Revija SRP 37/38

Lev Detela

 

NOVA KOROSHKA SLOVENSKA KNJIGA

 
JOZEJ STRUTZ: SUNKI MORJA / PESMI. BLEKOVSHKE CHRTICE/
Zalozhba Edition / Edicija Rapial, Celovec / Klagenfurt 2000, 92 strani

 

S pesmimi in chrticami, ki so izshle skupaj v knjigi Sunki morja /Pesmi. Blekovshke chrtice/, se iz Avstrije oglasha novi slovenski koroshki avtor. Pravzaprav je to druga Strutzova knjiga, ker je zhe leta 1995 izdal manj zapazheno, a subtilno dvojezichno, nemshko - slovensko pesnishko zbirko Orgel des Sonnenlichts / Orglanje svetlobe z uchinkovitimi chrno-belimi risbami koroshkega Slovenca Rudija Benétika. Obe knjigi sta izshli pri manjshi zalozhbi Edition Rapial v Celovcu.

Avtorjev pesnishki razvoj dokazuje, da se identiteta slovenske knjizhevnosti na avstrijskem Koroshkem ne dá vedno jasno dolochiti. Njena vechja ali manjsha razpoznavnost je odvisna od avtorjeve osebne usmeritve in ozaveshchenosti. V nashem primeru jo pogojuje tudi ideja interkulturalitete in zakoreninjenosti v komplicirani interetnichni vechsmernosti. Avtor, ki se je rodil leta 1952 v Rudi in se sholal v Velikovcu in Celovcu, je tudi literarni zgodovinar, prevajalec, zalozhnik in kulturni organizator v koroshkem dezhelnem sredishchu.

Obe Strutzovi zbirki sta izraz avtorjevega stalnega iskanja ravnotezhja med koroshkim dvojezichnim regionalizmom in hkratnim vkljuchevanjem na shirsho ploskev sedanjih nadnacionalnih evropskih povezav, cheprav se obenem vedno odlochneje priblizhuje tudi avtohtonemu svetu slovenske knjizhevnosti na Koroshkem. V tem sklopu so she posebej znachilne Strutzove Blekovshke chrtice, pretkane s koroshkimi jezikovnimi regionalizmi in arhaizmi in svojevrstnim, vchasih nekoliko okornim, a pristnim stavchnim besednim redom. Koroshko regionalno je obarvana tudi vsebina pretezhnega dela teh Strutzovih kratkih proz, ki so poimenovane po Blekovcu, kot slovenski Podjunci po domache imenujejo svoje regionalno sredishche Velikovec / Voelkermarkt.

Zhe v prvem tekstu iz sklopa Blekovshkih chrtic z naslovom Blekovc nas avtor prestavi v to podezhelsko mestece na zachetku shestdesetih let. Tedaj mu je, dvanajstletnemu prishleku iz vashke Rude, pomenilo prvi stik z "urbano civilizacijo" - ob hkratnem shoku zaradi lastne drugachnosti in odtujenosti v tujem okolju. Strutz pripoveduje na enostaven, a dovolj slikovit nachin o obiskovanju velikovshke glavne shole, kjer je zelo kratko, samo nekajkrat, enkrat tedensko zahajal k prostovoljnemu pouku slovenshchine. Ta je bil, kot nalashch, postavljen v pozni popoldanski, pozimi zhe skoraj vecherni chas - shtiri ure po rednem pouku, tako da se ga je lahko udelezhilo chim manj uchencev. Mati je vesela sinove pridnosti: "Poglaj ga, she svovej se bo nauchu, toke pridne puabe momu (imamo)" (stran 36). Vendar ni chudno, da je sredi koroshkih razmer ta pridnost le kratkotrajna!

Avtor zna predstaviti atmosfero in obchutja tedanjega chasa, ki so zdaj le she spomin, vchasih vesel, velikokrat tudi nekoliko zhalosten, trpek. Obenem pa svoje zgodbe zabeli tudi z raznimi anekdotami. Na primer o svojevrstnem posebnezhu za gostilnishko mizo, ki ga spoznamo v chrtici Teksachan. To je junashki Postajnkov Joke, ki mu pravijo "Jack Westwood". Je idol lokalnih nogometashev, legenda, ki avtoritativno nagovarja mlajshe obchinstvo:

"Amigo, a se bosh bojeval?"
"Vesh, da se bom!"
"Tako, v redu!"

(stran 49)

Toda legenda pod strogo kontrolo lastne zhene, ki ga po telefonu zhe kliche domov.

Strutz prihaja iz posebnega, za koroshke razmere zelo znachilnega jezikovnega substrata, ki je mentalno bistveno zaznamoval koroshkega chloveka. V tekstu Rodzh se pisatelj spominja "pravih mitichnih pripovedi svoje matere", ki so bile "homerske ponovitve v dveh jezikih, delno nemshko, v meshanem vashkem narechju, delno slovensko z lepimi izrazi in spomini na dedka" (str.39). Ambivalentnost in negotovost jezikovnega polozhaja pride do izraza tudi v prozi Korpar o avtorjevem mladostnem srechanju s starejshim, nemshchine neveshchim koroshkim Slovencem. Dvanajstletni Strutz je sicer, kot zapishe v chrtici, "vse razumel, kar se je govorilo po slovensko, chetudi sam nisem znal oblikovati daljshih stavkov v tem prejkdaj glavnem jeziku v nashi dezheli. Pri pouku v rushki ljudski sholi (sholi v Rudi, op. L.D.) ni bilo nobenega uchenca, ki bi ga bili pouchevali v slovenskem jeziku..., ker je vladala grozna propaganda proti slovenshchini: organiziral jo je KDH (Koroshka domovinska sluzhba, nemshkonacionalna "patriotska" organizacija, op. L.D.) s podporo uradnikov, zhandarmov, gozdarjev, veleposestnikov, zdravnikov, skratka vseh mogochnikov, ki so hoteli kaj veljati v avstrijski javnosti" (str. 43 - 44). Strutz v tem mladostnem spominu preprichljivo opishe , kako lahko le slovensko govorechemu kmetu Korparju shele s pomochjo njegove hchere raztolmachi nemshki tekst neke vprashalne pole, ker sam premalo obvlada slovenshchino.

Taki teksti nudijo dober vpogled v mentalna stanja na jezikovno meshanih ozemljih avstrijske Koroshke, po drugi strani pa so tudi zgovoren dokaz iskanja nove in obenem specifichne mentalitete, kot nastaja izven velikih kulturnih sredishch na periferijah, ob stalni ogrozhenosti tako imenovanega majhnega in nepomembnega. V skoraj vseh shtirinajstih v prichujochi knjigi objavljenih chrticah Strutz opisuje zhivljenje malih ljudi na obrobjih. Povezhe ga s svojimi lastnimi izkushnjami in preizkushnjami, z obsesijami, ljubeznimi, spomini na sorodnike in prijatelje, skratka z zorenjem v samostojno osebnost. Oblika in vsebina teh zgodb je preprosta, vchasih nekoliko cankarjanska, melanholichna, s sprashevanjem vesti. Ochitno je, da se Strutz opira na realistichno tradicijo domache slovenske koroshke literature v Avstriji, na Polanshka ali Messnerja. Zadnji mu je bil verjetno v veliko moralno in ozaveshchevalno oporo - kot spodbudnik slovenskega pisanja, h kateremu se je Strutz prebil po dolgotrajnem razvojnem procesu. V tem sklopu je znachilna proza Deveta muza, poklon pisatelja Strutza svojemu duhovnemu mentorju pisatelju Messnerju, ko ga bolnega obishche v celovshki bolnishnici, kjer se med drugim pogovarjata o intimnih domachih in nachelnih slovensko-avstrijskih stvareh.

Nekatere chrtice so izven ozhjega Strutzovega regionalnega koroshkega koncepta - z naravnanostjo v interkulturalnost in slovensko - nemshko bipolarnost. Sem bi sodil na primer tekst Ovce pod goro Kilnougat, ki je ochitno spomin na avtorjevo potovanje na Irsko, ali fantastichno-grozljivi utrinek Poejeva hisha ob cesti pod goro Mount Usher. Nekatere chrtice so prepletene s sanjami in spomini, v drugih se zlasti ob spominu na dolochene kraje ali potovanja uveljavijo poetichni lirizmi.

To so Strutzova mejna oziroma prehodna obmochja med prozo in poezijo, ki zazhivi v prvem delu prichujoche publikacije. Tu je objavljen ciklus enaindvajsetih pesmi Sunki morja. Gre za venec bolj ali manj zvochno igrivih razpolozhenjskih pesmi z izrazitim avtorjevim obchutkom za barve in elegichne tone. Zdi se, da se Strutz v tem ciklusu navezuje na svoje pesnishke zachetke, kot jih je sporochil leta 1995 v dvojezichni zbirki Orglanje svetlobe. Tudi nove pesmi se naslanjajo na razlichna avtorjeva potovanja in izrazhajo sanjarjenje in hrepenenje "severnjaka med gorami" po odprtosti in svetlobi velikega morja. Prepletene so z erotichnim nabojem ob hkratnem prislushkovanju utripu mogochnega morskega elementa. V poetichne slike o Benetkah, Devinu, Izoli ali Piranu, ki jih avtor vpleta v svobodne, odprte, nekoliko dekorativne verze, se je naselil zamolkel notranji nemir. Pesnik ga stopnjuje z uchinkovitimi metaforami in besednimi spleti, morje ga gleda "iz machjih ochi" (str. 21), ob bregu je "zhenska, v modrem krilu... z zapeljivim leskom zhivljenja" (str. 20) in "s ticijansko rdechega svita na obzorju prihaja boginja laskavka, v njenih ocheh se lesketa chvrsta luch morja" (str. 25). Slavospev jutranjemu morju povezhe Strutz s svojsko sliko "prebujanja jasnih zrcal" (str. 19) in v pesmi Devin / Duino (str. 15) prileze "luskinasto morje kakor kacha v kamniti vrt (pesnikovega) dneva". Strutz zna ta topos in melos napolniti z napetostjo lastnega bivanjskega razpolozhenja in ga v uspeshnejshih primerih preliti v subjektivno izrazheno refleksijo.

Knjigo Sunki morja /Pesmi. Blekovshke chrtice/ dopolnjujejo ilustracije v Celovcu zhivechega slikarja Karlheinza Simonitscha.