Revija SRP 37/38

Ivo Antich

Dokument 5

ODMEVI NA ODMEVE
Kaj ne bi bila boljsha reshitev bohorichica?
 

V motu Revije SRP je omenjena pomembnost shtevilnih, navidezno nepomembnih malenkosti, ki jih je mogoche videti le s spustom na nivo konkretnosti ali ukvarjanja z malenkostmi. To je to: vsaka "velichina" je sestavljena iz drobnih "banalnosti". Na sledi za malenkostmi se osvetljuje tudi odnos "javnosti" ali masmedijev do RSRP. "Odmevi" na delovanje revije so namrech obichajno zaznavni z mikroskopom. In she takrat se rado pokazhe, da se v malenkostih "skriva hudich" ali mimogrede podtaknjena (navidezno nepomembna) potvorba.

Knjizhevni listi (Delo) so 17. 2. 2000 z majhno belezhko pod naslovom "Nenehno novi aforizmi" oznanili izid ene od publikacij RSRP, ki ji je namenjen zachetni, manjshi del chlanka, v vechjem delu posvechenega drugi aforistichni knjigi (samozalozhbi Igorja Pleshka). O SRPovi izdaji je recheno:

"Pri nas so nove zbirke aforizmov vedno pogostejshe, ob tistih, ki jih vsebujejo kar nekaj tisoch, je ena zadnjih drobna knjizhica Iva Anticha Clintonizmi, ki jo je s ceno 500 SIT kot drugo publikacijo v svoji novi knjizhni zbirki Pogum izdala Revija SRP." (cit.)

Lepo in (navidezno) korektno. "Malenkostni" problem pa je seveda v tem, da ne gre za aforizme, ki so pach prozna zvrst, temvech za epigrame v njihovi najbolj obichajni obliki rimaníh kvartin. Ti so precej bolj redki kot aforizmi. Chlanchich torej "Clintonizme" odrine med shtevilne publikacije "nizhje" zvrsti. Dejstvo, da je zadevna knjizhica objavljena v posebni, obratnosmerni obliki (v dveh variantah pisave: gajici in bohorichici), pa seveda sploh ni bilo vredno omembe.

Dnevnikova priloga Kultura je 29. 2. 2000 v rubriki "Zobalnica verzov" objavila recenezijo Jurija Kovicha o zbirki pesmi Leva Detela "Starosvetni spevi", ki jo je (v bohorichici) prav tako izdala Revija SRP. V zapisu je recheno, da se je "nove bohorichice", namrech "tega trika", domislil avtor zbirke. Gre torej zgolj za "trik"..., ki pa se ga je "domislil" odg. ur. RSRP Rajko Shushtarshich, ki mu je avtor zbirke dal dragoceno podporo.

Ta "trik" je pred kratkim dobil (najbrzh nehoteno) podporo tudi onstran oceana: Tom Lozhar, literarni zgodovinar in prevajalec iz slovenshchine, profesor literature na univerzi v Montrealu, je v chlanku v KL (Delo, 4. 5. 2000) pod naslovom "Grdi Slovenci v lepi knjigi" ob anglosashkem zanemarjanju diakritichnih znakov (za slovenske/ slovanske shumnike) zapisal:

"Ne vem, kaj ne bi bila boljsha reshitev nekakshna bohorichica, ki bi jo vsak anglofoni bralec takoj razumel?" (cit.)

 

Ljubljana, 15. 5. 2000

(Ivo Antich)