Revija SRP 37/38

Ivo Antich

DEKLICA MARICA ALI PESNIKOV PES

 
Jani Oswald: PES MARICA
Oprema Matjazh Vipotnik
Zalozhba Wieser, Celovec 1994

V preprosto funkcionalni, a nadvse ugodni in tudi pomensko (naslovna podoba: "vampirska" mati nad koroshko folklorno zibko) izjemno ustrezni opremi predstavlja Pes Marica, tretja pesnishka zbirka koroshkega zamejskega avtorja Janija Oswalda, pomemben literarni in zalozhnishki dosezhek. Kazalo nazorno kazhe delitev vsebinskih sklopov v shest ciklov, od katerih ima vsak po devet pesmi, ki so po trojicah strukturirane v "pododdelke". Znachilna je tudi oblika pesmi: shtevilo verzov sicer variira, vendar so nanizani v parih (dvostishja), le vchasih zakljuchni verz nastopa kot samostojna in nekoliko krajsha poanta. Dolzhina verzov je zmeraj enaka, dolochena pa ni silabotonichno, marvech tako rekoch chisto tehnoloshko: s shtevilom tiskarskih znamenj v vrstici, ne glede na eventualno delitev besed. Gre torej za "prozne stolpce", ki pa sledijo svojevrstni ritmichni logiki zvochnih (zlogovnih ali besednih) ponavljanj, obratov, krajshanj in preskokov, utemeljenih na asociativnem povzemanju znanih mitologiziranih formul iz ljudskega pesnishtva. Kot vodilni princip se torej uveljavlja dolochena "besedna igrivost", nakazana zhe v naslovu: pes Marica je pach pesmarica. V slovenshchini je namrech pojem pesnishtva povezan s "pasjo etimologijo", se pravi v vsakem pesniku se skriva "pes" kot njegov drugi, provokativni jaz, kombiniran z drugospolno animo, ki ji je po Oswaldu ime Marica (prim. v lat. cano - peti, canis - pes).

Provokativnost seveda izvira iz kritichnosti, ta pa iz posebne prizadetosti nad pojavi v okolju, ki pesnika obdaja z najblizhjo in najbolj usodno dolochljivostjo. Kakor vsaka igra, naj bo she tako igriva in "svobodna", se tudi pesnjenje dogaja po pravilih, ki jih pesnik prevzame od tradicije (konvencije) ali pa si jih po potrebi dolochi "sam" (kolikor mu jih seveda ne dolochi pesem s svojimi zakonitostmi). Oswaldova "izbira" je modernistichna, celo avantgardistichna; z rachunalnishko natanchnostjo in kombinatoriko analizira slovensko ljudsko pesmotvorno tradicijo zlasti v njenih alpskih (koroshkih) razsezhnostih, pri tem pa kritichni ironizaciji podvrzhe njeno shablonizirano banalnost. Alpska folklora ponuja raziskovalcu dovolj tovrstnih spodbud: variiranje dvovrstichnih obrazcev, vriskanje, prepevanje brezpomenskih zlogov, jodlanje, klicanje zhivine, molitvene formule... Tako Oswaldove pesmi tudi s pogostimi permutacijami besednih elementov dajejo vtis lahkotnega poskakovanja z aluzijami na t.im. alpsko poskochnico; misel preskakuje med nezakljuchenimi stavki (z redko interpunkcijo) v smislu begajoche improvizacije, "sporochilo" se neprestano izmika in le nakazuje v svojem fragmentariziranem, tako rekoch zmedeno jecljajochem krozhenju okrog jedra, h kateremu naj bi usmerjal naslov. Znachilni so zhe naslovi ciklov: Vsaka vas ima svoj glas, Grem skozi les vmes ni dreves, Tingel ting tingel ting tong, Dekle povej dej povej dekle kej, Pa se slish od tretjega vida mish, Moja imovina nagelj rozh marin. Avtorju ni tuj ne "chisti formalizem" v smislu asemantichnega konkretizma (npr. teksta Tiks in He u) ne drzen sarkazem (npr. "za jebancije", str. 25, "ob jami jebi me rozhica moja", str. 37, "chigava pizda je materina pa vendar/ boljshe ni tisti ki iz nje pride jo hoche lizati", str. 39, "oj moj/ kondom pardon moj ljubi dragi dom", str. 45, "smrt smrt in fik prav dober fuk", str. 60). Folklorna arhaika se mesha s "svetovljanskimi" drobci "vsestransko" prirochne angleschine: Handy for dandy (aluzija na otroshko igro handy-dandy) ali Lepa Vida (ki je tudi "beautiful Vida"). Ironizacija se loti tudi takih nacionalnih svetinj, kot so Brizhinski spomeniki (pesem Nash ded) ali kot je "Triglav moj dom" (pesem Brez zhichnice) pa tudi mit matere (pesem Malo chez z aluzijami na "mijavkanje" v koroshki ljudski Mal chez jezero) pri neznatnem narodu, v katerem so bili ochetje od nekdaj brez prave veljave kot v veliki meri deklasirani elementi ali z vseh mogochih vetrov pritepeni tujci (druzhbeni vzpon je v takih razmerah skrajno naporen, se pravi "brez zhichnice"). Eden sredishchnih tekstov je pesem Chigava, ki na zachetku citira znano sintagmo o koroshki eksistencialni ogrozhenosti "Ta hisha je moja pa vendar moja ni" (str. 39), v njej so tudi zgoraj zhe navedene balkansko grobe besede o materinem spolovilu, zakljuchuje pa se z izjavo: "Prijatelj ne govori mi o svoji/ mamici" (cit. ibid.). Izjemen primer duhovite ironizacije folkloristichne krame je pesem Terezinka, v kateri dekle sedi "na kaktusu" z zvochnimi seksualnimi aluzijami ("ubchka luchka", cit. str. 46). Seveda so pod udarom tudi taki ljudski klisheji, kot so razne zhalostne deklice, zelene pomladi, cvetoche lipe, veneche rozhice, plavajoche barchice, nagelj rozhmarin ("Nagelj terpentin", cit. str. 43), bele golobice (so zhe bolj mednarodne, cheprav Slovence se vedno povezuje tako rekoch le prepevanje: "Eno si zapojmo bratci dobro vemo vemo/ ja vemo da posebni venci smo Slovenci/ la paloma bianca", cit. str. 8). Simptomalni vrhunec te do balkanoslovanske blasfemije stopnjevane "(avto)destrukcije" se zdi pesem Lichice chernele, kjer se ob vechnem ochetu in vechni materi pojavi tudi Dracula. Cikel s to pesmijo se konchuje s sintagmo "moj mili dvom" in "Nobena zelena pomlad" (cit. str. 63), naslednji in hkrati zadnji cikel pa zachenja pesem z zgovornim naslovom Nozh krvava zhila, ki nakazuje prelom; razposajena ironija, ki je dotlej narashchala, se ustavlja v pogrebno trpkost ("mi ljubo k pogrebu neso", cit. str. 73), v predzadnji pesmi se pojavijo iz Kosovela presajeni "temni bori kakor strazhniki pod goro" (cit. str. 74) nad junakovim grobom v prihodnosti, ki je tudi v zadnji pesmi zastrta z mozhnostjo popolnega izginotja. Zakljuchna pesem zbirke je namrech Sneg, kazhe pa jo navesti v celoti: "Che veliki sneg pade me skoraj zazebe/ je igra pri kraju za mene in tebe veliki// sneg pade umira junak je skoraj hud/ mraz usmili se nas", cit. str. 75). Igra pesmotvorne (avto)ironizacije je pri kraju, zhe chisto "zresnjeno" je nakazana mozhnost tragichnega propada junaka (tj. naroda?), kar je zaokrozhitvena opozicija glede na pesem Mikena mish (zachetna v zbirki)/ v kateri je drobni junachek nastopil svojo "otrochje" igrivo pot razjedajochega samospoznanja.

(Avto)ironija slovenskega pesnika torej kljub vsej "sproshcheni" modernistichni nekonvencionalnosti neizbezhno ostaja osenchena s stalnimi podtoni trpkosti in ujetosti v ozrachju grozeche negotovosti stvarnega eksistencialnega konteksta, razpetega med srednjeevropski sever in balkanski jug. Tudi za najbolj igrivo, tako rekoch nichemur zavezano besedno igro se naposled izkazhe, da gre dejansko za samoizrekanje znamenj dolochene bivanjske usode, ki se ji je mogoche le izmikati, nikoli pa ne zares izmakniti, kar je podobno shizoidnemu ponavljanju slovesa brez odhoda: "Zdaj gremo oj zdaj gremo nazaj nas vech/ ne bo…/…/ Nichesar ne/ jemljem ne jemljem slovesa. Pa che sedim/ pa che stojim bezhim iz teh krajev vseeno/ bezhim" (cit. pesem Slovo jemal, str. 68). To je seveda moderna, "trda", depoetizirana poezija, ki se ne ukvarja z nakljuchnimi lirichnimi impresijami, marvech tako rekoch brezosebno, raziskujoche vrta po shirshi bivanjski problematiki, vendar se pri tem ne more odrechi niti najbolj arhaichnim prvinam svoje identitete. Tako npr. pesem z naslovom Rastrgaho dream s poudarjeno arhaiziranimi jezikovnimi sredstvi izrazha nemozhnost spoja izvirne arhaichne dedishchine z bolj ali manj lazhnim svetovljanstvom: "rastrgaho nash/ american dream in Slovenia", cit. str. 58). V zhe omenjeni pesmi Nozh krvava zhila pa so med drugimi tudi naslednje znachilne sintagme: "Sodomija davna slavna/ neprebavna zgodovina.../.../ Marijin narod/...moj trpin" (cit. str. 67). Kritichna samozavest ne spregleda niti najbolj temnih strani lastnega konteksta/ ki se mu t.im. slavna davnina ochitno mesha z neko perverzijo; avtentichna refleksija se ne more odrechi svoje zgodovine, pa cheprav je tako rekoch tezhko prebavljiva. Slovenski narod je zapisan trpljenju; ime Marija namrech izvira iz hebrejskih pojmov trpkosti, trdote, Mara in Marica pa sta pomanjshevalnici, ki sta bolj kot na Slovenskem obichajni nizhe na Balkanu (med Hrvati sta tako pogosti, da celo "poosebljata" nekakshno narodno junakinjo, vchasih celo kot izrecno nasprotje srbske Milice, medtem ko je za usodo Balkana ne le geografsko kot razmejitev med Grchijo in Turchijo, temvech tudi zgodovinsko nadvse pomembna sicer pretezhno bolgarska reka Marica, ob kateri so Turki leta 1371, torej she pred Kosovom, dobesedno zmleli balkanske fevdalce, ki se niso mogli dogovoriti za odpor v obliki mochnejshe zveze).

Oblikovna suverenost, izvirnost tematskega pristopa, drzna besedna inventivnost in asociativnost, kompleksnost in celovitost refleksivno poetichne vizije so poglavitni argumenti za uvrstitev Oswaldove "pesmarice" med markantna dejanja slovenske poezije novejshega chasa.