Revija SRP 37/38

Franko Bushić

Postbalkanec I.

TABORISHCHE
(Chrtici in novela)
 
Slishim fanfare, gledam zastave,
v vetru vijo se, vijo.
Chujte, tovarishi, kaj nam krvave
zastave pojo.

Ivo Brnchich

Vse do tedaj... dokler v neki drzhavi - zanemarjajo pravice posameznika (naj gre - za kakrshnegakoli individuuma)... v imenu... nacionalnih... religioznih ali drzhavnih interesov... v imenu interesov vechine ali kateregakoli drugega motiva... ne moremo niti govoriti o demokraciji.

 

KONC. TABORISHCHE V SLIKAH

ZOO. Mladi chrnci... chistijo - medvedje govno in z debelimi... vodnimi cevmi - perejo slonovske zadnjice. Kletke... zapori... reshetke - v katerih - ponujajo - zveri... za zabavo turistov. Muchilnica... v kakrshni sem tudi jaz.. bil zver. Gledalishche okrutnosti. Teater destrukcije. Taborishche - ZOO.

Brezzobi volkovi... otozhno zavijajo - v umetni... srebrni mesec - ki visi na vrvi... obeshen - nad kletko. Zhenske hijene... lizhejo (druga - drugi) nabrekle... erekcijske izbokline - ki - so vzniknile na mestu falusa in se jim gugajo pri teku. Orli... z umazanimi... pristrizhenimi krili - bedno poskakujejo in goltajo bele mishi... usmrchene z laboratorijskimi eksperimenti. Upodobitev pekla. Kraj - kjer kraljevske leve - hranijo - s posushenimi ribami. Kraj - kjer kamele dehidrirajo in gorile - crkavajo - od dizenterije. Gnusni raj za insekte in hroshche... ki po svojem smradu... me spominja - na konc. taborishche - v sonchnem... vragu mrzkem - predelu BALKANA.

Spomnil sem se nachina... kako so... moji “prijatelji”... muchili in omalovazhevali - moje “sovrazhnike”. Spomnil sem se koshchenih... onemoglih ljudi... obolelih - od skorbuta in avitaminoze. Spomnil sem se ocheta in sina... kako v joku - sta oblizovala faluse - drug - drugemu. Spomnil sem se... kako so ju tepli... po testisih... in besno krichali. Spomnil sem se dechka... ki so ga prisilili - da se nasaja - na prazno... pivovsko steklenico. Spomnil sem se koshchenega paralitika... ki so mu razdrli anus - s policijsko palico... Brezchutnost. Nisem chutil drugega - kot gnus. Strah... solze in bolechino... daljnih neznancev - nikoli sozhiteljev... sem obchutil manj... kot cviljenje lachnega psa. Kot unproforjevci... sem brezchutno opazoval - njihove muke in bolechine - njihove likvidacije in kastracije. Pogosto so tulili. Dolgochasil sem se - ko sem gledal... kako jih psihichno ubijajo... kako jim kradejo sanje in perejo mozhgane... Zdaj gledam zveri - podobno muchene.

Oskubljen... star tiger - se plazi po betonskem zidu in voha... s svezho barvo... naslikano travo. Zhejni flamingi... tacajo po blatu - presahle luzhe. Krokodili... goltajo svoje mladiche in tochijo velike... krokodilje solze. Veliki jastrebi... s pleshastimi glavami... se pulijo - za kikiriki - ki jim ga mechejo obiskovalci. Smrad in smrt. Smrt in smrad. Potochil sem solzo - ob pogledu na zveri in jim izrazil sochutje - prek reshetk zhelezne ograje. “Bratje moji - vi chista bitja gozda... morda she mene - spravijo v kletko... tako - kakor so spravili me - zhe ali tako - kot jaz - sem spravljal druge... odrastel v zablodi - da zhivim v rajski drzhavi... poneumljen s propagando... zastrupljen z ideali.”

Spomnil sem se konc. taborishcha... zdaj naftnega podjetja. Spomnil sem se usmrajenih... ushivih barak. Spomnil sem se makaronov... ki so plavali v masti... s katerimi so hranili vse zapornike... pri tem pa uzhivali v gledanju - kako le-tem (vzdolzh nog) - so tekli iztrebki - ko so jih tepli s palicami po trebuhu. Spomnil sem se razlitih mozhganov... ki so se cedili iz lobanje - razbite z lesenim kolom. Spomnil sem se kamionov... v katerih so... po mestu prevazhali - bolne in od udarcev pomodrele zapornike - medtem ko je taborishche pregledovala - inshpekcija - rdechega krizha... Zachelo je dezhevati... Prizhgal sem cigareto in se odplazil - iz zhivalskega vrta... slikovitega taborishcha... zbiralishcha pervertitov.

 

 

MACHEHI II

Rad bi - da bi bila... v kakshnem - taborishchu - po katerih sem postopal. Tedaj bi paznik – bil jaz... tam - kjer sem bil opazovalec... med barakami - obdanimi z bodecho zhico... med krematoriji in tovarnami mila - vmes. Rad bi - da bi bila... ena - tistih zhensk - z oguljeno... obrito glavo ali ena - tistih - razcapanih tifusark - ki so v pesku - iskale deteljo. Rad bi - da bi bila... o prasica... besnezhem predana - s trnjem kronana... s krvjo poshpricana in v zemljo pokopana. Ne bi ti dovolil - spati v baraki... temvech bi te v mrazu... zvezano z vrvjo... kot kuzlo bedno... bolhasto ushivo... z nozhem na goltancu... dan in noch chuval. Zdresiral bi te... tako... dobro - da bi lajala na vse sumljive zvoke... da bi cvilila in tulila - v nocheh z okroglim mesecem... da v vsakem cirkusu bi te - hoteli... S kostmi - tvojih lastnih otrok - bi te hranil! Prekleta bodi! Nikoli ne imej - pokoja!

Vchasih si predstavljam - kaj bi shele pocheli - “tisti” - neuchakanci... V dolgi koloni... v dolgih vrstah... bi te vrstech se na tebi - posiljevali – in ko bi se nasitili - tvojih kremenatlov... pod svoje stekle pse... bi te - porinili - kot psico. Roke bi... do komolcev - ti porivali... v vse odprtine... postala bi... she vechja - razvalina - kot - si zhe. Dvolitrsko steklenico... napolnjeno s kislino... bi s topim robom - ti zabili tja v smrdljivi anus - in ko bi le imeli pamet... bi dali v njen vrat... ki komaj bi iz anusa shtrlel... drobtino plastichnega eksploziva - to bi bila shele zabava. Jaz bi te - presrechen - gledal... Z ritjo razpocheno in chrevi... razrezanimi s steklom... polnimi kisline - bi te prisilil... da z velikim bremenom - obtezhena... se nasajash - na debelo cev – protiletalskega topa. In ne bi ti - naredil usluge - in izstrelil - naboja. Ne bi ti pustil - tako - lahko... oditi.

O... kako bi si zhelel... kako bi rad... da v taborishchu - v roke - te dobim... Z MECHEM - tvojega deda - bi glavo ti odsekal pa ne tako - kot to pochnejo v krutih Kurosawovih divjashkih filmih... ampak bi ti s topim koncem - zhagal vrat - dokler ga ne bi... v nekaj urah... le prezhagal. Vreshchala bi... vse - dokler... ne bi glava - le she s hrbtenice - mlahavo visela in tedaj bi... z eno samo - kretnjo roke... z balkanskim gibom - zlomil ti hrbtenico in odsekano glavo - dvignil v zrak.

Zapornikom bi jo podaril... da pozabijo na muke - z nogometom. Vsi tisti... pazniki in ujetniki... bi ne mislili na vojno - ko bi z nogami brcali - v tvoja lica... S tvojo krvjo... na golo kozho... bi narisali si drese... da bi se dresi - njihovi - golordechi... lochili - od dresov - strazharskih.

Mar vidim - senco - na obzorju? Vidim utvaro? Se mar res - priblizhujesh - taborishchu nashemu? O pridi! Pridi! She korak blizhe! Pridi - usluge tvoje seksualne - MALEZIJSKIM bom unproforjevcem - prodajal... tako - kakor so to pochele “nashe” zhenske - uboge... prostovoljno - so prodajale telesa - za shkatlo cigaret ali za pokvarjeno konzervo. Pridi... o pridi... da v dolgchasu vsakdana... iz izrezane - vagine tvoje... pepelnik kozhni - si napravim - za zabavo. Pridi - ti kuga! Rad bi da - bi bila v taborishchu.

Rad bi - da moji bi “prijatelji” - ti joshke rezali - jih dajali na pech - in uzhivali - v zvokih cvrchanja... se naslajali - v vonjavah - prekipelega mleka in v vonjavah - sezhganih bradavic... Rad bi... da ochi bi ti iztaknili in kot fige - posushene... jih zhvechili ob zhganju... skupaj s tvojimi... odrezanimi... posoljenimi in dezinficiranimi uhlji. Skalp tvoj... rdeche - chrno - sivi... na pramene bi razdelili.... Iz njih... bi dekleta stkala... (na dolgih... nochnih zabavah) rokavice pisane - po vzoru - rokavic z Andov... spletenih iz chvrste - lamine dlake. Iz sala tvojega bi naredili - sveche - in jih uporabljali pri evokacijah - najbesnejshih demonov - iz drobovja zemeljskega... od katerih bi zahtevali - da she tam... kamor bi shla... ne dajo ti miru. Rad bi - da iz kosti - tvojih... kot iz kravjih rogov... izdelali bi gumbe in glavnike a z mesom - tvojim - zmletim... machke bi nahranili in pse. Le - tako - bi bila koristna. Le - tako... bi smisel in namen - zhivljenje tvoje imelo.

Radodajka... o AINOKU... ko na koncu bosh spoznala - da filozofija in matematika - sta ena znanost - kajti... po nizu operacij... vedno... na koncu... dobish nichlo... bo zhe prepozno. S krvjo poshkropljena... lezhala bosh v travi... spremenjena v nich... ti ki si nastala iz mnogih. Jaz sem tvoj ASSASSIN - o AINOKU.

 

 

 

TABORISHCHE

I. del

Sredina avgusta 1993. Konc. taborishche:

— Hitreje!

— Me slishish... hitreje delaj!

— Glej - da te ne vidim - da lenarish.

— Razumesh?

— Razumem... gospod “Nacion”. - sem hitro odgovoril.

Skrival sem - solzo - bolechine. Goltal sem - cmok - grenkobe... trpech njegovo maltretiranje. Bel opasach... se mu je bleshchal... obsijan - s sonchno svetlobo. Na srajci mu je pisalo - “vojashka policija”. V srcu mu je pisalo - “ubijaj”.

— Dajmo... dajmo... pohitite - s tem raztovarjanjem.

— Ne pozabite... da vas potem - chaka chishchenje.

— Morali bi mi biti hvalezhni - da sem vas sploh izvlekel - iz tistega kokoshnjaka. Kaj vam ni lepshe - tako... malo na zraku... kot pa da serjete - v tistih barakah - po ves dan. Da ne vidim - namrgodenih obrazov. Morali bi - biti srechni.

— “Ti”... - se obrne k meni - in me udari - s pendrekom po hrbtu - ... si ti srechen - ker lahko delash na svezhem zraku in udarnishko prispevash - k izgradnji te drzhave?

— Si srechen? Ha?

— Srechen sem... gospod “Nacion”. - sem rekel - s spushchenim pogledom.

Cheprav ga nisem gledal v ochi... sem chutil - njegov zlobni pogled... kot zhiv ogenj - kako me - shchemi po obrazu. “Nacion” je bil najnevarnejshi - od vseh paznikov. Pogosto je... iz chiste zabave... koga - premlatil do smrti. Nekemu zaporniku... je razklal lobanjo... samo zato... ker ga je ta - prosil za cigareto. Potem je lizal kri z njegove lobanje. Silil je tudi nas... naj lizhemo kri. Pohitel sem - z delom.

— Hitreje konji... che ne - ne boste nich jedli. Pravzaprav... pito ste pozhrli predvcherajshnjim... nocoj naj vam bo za vecherjo en kurc... Ha... ha... ha...

— Dajmo... naj vas slishim - kako se s pesmijo dela.

— “Ti”... - reche - in me brcne z nogo - ajde... ti zachni peti.

— Zdaj rushimo mostove bratstva in enotnosti... - sem zachel peti.

“Nacion” se je smejal... in uzhival - v poslushanju pesmi... za katero je vedel - da jo vsak zapornik - sovrazhi. Pravzaprav... vsi razen mene so jo sovrazhili. Jaz sem postal - chisto - flegmatichen. Bilo mi je vseeno. Taka ali drugachna pesem. Taborishche ali svoboda. Vojna ali mir. She pred nekaj dnevi... sem preklinjal svojo bojevnishko sposobnost - ki me je obranila - pred sovrazhnimi naboji... in me tako potegnila - v she hujsho bedo. Bil sem obupan... Zdaj je - zhe drugache... edini instinkt - ki je she ostal v meni... je volja - za zhivljenjem. Nich drugega me - ni zanimalo. Brezchutno sem opazoval - kako ubijajo - druge zapornike. Chlovek potem ko ga tako ... muchijo s stradanjem... pozabi - na vsako politichno idejo... pozabi - na vsak idealizem in na vsak moralizem. Edino kar ostane... je navadna zhelja - po preprosti eksistenci... po prezhivetju.

Zachetek julija 1993. V mestu:

Mestna kavarna. Trije vojaki sedijo... noge imajo na stolih in uzhivajo v pitju - velikih - vrchev piva. Vroche je. Nikjer niti sapice. Nikjer sence ne oblachka. Natakarica poriva - mimo vojakov - vozichek s svezhim pecivom. Chudno, da je niso - plosknili - po zadnjici. Chudno, da je niso - stisnili - za joshek in niso ji - polizali - shminke z ustnic. Morda - zaradi nizkega tlaka. Morda - zaradi mlahavih kurcev. Kakorkoli zhe... petdesetletna natakarica... s pogrbljeno hrbtenico - od dolgoletnega porivanja vozichkov... polna bradavic in z nedepiliranimi nogami... bi tezhko pomirila njihovo frustracijo. Tezhko bi njen - okrogel in bradavichast obraz... komu privoshchil - kakshno - zadovoljstvo. Tezhko z debelimi namazi shminke... pa chetudi bi bila - mlada in nezhna.

Vroche je. Sonchen julijski popoldan... poletje 1993. Popoldan v napol razrushenem... uniformiranem mestu... v katerem je vsak kafich... nabit z ljudmi. Popoldan v nekoch mirnem... zdaj pa razrushenem mestu... bodochi prestolnici kriminala. Na ulici - tolche - zlobno sonce in greje asfalt - ki se topi - pod naleti ubijalskih zharkov. Iz kavarne - buta - preglasna glasba... parajoch ushesa s svojo nemelodioznostjo. V ozadju - udarjajo - granate... katerih detonacije – ne vznemirjajo nikogar... verjetno - zato - ker padajo - na sovrazhni - del mesta. Vojaki in bojevniki... lezejo po ulici - v modrih... zelenih... maskirnih ali chrnih - uniformah. Odvisno od enote kateri pripadajo. Odvisno od zaslug in zadolzhitev. Z rokavi - brishejo - znoj s chela in z... od sonca... ozhganih obrazov. Vechina jih nosi “Ray Ban”... policijski model. Vechini visi pishtola ob boku pa tudi pushka je - kje pri roki. Vechini so zavihani - rokavi - srajc. Vechina jih misli - da ne bodo - nikoli umrli. Nekateri se motijo... nekateri se ne motijo. “Tako bo kot se bo - komu... usralo”.

Sredina avgusta 1993. Konc. taborishche:

— “Ti”... - se je drl - s svojega - strazharskega - mesta... vojashki policist “Domoljub”. - ...pridi sem!

— Prosim - gospod “Domoljub”.

— Ochisti mi shkornje!

— Takoj - gospod “Domoljub”.

Ni mi padlo na pamet - da bi ga vprashal... kje ima pribor - za chishchenje obutve. Drgnil sem mu shkornje - z dlanmi.

— Ne tako... sleci srajco in jih ochisti s srajco.

— Vsekakor... gospod “Domoljub”.

Ponosno je stal... z dvignjeno - brado... medtem ko sem mu... kleche na ranjenih kolenih... chistil shkornje - s svojo - edino srajco. Bo zhe prenesla - ta srajca tudi malo praha s shkornjev. Dobra je in chvrsta. Vojashka srajca iz jebene vojne. Prenesla je eno celo in pol druge - vojne. Prenasha tudi to - da je - po - mesec dni – ne slechem.

— Zdaj pa jih she zloshchi! - je rekel zahtevno... avtoritativno se napihujoch.

— Seveda - gospod “Domoljub”.

— Chakaj malo... menda jih ne mislish - loshchiti kar na suho.

— Nikakor - gospod “Domoljub”.

Pljuval je po svojih... odvratnih shkornjih... in se nesramno rezhal. Oblizoval je popokane ustnice - chvrsto drzhech - pushko v rokah in zheljno prichakujoch... kakrshnegakoli... negodovanja z moje strani. Tako nor in neumen pa - nisem. Vtiral sem slino v zhejno usnje shkornjev... ki so me... s svojim smradom... opojno omamaljali... kot kadilo ali hashish...

— Tako... dobro je... zdaj pa izgini - nazaj na delo.

— Razumem - gospod “Domoljub”.

Ne smem jim - dati - nobenega motiva. To so besede - ki sem jih... v sebi ponavljal... vsakodnevno... kot kakshno mantro. Vedel sem - da komaj chakajo... da bi moje truplo - vrgli v lonec - v katerem se kuha - “hrana” za zapornike. Ne smem jim privoshchiti - takega zadovoljstva. Vedno - ko so me muchili in omalovazhevali... sem si predstavljal - slike mrtvih prijateljev... padlih borcev... ki so me bodrili in hrabrili - naj vztrajam. “Treba je prezhiveti” - so mi shepetali - mrtvi soborci. “Nich ni vechno”... so mi dajali upanje. “She marsikaj se lahko zgodi”.

Zachetek julija 1993. V mestu:

Mestna kavarna. Trije vojaki... rezervisti... rezervne brigade - “Domoljub”... “Domobran” in “Nacion” - prepevajo pesmi - v slavo domovine. Prepevajo pesmi o sovrashtvu in o zhelji po unichevanju sovrazhnikov. Kavarnishke shipe - podrhtevajo - od njihovih basov. Ptice in mishi... zhgolijo - v skupnem zboru - kot spremljava neopevcem. Glasovi se jim meshajo... v podobnih pesmih. She ptice in mishi - iz nashega dela mesta... sovrazhijo ptice in mishi - iz njihovega dela mesta.

Na mizo vojakov - prihajajo novi in novi vrchi... ki jim jih plachujejo - senilni starci... raznezheni od poslushanja - pesmi o naciji. Skozi suh... vroch zrak - obchasno preleti - prazen vrch. “Ko se poje - naj se she razbija.” “Kdor poje - zlo ne misli.” Ta pregovor - zares tudi drzhi za “Domoljuba”... “Domobrana” in “Naciona” - che uposhtevamo - da nikoli - niso bili na liniji... ampak so le - paradirali po mestu... se kurchili v uniformah - ki so jih dobili v shtabu - rezervne brigade. Oni so bili “vojaki” domovine a bojevanje so prepushchali bojevnikom. Petje pesmi... iz druge svetovne vojne... je bila njihova metoda - obrambe drzhave. Obchasno so oropali - kakshno “sovrazhnishko” stanovanje in s tem prispevali - k bogatenju nacije. Zakon jih je shchitil.

Sredina avgusta 1993. Konc. taborishche:

“Domobran” je vstopal... skozi vhodna vrata taborishcha... z mitraljezom - chez rame. Ko je - v taborishche prishel on... so se vsi zaporniki - morali - postaviti v vrsto... pasti na kolena in desno roko - visoko dvigniti v zrak. V tej poziciji - so ga morali - trikrat pozdraviti - z “AVE CEZAR”.

— Ave Cezar! Ave Cezar! Ave Cezar!

— Shkoda samo - da sem Cezar - za takshno... nemarno in umazano zhivino. “Ti”... ochisti mi ta mitraljez... tebi bo to shlo hitro... tako ali tako je - nekoch - bil tvoj.

— Takoj - gospod “Domobran” - kurbin sin... sem dodal v sebi.

— A vesh “Ti”... koliko - “tvojih” - sem danes - z njim - pobil? - je govoril odlagajoch “Ray Banke”... na mizo - na kateri sem mu - razklepal mitraljez.

— Pomisli “Ti” - pobil sem jih vsaj deset... s tvojim... lastnim mitraljezom.

Moj kurc si ti pobil... - sem mislil v sebi. Poznam te dvajset let in dobro vem - za kaj - imash jajca in za kaj jih - nimash. Verjetno - nisi - sploh bil na liniji... temvech si kakshnemu... ubogemu kmetu - iz bolnega ljubosumja - ubijal kokoshi. Vem jaz dragi moj... da mi ne ukazujesh - da ti chistim mitraljez... da bi me ponizhal. Stvar je v tem - da se ga... she zdaj... sploh nisi nauchil chistiti. Kateri bebec pa bi ... dal ujetniku - da mu chisti orozhje. Samo malo - umaknesh pogled in “frc” - gre udarna igla.

— Vidish “Ti”... - je nadaljeval - ...morda sem tudi kakshnega... tvojega sorodnika - ubil. Pomisli kakshna ironija... s tvojim lastnim mitraljezom. Ha... ha... ha. Smeshno... kajne - da je smeshno? - pravi - in me udari s pestjo v pleksus.

— Vsekakor - je smeshno - gospod “Domobran”. Izjemno duhovito. - sem z muko iztisnil.

Zachetek julija 1993. V mestu:

Mestna kavarna. “Domoljuba”... “Domobrana” in “Naciona” sem poznal – tako rekoch od rojstva. Nisem potreboval povabila - da bi se jim priblizhal in sedel za njihovo mizo.

— Kako je fantje? Kaj proslavljate?

— Kaj pa ti tukaj? Mislili smo da si mrtev. Dolgo te ni bilo.

— Nimam jaz chasa... vsak dan... prihajat dol. Treba je braniti koto.

— Res je. Vojna je. Treba je braniti svojo domovino.

— Tochno tako. No... ko smo zhe pri tem... kaj bi rekli che bi vas dal v svojo cheto? Dobili bi dobro placho in boljsho opremo. Imeli bi prilozhnost da dokazhete svoj patriotizem - tudi v praksi.

— Mi zhe kazhemo svoj patriotizem – ne boj se. Pa saj je vedno bilo in vedno bo - dovolj ljudi za obrambo kote. Mi smo za subtilnejshe posle... za tiste pri katerih se rabi mozhgane. Inteligenca... shtekash.

— Pa ne da ste zacheli delat - za tajno... vojashko policijo. Po vashih uniformah in oznakah - bi to tezhko rekel.

— Tajna... vojashka policija. Ha... ha... ha. - so se smejali... nekaj - med sabo - gestikulirali in skrivnostno zmajevali z glavami - na vse strani.

— Poslushajte fantje... ne se uzhalit. Jaz sem vas povabil da prestopite v mojo cheto - zato ker vam zaupam... ampak... povem vam da mi niti malo ni vshech ta vasha mistichnost. Nichesar vam ni treba skrivati pred mano. Jaz sem specialec in vse informacije so mi dostopne. Se pravi... ste ali niste - v tajni... vojashki policiji?

— Kaj ti mislish “Ti”... a smo? - me vprasha “Nacion” - medtem ko sta me “Domobran” in “Domoljub” - opazovala s privzdignjenimi obrvmi. Imel sem chuden obchutek.

— Dobro... recimo da ste. Kolikor ste... ali bi vi mene vzeli v svojo enoto? Tako bi lahko spet... kot vedno... bili vsi skupaj vam pa ne se bi bilo treba bojevati v hribih. Spet bi bili - kot v sholi “shtiri za enega... eden za vse”.

— Zhal mi je “Ti”... - reche “Domobran” cinichno - ...ne bi te sprejeli.

— Zakaj pa jaz - ne bi - bil sprejet? Saj sem pri specialcih zhe od zachetka vojne... zhe leto in pol. Vi trije nikoli... nikjer niste bili - pa so vas vseeno sprejeli. Zakaj potem mislish da ne bi sprejeli mene?

— Nikar se ne slepi “Ti”. Sam sebe slepish. Ti si bil specialec v oni... prvi vojni to zdaj pa je - zhe - druga stvar. Tezhko da bosh - sploh - ohranil reputacijo specialca kaj shele - da bi te vzeli - v tajno... vojashko policijo.

— Kaj pa meni manjka? Nisem niti pobebavil... niti invalid.

— Poreklo ti manjka “Ti”. Poreklo te jebe.

— Kakshno poreklo? Poslushaj “Domoljub” ... che te ne bi poznal tako - dolgo... bi te - raztrgal z zobmi. Kako moresh meni govoriti o nekem poreklu... saj me poznash - skoraj - odkar vesh zase? Jaz sem rojen v tem mestu... o kakshnem poreklu govorish? Jaz sem se boril za to drzhavo... ko si se ti sprehajal po kafichih. Shvabov ni vech... rasizma ni vech. O kakshnem poreklu govorish?

— Ni ti treba tega - pravit meni. Spomni se zachetka vojne - v kateri si bil. Spomni se kako je bilo s - tistimi - prvimi. Nihche jih ni vprashal za njihovo politichno opredelitev. Zaman so ti vsi izgovori. Nich ti ne more - spremeniti imena. “Ti” si... “Ti” bosh tudi ostal. Nich ti ne more spremeniti starshev in nich ti ne more spremeniti krvi ki jo imash v zhilah. To da si specialec... bil ali si... ti ne more spremeniti vere.

— Kakshne vere? Jaz nikoli nisem bil religiozen.

— To je chisto vseeno. Nich ti ne more - spremeniti kulture. A sploh vidish “Ti”... kaj delate nashemu narodu? - je provokativno dodal “Nacion”.

— Hej Hej! Pazi ti s kom se zajebavash ker ti bom razsul zobe. Kateri je to - tvoj narod in kaj neki jaz delam - proti tvojemu narodu? Na kateri strani se borish ti in na kateri jaz? - sem se dvignil s stola in nadaljeval - Poslushajte fantje... ne vem - kakshen kurc vam je danes ampak naj vas samo she enkrat slishim... da o meni tako govorite... vas bom vse tri po podu povaljal... jebem vam boga. Vi boste meni govorili o mojem poreklu in o “mojih”. - prevrnil sem stol in odvihral domov. Hitel sem oziroma bezhal - s tega... prekletega mesta - da me ne bi pograbila norost in da jih ne bi - vseh pobil. Che bi bili - kakshni - drugi trije... bi to gotovo tudi napravil.

 

II. del

Zachetek julija 1993. V mestu:

She ena cigareta. She eno pivo. She en spomin. Kako so mi mogli napraviti - kaj - takega? Jaz da sem “tisti” oni pa so “tile”. Moja religija. Moj narod. Moja kri. Kakshni pojmi so to? Odkod jim pogum - da se mi... ravno oni... drznejo kaj takega rechi. Ali je to - nagrada in medalja - za zasluge – pri uresnichevanju novonastale drzhave? To mi je nagrada - ker sem skrbel za narod - ki je zdaj “njihov” jaz pa sem neki “tisti”? To naj mi bo uteha - ker sem se boril - za nekaj - kar... morda... ni imelo pravice obstajati? Nisem praznoveren pa vendar... je to - kazen za vojskovanje? Kazen za ubijanje? Vem da vsakega - svoj naboj doleti ampak... meni so - ti ugrizi - bolj pekochi in strupeni - od kakrshnihkoli nabojev. Moje. Njihovo. In to mi rechejo - trije najboljshi prijatelji. Kot brat sem - jim - bil. Jih varoval. Shchitil. Bili smo shtirje mushketirji. Chetverica iz starega mesta. Mestni huligani...

Spomini. Privrevajo. Na dan. Spomini na vesele... deshke igre in na tiste... malo - manj srechne dni. Spomini na pomanjkanje. Nostalgichni spomini. Spomini na preplashene otrochichke - “Domoljuba”... “Domobrana” in “Naciona”... s katerimi sem hodil - v isti razred. Skupaj konchal shole... Bili so - tako - mirni in zaprti vase - zato so... povsem naravno... mene... vechjega in bolj razvitega... izvolili za vodjo. Shchitil sem jih - pred vsakim - ki jih je vznemirjal. Izsiljeval sem denar... od drugih sosholcev... da bi jim kupoval sladolede in lizike. Skupaj smo - kradli cheshnje... po poljih... v predmestju. Skupaj smo prejeli - pionirske - kape in rute. Skupaj smo shli skozi - prve - seksualne izkushnje. Lagali smo... eni - drugim... o stvareh - ki jih pochnemo deklicam. Skupaj smo - te stvari... tudi zacheli pochenjati.

She se spominjam - veselih in nespretnih poljubov - “Nacionove” sestre - dvojchice. Spominjam se kako - srce mi je divjalo - ko sem ji shel s prsti - prek svilene bluze. Moral sem molchati o tem. Zafrkavali so me - da nimam punce jaz pa jim nisem mogel povedati – s kom se zadrzhujem... v parku... po pouku. Mislim da “Nacion” - nikoli ni zvedel - za mojo zvezo z njegovo sestro... Jaz in njegova sestra... nekoch par - trepetajochih instinktov... zdaj pa - dva razlichna svetova. “Oni” in “mi”. “Nashe”... “njihovo” in od “tistih”. Skrivaj sem opazoval - njeno poroko. Omozhila se je s trgovcem z gumami. Zaradi stroge vzgoje... neizobrazhenih in z religijo - zastrupljenih starshev... jim ni smela - niti omeniti - najine veze. Spomnil sem se najinega zadnjega pogovora.

— Kako si profan.

— Ne gre za to da sem profan... ampak za to - da sem materialist... ki ne sprejema mistifikacij pa ne glede na to - uvidi chudashko simboliko - v vashi duhovnosti. Vasha religija... kot tudi vsaka druga... smrdi. Povechuje razlike - med ljudmi. Rojeva sovrashtvo - do tistih - ki pripadajo - drugim religijam. Bog je ustvarjen... samo zato... da bi imeli koga preklinjati.

— Kmetavz! - to je bila - njena zadnja beseda.

Jaz da sem kmetavz... jaz - ki moram - zaradi svojih progresivnih... nerazumljenih idej - zares igrati kmetavza - che hochem komunicirati s kmeti. Drugache bi me izobchili in ne bi imel - nobene druzhbe. Jaz da sem kmetavz... jaz - ki - na pragu enaindvajsetega stoletja... v chasu osvajanja drugih planetov... v dobi rachunalnikov... med redkimi... resnichno – ne verjamem - v nikakrshnega boga ali bogove... She se spominjam - rdechila na licu - ki ga je povzrochila njena klofuta. Nisem ji vrnil ampak bi ji moral. Mislim da bi ji moral.

Prav ima “Domoljub”. Koga jaz slepim? Sebe. Koga sem slepil - ko sem skochil - po njega... v reko... ko se je - utapljal v vrtincih? Toliko da nisva - utonila oba. Z umetnim dihanjem - sem ga ozhivil - in izvlekel na obalo. Ljudje vse pozabijo. Koga jaz slepim? Jaz sem “tisti” ... sovrazhnik. Tujec. Sovrazhnik... Koga sem slepil - ko sem mu prinashal hrano... ko se je skrival po preddverjih - ker je pobegnil od doma? She se spominjam batin - ki sem jih dobil od njegovih in od svojih starshev. Oche me je pretepel - s kablom sesalca... dva meseca sem bil v modricah. Koga sem slepil ko sem ga uchil igrati nogomet... voziti motor? Sebe sem slepil. Sebe. Prekleto je - imeti prijatelje. Prekleto je tudi misliti da jih imash... Chlovek se rodi sam in sam naj tudi ostane. Taki so zakoni narave. Che bi bilo treba zhiveti v mnozhici... bi se ljudje rojevali - po deset naenkrat... iz istega trebuha.

Zachetek julija 1993. V mestu:

She ena cigareta. Soba je... zhe - polna dima. Rignem po zadnjem pivu. Poskusham poslushati - stare... dobre pesmi - na gramofonu - ki dela - na avtomobilski akumulator. Elektrike ni. Vode ni. Tudi s prijatelji - je nekaj podobnega. “Prijatelji... vince nam sladko”* Prijatelji... navadne reve ste. Prijatelji... ste - to - sploh kdaj bili? Ne verjamem. Dvomim. Uganka. Skepsa.

Iz gramofonskih zvochnikov - doni glasba - nekih - “tujih”... “nepoznanih” pesmi. Vse to je - nekoch - bilo“nashe”... zdaj - ne samo da je tuje... ampak je to tudi nevarno poslushati. Zhe zdavnaj ni isto - che poslushash to ali tisto skupino... Spomnim se - ko sem... pred tremi leti... moral vrechi stran eno - od shestih najljubshih ploshch. Malo zatem... sem moral vrechi stran - she tri. Zdaj je izbor - she ozhji. Moram se odlochiti za - eno samo ploshcho. Vsekakor... pod pogojem - da je tudi ta edina skupina... zaradi svoje politichne opredelitve... ni razglashena – kot protidrzhavni element. Ubiti moram svoje srce - ne glede na to - kako mi je nekogarshnja pesem vshech in kako - vpliva - na mojo dusho. Tako... napochil je trenutek - da odvrzhem - eno - od zadnjih - dveh ploshch. Mislil sem da mi tega nikoli ne bo treba. Katero ploshcho naj izberem? “Nasho” ali “njihovo”? Katera je “nasha” in katera “njihova” ploshcha - ko pa so pesmi podobne... o ljubezni govorijo? Katero ploshcho - naj odvrzhem - ko so podobna imena - napisana na njih... nekatera so celo ista? Adijo pamet. Nichesar vech ne razumem... Che izberem “to” ploshcho - bodo “Domoljub”... “Domobran” in “Nacion” - dobili potrditev za svoje sume. Che izberem “tisto”... manj ljubo... bom postal niche in bolje - da me ni. Kaj naj storim? Koga naj imam rad? No politiki... ukazujte! Ne slishim vas! Koga naj imam rad - vas vprasham?

Pogledal sem proti mitraljezu - naslonjenem na zid. V cev so padali in se v njej nabirali - drobceni odkrushki apna. Mitraljez ob zidu... zid ob mitraljezu. Prijel sem ga. Chudezhen je bil. Gladek in zloshchen. Podmazan in ochishchen... razen - tega - nekaj - odlushchenega apna. Moj mitraljez... M-84 - najboljshi model. Prijel sem z rokami za cev in dvignil kopito v zrak. Nikomur vech - ne bo - ta gramofon - igral. Nikoli in nikomur! Nikogarshnje pesmi se ne bojo vech - slishale iz njega. Ne “nashe”... ne “njihove”... ne od “teh” ... ne od “onih”. Tolkel sem in treskal - po gramofonu... s polnim kopitom - iz orehovine. Koshchki plastike... so frchali po sobi. Umri naprava prekleta!

Dve ploshchi. Dve najljubshi ploshchi. “Ta” in “tista” ploshcha. Mar - naj izbiram - med njima? Dovolj mi je izbiranja. Vech kot dovolj. Jebite si mater - vsi. “Ti” in “tisti” in “nashi” in “njihovi”. Izvlekel sem ploshchi iz ovitka in ju vrgel skozi okno. Drugi dan so chasopisi porochali - o vohunskih letechih krozhnikih... ki so jih “tisti” - poslali na nasho stran. Drugi dan so chasopisi - sejali sovrashtvo. Nihche se ni potrudil - poiskati gramofonski ploshchi... razbiti na kamnitem plochniku.

______

* France Presheren

Zachetek julija 1993. V mestu:

Shel sem proti mestni kavarni - v upanju - da bom - tam - nashel “prijatelje”. Razmishljal sem o nashem - prejshnjem srechanju. O njihovih besedah. Spati nisem mogel... stravmatiziran - od shokantnih... neprichakovanih izjav - ljudi - ki sem jih - imel - za najboljshe prijatelje. Zbujal sem se - in bledel: - Ne... jaz nisem “on”... jaz sem “jaz”... jaz sem “Ti”. Nakopali so mi - krizo identitete. Kdo sem jaz? Sem “tisti” ali “ta”... “nash” ali “njihov”? Kateri so “nashi” in kateri “njihovi”?

Odpravil sem se - proti mestni kavarni - v zhelji po pojasnilih. Skozi dlani mi je drsel veter - in jih drazhil. Dobro - da sem pishtolo pustil doma. Treba je biti oprezen. Nikoli ne vesh - kaj v afektu - lahko napravish.

— Zhiveli fantje!

— Kaj je “Ti”... spet si nekaj zhivchen?

— More me tlachijo.

— Tudi mene bi tlachile - che bi bil na tvojem mestu. - je rekel “Domobran” s pomenljivim nasmeshkom.

— Kaj hochesh - rechi s tem?

— Ne delaj se neumnega - “Ti”. Dobro vesh - kaj hochem rechi. Tudi Nemcem - ki so ... v drugi svetovni vojni... zhiveli v Ameriki - ni bilo lahko. Tudi tebi - zdaj - ni lahko. Takshno je zhivljenje... jebi ga!

— Dobro. Recimo da sem neumen. Recimo da mi je tezhko verjeti - v vse to - na kar namigujete... Prishel sem pravzaprav zaradi ene same stvari. Samo nekaj me zanima. Povejte mi ampak natanchno... ali vi zares mislite - da sem jaz “njihov”... po vsem kar smo prezhiveli skupaj in po vsem kar sem naredil za drzhavo ki jo imate - za svojo?

— Prej so bili - drugi chasi “Ti”. - reche prvi.

— Tudi med “tistimi”... proti katerim smo se najprej borili... smo imeli prijatelje. To jih ni zadrzhalo - da ne preidejo - na ono stran. “Ti” te nove vojne... ne moresh - ignorirati - ko pa je - z vsakim dnem - vse mochnejsha in mochnejsha. - reche drugi.

— Ljudje so vedno bolj ogorcheni... s tem kar jim vashi delajo. Begunci - zhe prihajajo v mesto. Tudi che ti ne bi mi rekli da si njihov... bi ti to rekli begunci. Dovolj je zhe - da slishijo tvoje ime...pa bodo zhe vpili za tabo. “Njihov” si “Ti”. “Njihov” si. Tako ime imash. Tako mentaliteto. Takshen jezik. “Njihov” si. - reche tretji.

Zachetek julija 1993. V mestu:

Nekaj chudnega se dogaja. Hudega. Morda gre za kakshen virus... ki je na kakshnem kometu... priletel iz vesolja in padel na Balkan. Morda so nam virus poslali Americhani - da bi nas poskusili zastrupiti s svojimi strupi? Nas Balkance... najponosnejshe in najoholejshe - narode sveta... bi vsi najraje unichili. Hujskajo nas - druge proti drugim. Zastrupljajo nas s svojimi varljivmi idejami - da bi si ustvarili svoje interesne cone - iz novonastalih drzhav. Morda nam je virus poslala - tajna... vatikanska policija... v poskusu - ponovnega ozhivljanja - zamrle religije?

She ena cigareta - v razmetani... razsuti sobi... v kateri - nobena stvar - razen mitraljeza - ni vech cela. Chiki in plochevinke piva... zmechkane... na tleh - lezhijo. Destrukcija. Pol lestenca... mi she vedno - niha - nad glavo. Stiskam razbito pest - da bi zaustavil kri. Chudni chasi. Chasi v katerih... se polovica ljudi boji boga druga polovica pa v boga ne verjame. Chasi v katerih - ljudje ne poznajo meja svoje norosti... jebem jim - bogove njihove. Izprijenost destrukcije. Chas v katerem ljudje... ne znajo razlikovati - destruktivnega - od kreativnega.

Kdo sem? Chemu pripadam? Sem “tisti” ali “ta”? Kaj sem? Imajo - “Domobran”... “Domoljub” in “Nacion” - prav? Kdo sem - pravzaprav? Rodil sem se in odrastel - v tem mestu... to vem - zagotovo. Nikoli me niso zanimala imena ljudi. Do 1990. nisem niti slutil - da obstajajo nekakshne nacije v nashi drzhavi. Mislil sem da se razlikujemo samo - v religiji in da je ta religija - svobodna izbira - tistih - ki se zanjo odlochijo. Niti slutil nisem - da je... religija dolochena - zhe z rojstvom in poreklom. Ne da - nisem opazil - teh razlik - ker bi bil neumen. Nisem jih opazil - ker smo mi... ki nismo verjeli v bogove - bili enaki. Med nami ni bilo razlik. Enako smo se oblachili... enako smo razmishljali... imeli smo - podobna - imena. She ko sem bil majhen... so me starshi hoteli preprichati - da ni nobene razlike - med nami in chrnci. Govorili so - da je to samo privid. Zdaj vidim da ni privid. Vidim da obstajajo razlike med ljudmi - pa chetudi to poskushamo ignorirati. Obstajajo namrech... HUDOBNI in DOBRI ljudje. Mislim da so sprevideli tudi moji starshi - ko so... 1991. ... kot begunci... odshli v Italijo. Obstajajo razlike med ljudmi. Nekatere ljudi - neljudi... bi bilo treba abortirati.

Spomini. Privrevajo. Na dan. Spominjam se kako sem... skupaj z “Domobranom”... “Domoljubom” in “Nacionom”... sluzhil vojashki rok - v JLA. Spominjam se srechnih obrazov pri dajanju zaprisege. Spominjam se kako... ponosno smo paradirali - v novih uniformah in s “titovkami” - na glavi. Shopirili smo se... po neki drzhavi - zdaj tuji... nekem mestu - zdaj osovrazhanem. Spominjam se kako... rada so nas imela - dekleta iz tega mesta. Nihche ni - kazal sovrashtva. Ljudje so nas ustavljali na ulici – ne da bi nas sprashevali po imenih. Vabili so nas v svoje domove... kjer smo pili in jedli - do nezavesti. “Nasha vojska” - so nam govorili... nas trepljali po ramenih in nam potiskali... v zhepe... kakshen dinar... za prvo silo - da ima vojska za cigarete. Zrli so v “titovke” - solznih... kalnih ochi - in pripovedovali o slavi proletarskih brigad. Za neumne - smo jih imeli. Vchasih... po kakshnem - takem srechanju... smo se smejali na njihov rachun - in jih oponashali. Nam je bilo le do tega - da jemo in pijemo. Bili smo moderni ljudje - “izobrazheni” z amerishkimi filmi in ni nas zanimalo - chigave vojske - so se vlekle - tod mimo - pred skoraj - pol stoletja. Hoteli smo samo... spoznati nekogarshnjo hcher ali vnukinjo. Hoteli smo samo... tistih nekaj dinarjev. Hoteli smo se zabavati. Eh... ko bi - taka neresnost - pri teh - “nashih” ljudeh - vladala tudi danes. Spominjam se ko... je prishla vojna. Chudna vojna. Drugachna od tistih - o katerih so nas - uchili v sholi. Brezkompromisna vojna... v kateri je umrlo - zhensk in otrok - vech kot vojakov. Grozna vojna. Seveda sem... verujoch politikom in predstavnikom svojega mesta... izbral stran. Dobil sem drugachno uniformo in drugachno znamenje. Mislil sem da to pomeni progres. “Domobran”... “Domoljub” in “Nacion” - so me imeli za idola... bolj kot kdaj koli. Moja stran... je bila tudi njihova stran - le da se oni - niso - odprto - vkljuchevali v borbo. Boj je ustrezal - nam... malo - bolj agresivnim... puntarjem. Bili so ponosni - da so moji prijatelji. Imeli so me za brata. Do zdaj. Do zdaj - ko je naenkrat - izbruhnila... neka nova... meni nerazumljiva - vojna. Nejasna vojna. Zdaj sem - naenkrat - jaz... ki sem se skoraj dve leti - bojeval za to stran... “njihov”. Sovrazhnik sem. Zdaj... naj bi se spet opredeljeval - med dvema stranema. Pravzaprav... ne vem niti ali imam sploh - pravico do opredelitve. Kazhe - da so mi... mojo stran - dodelili - zhe drugi. Mene nihche ni nich vprashal. Komu pripadam? Komu?

Zachetek julija 1993. V mestu:

Rad imam to mesto. Rad imam njegove ulice. Rad imam plochnike in travnike. Nebotichnike... tovarnishke dimnike... nogometni klub... vsak park... vsako drevo in grm v parku - imam rad. Golobe - v nashem mestu... pogosto hranim... s krushnimi drobtinicami... Rad se sprehajam - po mirnih... osamljenih pokopalishchih - in poslusham shepet mrtvih prednikov. Rad se... v zimskih nocheh... pesh vracham domov - zavit v meglo... pojoch po mestu. Sem - “tisti” ali “ta”?

Sem “tisti” - ko... ko grem skozi park... utrgam cvet in ga zataknem v lase - prvemu dekletu - ki ga srecham? Sem “tisti” - ko... z glavo - osvezheno z alkoholom... izbistrenih misli... pishem pesmi - o svojem - ljubljenem mestu. Chigav sem? Od koga sem?

Rad imam to mesto. Zares ga imam rad. Obozhujem njegove mostove nove in stare in kamnite in lesene in armiranobetonske in konstrukcijske. Rad imam to meshanico svetovne ahitekture. Rad imam to meshanico stilov... zbito v tristo metrov centra. Od orienta - do zahodne Evrope... Od Izraela - do Grchije... vse je tu... na enem mestu. Ni ti treba popotnik bloditi po svetu - da bi spoznal chudesa vseh kultur. Le v nashe mesto pridi. Bogastvo... srecho... uspeh... zdravje... modrost - vse bosh nashel tukaj. Edino ljudje - so malo chudni.

Jaz pa... ali sem “njihov”? Sem “tisti” - ko... pozdravim sonce - ki... v svojem zanosu... se dviga... iznad z roso umitih zgradb? Sem “tisti” - ko... opazujem luno... ko se ogleduje v nashi reki - kot v kristalno chistemu zrcalu. Chigav sem? Kdo sem?

Ne... nisem “njihov”. Rad imam to mesto in vse bi dal - zanj. Rad imam - “Domobrana”... “Domoljuba” in “Naciona”... moje brate... moje prijatelje. Rad imam to zemljo... po kateri hodim... v kateri sem rojen... na kateri sem odrashchal. Ne... nisem “njihov”. Jaz sem “NASh”...

She ena cigareta - z optimistichnim vzdihljajem. Srechen sem - ker sem... zopet... ugotovil - kdo sem. Zakaj sem... sploh... bil v dilemi? Chemu... sploh... te diskusije - ali sem “nash” ali “njihov”? Moj stric. Pa ja. On mi vedno govori da se nimam za kaj boriti. On me je... s svojimi zgodbami... zvlekel v skepso. Poskushal je... v meni unichiti - to kar - sem. On hoche - da jaz nisem “nash”... on hoche da sem “njihov” - kot on. Ni mi ga bilo treba sprejeti v stanovanje. Izgovarjal sem se - da je star in slaboten in da je... che zhe - nimava - drugih sorodnikov v mestu... bolje da zhiviva skupaj. Infiltriral se je v moje zhivljenje - z zheljo da mi pokoplje ideale. Zlezel mi je - pod kozho - in me polnil s svojimi idejami... v trenutkih - ko sem bil preokupiran z vojno in ko nisem imel - chasa za razmishljanje. Tochno. On je “njihov”. Moj stric... ki sem ga sprejel v svoje - lastno stanovanje... je sovrazhnik. Sovrazhim strica. Sovrazhim ga - “njihov” je. Odshkrinil sem vrata - stricheve sobe. Lezhal je zamotan... kot dojenchek... po kosilu. Z deko je zatemnil okno... da ga sonce ne bi - motilo pri pochitku. Smrchal je. “Sovrazhnik” - smrchi v mojem stanovanju - in lezhi popolnoma brezbrizhno. “Njihov” je - pa vseeno - tako preprichan vase. Morda misli da je tudi mene - preprichal da sem “njihov”. Morda je bil - preprichan o tem... Zmotil si se stric. Zmotil. Jaz sem “nash”. “Nash” sem v tistih - najhujshih mejah. “Nash” sem vedno tudi bil... Da vidimo stric... kako bosh ti - “njihov” - reagiral na “nasho” propagando.

V sekundnem presledku - sem izvlekel varovalke iz dveh rochnih bomb in jih vrgel - stricu... pod posteljo. Zaprl sem vrata... njegove sobe... in jih zaklenil za sabo. Poslushal sem. Kazhe da se ni zbudil. Ni poskusil stechi iz sobe... prej - kot - bombe eksplodirajo.

Oglushujocha eksplozija.

Pok bomb - v zaprtem prostoru... je dosti glasnejshi - kot na odprtem.

Poslushal sem... Upal sem - da bom slishal - “sovrazhnika”... kako jechi - v pochasnem izdihu. Nichesar - nisem slishal. Upal sem - da bom slishal - klic na pomoch - “tistega” - kateremu ne bi pomagal. Nich. Ne vriska... ne piska.

Zakorakal sem v sobo. Zachutil sem vonj smodnika. Okno se je razbilo od detonacije. Steklo mi je prasketalo pod shkornji - vrezujoch se v gumijaste podplate. Kroglice bombe... so deloma poshkodovale nochno omarico. Treba bo izvlechi svinec - iz lesenih opilkov. Ni mi zhal...

Pogledal sem strica. Pogledal “sovrazhnika”. Neprepoznavno... raztreshcheno truplo - je lezhalo - razmetano na postelji. Kri po postelji. Poshkropljeni zidovi. Postelja - unichena za vedno. Ni mi zhal. She eden - “njihov” - je mrtev. Crknjen. Krepan. Unichen.

Zachetek julija 1993. V mestu:

Mestna kavarna. Priblizhujem se - “Domoljubu”... “Domobranu” in “Nacionu”.

— Kako ste... bratje moji?

— Kaj je “Ti? Menda nas ne mislish spet - gnjaviti s tem - chigavo je kaj... kaj je chigavo? Si kar si... in konec.

— Pridite z mano - da vidite kaj sem jaz.

— Kam?

— Pridite v moje stanovanje. Nekaj vam bom pokazal.

— Kaj pa je - tako pomembnega?

— Videli boste - da nisem “njihov”. Ubil sem strica... on je bil “njihov”.

Spogledali so se. Minilo je nekaj trenutkov - preden - je “Domobran” spregovoril:

— Ne serji. Strica si ubil?

— Sem. “Sovrazhnik” - zasluzhi smrt.

Vstopamo v stavbo. Instiktivno - smo se vrgli na tla... ko so tri granate - eksplodirale v nashi - neposredni blizhini.

— Jebem jim mater... odkod pa “njim” granate? - reche “Nacion” - medtem ko vstaja in si brishe - prah z uniforme.

— Zbirajo “nashe” - ki ne eksplodirajo potem pa iz njih nekaj zimprovizirajo. Nashlo pa bi se tudi “nashih” bedakov... ki jim poshljejo granate ne da bi izvlekli - varovalke iz njih.

— Katere pa so bile?

— Osemdesetmilimeterske... le da se je detonacija - slishala malo mochneje - zaradi udarca v stavbe.

— Bi jih lahko imeli she?

— Od kod? Brzh ko naredijo - nekaj kosov... jih takoj vrzhejo - da bi nas prestrashili. Upajo - da bomo mislili... da imajo tudi oni artilerijo. Ko se tako nastreljajo... navadno... naslednji dan zahtevajo premirje.

— Dober si “Ti”. Kazhe da si se dobro nauchil - vrlin bojevanja. Gremo gor.

Spustil sem jih - v stanovanje. Vkorakali so... s tezhkimi shkornji... da je zashkripal parket - zhe izsushen. Vhodna vrata - stricheve sobe... so bila razbita in sneta s techajev. Iz sobe se je kadilo. Gorela je nochna omarica in tistih nekaj predmetov - ki jih je lahko dosegel ogenj. Okrog bivshega okna... zdaj nejasnega... abstraktnega okvirja - so bili madezhi - ostankov pozhara. Strica ni bilo - nikjer. Samo nekakshni - kosi mesa - so lezhali... po sobi... povsod razmetani.

— Ej “Ti”... nas zajebavash - kajne? S chim si ubil strica... s petimi kilami plastichnega eksploziva?

— Z dvema bombama sem ga ubil. - sem rekel zmedeno.

— Takega nereda – ne napravijo bombe. Najverjetneje je ena - od tistih granat... direktno... skozi okno... priletela v sobo.

— Vem - da sem ga ubil.

— Ne zafrkavaj nas. Strica ti je raznesla granata pa si se hotel - malo poshaliti z nami. Kateri bedak pa bi - ubil svojega strica?

— Se pravi tudi che ga ne bi ubil... bi ga ubila granata. Moral je umreti. - sem zamishljeno rekel.

— Pa tudi che bi ga ubil - to se ne shteje - che ga je ubil - kdo - za tabo. Ha... ha... ha. Pojdimo v kavarno... “Ti” ima delo... to govno mora - postrgat z zidov. Ej “Ti”... javi se v krizni shtab. Morda ti bodo dali kakshno - odshkodnino za strica. Ha... ha... ha.

 

III. del

Sredina avgusta 1993. Konc. taborishche:

Vik in krik... je prihajal - iz sobe za izprashevanje. Prevzgajali so nove zapornike. Slishal sem da so jih prijeli - ko so se nam hoteli... kot teroristi... pridruzhiti v zadnjih vrstah. Za nich na svetu - ne bi bil v njihovi kozhi. Po konchanem inkvizicijskem postopku... bodo preklinjali mater ki jih je rodila. Nekateri so zhe zdaj... bedno prosili - naj jih nehajo muchiti. Njihovi glasovi so se meshali - z brnenjem kamionov - ki so stalno - prihajali in odhajali iz taborishcha. Njihove besede so bile zhe - napol nesmiselne. Bledli so polzavestni... zblazneli od udarcev... ne da bi vedeli kaj govorijo.

— Prosim vas - ne. Nehajte me tepsti. Vse bom naredil. Fafal vam bom kurca... samo nehajte me tepsti. - je tulil - eden od teroristov.

Nisem sochustvoval z njim. Bil je mehkuzhec. Sploh si ne zasluzhi reputacije terorista ali diverzanta - kot so - sami sebi - pravili. Poleg tega... sem se navadil na take izjave zapornikov. Mnogi so namesto fizichnih - zahtevali seksualna muchenja - v upanju da jo bodo odnesli bolj poceni. Motili so se. Videl sem jih nekaj... ki so izkrvaveli - potem ko so jih prisilili - da se nasajajo na oshiljene... lesene kole. Najblazhja oblika - seksualnega muchenja... psihichnega ubijanja “sovrazhnika”... je bilo siljenje zapornikov - da oblizujejo faluse - eden - drugemu. Veljalo je - da bo - s tem - “sovrazhnik” ponizhan - do skrajnih mej. Pa ni bilo tako. Pazniki... ki so zhiveli normalno zhivljenje... tako da so po osemurni sluzhbi odhajali domov... si niso predstavljali - da ujetniki - niso vech - zhiva bitja - ki bi jih bilo moch psihichno prizadeti. Po dolgem postu... sistematichnem stradanju... chloveka zajame nekakshna - pasivna ravnodushnost. Vsako ponizhanje z lahkoto prenese... tezhje prezhivi - fizichno zlorabo.

Hujsha seksualna muchenja - so bila taka - da so zapornike silili - da razrezhejo - drug - drugemu - anuse v obliki krizha. Te rane... se nikoli niso zarasle. Odpirale so se pri vsakem - opravljanju potrebe. Na njih so se delale - odvratne... gnojne kraste - ki so se... zaradi vrochine in nehigiene... inficirale - tako da je ujetnik... chez nekaj chasa... zachel razpadati. Bolje so jo odnesli tisti - ki so jih silili da se nasajajo na kol.

Mene je spremljala neznanska srecha. She vedno - nisem bil izpostavljen - takshnim muchenjem. Meni so naprtili tezhka fizichna dela. Mislili so da so me ponizhali - che so me pljunili - ko sem shel mimo in che sem jim moral loshchiti shkornje. Niso razumeli da se mrtvega – ne da ponizhati.

— “Ti”. - so me poklicali skozi vrata - sobe za izprashevanje.

Menda ja ni prishel trenutek - da tudi jaz tako koncham. Upal sem da se bodo malo vech zamotili - s temi - novimi. Menda ja ne bodo zdaj mene...

— Da gospod “Pravo”. - sem rekel - preklinjajoch maloprejshnji sklep - da se mrtvega ne da ponizhati.

— Pojdi k “Domoljubu”... naj ti da kanto vode in kakshno krpo - da bosh poribal tla. Reci da sem ti jaz narochil.

— Razumem - gospod “Pravo”. - sem rekel z razshirjenimi ustnicami.

Voda. Kako lep obchutek. Spet srecha. Imel sem privilegij da ribam tla - v prostoru za muchenje. To je bilo najboljshe delo - ki sem si ga lahko predstavljal. Imel bom prilozhnost - piti - svezho... chisto vodo. Mnogi zaporniki bi ubijali - za takshno prilozhnost. Spominjam se kako... pretresljiva in shokantna - je bila scena - ki sem jo videl - takoj - ko sem prispel v taborishche. Chlovek je... z glavo na tleh... z zvito hrbtenico in nogami v zraku... scal... sam sebi... v usta. To she ne bi bilo videti - tako tragichno - che bi imel vsaj kakshno plochevinko - v katero bi to opravil in che bi se skril... da ga drugi ne bi videli. Pozneje sem sprevidel da tudi ostali pochnejo isto. Tudi sam sem moral... na ta nachin... preprechevati dehidracijo. Pri tej vrochini bi... s skromno kolichino vode - ki smo jo dobivali samo zjutraj... dehidrirali - v nekaj tednih.

— Gospod “Domoljub”... gospod “Pravo” me poshilja - po vodo in krpo... ker moram poribati tla v preiskovalnem centru.

— Dobish. Na... na tleh je krpa. Vzemi tudi vodo. - je govoril - in tochil v kanto - vodo iz pipe. V grlu se mi je nabirala - strjena... bela slina - in me dushila. Voda. Vidim vodo. Teche. Zachutil sem zhejo - kot she nikoli doslej. Veselil me je zhe sam pogled - na svezho... bistro... tekocho vodo. Oblizoval sem razpokane ustnice... srechen - da bom kmalu - imel mozhnost - piti.

— “Ti”... da ne bi... sluchajno... pil te vode.

— Ne bom - gospod “Domoljub”.

Mama ti je ne bo pila - sem pomislil. Kaj je nor - da pomisli - da je ne bom pil.

— Pravzaprav... poskrbel bom za preventivne ukrepe. - je rekel - in se rezhal.

Prestrasheno sem gledal... z izbuljenimi ochmi... v prichakovanju - njegovih preventivnih ukrepov. Odpel je hlashe... izvlekel kurca in ga opral v vodi. Spraznil je nos in parkrat pljunil v kanto.

— Tako... - je rekel - ... zdaj mislim - da ne bosh pil. Ajde... pojdi chistit.

— Razumem - gospod “Domoljub”.

Gledal me je - dokler nisem zavil za barake. Skril sem se v prehod - med dvema. Nikogar na vidiku. Vsi ujetniki... razen nas desetih – ki so jih bili dolochili za delo... so bili - po ves dan - zaprti v barakah. Tako tudi strazhe... ni bilo veliko. Po mojem... strazha - razen za muchenje... sploh ni bila potrebna. Saj nismo imeli kam pobegniti... kam se skriti. Taborishche je bilo - globoko v ozadju in na ozemlju - ki je bilo gosto naseljeno. Tudi che bi komu - uspelo pobegniti... bi ga gotovo prijeli - v dveh urah. Prebivalstvo je bilo tako ogorcheno - ne le da nam ne bi nihche pomagal... umorili bi nas - s she hujsho smrtjo - kot si jih izmishljajo pazniki. V bistvu... pazniki skoraj sploh ne ubijajo. Ubijejo - enega od sto. Vech jih podlezhe zaradi bolezni - kot od paznishkih nabojev.

Nikogar na vidiku. Potopil sem glavo v vodo in slastno pil. Tisti bebec je mislil - da zaradi njegove umazanije - ne bom pil. Pil bi tudi che bi se - posral noter. To je... gotovo... boljshe od urina... Voda... Prava voda... Kako je dobra... Ko sem pil - so se mi v glavi porajale slike - o predvojnih... bogatih chasih in o nesposhtovanju do vode. Pil sem pivo in sokove a z vodo zalival rozhe in si v njej umival noge. Nisem se zavedal - vrednosti in pomena vode. Mati voda. Njenega okusa se ne da primerjati - z nichimer. Lokal sem kot pes... in uzhival v redkih trenutkih sreche. Che prezhivim... ne bom nikoli vech podcenjeval vode.

— Gospod “Pravo” - smem vstopiti? Prinesel sem vodo.

— Vstopi.

V sobi je bil - samo she eden - ujeti terorist. Zvezan se je valjal - v lastni krvi. Po vsej verjetnosti so ga - zbrcali s shkornji... Delal sem se kot da ga ne vidim in zachel chistiti okrog njega. Gledal me je s sovrashtvom. Bil je nov. Imel je pogum da spregovori:

— Kako lahko dovolish da ti te svinje ukazujejo? - obrnil se je proti “Pravu” in she dvema paznikoma - in nadaljeval s samomorom. - Jebem vam mater! Jebem vam mater - vsem! Mene zhe ne boste zlomili. Jaz sem borec. Jaz sem “njihov”. Rdechi krizh... ve da sem tukaj. Ne morete me ubiti. Morali me boste zamenjati. She vas bom klal... tako - kot sem vas zhe klal. Spet se bom vrnil. Nich mi ne morete. Jebem vam mrtvo mater. Vse vam jebem.

Gledal sem ga z obzhalovanjem.

— Ven “Ti”... - mi je ukazal “Pravo” - ...temu she ni dovolj. Pojdi... bosh pozneje pochistil.

Ko sem zapiral vrata... sem videl - kako plezajo na stol in z njega skachejo - na genitalije in prsi terorista. Bil je novinec. Bil je neumen.

 

Sredina avgusta 1993. Konc. taborishche:

— “Ti”... - me vabi - dvorni norec - “Trojanec” - ... jaz jih grem malo premlatit. Gresh z mano?

— Hvala ti “Trojanec” ...ne morem. Chakam da pride “Nacion” iz pisarne. Z njim moram - v skladishche - po neke zaboje. - sem si izmislil prvo lazh - ki mi je padla na pamet. Moral sem lagati. “Trojancu” se je um - popolnoma pomrachil. Imel je enak sindrom norosti - kot jaz - ko sem ubil strica. Bil je ujetnik a she vedno ni hotel sprejeti da je “njihov”... tj. “nash”. Jaz sem “nash”! - se je drl ponochi... in budil ujetnike ter pretepal - vsakega ki mu je prishel pod roke.

Pred taborishchem - je bil v moji enoti. Neshtetokrat... sva v istem bunkerju - varovala hribe nashih paznikov. Hodili smo v iste akcije - proti “tistim” prvim. Tudi on se je... kakor jaz... prijavil v vojsko - takoj po njeni ustanovitvi. Dve leti... se je boril v njej. Glej ga zdaj... “Trojanec” - dvorni norec. Pazniki so se smejali - ko so ga gledali - kako besno mlati s svojo palico. Poglej tega bebca - kako tepe svoje. - so govorili eden drugemu. Dali so mu nekakshen... star avtomehanishki kombinezon - in na hrbet... z belo barvo... napisali “vojashka policija”. Dali so mu jermen JLA in nekakshno veliko... gladko zbrusheno... leseno palico. Bodrili so ga naj tepe - druge ujetnike. Ti jih kar mlati “Trojanec”. - so mu govorili. Ti si “nash” ... nich zato che si v taborishchu. - so se mu posmehovali.

Zapornikom je polomil vech reber - kot - katerikoli paznik. Mene se ni dotikal - saj me je... na srecho... imel za “nashega” ker sva ... prej... bila v isti enoti. Vedno sem se moral - izogibati njegovim pozivom - “da jim greva skupaj... lomit hrbtenice”. Sploh ni nadziral - svojega uma. Ne vem... na kakshen nachin - je uspel ohraniti - tisto goro mishic... v takshnih pogojih. Dobro... res je da je zhivel - malo - boljshe kot drugi. Imel je posebne privilegije in malo boljsho hrano ampak... jaz ne bi zamenjal z njim. Biti nekaj med ujetnikom in paznikom - je nehvalezhno. Nisi nevtralen... nimash svoje strani in obe strani te sovrazhita.

— “Trojanec”... kam pa kam? - ga je klical - novi upravnik taborishcha.

— Grem jim - malo - noge lomit. - se je hvalil “Trojanec”.

— Izberi tri in jih pripelji iz barak.

“Trojanec” je ubogal - brez besed. Upravnik je izvlekel pishtolo.

— Pozor! - je ukazoval trojici - prestrashenih... izmuchenih bednikov.

— Ti... - je rekel in s pishtolo pokazal na ujetnika - v sredini. Oddahnil sem si - saj se mi je... v hipu... zazdelo da kliche mene.

— Kje imash srce?

Ujetnik je gledal - bledega obraza – ne vedoch kaj ta - zahteva od njega.

— Kje imash srce pes. Pokazhi.

Ujetnik je na srce polozhil - dlan desne roke. Druga dva sta stala mirno. Zrak je smrdel po znoju. Vladala je napetost. Upravnik je nameril v ujetnikovo srce. Nisem verjel - da bo ustrelil. To ni nachin - kako ubijajo pazniki. Ubijajo z udarci ali pa navadno... prisilijo zapornike da se - pobijejo med sabo… da bi lahko - Rdechemu krizhu - opravichili incident. Pazniki - skoraj - nikoli... niso ubijali z naboji. Nisem verjel niti da bo upravnik - to napravil. Verjetno jih je - hotel samo prestrashiti. Ne... ne bo ustrelil.

Ustrelil je.

Dvojica ujetnikov... je zaprepadeno gledala - kako njihov tovarish pada na kolena. Skozi dlan mu je naboj - prishel do srca in zletel ven na strani hrbta. 7.62 mm... dvojno polnjenje... popolna moch prebojnosti. Prebil bi ga tudi skozi neprebojni jopich.

Padal je mrtev... z odprtimi ochmi. Bil je mrtev - she preden je padel. Na ustnicah... osvetljenih s soncem... se mu je zasvetila krvava pena.

— Kaj gledata - vidva? Bezhita! - se je drl upravnik.

Ujetnika sta bezhala - proti zhici.

“Trojanec” se je smejal.

Upravnik je - mrtvo - hladno - praznil svoj TT 7.62 - in izstrelil she preostalih sedem nabojev. Smejal se je - da je kazal... pod brki... svoje bele... mehikanske zobe.

Ujetnika sta se zapletla v bodecho zhico... in trzala s telesi - zadnjikrat. Na hrbtih so se jima rdechili - krvavi madezhi.

— “Trojanec”... - je rekel upravnik - ...pojdi k “Domobranu” in mu reci naj takoj pokliche Rdechi krizh. Ti in “Ti” - sta prichi - da so me napadli in da so poskushali pobegniti. Kaj naj bi - naredil drugega - kot da sem se branil. A ni tako?

— Tako je - gospod upravnik. - sem rekel ponavljajoch za “Trojancem”.

Sredina avgusta 1993. Konc. taborishche:

V sobi za goste... primerno urejeni... me je izprashevala - debela ochalarka. Njeno znanje angleshchine - je bilo skromnejshe od mojega... mislim da je bila Nemka ali kaj podobnega. S sabo je pripeljala dva prevajalca - ki sta sodelovala s policijo in ki sta... cheprav sem vedel kaj moram rechi... olepshevala in obdelovala moje besede. Moral sem skrivati da znam angleshko - kar pa je bila - le ena od resnic ki sem jih moral skrivati.

— Gospod “Ti”... kaj se je zgodilo?

— Chistil sem “zbirni center”. “Trojanec” je shel she po tri... ki naj bi mi pomagali - premakniti tezhke... kovinske odpadke. Veste... v “centru” pazijo - da se ne bi prevech izchrpali in ko je - gospod upravnik - videl da odpadkov ne morem odnesti sam... je zaprosil “Trojanca” - naj najde she tri prostovoljce - da mi pomagajo. Brzh ko jih je “Trojanec” - pripeljal iz barake... so napadli gospoda upravnika - kot pobesnela horda. She sinochi... sem v baraki... slishal neke glasove - ki so se dogovarjali - da bodo ubili upravnika... pobegnili iz centra in... v znamenje mashchevanja... vrgli v zrak bolnico - spodaj v mestu. Zaradi teme jih nisem prepoznal... drugache bi opozoril “Trojanca” naj mi jih ne pripelje. O sami zaroti... za katero sem slishal... sem obvestil “paznike”... ampak oni tega - niso vzeli resno. Na zhalost.

— Povejte mi... kaj se je konkretno zgodilo? Predstavite mi - vashe videnje dogodka - od njihovega izhoda iz barake.

— No... kot sem zhe rekel... brzh ko so prishli iz barake - so napadli upravnika. Eden ga je zgrabil za vrat in ga vrgel na tla - ter ga davil... ostala dva - sta tekla proti ograji. Ko je ta... ki je davil upravnika... videl da se priblizhujeva jaz in “Trojanec” - da bi preprechila njegovo kriminalno dejanje - se je zmedel. Spustil je upravnika in se zachel... pochasi... umikati - nazaj. Upravnik je izkoristil njegovo zmedenost... izvlekel pishtolo in ga ustrelil. Ostala dva - sta se zhe poskushala zvlechi skozi zhico - ko ju je upravnik opozoril naj mirujeta. Opozoril ju je trikrat - preden je zachel - streljati proti njima. Nista se ustavila in upravnik je... v skladu s predpisi o odnosu do zapornikov... moral preprechiti njun pobeg.

— Dobro - gospod “Ti”... hvala za informacije. Ko ste zhe tu... povejte mi - kje so ostali? Ko sem obiskala barake... sem opazila - da ni vseh popisanih.

— Oh... mar ne veste. Tisti so na izletu. Novemu upravniku so se zasmilili - nashi zhivljenjski pogoji - pa je dovolil da se organizirajo - obchasni izleti v naravo. To bi vam lahko povedal tudi katerikoli “paznik”. Veste... ne morejo nas - peljati vseh naenkrat - zato vsak dan peljejo po eno skupinico. Zelo smo hvalezhni novemu upravniku - zaradi takega ravnanja. Kajti... v “centru”... vechkrat zmanjka vode - zato ne moremo - vzdrzhevati osnovne higiene. Tako... nas vozijo... med drugim tudi na reko - da se lahko okopamo.

Krava neumna. Sploh ni opazila ironije in cinizma - v mojem glasu. Verjetno - se je prej dolgochasila v kakshni zakotni nemshki vasi - pa se je prijavila v Rdechi krizh - da malo vidi svet. Kdo takim osebam... oddaljenim od realnega sveta... dopushcha delati z ljudmi. Poslati bi mi morali psihoanalitika - ki bi... iz vsake moje geste pravilno sklepal. Kaj imam od te neumne... sentimentalne babe s krizhem... polmetrskim... okrog vratu. Izleti. Kurc izleti. Res je da so... s kamioni... odpeljali eno skupino ujetnikov - ampak... odpeljali so jih zato ker so se na njih poznali sledovi muchenja. Novi izum nashega krvnika... novega upravnika. Odpeljali so ujetnike - do mesta in tam jih bodo vozili... v krogu... dokler taborishcha ne zapusti Rdechi krizh. Vse splanirano... vse - perfektno organizirano. Ni shans da jim nekdo dokazhe hudobije.

— Pomeni - da so se vam izboljshali zhivljenjski pogoji. To me veseli.

— Ja... zelo smo zadovoljni z novim upravnikom - ki z nami ravna na chisto nov nachin... vreden vseh evropskih standardov o zaporih in “pripornikih”.

Kretenka slepa. Mar ji nichesar ne pove - moj videz... moja izchrpanost... moja umazanija... moj smrad? Kakshno dioptrijo pa ima... jebem ji mater? Che zhe - po besedah - ne more sklepati - da nekaj ni v redu... bi morala vsaj po mojem videzu. Kdo ve... morda pa jo fukajo - da ne bi shirila informacij.

— Pravite - da se... v centru trudijo - da vas ne bi izchrpali... vi pa se mi zdite - nekam utrujeni.

Hvala kurcu da je - vsaj nekaj - opazila

— Ah... to je zaradi sonca morda pa she bolj - zaradi shoka. Kako so si drznili - napasti novega upravnika? Mar se na tak nachin izkazuje hvalezhnost - roki ki jih hrani? Nikakor ne morem razumeti teh ljudi.

— Povejte mi - samo she to... zakaj se... po vashe... ne dopushcha pripadnikom Unproforja - da poshljejo nekaj delegatov ki bi stalno stanovali v centru in preiskovali zhivljenjske pogoje?

— To bo zaradi nashega glasovanja. “Priporniki” so glasovali - ali zhelijo prisotnost Unproforja in jaz ne poznam nikogar ki bi se izjasnil da jih zheli. Ta Unprofor... she nikomur ni prinesel nich dobrega. Izkorishchajo revshchino “nashih” zhena... in jih seksualno zlorabljajo - za kakshno konzervo ali cigarete. V zameno za zlato - odvisnikom nudijo tezhke droge. Shvercajo orozhje. Prodajajo moko - ki jo je mednarodna skupnost poslala kot pomoch. Ne... mi nochemo Unproforja tukaj. Kdo ve kaj bi od nas zahtevali.

Ko sem ji govoril o Unproforju - sem bil emocionalno razcepljen. Vsekakor bi si zhelel prisotnost Unproforja - kdo pa ne bi. Che nich drugega - morda bi mi - zhe sama njihova prisotnost - vlila samozavest. Gotovo mi ne bi shkodilo njihovo varovanje - tj. opazovanje. Po drugi strani pa... je bilo negativno mishljenje ki sem ga o njih izrazil - iskreno. Vsi ti zlochini Unproforja - so resnichni. Kdove - chigavi vse shkornji bi gazili po Balkanu - in se izdajali za prinashalce miru ali izsiljevalce pravice. V vsakem primeru... eno je gotovo... vse dokler so tuje vojske tukaj - ne bo miru.

Sredina avgusta 1993. Konc. taborishche:

Od “Prava” sem... za svoje prichevanje... dobil tri konzerve sardin. Kdove kaj bi dobil - che bi zavrnil prichevanje. Dobro sem jo odnesel. Ne vem - s katerega hriba so - se spustili ti kmetavzi - da niso uspeli opaziti mojega poskusa prevare. Upravnik je bil she bolj hvalezhen. Podaril mi je shkatlo cigaret. Nisem mogel verjeti. Chisto zlato. Marlboro - 5... original... UN porekla... v mojih rokah - sredi taborishcha. Nisem odvisnik tako da bom lahko - odlichno izkoristil te cigarete. Nikotin... mochni povzrochitelj lenobe. Tobak... rumen kot zlato - zlata vreden. Stari odvisnezhi - ki zhe od rojstva kadijo...se bodo tezhko odvadili... tega strupa... vse do groba. Pet cigaret - je bilo vrednih eno konzervo a z barantanjem lahko dobish tudi tri. Nekateri ljudje raje jedo vsak peti dan - kot da bi se odvadili slabih razvad.

— Dobro si opravil “Ti”. - me je hvalil upravnik - ko mi je dajal cigarete.

— V chast mi je prispevati k NOVEMU SISTEMU - gospod upravnik.

— Res si podoben “Trojancu” “Ti”...

Samo - malo vechji cinik sem. - sem si mislil.

— Tudi vajin zhivljenjepis je podoben...

Tudi kurca imava enako dolga - che bi se ju rad dotaknil z brki. - sem pomislil.

— Zakaj ne gresh nikoli z njim - na njegove pohode?

— Dovolj sem se tepel v otroshtvu - gospod upravnik. Prevech batin sem zadal in dobil. Nisem vech huligan... zdaj sem zrel chlovek. Jaz sem bojevnik ne pa boksar. Jaz sem kot vi. Ne tepem - ampak ubijam pa tudi ko ubijam... to delam zato - da bi unichil “sovrazhnika” na pa zato ker bi uzhival v ubijanju.

— Simpatichen si mi “Ti”. Lahko gresh.

Da te pojebem che sem ti simpatichen - bebec. Da bi ti uspelo razumeti moje besede - bi moral... vsaj malo... stran od ovc. She zdaj smrdish po njih. Mislish da ne bi uzhival ko bi ubijal tebe? Mislish da te ne sovrazhim? Kri bi ti pil iz odprte vratne zhile in te vprashal - kje imash srce pes? Mi beresh misli? Jih slishish? Nekega dne...

Sredina avgusta 1993. Konc. taborishche:

Noch v baraki. Razmishljam kakshna bi bila reakcija ujetnikov - che bi zvedeli za vsebino mojega prichevanja. Che tisti - paznishki hribovci - niso nichesar opazili... ne bodo opazili niti ujetniki. Niti oni niso prilezli z manjshega hriba. Kaj pa bi... pravzaprav... lahko sploh prichakovali od mene? Mar naj se odkrito spopadem z upravnikom in pricham o zlochinu - kot se je zgodil? Se she spomnijo puntarskega pubertetnika - ki je naredil nekaj podobnega? Se spominjajo - kako so ga... naslednji dan... po nesrechi... raztrgali - strazharski psi? Ali bi razumeli... che bi jim razlozhil... da sem storil vse - kar je v mejah mojega intelekta... da bi - tista bebavka - razumela asociacije in sprevidela da trpimo? Nichesar ne bi razumeli. Vidim... zhe me sovrazhno gledajo... samo zato - ker sem prichal. Prav... zajkaj pa niso prichali oni? Zakaj ti... kurbini sinovi... niso rekli kakshne besede prasici - ko je bila na obhodu barak? Da bi - sami med sabo - imeli novega krivca za svoje muke... zato niso nich rekli. Che zhe – ne smejo sovrazhiti paznikov... lahko zdaj sovrazhijo mene. Kazhe - da jim je to - potrebno.

Jutro vrochega zraka v baraki - kokoshnjaku - polnem strupenih plinov in raznoraznih - drugih smradov. Shvabom ni bilo treba - dushiti Zhidov v plinskih celicah... lahko bi jih pustili da se zadushijo v lastnem smradu - kot so “ti” pushchali “nas”... Na zvochni signal poskachemo z ushivih... lesenih postelj... che bi kdo zaostajal - bi jih dobil z gumijevko - kamor bi ga dosegli. Vsi stojimo - chakajoch jutranji obhod... le en ujetnik ne stoji. Vsi stojimo - on pa visi in se niha... kot perilo - ko... na vrvi... se sushi. Obeshenec. “Trojanec”. On je visel... obeshen na svoj JLA jermen. Mrlich - med nami polmrtvimi. Vedel sem da se bo tako konchalo. Bil je prevech krut - da bi to sam sprevidel. Lahko si predstavljam muke v katerih je izdihnil. Obeshanje s shirokim... vojashkim jermenom - povzrochi pochasno in izjemno bolecho smrt. Kdo ga je obesil? Vem da se on - nikoli ne bi obesil sam... bil je dalech od suicidnega tipa. Kdo je bil - tako mochan da ga je obesil in kdo je bil tako drzen? Kako da jaz... nocoj... nisem nichesar slishal?

— No pa smo zrihtali - tega kurbinega sina.

— Dovolj ledvic nam je pretolkel.

— Bil je mochan kot konj.

— Dobro smo ga. - so shepetali v baraki... ponosno zroch delo svojih rok.

Obesili so ga - vsi skupaj. Jasno. Niti trojica najmochnejshih - ne bi bila dovolj da bi obvladali “Trojanca”.

— Pazi kaj bosh rekel strazhi “Ti”.

— Lahko bi se tudi tebi - marsikaj zgodilo.

— Priden bodi.

Grozili so mi... s cinichnimi pogledi. S privzdignjenimi obrvmi so mi dajali vedeti - da za temi besedami stoji she marsikaj nedorechenega. Kot bi mi shepetali - to je tvoj prijatelj “Ti”... naslednji bosh ti... V jebenem taborishchu se moram zdaj paziti z obeh strani. Za vse sem - to kar nisem... niti “ta”... niti “tisti”. Za ene in za druge sem “njihov”. To so jim govorile ochi in gibi. Moch njihovega sovrashtva in razmishljanj - namenjenih meni... je bila tako mochna - da sem jim misli lahko - bral skoraj telepatsko. Pripravljajo tudi meni - kakshen nesrechni primer? Nesrechni primeri so... v taborishchu... bili nakljuchni - kot je spontan - spontano izpljunjen - kos najboljshega mesa. Oprezen moram biti jaz odpadnik... “svoj” in nikogarshnji.

— “Nacion”... pridi pogledat to... “Trojanec” se je obesil. - je govoril “Domoljub” – ko je vstopal v barako z namenom da nas postroji.

— Glej ga... kot salama. Prav je naredil. Drugache bi ga morali - mi - enkrat obesiti.

Pazniki so na “Trojanchevo” smrt - reagirali pasivneje - kot sem prichakoval. Brigalo jih je ali se je obesil sam ali ga je obesil kdo drug. Zanje je - pach she eden “njihov” bil mrtev in to je dobro. Nikomur ni padlo na pamet - da bi sprozhil kakshno preiskavo. Vedno se bo nashel kdo - ki bo namesto njih - pretepal “svoje” in za katerega - ni nujno da je prostovoljec.

 

 

IV. del

Pomlad 2025. Haag. Mednarodno sodishche za vojne zlochine. Prvi dan prichanja:

— Zakaj ste se odlochili - da o svoji resnici - prichate shele zdaj?

— Kaj pa bi lahko rekel – sposhtovani sodnik? Bilo me je strah. Nisem smel. Strah me je bilo... povedati resnico. Razumete? Jaz nisem smel - govoriti o tem. Vi tega ne morete razumeti - vi ki ste ... vsa ta leta uzhivali... v udobnem zhivljenju. Vse kar vi veste - o tej vojni... je to kar ste videli v propagandnih filmih - te ali one strani. Resnico? Kako bi lahko povedal resnico? Svet ni hotel - slishati resnice. Tega niti sedaj ne zheli. Svet si je izbral resnice - ki jih je zhelel slishati. Nikakrshni - drugi - resnici - ne bi verjeli. Ljudje zhelijo slishati - tisto kar jim pashe. Vsi so... v tistem chasu... bili na strani “tistih” - v katerih taborishchu sem bil. Moje resnice ne bi poslushali. Kdo bi mi... v tistem chasu... sploh verjel? Kaj je moja beseda - proti.. tisochim... angazhiranim propagandnim strokovnjakom? Povedati resnico. Zhe sami veste da ljudje - ne morejo biti nepristranski. Pri kakrshnemkoli spopadu - se odlochijo - katero stran bodo podpirali. Tako so nas... vse skupaj... vzgajali. Tako nas uchijo religije... knjige... televizija. Polnijo nam glavo z zgodbami - kako je ves svet chrno - bel. Govorijo nam o vechnem boju med dobrim in zlom. O negativcih in pozitivcih... To je lazh. Najbolj umazana in nabolj podla lazh. Che se sploh kje spopadata dobro in zlo... potem je to samo - znotraj vsakega od nas. V enem trenutku prevlada eno - v drugem drugo a nobeno ne traja vechno. Vsi smo dobri in zli… ni chrnih in belih - iz cenenih filmov. Ne da se sveta razdeliti - na pravichnike in zlochince. Ne da se generalizirati - vojakov dveh strani in rechi: - ti imajo prav... ti ne delajo zlochinov oni drugi pa vse najhujshe. Povedati resnico... Svet je... takrat... izbral stran - ki jo je hotel imeti za zlochinsko. Kdo ve - kakshen motiv - jih je vodil. Nekateri so imeli motiv... nekateri pa ga - sploh - niso imeli. Povsem enostavno... so izbrali stran ki naj zmaga in pripomogli da se nasprotna stran unichi. Nikakrshne resnice - niso bili pripravljeni sprejeti. Edino politiki... so poslushali mojo resnico ampak - oni so zhe tako vedeli da je to res in bilo jim je nesmiselno - o tem govoriti. Oni so resnico - zatajevali in zamolchali. In kaj bi naredili z mano - che bi jim pokazal da poznam resnico? Razglasili bi me za norega. Zaprli bi me. Ubili bi me. Kako bi jaz... proti celemu svetu... uspel dokazati da je moja resnica - resnica? Nikakor.

— Na podlagi chesa mislite da je zdaj prishel chas - da svet zve resnico?

— Ni vprashanje - ali je prishel chas ali ne. Tudi zdaj ne bojo verjeli... le da... se jaz zdaj o tem vech ne bojim govoriti. Ni vech paranoje... ni vech nobenega strahu. Ne bojim se vech zveri - ki me preganjajo - zato ker vem. Ne morejo me prestrashiti - niti zakoni niti odpadniki. To moram... smem in zhelim povedati. Svetu hochem prebuditi dvom - o pravilnosti njihove odlochitve. Unichili so prihodnost - celega naroda... trmasto verujoch da so od boga dani da delijo pravico. Prishel je chas da obchutijo krivdo. Naj sanjajo grde sanje. Morda bodo spoznali da so napravili napako. Prav oni so krivi za balkansko tragedijo. Morda she bolj kot sami Balkanci. Lahko je za filozofske prevarante... izsholane za propagando in zavajanje mas... nastaviti kmetom - kakrshnokoli ideologijo. Kmetje so vechina in tu je glavna prevara demokracije. Ti ljudje se ne zavedajo - da so glasovali za tisto za kar so jih mogochniki obnoreli da glasujejo. To ni vprashanje svobodne volje. Vse bi nas morala pechi vest. Zlo ste storili. Zlo.

Pomlad 2025. Haag. Mednarodno sodishche za vojne zlochine. Drugi dan prichanja:

— Gospod “Ti”... nekatere vashih izjav - se mi zdijo kontradiktorne. Trdite da so zaporniki - morali piti lastni urin... da ne bi dehidrirali... medtem ko so si... po drugi strani... obchasno privoshchili razkoshje - kot so cigarete. Mi lahko razlozhite te detajle?

— Tu ni nobenih kontradiktornosti. Vsako jutro smo dobili - nekaj - malega vode in ta kolichina bi bila zadostna za potrebe organizma - che bi se taborishche... nahajalo... na primer tukaj... v Haagu... ne pa nekje na sonchnem jugu Balkana. Ampak... che bi bili na severu - ne verjamem da bi nam sploh dali vodo. Obchutek imam da nam niso dajali piti iz sochutja ali da bi preprechili smrtne primere... temvech zato - da bi nam - chimbolj - podaljshali agonijo. Niso hoteli da na hitro umremo od zheje... ampak da razpademo... od bolezni... v mukah.

— Dobro ampak cigarete... Kako ste prishli do cigaret?

— V tistem chasu... je minilo komaj nekaj mesecev od izbruha spopadov in cheprav so... vse moshke moje narodnosti... s celotnega ozemlja... zaprli v zapor... so zhenske - she vedno - ostale na svobodi. Njih so le - nekaj mesecev zatem... skupaj z otroki... pregnali preko mejne chrte. Mozhem niso smele prinashati hrane toda cigarete in suh tobak v listih - je vchasih shel skozi. Seveda... vse to - pod pogojem da so pazniki bili zadovoljni s protiuslugo. Vchasih so... da bi prinesli cigarete... spali z nekogarshnjo zheno... vchasih so - zahtevali zlato. Vchasih so obdrzhali cigarete in zlato vchasih pa so... ko so prinashali cigarete... govorili: - nisem vedel da ima tvoja zhena madezh na tem ali onem mestu. Vchasih so tudi detajlno opisovali - kaj so s chigavo zheno pocheli. Ujetniki se niso upali upirati.

— Rekli ste da so ujetniki sumili - da sodelujete s pazniki. Pravite da so vam... subtilno... grozili s smrtjo. Kako da ste se izognili eventualni likvidaciji? Ste jih preprichali o svoji nedolzhnosti ali kaj?

— Dva dni - potem ko so obesili “Trojanca” - so me izpustili iz taborishcha. Niso imeli chasa - za uresnichevanje svojih zamisli. Veste... ne zamerim jim. Nihche... ki zhivi v takih pogojih... ne ostane normalen. Manifestacije blaznosti - se pri vsakem manifestirajo razlichno. Na tak ali drugachen nachin. Tega ni mogoche preprechiti... niti predvideti nachina manifestacije.

— Ste vi imeli podobne simptome? Na kakshen nachin - so se kazali pri vas?

— Brezchutnost. Nikakrshnega sochutja nisem chutil - ko sem opazoval trpljenje ujetnikov. Bil sem rastlina. Edino - kar je chloveshkega ostalo v meni - je bila volja za prezhivetjem. Pred mano... so lahko... trgali ude... sekali glave... vlekli chreva. Nich... nikakrshnega chloveshkega sochutja - nisem obchutil. Edino... vchasih... so se mi chreva gnusila ampak studijo se mi tudi zhivalska chreva. O ostalih manifestacijah - se ne bi opredeljeval. Mislim da niso pomembne za to sodishche.

— Dobro. Do sedaj ste mi govorili o razlogih za svoje prichevanje in o dogodkih v taborishchu. Ni mi jasno - kako ste vi... kot pripadnik - te - iste vojske... konchali v taborishchu?

— Vse se je zachelo takole...

Zachetek julija 1993. V mestu:

Minil je teden dni - odkar sem ubil strica. V uradnem porochilu je pisalo... da je preminil zaradi nasilne smrti - povzrochene s padcem “sovrazhne” granate. Obdukcije niso izvedli. Vojna se je razplamtela in vsak dan je umrlo toliko ljudi - da so jih komaj utegnili pokopati - preden bi se usmradili. Smrt strica. Pogreb je bil odvraten. Brez obelezhij... brez simbolov... brez verskih “usluzhbencev” - tako sem hotel. Nekaj... v zraku... je smrdelo po chrvivi perutnini. Je to bila peshchica - tistih razcapanih starcev - ki so prishli... pospremit strica... v vechnost?

— Edinstven chlovek je bil. - so govorili – ne vedoch da mi natikajo obchutek krivde.

— Gotovo ga zhe pogreshash... z njim se je vedno dalo - o vsem pogovarjati.

To je bil - njihov - izraz sochutja. Ustvarjanje obchutka krivde - v umu krvnika. Nezavedne sugestije. Zares so dosegli da sem strica pogreshal. Ne vem ali - zaradi njihovih zgodb ampak chutil sem osamljenost. Povrh vsega - pa nisem imel nobene koristi od njegove smrti. Kazalo je da tudi che pobijem - tisoch “njihovih” - ne morem dokazati da tudi sam nisem “njihov”. Tako... zhe deset dni me niso poklicali na polozhaj. Morda se bojijo da jih ne bi izdal.

— Je kdo doma? - je krichal nekdo - in trkal na vrata.

Vem da zagotovo ni poshtar in da niso tisti - katerim se placha elektrika. Izvlekel sem pishtolo... vtaknil naboj v cev in pokukal skozi “shpijona”. Shtirje vojashki policaji... ni razloga za strah. Problem vojashke policije - je bil v tem da vanjo niso vkljuchevali utrujenih borcev... kot bi morali... ampak ochkove ritaste sinchke - ki so se hoteli izogniti mobilizaciji in odhodu na linijo so pa... - obenem... hoteli imeti pooblastila in mozhnosti da mobilizirajo druge. Bili so pichke - vsi po vrsti.

— Kaj bi radi? - sem rekel in jim odprl vrata... z njimi je bilo treba malo bolj grobo. Tu ni nikogar - ki bi ga morali mobilizirati ali odpeljati v pripor.

— Oprostite - gospod “Ti”...

Pichke - sem pomislil.

— Recheno nam je bilo da vas prosimo - da pridete na informativni pogovor.

— Hochesh rechi - da me privedete?

— Ne... gre samo za informativni razgovor.

Pichke - sem spet pomislil.

— Kaj pa je... gre za mojega strica?

— Ne vemo. Nam nihche nichesar ne pove. Mi samo delamo svoje delo.

Priliznjenci. Lezli so mi v rit - kot bi se bali morebitne reakcije. Kot vsi drugi prebivalci mesta - so slishali - kaj sem napravil v teh dveh letih.

— Kdaj se moram javiti?

— Takoj. Mi vas bomo peljali. Prishli smo z dzhipom.

Njihove pushke so bile - obrnjene proti tlom. Njihovi obrazi so bili nezhnejshi - kot bi bilo treba. Igrali so taktiko porazhenega volka. Legli so na hrbet in prepushchali trebuh - zobem nasprotnika. To je vedno izzivalo usmiljenje.

— Prav. Gremo.

Dal sem pishtolo za pas in zaklenil stanovanje. Ne bi ga bilo treba zaklepati. V vojnih chasih - kljuchavnica ni nikakrshna ovira... che zheli kdo vdreti... bo vdrl.

— Gremo fantje.

Dva sta shla pred mano... dva za mano. Profesionalna napaka. Njihova lezhernost - je govorila proti temu - da to namerno pochnejo. Tako je vsaj bilo - dokler nismo prishli iz bloka. V trenutku... so mi izvlekli pishtolo in v glavo uperili pushkine cevi. Bil sem prevaran. Pred blokom je chakalo she deset policajev. Padel sem v past. Mislil sem jim psovati mater a so mi besede ostale - v grlu - zataknjene. Bolje da pochakam in najprej vidim njihove namere. Umiril sem zhivce. Nervoza ne bi pomagala.

— Kam me peljete? Zakaj sem aretiran?

— Bosh zhe videl “Ti”. Kmalu ti bo - vse jasno.

Namesto dzhipa - me je chakal kamion. Porinili so me vanj – suvajoch me s pushkami v hrbet. Presenechenje. V kamionu je bilo tudi tistih nekaj starcev s strichevega pogreba.

— Tudi tebe so prijeli - sinko. - je rekel starec - zhalostnih ochi.

— Kam nas peljejo?

— V taborishche. V taborishche. - je mrmral s spushchenim pogledom.

Pomlad 2025. Haag. Mednarodno sodishche za vojne zlochine. Drugi dan prichanja:

— Se pravi - vashi trije najboljshi prijatelji - so vas odpeljali v taborishche.

— Ne... niso me odpeljali oni. Glede njih niti nisem bil preprichan - da so v vojashki policiji... dokler me niso pripeljali v taborishche - kjer sem jih srechal.

— Kako ste se pochutili ko ste prispeli v taborishche?

— Kako pa naj bi se pochutil? She vedno nisem verjel - da se to dogaja meni. Trudil sem se misliti da je vse to - samo mora pa so se zhe zachela - prva muchenja... ponizhevanja... pretepanja... groba vrnitev v realnost.

— Vashi prijatelji... ali so storili kaj da bi vam... v imenu starega prijateljstva... olajshali polozhaj? So vam skrivaj prinashali hrano? So vam poskushali - omogochiti pobeg?

— Gospod sodnik... v pisni izjavi... ki je kot vidim niste preshtudirali a upam da ste jo vsaj prebrali... sem napisal popis dolg dvajset strani - v katerem sem navedel - vse njihove zlochine. Oni so bili najkrutejshi pazniki. Ne boste verjeli - kakshne grozote - si lahko izmisli bolan chloveshki um. Iz zemlje so izgrebli in mi prinesli v taborishche - dedkov nagrobni spomenik. Od prav tistega... mojega dedka - h kateremu so... kot otroci... hodili poslushat zgodbe iz druge... svetovne vojne. Povem vam... ta bitja so bila zlobnejsha in okrutnejsha od vsakrshnih zveri.

— Preskochimo danes detajle... zanima me - kako je sploh prishlo do tega da so vas osvobodili?

— Taborishche so - po vojni - spremenili v najvechje naftno podjetje v drzhavi. She v chasu vojne... je bil en del... v katerega je bil ujetnikom vstop prepovedan... najvechji obskrbovalni center z nafto. Vse enote - so prihajale... s svojimi vozili... v taborishche po gorivo. Vedno je - mnozhica vojakov... ki so chakali da jim napolnijo rezervoarje... postopala naokrog. V obmochje kjer so bili ujetniki niso vstopali pach pa so... naslonjeni na ograjo... lahko videli vse - kar se dogaja znotraj. Kot pripadnik delovne skupine - nisem bil po ves dan zaprt v baraki. Vojaki so me lahko opazili - ko sem - opravljal svoje vsakdanje posle. Nekega dne so prishli tudi tisti iz moje nekdanje enote. Enemu od njih - sem nekoch reshil zhivljenje...

Sredina avgusta 1993. Konc. taborishche:

— “Ti”! - me je klical nekdo - z one strani ograje.

Bil je vojak. V daljavi - nekakshen chuden vojak. Ni mogoche da kliche mene. She dva sta tukaj - ki jima je ime “Ti”.

— “Ti”... jaz sem... “Kolonelo”. Me vidish?

“Kolonelo”. To ime je v meni odjeknilo - kot spomin na neke davne... zamegljene chase. Izbrisane iz spomina. Izginule v praznem prostoru.

— “Ti”... - je klical she naprej... mene je klical. Mahal mi je.

— Kaj si znorel... mar me ne prepoznash? “Ti”... poglej. Jaz sem... “Kolonelo”.

Preskochil je zhichno ograjo in stekel proti meni. Prestrashil sem se. Kaj namerava? Me bo ubil? Kje so pazniki? Morda se me bo kdo usmilil - in preprechil - mojo likvidacijo. Dobrega delavca - bodo v taborishchu - vedno potrebovali.

— “Ti”... kako si prishel sem?

— Zaprli so me - gospod “Kolonelo”.

— Kakshen gospod. Kaj me ne poznash? To sem jaz... “Kolonelo”... tvoj prijatelj. “Kolonelo” - ki si ga ranjenega vlekel - skozi blato “njihovih” gozdov. - me je objemal... s solznimi ochmi.

— Kaj so ti napravili - nichemur nisi podoben. Kdo te je zaprl “Ti”. Kdo te je zaprl?

— Vojashka policija. Pravijo da sem “njihov”.

— Jebem jim mater. Jebem jim potomce in mater. Strazha! Jebem vam - mrtvo mater... kaj ste napravili?

“Nacion” je tekel proti nama - s pendrekom v roki.

— Kaj se dogaja? Kdo si ti? Vesh da ne smesh biti tukaj.

— Kdo sem jaz? Jaz sem “Kolonelo”. Vrag s kote. EPN. Kdo si ti - jebem ti mater?

Zrak je bil naelektren. Vojska - nikoli ni prenesla vojashke policije... she posebej ne specialci. Medtem ko so na Enote za posebne namene - padle vse grozote vojne... je vojashka policija - pobirala zasluge - v popolnem brezdelju... Shminkirala je okrog. Medsebojno sovrashtvo - je vechkrat povzrochalo incidente. Policaji - niso smeli - hoditi po mestu z belimi opasachi. Pogosto jim jih je... za trofejo... pobral kakshen - polpijan specialec na dopustu... “Nacion” je gledal v... na ramenu prishito... “Kolonelovo” vojashko oznako. Chelo se mu je potilo. Napetost. Na koncu je komaj izustil: - Dobro dechko... pojdi od tukaj. Vrni se k svojemu vozilu... pa bomo vse pozabili. - ustnice so mu podrhtevale... “Kolonelo” ni bil nezashchiten ujetnik.

Blag nasmeh... mi je kot senca... spreletel obraz. Samozavest... samozhivost in zaupanje vase - so mi se vrachali - kot bi jih kdo vlival vame.

— Kdo naj se odstrani... jaz? Ej fantje! Alo! - je klical “Kolonelo” - pripadnike svoje in moje enote - ki so... prek zhice... gledali kaj se dogaja.

- Fantje! Glejte - POLICIJA - me hoche zapreti.

Ni mu bilo treba dolgo klicati. Preskochili so ograjo in v nekaj trenutkih - so stali pred nami. Z ostrimi pogledi - so prebadali prestrashenega “Naciona”. “Nacion” se je umikal - proti paznishki restavraciji.

— Kje si “Ti”? - so me pozdravljali in objemali - nekdanji soborci.

— Kako da so te - ti dreki zaprli? - so govorili a meni so solze - tekle po licih. Solze sreche. Solze veselja.

Sredina avgusta 1993. Konc. taborishche:

— Kaj je - ti kurchev upravnik? Po chigavem nalogu si - zaprl “Ti - ja”? - se je drl “Kolonelo” v upravnikovi pisarni.

— Jaz takrat she nisem bil upravnik ampak vseeno... nalog se je glasil naj privedemo - vse “njihove” moshke - stare od petnajst do sedemdeset let.

— Kateri bedak si je - upal pomisliti - da je “Ti” “njihov”? Z mano se je boril... z ramo ob rami... dve leti in bil gotovo - eden od najboljshih... najpozhrtvovalnejshih - borcev nashe domovine.

— Saj on ni - edini tak primer. Vech jih je ki so bili prej - v “nashi” vojski. V nalogu ni pisalo naj se izbiramo... ampak naj se zapre - vse pripadnike te narodnosti - ne glede na njihovo preteklost in politichno opredelitev.

— Takoj ga bosh osvobodil!

— Na kashni podlagi in na chigavo odgovornost?

— Na mojo odgovornost in na podlagi tega - da je she vedno - vojak “nashe” enote. Takoj mu napishi odpustnico in neomejeno - svobodo gibanja. Da ne vidim vech - kako se tvoji mrhovinarji - motajo krog njega.

— Je to grozhnja?

— Poslushaj - cepec debeli... boljshe da ne izvesh - kaj je grozhnja.

Upravnik je shkilil v “Kolonela”... s chrnimi ochmi - izpod kosmatih obrvi. Z jezikom je oblizoval brke. Ocenjeval je “Kolonelovo” odlochnost. Njegovo namrgodeno chelo... se je mehchalo - in dobivalo blazhji izraz.

— Prav “Kolonelo”... tako bomo napravili. Samo da vesh... ti prevzemash vso odgovornost. Che mislish da mu lahko zaupash - ga odpelji. Che bo karkoli storil bosh ti najebal.

Vozila sva se s “Kolonelovim” dzhipom. Pripovedoval je kako ga je - ukradel Unproforju. Poskushal me je razvedriti... vrniti v zhivljenje. Hotel je da pozabim na taborishche.

— Takoj sem ga odpeljal - domov... v garazho. Barve sem imel - zhe pripravljene. Chez tisto - svetleche belo... sem razmazal malo zelene... malo rjave... malo chrne in glej ga... kot nov. Maskirni dzhip - specijalnih enot. Dal sem mu tablice z nekega razbitega avtomobila iz voznega parka in zhe... chez nekaj ur... sem se peljal v njem - mimo Unproforjevega punkta. Barva se - ni she - niti posushila - ha... ha... ha.

Nisem poslushal njegove zgodbe. Druge misli - so obsedle moj um.

— Tudi “Trojanec” je bil tam. - sem rekel - in zrl v nebo.

Zaustavil je avto.

— Zakaj mi tega nisi povedal - ko smo bili she v taborishchu?

- Saj ga ni vech tam. Za njega se nich - vech ne da storiti. Ujetniki so ga linchali.

Udaril je z dlanmi po volanu. Gledal je v zgradbo a je videl skoznjo. Zamishljen... zdruzhen z duhovi... se je spominjal izgubljenih bitk. Ta vest ga je - globoko prizadela... zelo je cenil “Trojanca”. Moralo je miniti kar nekaj chasa - preden se je ponovno odlochil da spregovori.

— Kam naj te peljem?

— Domov. Saj nimam kam drugam.

— S chim se mislish zdaj ukvarjati?

—Mar imam izbiro?

— Lahko se vrnesh - k nam v enoto. Vesh... mi she vedno... zgoraj - na vrhu... drzhimo polozhaje - proti “tistim” prvim. Res da... se zhe zdavnaj ne strelja... celo sodelujemo z njimi ampak - vedno morash biti pripravljen. Previdnost je gotovost zmage.

— Ne vem “Kolonelo”. Prevech sem izchrpan. Vsaj mesec dni potrebujem - da pridem k sebi. Saj sam vidish kakshen sem. She pushko bi tezhko nesel kaj pa shele polno - bojno opremo.

— Mislim da bi to bila - odlichna prilozhnost. Tako se bosh izognil mozhnosti - da streljash v “svoje”.

“Svoje”... “njihove”... “nashe” - po vsem kar je napravil zame - ga je zdaj posral. Na kakshen nachin ta chlovek razmishlja. Kazhe da je razlika - med njim in tistimi - mojimi bivshimi prijatelji - samo v tem - da je on - malo boljshi chlovek. Kljuchna razmishljanja pa - so im podobna... ista so.

— Zdaj ni chas - za pogovor o tem. Premislil bom “Kolonelo”. Premislil bom.

Pomlad 2025. Haag. Mednarodno sodishche za vojne zlochine. Drugi dan prichanja:

— Se pravi... iz taborishcha vas je reshil chlovek - ki ste mu reshili zhivljenje?

— Tochno tako. Na srecho... se vseeno najdejo tudi taki - ki se she spominjajo dobrih del in jih znajo poplachati.

— Ste se ponovno vrnili v svojo enoto?

— Niti pomislil nisem na to. Mar naj po vseh teh ponizhanjih - prelivam kri za svoje muchitelje.

Morda sem povedal prevech. V trenutku so me preplavila chustva in nisem mogel nadzorovati besed.

— S chim ste se prezhivljali?

— Nekaj denarja - mi je posodil “Kolonelo”. To je bilo dovolj - da sem prezhivel teden - preden sem dobil sluzhbo. Zaposlil sem se kot prevajalec - pri shpanskem Unproforju.

— Ste opravljali to sluzhbo do konca vojne?

— Ne... izrabil sem prvo prilozhnost... ko smo shli na tisto stran - ki je pod nadzorstvom - pripadnikov moje narodnosti in ostal tam.

— Ste se spet vkljuchevali - v kakshne - bojne enote?

— Ne razumem kakshno zvezo ima to s prichanjem o zlochinih v taborishchu. Kaj bi rad ta sodnik od mene?

— Ne - gospod sodnik. Nikoli vech nisem - vzel pushke v roke. Spoznl sem da je fizichni boj nesmiseln in da ljudje... medsebojno nerazumevanje - lahko reshujejo po mirni in civilizirani poti.

Videti je bilo da so te besede - nanj naredile vtis. To so bile lazhi - z dobrim ciljem. Cilj je bistven. Nobena resnica - ni nikoli popolna.

 

V. del

Sredina avgusta 1993. V mestu:

Vrata mojega stanovanja - so razbita zevala - v zhelji da me pozhrejo. Razprte cheljusti vrat - so krasili zobje... ostri opilki lesa... ki jih je naredil vlomilec - z mochnim udarcem noge. Prekleti razbojniki. Odnesli so mi she tisto revshchino - ki sem jo imel. Odnesli so celo polomljeno pohishtvo. Cheprav... v mestu... cele mesece - ni bilo elektrike... so odvili in odnesli - vtichnice in stikala. She dobro da se niso vselili begunci. Kdo bi se zdaj - prepiral z njimi. Ah... izbirchni so ti begunci. Gotovo se niso - zacheli kotiti v stanovanju - zaradi tiste sobe - razrushene z granato. Vsakdo - od njih - je nashel stanovanje zase. She tisti ki hish - niso nikoli imeli... so si iz hish mrtvih ujetnikov naredili - jazbine in brloge zase.

Legel sem na pod... ni bil hladen. Polozhil sem dlani pod tilnik in se zagledal v strop.

— O svoboda... kako si chudna.

Kako bom prezhivel - to svobodo? Zdaj sem popolnoma nezashchiten. V vsakem trenutku... se lahko pojavi kakshen - nacionalistichni norec in mi izstreli naboj v glavo - govorech: - “njihov” si.

Nekdo je trkal na vrata.

Spet vojashka policija? Krvnik s pishtolo? So me - prishle - zhenske tepst z metlami?

— Kaj trkash che so vrata razbita. - sem rekel - in she naprej lezhal.

Na vratih se je pojavila “Nacionova” sestra... skochil sem kot bi me opekel ogenj. Nekoch sladka vrtnica moja... zdaj tuja... prishla je iz neznanih mi razlogov. Dvignila mi je adrenalin... postavila me je pred uganko.

“Ti”... - je zachela shepetati... steklena kaplja rose - se ji je zasvetila v ochesu. - ...slishala sem kaj vse si prezhivel... “Nacion” je vechkrat... ko me je obiskoval... pripovedoval o tvojih “podvigih”. Zhal mi je “Ti”. Zhal mi je.

Nemo sem jo gledal... umikala se je mojemu pogledu.

— Tolikokrat sem - preklinjala “Naciona”... svojega lastnega brata... zaradi vseh zlochinov ki jih je storil in se z njimi hvalil. Tako sem upala - da so vse te njegove zgodbe - samo izmishljije. Preprichevala sem se da je to le - hvalisanje nezrelega mladca - ki z besedami - poskusha dokazati moshkost. Mislila sem da so vse to - sanje... odvratna mora iz katere se je treba... chimprej... zbuditi. Zdaj... ko te vidim... vem da niso bile sanje. Unichili so - tebe nedolzhnega.

Nisem imel mochi - da bi ji karkoli odgovoril... samo gledal sem jo. Isti zrak sva dihala.

— Tolikokrat sem - hotela rechi bratu - kakshno dobro besedo zate. Tolikokrat sem ga - hotela prositi... naj te osvobodi... naj ti pomaga pobegniti. Tolikokrat sem ti - hotela prinesti hrano... cigarete. Tolikokrat sem... ochetu in materi... hotela povedati zate pa nisem mogla... nisem smela. Svet se je obrnil na glavo. Kaj se je zgodilo “Ti”? Kako so lahko zate rekli da si “njihov”? Kako se niso bali... pred bogom... storiti takshen greh? Kje so imeli srce? Kje dusho? O “Ti”... kako sem nesrechna in kako se sramujem - zaradi vsega kar so ti storili. Srce se mi je trgalo - ko sem poslushala bratove zgodbe. Odmiral je del mene. Topa bolechina - mi je drsela skoz prsi. Tudi jaz sem trpela s tabo. Mozh me je... zvecher... sprasheval: kaj mi je... zakaj mi je obraz zatechen... zakaj so mi ochi solzne. Poslushal je kako hlipam - zaklenjena... v kopalnici in me sprasheval zakaj hlipam pa kaj naj bi mu rekla? Svet je gluh... slep in zloben. Za pravico je le malo prostora a vsaj dobrota je dosegljiva. Hvala bogu - glej... konchno si svoboden.

Nisem odobraval... nisem negodoval. Molchal sem.

— O “Ti”... kako mi je hudo zaradi tebe. Cele nochi sem jokala in prosila boga - da bi se pojavil kdo ki bi te izvlekel iz tega pekla. Poglej... bog me je uslishal. Odzval se je na moje molitve in na solze – prelite iz obupa in nemochi da bi naredila kaj bolj stvarnega zate. Tako me je bolela krivica - ki so ti jo storili. Kot otrok... sem si predstavljala dobre vile - ki bi se pojavile da bi mi izpolnile tri zhelje. Prva zhelja bi bila - da te osvobodijo... druga - da bi bil srechen... tretja...

Bleda lica - ji je oblila rdechica. Pomislil sem da ji je zmanjkalo poguma - da bi se soochila s tistim - kar je dolgo nosila v sebi. Nenadoma je nadaljevala.

— Tozhi se mi po preteklosti. Tozhi se mi po tistih chasih... najinih... sholskih in po poljubih... v parku... po sholi. Tozhi se mi po tisti akaciji - na katero sva plezala. Tudi njo je raznesla granata. Hudo mi je da sem te - sploh kdaj - zapustila. Poljubi mojega mozha - nikoli niso bili... sladki in nezhni... kot poljubi tvoji. Njegovi dotiki so bili okorni... v primeri s tvojimi... a sem si vseeno predstavljala - da se me ti dotikash. Nikoli te nisem nehala ljubiti. Ljubim tvoj nasmeh... tvojo dobroto. Kako sva - bila srechna. Se spomnish? Sprehajala sva se ob reki in s kamenchki merila v - odseve ulichnih svetilk. V parku sva... na klopi... vrezala zachetnice - v srcu s prebodeno pushchico. Sanjarila sva kakshna bo najina poroka in komu bodo podobni najini otroci. Ljubila sva se. O “Ti”... kako so - za tebe - lahko rekli da si “njihov”?

O Romeo... zakaj si Romeo. - sem pomislil in spustil pogled - da se ne bi nasmejal - njenemu izrazhanju naklonjenosti.

— O “Ti”... zakaj so se ljudje - naenkrat spremenili? Mar jim prej ni bilo lepo? Komu je zdaj - sploh dobro? Zakaj so naenkrat - imena postala tako pomembna? Saj smo vsi otroci istega boga. O “Ti”... ljubezen moja - reshiva svet... spremeniva ga. Zdaj to lahko storiva... nisva vech otroka. Moch najinih src in moch najine dobrote - bo zlomila tankovske cevi. Jaz te ljubim “Ti” in vem da ti... she vedno... do mene chutish isto. Recitiraj mi poezijo... kot nekoch - pod s soncem osvetljenimi kroshnjami razkoshnih dreves. Izpolni mi srce - s toplino in ljubeznijo... kot si mi ga izpolnjeval nekoch. O “Ti”... toliko chasa je bilo potrebno - da sem spoznala - da si samo ti - moja edina usoda. Toliko sva pretrpela “Ti” ampak naj bo... to trpljenje je bilo koristno. Che ga ne bi bilo - ne bi nikoli spoznala - da sva ustvarjena drug za drugega. O “Ti”... poljubi me - kot si me poljubljal nekoch. Prisloni svoje ustnice na moje in vdahni mi zhivljenje - ki je izginilo ko so te zaprli. Jaz te ljubim “Ti”. Ljubim te.

Pochasi sem se ji priblizheval. Vroch zrak je trepetal - in ustvarjal halucinacije. Je tudi ona halucinacija? Je utvara... prikazen? Ne... ni. Dotaknil sem se njenih las - s konicami prstov. Svilene niti - so se mi razsule v dlaneh. Chutil sem njeno sapo - na svojem izmuchenem... izsushenem vratu. Dishala je po jesenu. Nezhno sem jo pobozhal po obrazu - drsech s prsti. Zvijala se je... predla kot machka. Globoko je dihala - vzburjena in srechna. Dvignil sem ji brado - da so se ji ochi srechale z mojimi. Prsti so mi zdrsnili - do njenega belega... negovanega vrata. Prodajala mi je svojo charovnijo... v njenem vratu - je tolklo srce - nezhno a kratkotrajno. Zachel sem stiskati. Mishice... na obrazu... so se mi napele. Stisnil sem mochneje. Gledala me je - shiroko odprtih ochi. Stisnil sem z vso mochjo. Grgrala je - in skushala priti do zraka. Stiskal sem njen vrat - in jo dvigal v zrak... zhila na chelu mi je izskochila. S svojimi nezhnimi dlanmi - me je tepla po ramenih. Grebla me je po obrazu. Nikoli se - ni znala predati. Stiskal sem jo - s svojo poslednjo mochjo... zadnjo voljo. Z nogami je trzala - kot bi jo stresal elektro-shok. Umirala je. Konec je. Globoko sem vdihnil in spustil - truplo iz rok. Zrushila se je... s treskom... na umazani pod. Dvignil sem roke v nebo in stisnil pesti do bolechine.

— “Njihov” sem. Sem. “Njihov” sem - kurba. “Njihov” sem... jebem vam - krvavo mater.

 

KONEC

Vse podobnosti z resnichnimi osebami - so namerne!

Prevod iz hrv. Namita Jurach

______
V prevodu ni vejic, avtor jih v smislu svojega "literarnega anarhizma" ne uporablja. Chrtici in novela so iz neobjavljene knjige “Postbalkanec”. (Op.ur.)

Spremna beseda k knjigi: Ivo Antich: SHIZOFRENIJA V TABORISHCHU

O avtorju: Namita Jurach: HARCORE ROMANTIK DEVETDESETIH