti, ki jo nudijo plasti zgodbe, dramaturshko zgradi dvo-lochno zgodbo, in sicer zgodbo zhupnika Talaberja, ki z “njo, ki jo je megla prinesla” spochne slepega otroka, ki prerase v chuvaja “izgnane in devastirane cerkve”, dokler trideset let kasneje kaznovanega zhupnika Urskega ne doleti najprej ista kazen kot “njo”. Arhitekturo dvo-lochne filmske zgodbe zgradi na temelju uvodnih silovitih prizorov, ko glavnega junaka najprej (kakor tudi prej Magdo) podkuje blazni kovach, nato ga (istega) doleti norchevanje staroselcev, dokler ne pride do perverzije ali preobrata (nekoch bomo rekli do revolucije) in navidezne sprave v obliki dogovora zhupnika z veljaki o obnovi cerkve.(Op.: sijajni posnetki fresk slikarja Kralja so izjemno mizanscensko ozadje teh prizorov.)

A ljubezen Urskega do “nje, ki jo je megla prinesla” ne more ostati nekaznovana in usodo kazhejo chudni dogodki, odhod ciganov iz vasi, naravne spremembe in na koncu katastrofalna poplava, she prej pa jo nakazujejo dinamichni prihodi angelov apokalipse, korantov in mashkar.

Film se zachne in koncha z vodo, cerkev zalije voda, a ostane zgodba in Mlakarjeva filmska pesem.

Prihod Mlakarjevega filma na festival v Portorozh je bil podoben sprejemu Urskega v kraljestvo Mokushke – kot jasnovidstvo avtorja. Ignoranca, mogoche tudi destrukt in izlochitev filma iz konkurence za nagrade je v sozvochju s sporochilom filma in usodo, ki lahko doleti umetnika.

Prednost na filmskem festivalu v Portorozhu je imelo cigansko trgovanje, tam se je do-trgovala ljubljanska lakomnost po nagradah in volja do mochi slovenskih filmskih parazitov.

V Mlakarjevem filmu pa nastopajo tudi cigani, tokrat v “poshtirkani frik-liberalni preobleki” in nich kaj “cankarjansko hudichevski”, torej taki, kot jih je vse vech med nami, le da se ne veselijo po cigansko in samo non-stop ciganijo.

___________

Pa she vis-a-vis Oxygenu, filmskemu scenaristichnemu prvencu Dimitrija Rupla, ki se mu je verjetno pred tridesetimi leti dogodil v chast in slavo hipijevskemu upornishtvu; danes po tridesetih letih isti mozh prisega, da je edina civilizacija tista, ki je zdruzhena v NATO paktu.

 

1 jezdeci apokalipse

2 Urski z opatom

3 podkovana noga Urskega

4 Urski s krizhem

5 Votek – Urski – Lanshchak

6 Magda in Talaber

7 Urski in smrt

8 Urski in Magda

9 Urski – vdor vode v cerkev