Revija SRP 37/38

Dokument 1

 

DEKLARACIJA PRAVIC CHLOVEKA IN DRZHAVLJANA,

kakor jo je predlozhil Maximilien Robespierre (1789)*

 

“Predstavniki francoskega ljudstva, ki so se zbrali v narodni konvent, izjavljajo, da so tisti chloveshki zakoni, ki nikakor ne izhajajo iz vechnih zakonov pravichnosti, le napad nevednosti in despotizma zoper chloveshtvo; ker so preprichani, da sta pozaba in preziranje chlovekovih naravnih pravic edina vzroka za zlochine in nesreche na svetu, so sklenili, da v slovesni deklaraciji pojasnijo, katere so te svete in neodtujljive pravice, tako da bodo lahko vsi drzhavljani dejanja vlade nenehno primerjali s ciljem sleherne druzhbene ustanove in ne bodo nikoli dopustili, da bi jih tiranija zatirala ali ponizhala; da bi ljudstvo imelo zmerom pred ochmi temelje svoje svobode in sreche, uradnik pravilo svojih dolzhnosti in zakonodajalec namen svojega poslanstva.

Narodni konvent zato pred oblichjem vesolja in pred ochmi nesmrtnega zakonodajalca razglasha tole deklaracijo pravic chloveka in drzhavljana.”

Chl.1

Cilj slehernega politichnega zdruzhenja je, da vzdrzhuje naravne in neodtujljive chlovekove pravice in da razvija vse chlovekove sposobnosti.

Chl.2

Glavni chlovekovi pravici sta skrb za ohranitev obstoja in svoboda.

Chl.3

Ti pravici pripadata v enaki meri vsem ljudem, ne glede na razlike v telesnih in moralnih mocheh.

Enakost pravic vzpostavlja narava; druzhba te enakosti nikakor ne napada, pach pa jo le varuje pred zlorabo sile, ki jo onemogocha.

Chl.4

Svoboda je moch, ki pripada chloveku, da po svoji volji razvija vse svoje sposobnosti; svoboda ima pravichnost za pravilo, pravico drugega za meje, naravo za nachelo in zakon za varstvo.

Chl.5

Pravica do miroljubnega zbiranja, pravica do izrazhanja mnenj — bodisi s pomochjo tiska, bodisi kako drugache — sta tako nujni posledici nachela chlovekove svobode, da nujnost, da ju razglashamo, predpostavlja to, da je despotizem she navzoch, ali pa to, da je spomin nanj she zhiv.

Chl.6

Lastnina je pravica, ki jo ima vsak drzhavljan, da uzhiva delezh dobrin, ki mu jih jamchi zakon, in da z njim po svoji volji razpolaga.

Chl.7

Lastninsko pravico tako kakor vse druge omejuje obveznost, da je treba sposhtovati pravice drugega.

Chl.8

Ta pravica ne more shkodovali ne varnosti ne svobodi ne obstoju ne lastnini soljudi.

Chl.9

Sleherno pochetje, ki krshi to nachelo, je absolutno nedopustno in nemoralno.

Chl.10

Druzhba mora skrbeti, da prezhivijo vsi njeni chlani, bodisi da jim najde delo, bodisi da tistim, ki niso dela zmozhni, zagotovi sredstva za prezhivljanje.

Chl.11

Nujna pomoch tistemu, ki nima niti najnujnejshega, je dolg tistega, ki ima presezhek. Zakon mora dolochiti nachin, kako poravnati ta dolg.

Chl.12

Drzhavljani, katerih dohodki ne presegajo tistega, kar potrebujejo za prezhitek, so oproshcheni prispevka za javne stroshke; drugi morajo k njim prispevati sorazmerno glede na obseg bogastva.

Chl.13

Druzhba si mora z vso mochjo prizadevati za napredek javne prosvete in mora vsem drzhavljanom dati mozhnost, da se izobrazijo.

Chl.14

Ljudstvo je suveren; vlada je njegovo delo in njegova lastnina; javni usluzhbenci so njegovi podrejeni.

Ljudstvo lahko, kadar hoche, zamenja vlado in odpokliche svoje pooblashchence.

Chl.15

Zakon je svoboden in slovesen izraz ljudske volje.

Chl.16

Zakon mora biti za vse enak.

Chl.17

Zakon lahko prepoveduje le tisto, kar je druzhbi shkodljivo; zapoveduje pa lahko samo tisto, kar je zanjo koristno.

Chl.18

Vsak zakon, ki krshi nedotakljive chlovekove pravice, je absolutno nepravichen in tiranski; to sploh ni zakon.

Chl.19

V vsaki svobodni drzhavi mora zakon predvsem varovati javno in individualno svobodo pred oblastjo tistih, ki vladajo.

Vsaka institucija, ki ne predpostavlja, da je ljudstvo dobro, uradnishtvo pa podkupljivo, je slaba.

Chl.20

Noben del ljudstva ne more izvrshevati oblasti vsega ljudstva; zheljo, ki jo izrazha, moramo uposhtevati kot zheljo enega dela ljudstva, zheljo, ki mora prispevati k temu, da se izoblikuje obcha volja. Vsak oddelek zbranega suverena mora imeti pravico, da popolnoma svobodno izrazha svojo voljo; je tudi absolutno neodvisen od vseh vzpostavljenih oblasti in sam dolocha svojo politiko in sprejema odlochitve.

Chl.21

Vsi drzhavljani lahko opravljajo vse javne funkcije — edini razlochek je v kreposti in nadarjenosti, edina kvalifikacija zaupanje ljudstva.

Chl.22

Vsi drzhavljani imajo enako pravico, da se potegujejo za imenovanje ljudskih pooblashchencev in za oblikovanje zakona.

Chl.23

Da bi te pravice ne bile prav nich namishljene, enakost pa varljiva, mora druzhba plachevati javne uradnike in tako urediti, da drzhavljani, ki zhivijo od dela, lahko sodelujejo pri javnih skupshchinah, kamor jih kliche zakon, ne da bi s tem ogrozili svoj obstoj ali obstoj svojih druzhin.

Chl.24

Vsak drzhavljan mora verno ubogati javne in vladne uradnike, kadar so organi ali izvrshevalci zakona.

Chl.25

Sleherno dejanje zoper svobodo, zoper varnost ali zoper chlovekovo lastnino pa je ne glede na to, kdo ga izvrshi, chetudi ga izvrshi v imenu zakona, razen v primerih, ki jih zakon sam dolochi, in v oblikah, ki jih predpishe, samovoljno in nichno; sámo sposhtovanje zakona prepoveduje, da bi se mu podredili; che bi ga hoteli izvrshiti z nasiljem, je dovoljeno, da ga s silo zavrnemo.

Chl.26

Vsakdo ima pravico, da se s proshnjami obracha na zastopnike javne oblasti. Tisti, na katere so naslovljene, morajo odlochati glede zahtev, ki jih proshnja vsebuje; nikakor pa ne morejo ne prepovedati ne omejiti in ne obsoditi izrazhanja proshenj.

Chl.27

Upor zoper zatiranje je posledica drugih pravic chloveka in drzhavljana.

Chl.28

Druzhbeno telo je zatirano, brzh ko je zatiran en sam chlan tega telesa.

Vsak posamezni chlan druzhbenega telesa je zatiran, brzh ko je zatirano druzhbeno telo.

Chl.29

Che vlada krshi pravice ljudstva, je za ljudstvo in za vsak posamichen del ljudstva vstaja najbolj sveta pravica in najbolj nujna dolzhnost.

Chl.30

Kadar drzhavljan nima druzhbenega jamstva, sodi k naravnemu pravu, da sam brani vse svoje pravice.

Chl.31

V prvem in drugem primeru je skrajna prebrisanost, che tiranija podredi odpor zoper zatiranje legalnim oblikam.

Chl.32

Javnih funkcij ne moremo imeti za odlichja in ne za nagrade, pach pa za javne dolzhnosti.

Chl.33

Prestopke ljudskih pooblashchencev je treba strogo in brez pomislekov kaznovati. Nihche nima pravice trditi, da je bolj nedotakljiv kakor drugi drzhavljani.

Chl.34

Ljudstvo ima pravico, da pozna vse postopke svojih pooblashchencev; zvesto mu morajo porochati o svojem delovanju in se s sposhtovanjem podrediti njegovi sodbi.

Chl.35

Ljudje vseh dezhel so bratje; razlichna ljudstva si morajo po svojih mocheh med seboj pomagati kakor drzhavljani iste drzhave.

Chl.36

Tisti, ki zatira en sam narod, postane sovrazhnik vseh narodov.

Chl.37

Tiste, ki so vojskujejo zoper ljudstvo, da bi ustavili napredovanje svobode in unichili chlovekove pravice, je treba povsod preganjati – ne kot navadne sovrazhnike, pach pa kot morilce in uporne razbojnike.

Chl.38

Kralji, aristokrati, vseh vrst tirani so suzhnji, ki so se uprli edinemu vladarju na zemlji — chloveshkemu rodu — in edinemu zakonodajalcu vesolja — naravi.

 

*  Deklaracija pravic chloveka in drzhavljana (1789) /po Maximilienu Robespierru/, zbornik Utopichni socialisti, Cankarjeva zalozhba, Ljubljana, 1979.