Revija SRP 37/38

Ivo Antich

SHIZOFRENIJA V TABORISHCHU

 

Franko Bushić: POSTBALKANEC
Internet: www.revijasrp.si /Revija SRP 35-36/2000; 37-38/2000
(pripravljeno za knjizhno izdajo)

Splitski slikar in knjizhevnik (pesnik, prozaist, kritik) Franko Bushić (1971) je nenavaden in izviren “pojav” ne le v sodobni hrvashki, temvech po svoje tudi v slovenski kulturi; v slednji je namrech zhe nekaj let intenzivno navzoch zlasti z revialnimi prevodi svojih del in celo njegova prva knjiga je najprej izshla v slovenshchini (zbirka pesmi Razneslo ti bo prekleto bucho, Drushtvo Apokalipsa, Ljubljana 1998). Knjiga proze Postbalkanec je bila napisana med Bushićevim bivanjem v Ljubljani leta 1995 in prvotno namenjena le za internet (delo na rachunalniku je avtorju omogochilo KUD France Presheren). Poglavitne poteze Bushićeve ustvarjalne individualnosti so v tej knjigi reprezentativno navzoche: silovita ekspresija, potencirana do nadrealizma, stilski in socialni nekonformizem z elementi “trde pisave”, naturalizma, brutalizma, erotizma. Shokantna drznost izpovedi, ki je za koga lahko “prostashka” ali celo histerichna, se prepleta s finim lirichnim chutom in ostrim druzhbenokritichnim moralizmom. V ozadju avtentichnega ustvarjalnega impulza se nakazuje dolochena temeljna bivanjska pretresenost in dokaj nenavadna, skoraj otroshko neposredna iskrenost. Zato ne presenecha niti Bushićevo, na prvi pogled nekoliko afektirano chashchenje dadaizma, literarne smeri, ki se je oznachila z geslom iz prvinskega, iracionalnega otroshkega blebetanja in svojo aktivnost posvetila upornishkemu kriku zoper konvencije tradicionalne evropske druzhbe in umetnosti. Dadaizem, ki je nastal v nacionalno pisanem umetnishkem krogu v Zürichu leta 1916, je izhajal iz zgrozhenosti v shirshem kontekstu prve svetovne vojne, kakor tudi Bushićeva ustvarjalna izhodishcha mochno opredeljuje balkanski krvavi ples devetdesetih let. Prav dozhivetju tega “mrtvashkega kola”, v katerega je bila ujeta tudi Hrvashka, je eksplicitno posvechen Postbalkanec, in sicer pod inventivnim naslovom, ki nakazuje potrebo po preseganju (vsaj v poskusu osebne ustvarjalne projekcije) neznosnega balkanskega determinizma, spricho katerega je posameznikova (pa tudi kolektivna – nacionalna) identiteta dolochena kot “shizofrenija v taborishchu” (Shizofrenija in Taborishche sta naslova poglavitnih delov knjige).

Prvinski odpor do tega determinizma se kazhe tudi v Bushićevem jeziku. V tem smislu je v izvirniku indikativen Predgovor, ki je v slovenskem prevodu nadomeshchen z Uvodom, nekakshnim neodadaistichnim manifestom ali slavospevom “vechni aktualnosti” dade. V Predgovoru je pod zaglavjem O samom nachinu pisanja kot deklarirani princip izpovedi izpostavljen “literarni anarhizem”, medtem ko dadaizem ni omenjen, kakor v Uvodu ni omenjen “literarni anarhizem”. Ochitno imata za avtorja oba pojma dolocheno sinonimno vrednost (v Uvodu je poudarjena dada kot “popolna destrukcija”, prevod Postabalkanca ima podnaslov Dadaistichna zbirka antivojne proze, v Predgovoru je najti le oznako “zbirka antiratne proze”); pri tem se v Predgovoru sklicuje na Aleistera Crowleya (z oznako: “engleski mistichar i okultist”) kot predhodnika “nove knjizhevne smeri” (literarnega anarhizma), medtem ko v Uvodu kot svoj zgled omenja najpomembnejshega dadaista – Tristana Tzaro. Ob Crowleyu, ki je leta 1904 objavil svojo knjigo “sporochil od vishje inteligence”, polno slovnichnih napak, ki jih je prepovedal popravljati, ker naj bi imele globlji pomen, Bushić utemeljuje svojo rabo jezika v Postbalkancu: predvsem gre za odpor zoper nekatera pravopisna nachela, ki veljajo v knjizhni hrvashchini, obenem pa tudi za “provokativno” rabo dolochenih elementov bosanshchine, srbshchine, slovenshchine (npr. naslov drugega dela je tudi v izvirniku Taborishche; tako je v vizijo balkanskega konteksta vsaj simbolichno “zajeta” tudi Slovenija…) in dalmatinskega narechja; anarhichno uglashena naj bi bila tudi interpunkcija (npr. dosledna odsotnost vejice). Kljub temu avtor ne more spregledati dejstva, ki ga tudi izrecno omenja: “Ova knjiga je – u originalu – pisana na hrvatskom jeziku…” (cit. Predgovor). V slovenskem kontekstu so problemi s “srbohrvashchinami” v glavnem brezpredmetni, vendar se v interesu avtentichnosti tega pomembnega umetnishkega dokumenta in ker praktichno ni mozhnosti za objavo na Hrvashkem, ne zdi odvech t. im. dvosmerna knjizhna oblika z izvirnikom in slovenskim prevodom (Crowley je, kot omenja Bushić v Predgovoru, zahteval, da mora vsak prevod njegove knjige vsebovati tudi fotokopije izvirnika).

Kljub deklariranemu anarhizmu, destruktivizmu in dadaistichni “kaotichni” izzivalnosti je Postbalkanec izjemno pretehtano urejena zbirka simetrichno razporejenih, v “avtobiografichni” prvi osebi ednine zapisanih proznih fragmentov (“dvije novele koncepcijski slichnije romanima i chetiri kratke proze”, cit. Predgovor) z dodatkom dveh avtorjevih ilustracij. She vech: kompozicijski paralelizem (trije deli: Predgovor, Shizofrenija, Taborishche; vsak del sestavljen iz treh posebej naslovljenih poglavij; drugi in tretji del sestavljata chrtici in novela, pri tem je druga chrtica obakrat posvechena “machehi”, avtorjevi “freudovski” obsesiji, ki je vrh vsega she japonskega izvora) celotno zbirko tako rekoch cementira v skorajda romaneskno zaokrozhenost in kompleksnost, torej niti oznaka “roman” ne bi bila neprimerna. Omembe vredna je Bushićeva specifichna stilska veshchina, ki izhaja iz lapidarnega, “hard boiled”, tako rekoch machistichnega naturalizma, ta pa je pri njem brez zadrzhkov odprt za najbolj odbite stresno halucinacijske vizije. (Bushićeva ustvarjalna praksa bi bila dober primer za potrditev teze, da gre pri shtevilnih “izmih” 20. stoletja, zlasti pa pri dadaizmu z nadrealizmom in celo pri novih oblikah naturalizma, le za variante shirshe razumljenega ekspresionizma.) Skratka: kljub ochitnim elementom “plakatne” patetike in simplifikacije je Postbalkanec nedvomno uspelo, globoko pristno, z delirichno ostrimi barvami podano umetnishko prichevanje o skrajno dramatichnem, pravzaprav travmatichnem soochenju izvirne, subtilne individualnosti s katastrofichnim prostorom in chasom.