Revija SRP 37/38

Jolka Milich

 

MIROSLAV KOSHUTA IN SREDOZEMSKE SHTIMUNGE

 

V Trstu je pri ZTTju EST s sodelovanjem Kulturnega konzorcija trzhishkega obmochja (Consorzio culturale del Monfalconese) izshel dvojezichm izbor pesmi Miroslava Koshute MEMORIA DEL CORPO ASSENTE / SPOMIN ODSOTNEGA TELESA (226 strani). Pesmi je prevedla v italijanshchino Daria Betocchi, trzhashka profesorica italijanshchine na Slovenskem znanstvenem liceju France Presheren v Trstu m vnukinja slovitega, pred shtirinajstimi leti umrlega italijanskega pesnika Carla Betocchija, ki ga z nekaj prevodi starejshega datuma konec koncev poznamo tudi Slovenci. Vendar premalo. In ker smo se s tem subtilnim lirikom Slovenci hochesh nochesh tudi krvno pomeshali ali povezali, bi ga resnichno kazalo predstaviti pri nas bolj obshirno. Navsezadnje bi lahko vnukinja poskrbela za bolj zaokrozheno pesnishko podobo in celovitejsho predstavitev "nonota"/ z bogatejshim izborom pesmi. Che bo chakala na druge, utegne chakati zelo dolgo in celo ne dochakati. Dolgoletne izkushnje so spregovorile iz mojih modrih, da ne rechem nezmotljivih ust. Saj poznamo rek: Kdor sam stori, stori za tri. In marsikaj postori. To seveda mimogrede, ker beseda ni konj in ker se je prilozhnost prav ponudila za dajanje pametnih oz. konstruktivnih nasvetov, ki seveda niso obvezni. Nadaljujmo s Koshuto, ki me zhe krizhem gleda, ker sem ga kar spotoma pozabila in potisnila vstran.

Predgovor v njegovi zelo lepi zbirki, tudi po oblikovni plati velikega formata 20 cm x 20/5 cm , ki jo je dokaj posrecheno opremil slikar Claudio Palchich (zakaj Claudio?), je izpod peresa univerzitetnega profesorja Elvia Guagninija. Pesmi je Koshuta sam tudi pospremil v svet bralcev s krajshim lirichnim zapisom Potem iznenada ptice. Znana trzhashka slavistka dr. Marija Pirjevec pa jih je osvetlila s kritishkim esejem La poesia di Miroslav Koshuta. Na koncu knjige je dodan kar izchrpen biobibliografski zapis. Shkoda, da nista predgovor in kritishki esej tudi v slovenshchmi. In navsezadnje tudi zadnja Koshutova italijanska pesem (naslov v prevodu bi se najbrzh glasil Na krishkih pashtnih). Ni mi povsem jasno, zakaj si Slovenci tako radi sami od sebe in malce celo samovoljno strizhemo jezik, ne dovolimo mu pogostoma do besede, in to brez vsake potrebe tako rekoch, le na veliko shkodo simetrije. Che smo se odlochili za dvojezichno izdajo/ naj bo dvojezichna v celoti, mar ne? Saj bi tudi tiste, ki ne znajo italijanshchine, zanimalo zvedeti, kaj misli italijanski Guagnini o Koshuti in kako Pirjevcheva Italijanom predstavlja zamejskega pesnika. Hvalezhna bom vsakomur, ki mi bo razlozhil to nashe izrazito masohistichno in avtolezionistichno nagnjenje k odpovedi. Svoje chastno mesto v povorki ali na predstavi kar preradi odstopimo drugim, chisto brez razloga se mu odrechemo in skoraj rajshi pustimo prazen prostor, kot da bi prisedli, se udobno usedli in namestili in med sebi enakimi... uzhivali enakopravnost. Skoraj rajshi se tudi postavimo diskretno ob stran, za vsak sluchaj, tja pach kamor najbrzh sodimo (?)/ namesto da bi silili oz. tezhili po gravitacijskem zakonu v ospredje, zraven tistih, ki stoje (ali sedijo) spredaj. Chudni patroni smo. Skromni in nezahtevni tudi takrat/ ko si sami rezhemo svoj prostor in SVOJO pravico, in bi si lahko nezhenirano odrezali kar zajeten kos svoboshchin, saj ne bi s tem prikrajshali nikogar, le sebe gratificirali in najbrzh zheli sploshno odobravanje. Skrajni chas je, da se poboljshamo, sicer nam bo trda predla.

No, v zvezi s pesnishko zbirko ne kazhe spregledati, da je za pretezhni del prevedenih pesmi (izbor so namrech za tisk v knjigi kasneje uvidevno razshirili) prevajalka prejela leta 1995 v Ronkah (Italija) Kosovelovo nagrado, kar niso machje solze. In za dulcis in fundo namesto slanih pal'chk, chajnega peciva in chashe shampanjca ali kakshne drugachne predstavitvene mini zakuske (tem svetlim obichajem se ne kazhe odrechi ali izneveriti!) instant prevod zadnje neprevedene pesmi. V pokushnjo ... sredozemske shtimunge:

 

NA KRISHKIH PASHTNIH
 
Na krishkih pashtnih
s skrivnostnega neba
rezki krik samotnega galeba.
Tisti vreshchavi glas
je skoraj vabilo k upanju,
ko sonce tone
in rahla sapica
me bozha,
dehtech
po vinu in morju.