Revija SRP 37/38

Ciril Gale

S SATIRO SKOZI SOCIALIZEM IN SHE NAPREJ
(Milan Maver - karikaturist, satirichni pisatelj, avtor stripov, smucharski strokovnjak)

 

Prvi december leta 1989 je pomemben datum za slovensko karikaturo. Tega dne je namrech 33-letni Franco Juri prevzel shtafeto karikature na prvi strani Dela od 61-letnega Milana Mavra. Istega dne je Delo na drugi strani objavilo chlanchich z avtokarikaturama obeh in z dvodelnim naslovom: Milan Maver se poslavlja… Franco Juri se predstavlja. Pod Mavrovo risbo je bilo napisano:

- S 1. decembrom se poslavlja od bralcev Dela Milan Maver, nash karikaturist s 40-letnim stazhem, znan tudi kot Jaka Sulc ali gospod Jakobson pa pisec “pisem mojemu delegatu” in she prej “mojemu poslancu”. Zlasti v zadnjem poldrugem letu dni si je s svojimi karikaturami na 1. strani Dela – to so bili v bistvu risani komentarji na aktualne dogodke – pridobil sloves tako v Sloveniji kot tudi shirshe v Jugoslaviji. Zdaj odhaja v zasluzhen pokoj in njegove poslovilne besede so, da “verjame v neunichljivost neumnosti, nesposobnosti, povprechnishtva in balkanske norosti”.

Milan Maver se je rodil v Ljubljani 15. aprila 1928. Kot shtudent arhitekture je honorarno risal za Ljudsko pravico (prvo karikaturo je objavil zhe konec 40-ih let), potem pa je bil novinar-karikaturist pri Pavlihi (1951) in Delavski enotnosti (od 1963) ter od 1967 do upokojitve komentator (najvech z notranjepolitichnimi satirichnimi humoreskami) in karikaturist pri Delu. V sobotni prilogi Dela je objavil naslednje serije satirichnih in reportazhnih podlistkov: Pisma mojemu poslancu, Za 50 centov Amerike, Pisma mojemu delegatu, Gospod Jakobson. Karikature je zbral v knjigah: Humoristova petletka (1964), Samoupravljanje (1967), 2 x 21(1968). V knjizhni obliki je izdal tudi satirichno karikaturistichni strip z vsebinsko zakljuchenimi pasicami Jaka Sulc (1965; v knjigi leto ni nav.), ki je izhajal v Ljubljanskem dnevniku 1959-1968. V knjizhnih izdajah so izshli she stripi v t.im. obliki slikanice (besedilo pod slikami), pri katerih je bil Maver le ilustrator v realistichnem stilu: Jure (1954), Chinch na sledi (1955), Viharna pomlad (1956); kot avtorja prvih dveh sta navedena Brodar in Jezernik (Brodar: Ludvik Burger), v tretji je pisec besedila Rado Kragelj (tj. Milosh Mikeln). Kot smucharski strokovnjak je Maver napisal tudi vech knjig o smuchanju, med 1969-1976 je v ZDA vodil profesionalno smucharsko sholo. Leta 1997 je svoje satirichne zapise in karikature (te segajo od 1965 do 1992) zbral v knjigi Bog zhivi vse barabe.

Maver je eden od pomembnih karikaturistov starejshe generacije, ki so glavnino svojega opusa ustvarili v obdobju socializma (poleg njega she Rogelj, Amalietti, Kos, Toboljevich, Urshich, Habich itd.). Vsak od njih je izoblikoval svoj prepoznaven avtorski stil in tako so postali kar nekakshna znamenja chasa. Za Mavra je znachilna risba s skopimi tankimi linijami, brez senchenj, z vtisom hitre, veshche izvedene skice. Njegove karikature kakor sploh karikature tistega chasa imajo najvechkrat posebej natisnjene podnapise, medtem ko danes karikaturisti spremne besede obichajno navajajo v stripskih oblachkih (tako je od zachetka nastopil tudi Juri). Karikaturisti soc. obdobja so tudi zelo redko narisali kakshno konkretno politichno osebnost, tako tudi pri Mavru v glavnem nastopajo anonimni, tipizirani birokrati z narokavniki, medtem ko se je Juri takoj uspeshno lotil resnichnih oseb in podobno drugi karikaturisti devetdesetih. Zhe v chasu socializma so Mavru nekateri ochitali, da v njegovih karikaturah ni konkretnih ljudi. Odgovarjal je, da se mu ne zdi pomembno, ali je na karikaturi konkretna oseba ali ne, kajti karikatura, satira je resda boj, vendar ne boj z dolochenim sekretarjem, ampak s stalishchi; sekretarji, politiki in drugi vplivnezhi se menjavajo, stalishcha pa ostajajo; pomembno je predvsem spopadati se z vsem, kar je v druzhbenem sistemu bolnega, popachenega, zlaganega in licemernega, zlasti pa z neumnostjo, ki se bohoti na vse strani; chemu napadati enega samega politika, che je sploshno znano, da socialistichni samoupravni sistem pozna tudi mozhe v sivem, ki stoje za raznimi odlochitvami. Ostrina satire je po Mavrovem mnenju stvar satirikove taktike: “General, ki ne zasede vsega ozemlja, ki bi ga lahko zasedel, je slab general, general, ki v bitki izgubi glavo, ker je hotel biti prevech korajzhen, pa je neumen general. Tako je tudi s karikaturistom. Dober politichni karikaturist se giblje v mejah, ki jih druzhba she prenese, vendar pa se neprestano pomikash naprej.” – Ochitno je Maver kot spreten smuchar znal uspeshno krmariti svoje satirichno pero skozi socialistichno “demokracijo”, trikrat je celo dobil najvishje priznanje za novinarsko delo – Tomshichevo nagrado (1957, 1964, 1969). Njegova najbolj znana stvaritev je lik Jake Sulca in strip s tem junakom she danes velja za najboljshi slovenski satirichni strip, vsaj v chasu socializma. Sulc je chudashki tip, z velikim nosom in enim samim lasom na glavi, zdi se nekoliko omejen, zato lahko blekne marsikaj, ne da bi mu kdo zameril, je kolerichen in povsod zabada nos, dobi po njem, a se ga nich ne prime in ga nich ne izuchi. Potem ko je Maver nehal risati ta strip, je Sulca uporabljal samo she kot maskoto ob naslovu svoje serije satirichnih tekstov Pisma mojemu delegatu.

Gledano z danashnjega vidika, so seveda “socialistichne” karikature in satire, tudi Mavrove, videti precej zbledele in stereotipne, toda to je v bistvu obichajna usoda satire, vezane na svoj chas. Kljub vsemu pa tudi na tem podrochju zmeraj nekaj obdrzhi svojo vrednost in vchasih celo aktualnost, kajti zgoraj zhe omenjene Mavrove besede o neunichljivi neumnosti so bile pravzaprav preroshke.