Revija SRP 37/38

Jozhe Volarich

 

NA NITKI
(Trije haibuni)

 

PAJEK

Zachetek novembra, prijeten jesenski sonchen dan. Lezhim v bolnishki sobi, na Golniku. Odprto okno, sonchni zharki s svezhim zrakom bozhajo bose noge.

Chudovit dan,
jesensko sonce in zrak
bozhata duh in telo.

Po srechno prebolelem infarktu je vdih chistega, gozdnega, hribovskega zraka izpod Krishke gore in Storzhicha enkratno dozhivetje.

Koraki s smrtjo.
Drugachno razmishljanje.
Ponovno rojstvo.

Lezhim ob velikem oknu, v njegovem okvirju se sonce pokazhe zhe pred deveto in skrije, ko zahaja. Ni lepshega za pojmovanje in razumevanje zhivljenja. Chlovek je prisiljen, da razmishlja o najbolj globinskem pojmovanju bivanja.

Pogled za smrtjo:
kako je zanimiv, ko se
obeta rojstvo.

Lezhim na hrbtu, nenamensko razmishljanje. Opazujem strop in obujam spomine iz otroshtva, ko je domishljija v takshnem polozhaju, pred ali po spanju, v poltemi ustvarjala slike (spote) na pobeljenem stropu.

Spomin na stropu.
Starost slika otroshtvo.
Srechanje s sabo.

Nehote zagledam drobnega pajka, ki ga je zvabilo odprto okno in kljub sonchnemu dnevu nagnala mrzla noch s prvim snegom in chut za prihajajocho zimo. Ishche toplo prezimovalishche.

Jesen odhaja.
Prezimovalishche za
drobnega pajka.

Opazoval sem ga dobrshen del sonchnega dneva in she nochi. Vechkrat je v zgornjem vogalu obhodil vse shtiri stene. Tudi strop je prehodil, vechkrat po diagonali sever - jug.

Pajek ves dan
raziskuje strop - kje bo
pajchevina.

Najina intimnost se je drugo jutro nadaljevala. Na treh mestih je v vogalih spletel nekaj centimetrov dolgo in visoko pajchevino.

Izbrana mesta.
Postavljena lovishcha.
Kanchek upanja.

V navezi sva she ostala, spremljal sem obhode lovishch. Neutrudno je hodil po vogalih ali stropu, vmes je obchasno vsaj chetrt ure miroval, vedno na drugem mestu.

Nenehni obhod.
Kontrola stanja pasti.
Za prezhivetje gre.

Ustavil sem razmishljanje o njem ob pomisli, ali bo prezhivel v bolnishki sobi sht. 6, na Intenzivnem oddelku Klinichnega centra bolnishnice Golnik. Jaz sem 13. XI. 1998, ob 12. uri, shel domov. Upam, da bova oba prezhivela.

Che ga chistilka
ne odkrije - prezhivel
bo zimo v toplem.

 

NA NITKI

Ko je zhivljenje na nitki, je najbolj dragoceno. O tem sem se preprichal v shok sobi, ko sem lezhal med shtirimi bolniki in je vmes bila osemdesetletna gospa, ki je zhe leta imela vgrajen srchni vzbujevalnik in je, kljub tezhavam, bila zelo vedrega duha.

Osemdeset let.
Z zanimanjem sledi vsak
utrip na zaslonu.

Cheprav najraje lezhi, z uzhitkom pojÚ nekaj grizhljajev in obchasno z veseljem poklepeta s sotrpini v sobi; she ji je na obrazu kanchek upanja.

Lepi spomini
o otrocih in znancih
so vse veselje.

Kako malo ima chlovek v trenutku iskanja med rojstvom in smrtjo. Kdor iz teh drobcev zna, zmore in hoche, lahko naredi izreden mozaik.

Po enem tednu so me premestili na oddelek intezvivne nege, v sobo sht. 6. V sobi je zhe lezhal gospod, dvainosemdeset let star, ki je nekdaj delal kot kirurg v tej bolnici. Sedaj je njen pacient, prestal je operacijo in se komaj zaveda obstoja.

Pomagaj drugim,
bodi vesel, che sam ne
rabish pomochi.

Hrano dobi po cevki skozi nos. Povit je v plenice in prepushchen negi sester in zheni, ki je tukaj bila medicinska sestra in je sedaj ob njem vsak dan, od trinajste do devetnajste ure.

Zhivljenje vztraja.
Nagon ne prosi zavesti,
skusha obstati.
 

VELIKA POTREBA

V moji mladosti smo pripovedovali vic: Starejshi kmet dremlje pri vratih, v lesenem kupeju starega vagona. Pri oknu sedi dama srednjih let. Nekaj zagleda in skochi, da pogleda nazaj. Takrat ji uide. Bilo ji je nerodno, che jo je kmet slishal; da bi zakrila dogodek, zachne s palcem drsati po shipi. Kmet odpre ochi in pove: "Zvok ste zhe zadeli, toda vonja ne!"

Omejevanje
sebe, drugih ... narave.
Do kod lahko?
Naravna danost:
Kdaj bo chloveku veselje
in bogastvo?

Ko sem po petdesetih letih lezhal v bolnici in bil zaprt - so mi, po treh dneh izpada velike potrebe, sestre dale svechko. Naneslo je, da so v chasu moje inkubacije po praznjenju pripeljali v shok sobo, kjer sem lezhal, bolnika z nujnim primerom.

Zhe pred tem me je sestra v postelji postavila na kahlo in okrog postelje postavila ograjo. Moja zadeva se je dogajala vech kot pol ure. Ograja, ki je komaj ovirala pogled, verjetno za vonj, ki je zhe meni, pa cheprav moj, bil neznosen, je bila premalo. Smrad se je prav na primerni vishini, zaradi gostote, shiril po sobi, kjer sta lezhala she dva bolnika in okrog omenjenega tretjega skakale vsaj tri sestre, dva zdravnika in dve asistentki. Imel sem prevech chasa in toliko privzgojene zavesti, da sem lahko o vsem dokaj chloveshko razsojal.

Izogibajte
se tujih besed, poljubov ...
sploh praznjenja.