Revija SRP 37/38

Marko-Mitja Fegush

 

MAX CZEIKE – SLOVENSKA KATASTROFA

 

Delo arhitekta Maxa Czeikeja, grashkega in mariborskega arhititekta nemshko-cheshkega rodu, rojenega 12. 12. 1879 v Novem Jichinu na Moravskem in umorjenega morda pod Pohorjem konec maja ali v zachetku junija 1945. leta, je prvich javno predstavljeno pri nas kot razstava v kletnem prostoru Pokrajinskega arhiva v Mariboru na Glavnem trgu.

Zaslugo za odstrnitev molka o pomembnem delu arhitekturne in urbanistichne dedishchine, ki jo je soustvarjal Wagnerjev uchenec in Plechnikov prijatelj Max Czeike, imajo nesporno inzhenirka Eva Dvořachekova, diplomantka Gradbene fakultete CHVUT v Pragi, pobudnica ustanovitve drushtva Raziskovalna iniciativa v Mariboru, Slovensko – cheshka liga in Rok Golob, shtudent prashke akademije kot soavtor raziskovalne naloge o arhitektu Maxu Czeikeju ter sooblikovalec razstave in kataloga, iz katerega povzemamo osnovne podatke o delu in zhivljenju tega za Maribor pomembnega arhitekta.

Predstavitev arhitekta Maxa Czeikeja je pomembna iz vech razlogov. Njegovo delo v povezavi z arhitektom Friedrigerjem in nekaterimi arhitekti in stavbnimi mojstri pred njim pojasnjuje sodobne principe urejanja mest na nachin regulacijskih nachrtov pri nas konec 19. stoletja, med katerimi je verjetno najnaprednejshi regulacijski nachrt levobrezhnega dela mesta iz leta 1876, ki je she velja kot kriterij za urejanje v zgrajeni karejski zazidavi.

Njegovo delo z gradbenimi mojstri in sodelovanje z gradbenimi podjetniki in mestno obchino med obema vojnama (Jozhetom Pozhaukom, arh. Jelencem, predvsem pa njegovo sodelovanje pri osvetlitvi franchishkanske cerkve v Mariboru z arhitektom Jozhetom Plechnikom) je tesno povezano tudi z napori t.i. “mariborskih modernistov”, katerih delo najbolje oznachujejo v vojni porushena palacha arhitekta Vichicha in stvaritve arhitektov Deua in Jaroslava Chernigoja ter projekti arhitekta Marjana Mushicha.

Sijajna predstavitev pomembnega mariborskega ustvarjalca Maxa Czeikeja, delo dijaka srednje gradbene shole Roka Goloba in njegove profesorice Eve Dvořachekove, sicer rojene v Beneshovem na Cheshkem, ne odstira samo kvalitet shole Otta Wagnerja, temvech tudi usodo umetnika, ki je deontoloshke razsezhnosti svojega poklica daroval mestu, katerega novi oblastniki so to brezvestno zlorabili, ga ugonobili ter predali pozabi. Le redki, med njimi pokojni plemeniti gradbenik Jozhe Pozhauko, so si dolga leta upali spomniti njegovega imena in pomena.

V letih, ko smo snovali novo prometno ureditev v Mariboru (avtor tega prispevka, arh. Janez Kreshevich, ing. Chrnko in arh. Premzl), mi je prishlo na uho ime Max Czeike.

Ni se izgovorilo na glas, do priprave razstave leta 1998 mi ni bilo jasno, zakaj.

Ko sem si izposojal kljuch za ogled razstave, me je spremljal ta zakaj in mochno upam, da bo zgodba o delu she enega od zatajenih umetnikov - arhitektov, kot so zhe druge objavljene v SRP-u, prispevala k pravichnejshemu razkrivanju deontoloshkih vrednosti dela umorjenega arhitekta Maxa Czekeja ob njegovi 120-letnici rojstva.

Pomen njegovega dela nedvomno razshirja tudi pravkar odprta razstava v Czeikejevem rojstnem Novem Jichinu.

Avtorji razstave pishejo o Maxu Czeikeju:

“Po zbranih podatkih gre za arhitekta nemshke nacionalnosti, shtudenta arhitekture na dunajski Akademiji umetnosti, Wagnerjevega uchenca, prijatelja Jozheta Plechnika. Svojo gradbeno dejavnost v Mariboru je zachel l. 1910 pri gradbeniku in akademskem arhitektu Fritzu Friedrigerju, uchencu Teofila Hansena… Ugotovili smo, da je avtor vech kot shtiridestih objektov in adaptacij v Mariboru, avtor ureditve franchishkanskega pokopalishcha na Pobrezhju in soavtor urabanistichne ureditve Koroshke chetrti, njegova objekta smo nashli tudi v Mengshu in Trstu…

Max Czeike je v maju ali juniju leta 1945 postal zhrtev povojnega revanshizma in molk o njem je najbrzh povezan s tem dejstvom. V spominu mnogih Mariborchanov starejshe generacije je ostal kot zelo skromen, human chlovek in zhe po videzu umetnik…

Razlog, zakaj je prishel v Maribor, bi bil lahko ta, da se je osebno poznal z Jozhetom Plechnikom, se z njim druzhil in sodeloval, ali da se je Cheikejev bratranec Heinrich osebno poznal z mariborskim arhitektom Fritzem Friedrigerjem she iz chasa shtudija pri Hansenu…

Ko se je dvajset let mlajshi Czeike zaposlil pri njem, je bil Friedriger med drugim tudi vodja mestnega gradbenega urada, mestni svetnik in vodja regulacijskega nachrta magadalenskega predmestja, torej zagotovo najpomembnejshi arhitekt tedanjega Maribora.

Iz leta 1910 so se ohranili nachrti druzhinskih vil, veleblagovnic, bank, kulturnih ustanov, ki so sicer podpisani z Czeikejevim imenom, a je tlorise objektov podpisal Fritz Friedriger. Sklepamo, da je bil Friedriger avtor fasade in je zamudno izrisovanje zaupal izvrstnemu risarju Maxu Czeikeju…

Czeike je Friedrigerja verjetno zelo cenil, ker je she vrsto let po Friedrigerjevi smrti uporabljal zhig podjetja Friedriger in Czeike. Prav zaradi tega je raziskovalno delo otezheno, saj sta she po Friedrigerjevi smrti l. 1922 v registru Pokrajinskega arhiva v Mariboru tudi za Czeikejeve objekte navedeni imeni obeh arhitektov.

Leta 1923 je Czeike zgradil zase in za svojo zheno Blondine, rojeno Wondra, na Mladinski ulici 35 enodruzhinsko vilo; otrok nista imela. Leta 1933 je Czeike postavil privatno najemnishko hisho na Tomshichevi 5…

Zadnji Czeikejevi nachrti, ki jih hrani mariborski Pokrajinski arhiv so iz leta 1934.

29. avgusta 1941 je 62-letni Max Czeike zadnjich prijavil svojo obrt.

Konec maja ali v zachetku junija leta 1945 je 65-letnega Maksa Czeikeja skupaj z ostalimi pripadniki nemshke nacinalnosti ponochi odpeljal od doma na Koroshki ulici 35 zloglasni mariborski partizan “Puklasti Miha”.

Nazadnje ga je videl Paul Vadnou na dvorishchu mariborskih zaporov.

Po zbranih podatkih Max Czeke ni bil chlan nobene pronemshke stranke, postal je zhrtev povojnega revanshizma.

Med pomembnejshimi Czekejevimi gradnjami je potrebno omeniti naslednje:

Po njegovih nachrtih je bil zgrajen leta 1926 trinadstropni objekt stanovanjske hishe na Smetanovi ulici. Gre za znachilno najemnishko stavbo. Leta 1928 je obchina narochila tudi preureditev vile Langer v otroshko dnevno zatochishche.

Iz leta 1928 je tudi regulacijski nachrt Koroshke chetrti v Mariboru. Czeike in Jelenc sta z njim vnesla v ortogonalno zasnovo chetrti diagonalno ulico.

Leta 1930 je Max Czeike izdelal obshiren nachrt franchishkanskega pokopalishcha na mariborskem Pobrezhju. Izvedli so samo del projekta.

Po njegovem nachrtu je bil ob Dravi zgrajen vechnadstropni stanovanjski objekt. V blizhini so predvideli tudi gradnjo jezuitske cerkeve, za katero je napravil zelo zanimivo ureditev okolice, vendar projekt ni bil realiziran.

Czekejev atelje se je nahajal na bivshi Koroshchevi (sedaj Mladinski) ulici 37. Obstajajo ochividci, ki so videvali arhitekta Jozheta Plechnika prihajati na obiske k Maxu Czeikeju.

Czeike in Plechnik sta sodelovala pri nachrtu za jezuitsko kapelo Srca Jezusovega v magdalenskem predmestju. Naslednje njuno sodelovanje je omenjeno pri osvetlitvi bazilike franchishkanske cerkve v Mariboru.

Njegova arhitektura je tipichno mestna, nezhna in nevsiljiva. Czeikejeva ustvarjalna shirina od tehnichnih in urbanistichnih reshitev, nachrtovanja vil in vechstanovanjskih objektov, sakralne arhitekture do adaptacij, oblikovanja pohishtva, keramichnih pechi in grobnic izrazha visoko oblikovalsko kulturo. Bil je strokovnjak za drugi rokoko in to najbrzh kazhe obnova vile v Trstu, ki she danes nosi ime po njem Casa Czeike.”

Czeikejevo delo arhitekturno in teoretsko ni obdelano.

Med mojimi mnogimi vozhnjami proti Mengeshkemu polju me je vedno privabljal pogled na sedaj preurejeni Upokojenski dom v Mengshu.

Sorodnost nevsiljive in urbanistichno prilagojene arhitekture je izrazhena z vehemenco pilastrov, igro mansardne strehe in s precizno postavitvijo vhoda na izredno dobro proporcioniranih fasadah. Sicer volumensko “krotek” objekt je nevsiljivo in nezhno dojemanje prostora na stiku pomembnih poti.

Avtorji razstave ugotavljajo:

“Cheprav se ga stari Mariborchani she spomnijo, ni bilo v vsej povojni zgodovini nikogar, ki bi poskushal spregovoriti o usodi, ki je doletela Maksa Czeikeja in tako popraviti storjeno krivico.

Tako je nasha sodba, da gre v bistvu za molk, ki je lahko tudi izraz obchutka krivde, toliko bolj upravichena.”

 

Max Czeike: arhitektova hisha na Koroshchevi ul. v Mariboru

 

Max Czeike: hisha v Mengshu