Revija SRP 37/38

Ivo Antich

MNOZHICHNOMEDIJSKE BELEZHKE:
MED MITOM IN TITOM
 
 
 
MESIĈ (februar, marec 2000). Izvolitev (7. feb.), ustolichenje (18. feb.) in obisk v Sloveniji (20. mar.) novega hrvashkega predsednika Stipeta (Stjepana) Mesiĉa - so bili vsekakor opazni in zlasti za Slovenijo dovolj pomembni "m-m dogodki" v zachetku leta, stoletja, tisochletja. V zvezi s tem se nakazuje vrsta drobnih "simbolichnih" znamenj. Cikel m-m belezhk v predhodni sht. RSRP je zakljuchil zapis o Tudjmanovi smrti, zato se prichujochi sklop z zachetnim zapisom ustrezno navezuje nanj. Ker je bilo pri prejshnjih belezhkah nakazano, da se gibljejo v problemsko-metaforichni luchi "macbethizma" in "vampirizma", kazhe tudi tokrat zacheti s tem, saj se ponuja tako rekoch samo od sebe. Pojem "macbethizma" nakazuje problematiko likvidacije vladarja v izrazito patriarhalnem druzhbenem kontekstu, kar pravzaprav avtomatichno pomeni likvidacijo "ochetne figure", saj je kralj simbolichni in v dolochenem smislu tudi dejanski "oche" kolektivnega subjekta. Avtoritarni Tudjman je nastopal izrazito "ochetovsko": kot "oche" hrvashke drzhave in njenega naroda. Seveda ni bil umorjen kot kralj, ki ga je likvidiral Macbeth, vendar odhod vsake mochne vladarske figure ohranja pomenljivo simbolichno "tezho". Pri korespondenci "znamenj" kazhe omeniti, da je Tudjman umrl 110 let po rojstvu "poglavnika" Paveliĉa (in tudi Hitlerja), tik pred koncem tisochletja, naslednik Mesiĉ pa je nastopil v letu 20-letnice Titove smrti, tik po zachetku novega tisochletja. Prelomnost je ochitna, Mesiĉ jo je prve dneve svojega nastopa poudarjal ob vsaki prilozhnosti: predvsem naj bi shlo za njegovo levo strankarsko ozadje, medtem ko je Tudjman s svojo HDZ predstavljal desnico. S tovrstnimi "ozadji" pa se kazhejo vsakrshni problemi, she zlasti na Balkanu. Tako Tudjman kot Mesiĉ sta iz t.im. partizanskih druzhin, Tudjman je bil general Titove JLA, Mesiĉ pa zadnji (13. ) predsednik Titove SFRJ. Za slikovitost primerjave: Milosheviĉ, levicharski avtokrat Srbije (ostanka YU) je iz druzhine pravoslavnega duhovnika, ki je naredil samomor; samomorilec je tudi Tudjmanov oche. V tem se prav tako kazhe zgoraj zhe omenjena simbolichna problematika v zvezi vladarstvo-ochetovstvo (tezhnja avtokrata, da bi bil chim popolnejshi "oche" kolektiva kot kompenzacija za katastrofalno izkushnjo z lastnim ochetom; prim. tudi Hitlerjev problem z ochetom?). Ochitno vsaka, she tako radikalna prelomnica vkljuchuje tudi elemente kontinuitete: Mesiĉ v specifichnem (formalno fenomenoloshkem) smislu pooseblja vrnitev "beograjske realsocialistichne figure". Satirichna mina, ki mu sicer formalno ni bila namenjena, a ga je vseeno oplazila v ljubljanskem lutkovnem gledalishchu, je imela "jugonostalgichni" prizvok: slovenski komik Boris Kobal je nastopil v svoji vlogi (politichnega) zafrkanta in pri tem po svoje uchinkovito plasiral "jugokontekst" zadevnih srechanj v tem teatru z najbolj prepoznavnim "geslom" jugoslovanstva (s "folklorno" oznako za zhensko spolovilo, obichajno z "materinskim" podaljshkom). Bodica je bila sicer namenjena (desni) opoziciji slovenske vlade, se pravi notranjim slovenskim zadevam, toda diplomatska problematichnost tega "nizkega udarca" se kazhe v dejstvu, da si podobne lutkovnoteatrske "duhovitosti" nihche ne bi upal izvesti v navzochnosti predsednika kakshne druge, nebalkanske drzhave, niti z Gönczem ali Havlom najbrzh ne. Vsekakor je Mesiĉ kot znachilna kombinacija vrhunskega intelektualca in "ljudskega" chloveka (protikandidat Budisha je s togim intelektualizmom najbrzh premalo odstopal od Tudjmana) nastopil izrazito antitudjmansko, demokratichno, z nasmeshki in duhovitostmi, celo s populistichno finto srkanja kave "med ljudmi", v kavarni, zato je tudi shel mimo Kobalove satire z vso shirino. Da se Mesiĉeva izvolitev skoraj natanko ujema z zachetkom kitajskega leta zmaja in s slovenskim Preshernovim dnevom, sodi med nadaljnje simbolichne "ocvirke". Med temi je tudi "simptom", da posttudjmanska Hrvashka sklepa krog "od Stipeta do Stipeta" (prvi je Shuvar, ki je bil najbolj razvpit hrvashki politik v "jugoslovanskih" 80. letih, drugi je pach Mesiĉ). "Vampirska" senca preteklosti se drzhi tudi tistih, ki tega za nobeno ceno ne hi priznali. Mesiĉ je v Slovenijo prishel na prvi dan pomladi; prinesel je pomladno sporochilo (message) o novem, prijaznejshem odnosu RH do RS. Seveda: eno je "dobra volja", drugo so dejstva vsakdanjosti in "trde" prakse (na obeh straneh). Celo nemshka potopisna pisateljica Petra Rehder omenja, da je Hrvashka za Slovenijo "Muehlstein Kroatien". Bivanje kolektivnih subjektov ima svoje zakonitosti, zlasti v odnosih do sosedov (razmerje interesov kot razmerje mochi), tega chez noch, z nekakshnimi "otoplitvami" ni mogoche bistveno spreminjati. Mesiĉeva izjava, da ne Slovenija ne Hrvashka ne bosta sprejeti v Evropo brez urejenih medsebojnih problemov, je dovolj zgovorna. Med temi neurejenimi problemi je seveda na prvem mestu vprashanje razmejitve v Piranskem zalivu, torej na reki Dragonji (ime z istim "zmajevskim" korenom kot Drakula, ki se je sicer pisal Tepesh, to pa ni le podkarpatski, romunski, temvech tudi podalpski, slovenski in hrvashki priimek; eden od politikov HDZ je npr. Davorin Tepesh; mogoche gre res za "zmajevo seme"...).

PRESHERNOVA PROSLAVA (TVS 1, 7. 2. 2000). Vsakoletni slovenski nacionalni ritual zaklinjanja na Presherna, glede katerega nekateri kar naprej in vedno znova vsiljujejo misel, da je "ustanovitelj" slovenskega naroda; vchasih se seveda kot "ustanovitelja" ponuja tudi Trubarja, pa morda she Cankarja ali Slomshka. Napishe pesnik knjizhico pesmi, jih izda v samozalozhbi in do smrti proda priblizhno dva ducata izvodov, ne ceni ga tako rekoch nihche, vendar je ustanovitelj naroda. Zdi se, da je kaj takega mogoche samo v tako rekoch predestinirano "mitoloshkem" balkanskem kontekstu, kjer se mitologija in zgodovina zaradi obojestranskih inhibicij she posebno izrazito in usodno prepletata, vchasih do chiste nerazvidnosti. Kontrastni primer Slovencem sorodnih Slovakov: brez "velikega pesnika" so se lochili od Chehov, od katerih se po jeziku razlikujejo manj kot Slovenci od Hrvatov, iz A-O so startali s priblizhno enakim shtevilom prebivalstva kot Slovenci, danes ima Slovashka ok. 5,5 mil. Sicer pa: letoshnja Preshernova proslava (je bolj pravilno slovesnost alli celo "preslava"?) je imela tri "problematichne" junake: Svetlano Makarovich, Marka Rupnika in Tomazha Shalamuna. Prva je zavrnila Preshernovo nagrado (za zhivljenjsko delo), drugi je avtor "izvirnih" (z bizantinskimi sledovi) fresk v Vatikanu, ki jih je videl le eden od dolochevalcev nagrad, tretji je imel "prevech optimistichen" slavnostni govor. Makarovicheva svoje zavrnitve ni pojasnila, prepustila jo je v "poetichno" sporochilno vechpomenskost, ki je dovolj problematichna tudi zato, ker se je pesnica sicer udelezhila slovesnosti in se publiki zahvalila za pozornost (z zavrachanjem nagrad je nekako tako, kot che avtor prepove - Makarovicheva je tudi to zhe storila - uporabo svojih pesmi v antologiji, ki jo sestavi kdo drug: pesem je bila dana "na trg" in v prosto presojo, s prepovedjo avtor postane "soavtor" avtorja antologije, z zavrnitvijo nagrade se vmesha v delokrog podeljevalcev; analogno bi lahko kdo zahteval nasprotno: da se njegove pesmi objavi v dolocheni antologiji ali da se mu podeli dolochena nagrada...). Glede Shalamunovega govora pa je mogoche rechi, da je bil v teh okolishchinah prava osvezhitev, kajti zlasti zadnjih nekaj let so razlichni govorniki kar tekmovali, kdo bo na osrednji drzhavni slavnosti bolj zatezheno razstavil svoje (in "tradicionalno" slovenske) "nekonvencionalno kritichne" travme, komplekse in podobno nich kaj slavnostno kramo.

NOBELOVEC IZ SOSEDNJE ULICE - Izbrana poglavja iz 20. stol. (TVS 1 - 8. 2. 2000). Kratek dokumentarec o Fritzu Preglu (1869- 1930), svetovno znanem kemiku, rojenem v Ljubljani, edinem med dobitniki Nobelove nagrade (1923), ki je bil slovenskega rodu, edini nobelovec, ki jo znal slovensko. Dovolj izjemen fenomen torej, dober primer za dejstvo, da je med druzhbo in ustvarjalnim (ne glede na vrsto ustvarjalnosti) posameznikom, tudi che gre za najbolj priznane "elitiste", zmeraj bolj ali manj obchutno "konfliktno razmerje". Na zunaj tako rekoch sanjsko blestecha Preglova kariera (od "ljubljanske vasi" do Nobelove nagrade) nekje v ozadju skriva problem t. im. dvojne identitete z dvojno distanco: Avstrijcem se ne zdi dovolj Nemec, Slovencem ne dovolj Slovenec, torej naj bi "obvisel" nekje vmes. To tezo, navzocho v filmu, kazhe komentirati z dejstvom, da je "vmesnost" izrazito psihichna zadeva, kajti v konkretnem svetu nobeno telo ne more biti hkrati na dveh mestih, kakor tudi npr. noben pesnik ne zhivi brez denarja, cheprav Preshernovo Gloso she tako imenitno pove Polde Bibich (na Preshernovi proslavi v CD). Presheren, ki ni zhivel brez denarja, saj je solidno zasluzhil, je pesnishko eksistenco pach nekoliko retorichno mistificiral. Vsekakor pa ni potrebna nikakrshna mistifikacija pri obravnavi usod tistih znamenitih rojakov, ki so odshli v tujino in se tam visoko uveljavili. Stvar je namrech "preprosta": che bi ostali v skromni, zakotni domovini, ne bi postali to, kar so.

POLNOCHNI KLUB (TVS 1 - 5. 5. 2000). Seríja zanimivih "talking" oddaj, tokratna je bila prilozhnostno posvechena 20-letnici Titove smrti. Voditelj, novinarski veteran Jurij Gustinchich, je predse povabil "dva para" sogovornikov in jim zastavljal tehtna, kar shtudiozno oblikovana vprashanja v zvezi s "fenomenom Tito". Sogovorniki so bili: par (nevtralnih) strokovnjakov - zgodovinarjev (dr. Jozhe Pirjevec in dr. Bozho Repe) in par (prizadetih) laikov (Andrej Aplenc in Zharko Petan). V tej "igri dvojic" je stran strokovnjakov povsem zasenchila stran laikov. Zgodovinarja sta govorila stvarno, argumentirano, eruditsko: Repe zelo umírjeno, morda za koga malce suho, Pirjevec z opazno komponento bolj odprte mediteranske zgovornosti. Na drugi strani je Aplenc s solidno zadrzhanostjo nakazal nekaj lastnih izkustev kot nekdanji interniranec na Golem otoku in kot dolgoletni zdomec v ZDA, torej kot ena od zhrtev Titove rezhimske "variante" stalinizma. Deloma je razocharal Petan, uspeshen pisatelj, dramatik in gledalishki rezhiser, ki je prav tako izkusil "Titove zapore"; o Titu je navajal nekakshne publicistichno eklektichne "vtise" (Davorjanka, Titova "najvechja, edina" ljubezen, Tito je zapravil Koroshko, Tito se ni chutil kot Hrvat, sploh mu ni bilo do nichesar in do nikogar, zmeraj je mislil le nase, vkljuchno z nastopashkim vedenjem ipd. ), ki so se mimogrede razblinjali ob soochenju z zgodovinarjevimi argumenti (npr. povojna obnova Avstrije v predvojnih mejah je bila dolochena med zavezniki veliko prej, preden je Tito prishel do tega, da bi lahko "zapravil" Koroshko). Koliko se je Tito pochutil Hrvata, je najbolje vedel on sam. "Polnochniki" so se strinjali, da je bil kompleksna osebnost, ki se izmika preprostim kalupom. Morali so mu priznati politichne sposobnosti in dolochen osebni char. Soglashali so s poanto, ki jo je Gustinchich oznachil kot melanholichno: da namrech Titovo osebnost bolj zajema negativna kot pozitivna ocena (kar je gradil, se je sesulo). Nadvse tehtna je Aplencheva misel, da je v Slovencih she vedno navzoch dolochen kultni, nezahodni, iracionalni odnos do Tita. To je to: mitiziran "ochetovski lik", ki ni nastal "iz zraka", ampak iz "hribovitega Balkana"...