Revija SRP 37/38

Jolka Milich

TUTTI FRUTTI
 
(O judovskem humorju, Einsteinovi teoriji o relativnosti, zadnji pesnishki zbirki Aleksija Pregarca in o prevajalski upravichenosti alias oportunosti)

 

Ker sem ravno ta hip prebrala do konca knjigo judovskega humorja z naslovom “Tako mlad pa zhe Jud”, ki sta jo pripravila Marc Alain Ouaknin in njegova zhena Dory Rotnemer, uredil pa Moni Ovadia leta 1998 za italijansko zalozhbo Piemme, mi dovolite, da vam najprej povem, da razbijem led in ogrejem ozrachje, kot bi rekli nashi lashki sosedi - nekaj judovskih posrechenih anekdot, ki bi bile vsaj delno tudi po nashi meri. A she bolj kot zgodbice so v tej zbirki zanimivi uvodi k posameznim tematikam. No, zachnimo:

Albert Einstein je nekoch rekel (stavki v oklepaju so moji komentarji): Na prihodnost ne mislim nikoli, ker pride she prehitro. (In res: leto 2000 je pridrvelo tako nenadoma, da nam je naravnost sapo vzelo in nashlo vechino chisto nepripravljeno na ta epohalni dogodek, marsikoga pa so za navrh vse tiste nichle, ki sledijo dvojki, tako prestrashile, da si ni she do danes opomogel! Pa she za eno leto nas je ta hudik postaral, namesto da bi se shel vsaj tokrat izjemo, kar sodi med najbolj dramatichne zadeve, vsaj za vse tiste, ki ... trpijo za kompleksom Petra Pana – kot jaz – in bi radi bili najstniki za vse vechne chase!) Napis v neki izraelski kasarni: Rekrute prav lepo prosimo, naj ne delijo nasvetov svojim predpostavljenim. Izraelci (glej, glej! kakshne sorodne dushe!) se za volanom na sploshno vedejo skrajno neodgovorno in prometne nesreche so na dnevnem redu, nekaj povsem vsakdanjega. Pa so si zapisali v svarilo: Bodi rajshi prepozen na tem svetu kot prezgoden na onem. (Che kaj dajo nanj, avtorja zhal nista povedala.) Iz chesa lahko sklepamo, da je bil Jezus Jud? Iz teh shtirih znachilnosti: 1) cheprav tridesetletnik, ni bil she ozhenjen, marvech je she vedno zhivel pri svoji materi; 2) stopil je v ochetov biznis; 3) verjel je, da je njegova mati devica; 4) njegova mati ga je imela za boga. (Na rachun judovskih posesivnih in v lastne otroke zaljubljenih mater – she bolj posesivnih od slovenskih in italijanskih! – je v zbirki kopica zelo sochnih anekdot. Urednik Moni Ovadia, ki ima tudi svojo orkestralno in gledalishko skupino, je s predstavo “Mame mamele mama” – po nashe: mami mamica mama – nedavno gostoval po Italiji, vkljuchno v Trstu, v njej pa se je blagohotno ironichno in silno prostodushno privoshchil judovski tip matere, ki je najcheshche izrazito kokljasta in pokroviteljska do svojih otrok, tako rekoch od njihovega rojstva pa do svoje pozne in vchasih celo prepozne smrti, brez minutke predaha, da je kar grozljivo zadushno.) In zadnja: Kateri Judje so najbolj pomembni za zgodovino chloveshtva? Mojzes, ki je oznanil, da je vse zajeto v bozhji zavezi. Jezus, ki je dejal, da je vse v ljubezni. Marx, ki je trdil, da je vse v denarju. Freud, ki je odkril, da je vse v spolnosti. Bergson, ki je izjavil, da je vse v smehu, in Einstein, ki je zakljuchil, da je vse relativno. Konec citiranja, cheprav... se nam splacha, sicer iz drugachnih razlogov, da se malce pomudimo prav pri relativnosti. A tokrat ne zgolj iz bolj pritlehnih humornih razlogov, pach pa iz vishjih literarno prevajalskih potreb, da ne rechem imperativov. Oglejmo si jih!

Recenzentki Vanesi Matajc, vsaj sodech po njenem zapisu Kako svet raste in se krchi v Knjizhevnih listih, Delo z dne 16. decembra 1999, je bila pesnishka zbirka Moj veliki mali svet trzhashkega pesnika Aleksija Pregarca, ki je izshla lani v Ljubljani pri zalozhbi Mihelach, le deloma vshech, in sicer jo je she najbolj pritegnil prvi razdelek Gornji Kljuch, ostala dva, Krokiji in Pacient, pa je nista kdove kako preprichala o svoji pesnishkosti. Na njun rovash se je celo sprashevala, ali ju je sploh kazalo prevesti v italijanshchino in angleshchino – knjiga je namrech izshla v trijezichni izdaji! – in slednjich neizpodbitno ugotovila, da ne, ker sta v celoti premalo kvalitetna. A povejmo to misel z njenimi besedami, da bo vse skupaj izzvenelo she bolj verodostojno. Torej: ”Cikel Gornji Kljuch – vsebinsko – she upravichuje svojo trojezichnost. Nadaljnje pesmi, shtirje krokiji in krajsha pesnitev Pacient pa nas glede tega le stezhka preprichajo. Je zhe tako, da je poezija, izbrana za prevajanje, ponavadi zares izbrana: navadno po svoji nedvoumni umetnishki razsezhnosti.”

Ni mi zelo jasno, zakaj Matajcheva govori v mnozhini. Gre za pluralis modestiae, za pluralis maiestatis ali za neko neugotovljivo skupinsko ali grupashko mnenje, ki ga je ona le javno formulirala v imenu vseh? Ali pa je she tako naivna (in zaverovana vase), da misli (kot pokojni Josip Vidmar?), da kar ni njej vshech, ne samo, da ne more biti vshech vesoljnemu svetu, marvech da je resnichno zanich v absolutnem merilu? In obratno. Kar sama povzdigne v izbranost, je res neizpodbitno izbrano in iz najboljshega blaga, tako rekoch ravno pravshnje ali zadosti primerno, da dobi njen/njihov imprimatur, skupaj z vizo kakshne vishje slovenske literarne inshtance za prevod in hojo v svet? Ji mar ni prishlo na ushesa, da je Pregarc prav za to skoraj v nich dano zbirko Moj veliki mali svet na pesnishkem mednarodnem natechaju TRST Etnijepoezije prejel lani novembra posebno priznanje (glej Prim. dnevnik z dne 14.11.1999)? Che ne bi bilo italijanskega prevoda zraven – prevajala sem jaz -, se ga ne bi mogel niti udelezhiti, kaj shele se potegovati za kakshno njegovo nagrado. Nad njim bi obvisela le Vanesina precej odklonilna, da ne rechem kar unichevalna sodba. Tako pa – z mednarodnim priznanjem v zhepu, si lahko blazhi rane ob misli, kako so okusi relativni: eni me grajajo, drugi pa nagrajujejo, vsem ni nikoli nihche vshech, pa naj si she tako prizadeva, vedno se bo nashel kdo, ki bo negodoval, ti rahlo vzvisheno dokazoval, da pach nisi “klasa”, nisi “shpica”, skratka nisi, nisi, ni kaj, vtepi si v glavo, pesnik ali pesnica! In resnichno: treba se bo zbogati z usodo in danostjo, se soochiti z domachimi, vchasih kar machehovskimi razmerami in, hochesh nochesh, pristati na (kvazi)poraz, ali pa – kolikor si trmaste sorte in ti sla po priznanju ne da miru – v svojo potrditev in lastno zadoshchenje poiskati tiste, ki te... morebiti marajo, ki si jim dopadljiv in pred tabo ne vihajo nosu, drugache recheno, si razshiriti – magari s komolci ali s kakshno drugo inteligentno potezo – manevrski in eksistenchni prostor, poiskati kakshno pesnishko... trzhishche, ki ne obravnava tvojih muz kot nekurantno blago. Svet je velik navsezadnje, in kar se zdi Ljubljani, to je sorojakom ali ozhjemu literarnemu krogu vsakdanje in ceneno, je morda za Trst, London, New York ali Pariz alias za nashe blizhnje sosede in daljne tujce (spomnimo se samo na Bartola, Rebulo in Borisa Pahorja!) dragocena novost. Glavno je, da ne vrzhemo prehitro pushke v koruzo, marvech poskusimo vse mozhnosti za svojo lastno promocijo, in konsekventno tudi za promocijo naroda, kateremu pripadamo. In ena od takih mozhnosti so ravno prevodi in zhe famozni evropski prostor (s pogledom na ves svet), ki nam le odpira in odstira shirsha, da ne rechem bolj panoramska obzorja in nam - sicer she po zhlichkah in kapljicah - zhe ponuja nova ali malce drugachna izhodishcha.

Jaz ne zahtevam od Vanese Matajc, ki je zanimivo recenzentsko pero (pravzaprav ne zahtevam od nikogar), da o poeziji Pregarca (ali kogarsibodi) misli drugache, ker sodim, da ima vsakdo pravico do svojega okusa in svojih umetnishkih parametrov, in - che se gre recenzenta - da svoje mnenje in dognanja javno (iz)pove, jih pridno objavlja in vneto oznanja ter sproti tudi novachi akolite. Chetico pristashev in navdushenih bralcev bo vsak pisec in kritik prav gotovo pridobil, nekateri bodo celo delezhni vechjega in tudi shirokega konsenza. Odvisno od sharma in preprichljivosti njihovih besed. Le to ji svetujem, njej in vsem, ki nastopajo javno in delijo takshne in drugachne sodbe, da ne obravnavajo sebe kot kakshne nezmotljive arbitre literarne elegance v univerzalnem merilu in ne zahtevajo od nas, njihovih bralcev in odjemalcev, da obvezno in vsakich delimo z njimi svoje mishljenje, ker pach nimamo drugih alternativ, saj drugih “resnic”, mimo njihovih, sploh ni. Le to. Bodimo si pri tem tudi na jasnem: Pregarc je zame v tem specifichnem primeru le pre-tekst za premishljevanje, kaj je oz. ni dandanes primerno za prevajanje. Moj odgovor je: vse, kar si pach zazhelimo, ne le izbrana besedila, che nas to veseli in smo jih pripravljeni sami ali kdo drug finansirati, ali - she boljshe - je povprashevanje po njih. Tako gredo dandanes te rechi. In ko rechem dandanes, mislim na chas interneta, ko zhe vsak malce imovitejshi mulc ali nekoliko ambicioznejshi literat(ek) ali pesnik(unchek) oz. kdorkoli, ki veselo deska ali surfa ali kako se zhe temu reche - Miha Mazzini, na pomoch! – si lahko privoshchi nekaj spletnih strani, da sporocha vesoljnemu svetu v izbrani ali polomljeni angleshchini in v katerem koli jeziku, vulgarnem in vzvishenem, kar mu pach pride na misel, recimo svoje pesnishke vizije ali pubertetne stiske in nemir; ko rechem dandanes, mislim na chas, ko ima zhe vsaka vasichka – ne samo pri nas, vsepovsod na Zahodu - po kakshen ducat poetov, slikarjev, glasbenikov, kritikov, zalozhnikov in raznoraznih umetnikov lokalnega, regionalnega ali nacionalnega formata, in vsak deseti chlovek v vasi po kakshno natisnjeno zbirko, romanchek, kaseto, zgoshchenko, krajevno diplomco in medkrajevno priznanjce in podobne svetinjce in dragocenosti. Pa je povabljen – kot gostujocha osebnost - na ta festival, koncert, literarni vecher in na ono okroglo ali oglato ali trikotno mizo, kjer lahko nastopa in se proizvaja, ima razstavo v tem stolpu ali v atriju kakshne banke ali mestne hishe, igra na odru ali v cirkusu, pa kaj bi nashtevala sploshno znane stvari, ki smo jim pricha iz dneva v dan; che pa zanje ne vemo, pomeni da smo slepi; edino, kar she manjka,- bodimo iskreni - so prav prevodi za razshiritev areala in potenciala bralcev. In ker so ravno tako uresnichljivi kot spletne strani (in niti ne posebno dragi, velikokrat cenejshi od nastopov na internetu, seveda che imash usluzhnega prevajalca za prijatelja!), zakaj pa ne? Tatjana Pregl Kobe, lastnica ljubljanske zalozhbe Edina, bi vsem takim enoglasno pritrdila: Bravo, podjetni fantje in punce! Zakaj samo v slovenshchini, che lahko obenem tudi v devetih tujih jezikih, vkljuchno v kitajshchini? Komu lahko shkodijo prevodi? Kvechjemu prevajalcem, che streljajo kozle (ker narobe razumejo) ali prevajajo v latovshchini, ne pa tekoche v tujem jeziku. Vsem drugim to pesnishko “megalomanstvo” lahko le koristi. Jaz osebno imam rajshi megalomane kot zafrustrirance, ki si sploh ne upajo pomeriti se s (tujim) svetom, chesh: nisem (ali ni) na njihovi (vrtoglavi) vishini, sem (je) premalo “izbran”, moja (njegova) “razsezhnost ni nedvoumno umetnishka”. Pa she to vprashanjce: Koga naj bi postavili za nedvoumnega umetnishkega razsodnika in (pre)poznavalca teh zahtevanih, nujnih in neizpodbitnih kvalitet, ki bi po Vanesi Matajc edino upravichile prevod? Ljubljano? (Zhe spet?) Kakshen njen star ali nanovo ustanovljen literarni urad ali knjizhevno komisijo, ki bi sprejemala proshnje za dovoljenje prevoda, suvereno odlochala, nato pa prosilcem razposlala dekrete: odbito, ker niste dovolj kakovostni, ste samo za domacho, interno rabo, primerni kvechjemu za krajevno skupnost in okolishke zaselke. V tujini bi bile vashe opotekave muze domovini v shpot. Itn. Odobreno bi bilo samo – kot magari doslej prosilcem za subvencije – bolj redkim privilegirancem, maminim ljubchkom in papanovim izvoljenchkom, ki so, se mi zdi, popravite me, che se motim, prav poredko na dezheli doma, vsi po vrsti v neposredni blizhini (ali slab kilometrchek stran od) ljubljanske kase. Sprashujem se radovedno: Kako si sploh predstavlja Vanesa celo rech? Tujci nas lahko pitajo in nafilajo z najrazlichnejshim besednim klumpom in sharo, da ne rechem z vsakrshnim bestsellerskim in nebestsellerskim sranjem – kaj je na svetu bolj efemernega in chasovno bolj pokvarljivega od razkrichanih najbolj branih oz., bolj precizno, najbolj prodajanih knjig? – mi pa za izvoz, lepo prosim, Slovenci, gre za nash renome!, le kavijar in izbranost, le chisto zlato in najbolj izbrusheni kristal! Drek naj ostane lepo doma za domacho uporabo. Ciljati moramo le visoko in nizhje ne smemo. Ni upravichljivo. Na dusho vam polagam: iz-bra-nost. Ni she premlada, da razmishlja kot kakshna predpotopna in okostenela gospa-institucija, ki ve, kaj se spodobi kulturnega izvoziti in kaj ne, saj so jo vendar nauchili lepih umetnosti in svetovljanskih manir! In zre v svet in Evropo she z vidmarjanskimi “mladimi” ochmi, s tistimi, ki so morda videle prav pred trichetrt stoletja, saj je bil svet takrat precej drugachen, zdalech bolj statichen in pochasen in drugache uravnan od danashnjih dni, – primer: knjizhna industrija, che je sploh obstajala takrat, ni imela takih neslutenih razsezhnosti, kot jih ima dandanes, pesnik je bil komaj kdo (zdaj jih je skoraj vech kot fuzbalerjev, in celo dobrih, ali vsaj berljivih!) itd. – a vidmarjansko gledanje je za sodobne ochi odlochno prestarokopitno, saj gre za rezoniranje, ki je kvechjemu ustrezno za nashe prednike. Jaz morda, ki sem, kakor se temu reche, zhe v letih (v glavi pa povsem danashnja in celo jutrishnja), bi si navsezadnje lahko privoshchila takshen postan in starinski nachin razmishljanja, da bi bila v sintoniji s koledarjem, ona pa ne, ki je, che se ne motim, shele nedavno prestopila prag mladosti in stopila v zrelo dobo. In ji svet – s preobilico informacij, ki jih lahko ima vsakdo o njem – ne bi smel biti vech nobena posebna neznanka, vsaj na knjigotrshkem podrochju ne. Vedeti bi morala, kako se dandanes suka.

In to je vse. Upam, da sem jo preprichala. Che ne nje, vsaj tiste, ki so doslej mislili podobno kot ona, pa jih ta silno stroga, selektivna in blazno omejevalna misel na rachun vsake, ne samo prevajalske upravichenosti in neupravichenosti, ni osrechevala, marvech prej polnila s tesnobo, dvomom vase in malodushjem. Moja parola: upravicheno je vse, kar ni izrecno prepovedano, vi pa poskrbite, da bodo tisti zgoraj, ki pishejo zakone, imeli zelo malo prostora in mozhnosti za pomisleke in prepovedi.