Revija SRP 37/38

Marko-Mitja Fegush

LIKOVNI ALGORITMI VELJKA TOMANA

 

Akademski slikar Veljko Toman se nam predstavlja v likovni prilogi Revije SRP, ki je obenem z naslovnico vsakokratno zaokrozhena likovna tema, s temo pokrajine in osrednjim motivom-podobo Sinjega vrha.

Dela, ki tokrat predstavljajo temperamentnega mojstra slovenske likovne agore, so izbrana iz opusa, nastalega v likovni koloniji Sinji vrh, in so izdelana v meshani tehniki, na papirju in v manjshem formatu.

Pod navidezno nepretenciozno redukcijo likovnih sredstev in “ochishchenjem” osrednjega motiva se nam v teh zadnjih delih razkrije “barvni vibrato” posebne vehemence in silovite poteze chopicha, ki vrta v “kromlehe ali menhire nashega zhivljenja”.

Che “obla” gora v potezah B. Roglja ali D. Lipovca pomeni “iskanje in vrachanje” domskosti in poetiko, ki jo skoraj vsak Slovenec nosi po svetu in je njegov bivanjski algoritem ter pra-znak za zastavo in grb, je gora ali “sinji vrh” v ekstremni vehemenci poteze Tomanovega chopicha prvinsko barvno bistvo, eksistencialno zavedanje in samosprashevanje, ki ni zakljucheno znotraj ene same podobe istega in drugachnega.

Ob tem se odpira vprashanje o metodi, o slikarskem postopku, o razmisleku in o “energiji” kot adrenalinu za tako slikarstvo.

Dejavnostna slikarska kolonija in odzivanje na umeshchenost v posebno situacijo, ko se obichajno tekmuje s chasom, samim seboj in ko je vchasih potrebno odstopiti od tega, da se “odlozhijo stvari, nabrane iz likovne bisage”, in prineshene s seboj, je posebna Tomanova specialiteta.

Odziv pri njem na te situacije je spontan in silovit. Tako silovit, da se njegovi slikarski kolegi chudijo, ko vidijo, kako pri kolegu “bruhajo” v vech valovih vedno novi in novi rezultati, vsakokrat bolj izchishcheni, zdruzhujoch se v vse bolj eruptivna in analitichna odslikavanja likovne izpovednosti.

Likovna tema, ki se pri Tomanu izbistreva skozi ustvarjanje “aux bout de sufles” in preizkushanje samega sebe v odnosu do likovne naloge, postaja navidezno podobna vaji oz. igri z notranjim glasu, dokler se “odmev” ne priblizha in prekrije s ponotranjenim odzivom.

Posledice sugestivnega in z lastno percepcijo ponotranjenega postopka, ki ni prazno mitichen, temvech prezhet s prvinskostjo, se kazhejo v posebnem lirichnem izrazu obravnave motiva, ki je Tomanov lasten Sinji vrh, ki se ga loti kot slikar na podoben nachin, kot se gori, fizichno, priblizha gornik.

Slikar se svojega “sinjega vrha” dotakne z barvo in potezo tako, kot da z njo dozhivlja novo bistvo in iz nje chrpa moch, vendar se vsakokrat izrazi v novih barvnih durih in molih, pri chemer motiv ostaja, obchutenje pa se spreminja od podobe do podobe.

______
Veljko Toman je bil rojen leta 1944 v Splitu, shtudij slikarstva je konchal pri prof. Maksimu Sedeju na ALU v Ljubljani leta 1971, kjer je demonstriral tudi pri prof. Zoranu Didku, specialko (tretjo stopnjo) je konchal na oddelku za restavratorstvo pri prof. Mirku Shubicu, vodi restavratorsko delavnico v ljubljanskem Mestnem muzeju, samostojno razstavlja od leta 1973 in sodeluje na “ex tempore” in drugih natechajih, na katerih je prejel mnoshtvo nagrad in odkupov, sodeluje na likovnih kolonijah in dela z mladimi likovnimi talenti v okviru zdruzhenja Sezam.