Revija SRP 37/38

Andrej Lutman

 

LUSHCHENJE

 

Zagledana je bila naravnost predse, v mejo med plochnikom in daljavo. Dajala je vtis, da se ji pravzaprav ne mudi, da le iz navade tako hitro stopa – tista lepota histerichark. Sloka postava in njen videz sta delovala kot prikazen. Prikazni pach nimajo sence v smislu teme, ki je usluzhna telesu. Peketanje pet in rahla zasoplost sta shli mimo, ko sem jo srechal. Nisem je ogovoril, se ji nasmehnil – no, ja, tega she prav posebej ne: prevech ceneno se mi je zdelo. Morda bi kurca ven stegnil, sem pomislil. Pach, drugich, saj sem jo nameraval zalezovati.

Prikazala se je bila kot prva, katere mimohod je sovpadal z dolochenim dogodkom – sochasnost in taka jajca. Sedeli smo v bifeju s stekleno steno, ki je mejila na ulico. Pa je bridko nam vprashanje na mizo bilo: na kaj se osrediniti? Kaj ali koga, katero zalezovati? In je prishtorkljala mimo s prijateljico in sodelavko. Kako prozaichno. Ta slepa sla po proletarkah, ta vonj prezrachevalnih naprav.

Ko sem bil izrekel vprashanje, da katero da je za zalezovat, pa je vrgla par ochi vame – v mimohodu na oni strani stekla in dima in ritmov bifeja. Dan je postajal svetlejshi, popoldan je kazal na zrelo dopoldne, je bil vecher in mlada noch, ko se odlochash, kaj in s chim bosh. In si izginila za vogal stavbe. In v trenutku me je spreletelo: kako te najti?! Pozabljal sem, da sedim za mizo v bifeju, da je bil she zgodnji popoldan, da pa bo bil kaj kmalu nastopil vecher in z njim je bil ves pomen tega bifeja, ki je imel najudobnejshe stole v mestu, kjer so ti bile pripravljene strechi she pozno v noch, kamor si bil prihajal tudi proti jutru, v katerem lahko pochenjash vsakovrstne stvari in raznorazna pochetja. Vse se je izvedelo in vse se je pozabilo, kajti bilo je mnogo vsega: vseh podatkov, novic, shal, opisov, pretiravanj in lazhi – da, vsi pogoji so bili izpolnjeni, da se lahko porodi legenda vsaj krajevnega znachaja.

Tako sem she isti vecher razpredel vse mrezhe med shankom in mizami ter zvedavo povprasheval naokoli, da bi kaj izvrtal o njej. Poskushal sem jo opisat, iz tiste hiteche sohe iztisniti, da je rjavolaska, sloka, daljshega nosu, a ne nosata, da je na svojih prvih izletih od doma, da je nezaupljiva in sramezhljiva. Morda obchutljiva na obeshenjashki humor v dobrem smislu, pa kar zhe to pomeni. Kaj torej sploh povedo ti podatki – pa so sploh pravi? Je lepa? Je lepotica? Ne, ni lepotica; moshki se niso she ozirali za njo. Se je bolj ona po nas. Vame? Kot machka, ki pride k tistemu, ki jo hrani. Ni pa imela vdanosti psic, ki polizhejo vsako rano.

Dejavnost, ki si jo privoshchish v mestu, je obiskovanje knjizhnice, kjer lahko srechash ljudi vseh vrst. Tako se mi je seveda pripetilo, da sem jo tam srechal, ko je imela polno narochje knjig, prav kot polena nalozhene, in se je pochasi in she z razmislekom, da ni kake pozabila, blizhala pultu s knjizhnicharko, ki ima prisrchno razvado, da preudarno in pridno oblikuje shtevilke, ki jih prepishe iz knjig. Vrsta pa je postajala daljsha. Lahko sem se te dodobra ogledal. Ja, ravno toliko, da she nisi nosata. Mi je pa zhe vzshla podoba, da imash vedno pri roki – ali celo v rokavu – kak robchek, v katerega si ob trenutkih posebne naslade ali nahodnega smrklja zavijala nos in pihala. Uf, pach tega ne prenasham, sem si vztrajno ponavljal in zakljuchil, da ima lep nos. Bi ga kar takoj poljubil, ali pa zunaj na soncu, saj so nosovi vedno vsaj malce mastni, pa se pojavi tisti odblesk, ki kar zmede. Sploh namaziljena zhenska kozha. Morda pa ima tudi kakshen mozolj, ki si ga s kremico prikriva, sem razmishljal, ko smo se priblizhevali pultu.

Kako bi jo prvich nasadil? Vsekakor she dodobra oblecheno, mislim pa, da iz ozadja. Da bi imel lep razgled na njen nos – od zadaj in s strani obenem; skoraj tako kot ti.

Kaj le bere? me je zanimalo in sem se poskushal prebiti bolj proti njej, a ni shlo. Starki pred mano in med nama sta se bili zagovorili in razgovorili za prav prisluhniti. Vsi v vrsti smo ju poslushali. V takshna in podobna pobozhna stanja padajo le she okoreli pijanci, ko v vlazhnih jutrih tolchejo s prvimi tekochinicami po svojih zdelanih grlih, da chez dan ne hropejo vech toliko, ko pripovedujejo svoje prigode, pa vech povedo z molki med besedami in z ritmi, ki jih s pozhirki povzrochijo. Smo se pridruzhili njunima pogovoroma s pochasnimi premiki nog in besed.

Si zhe oddala kartonchek? She krashenje shtevilk, pa bosh shla, ja, pa kaj naj? Pa sem te kar zijal, da se te chimbolj zapomnim, da te obudim skozi podobo, kadarkoli bom hotel. Prstan ima na levici, na sredincu, s chrnim kamnom. Ne nosi uhanov. Z bokoma se dobro giblje, z mnogo vetra med stegnoma.

Potem si odshla ven. Nisi me opazila ali pach, ko si z odvrnitvijo glave dala od sebe dolocheno znamenje morda – gib kot namig. Ali pa si samo jaz vse to tako razlagam, kar je pa tudi povsem zadosti.

Nedolgo za tem sem jo srechal ponochi, pozno zvecher, ko se je vrachala vsa zamishljena, togotna in odsotna – vsaj tako mi je bila delovala njena podoba. Ko je zavila po ulici, se je prav blizu zaslishal pasji lajezh; hodila mu je nasproti, ko je izginila iz snopa luchi spod kandelabra v temo. Kot bi bila vdana nechemu, sem bil takrat pomislil in upochasnil korachenje proti sredishchu mesta. Ne poznam je she po imenu, me je preshinilo. Brezimenka. Koliko obrazov ima in koliko imen, koliko obratov, sem duhovichil, ko sem s prichakovanjem prezhivel ostanek nochi v budnosti, da naslednji dan chimdlje spim, saj hodish naokrog le popoldan ali zvecher. Vsaj meni te je uspevalo le takrat videvat. Nato je nastopilo obdobje strogega nadzorovanja dogodkov. Kar vseh, ne le zvez s tabo.

Odslej in poslej te enachim, a angeli priklica delujejo, odmevajo, klichejo enachaj.

Kako naj vse sklepe glede tebe prepletem in spojim v eno samo nakano, v eno zhivljenje v sebi – v sobi ob tebi –, v stik s tabo? sem se sprasheval, ko nisem zaspal in sem chul v noch, v hrup mimo okna vozechih vozil, v prasketanje ognja v loncheni pechi, v trke nochnih udov. Kako naj si spravim s poti vse, kar me moti na tej poti? sem se izprasheval do jutra, ko me je od vsega she najbolj imelo, da bi si nekaj – karkoli – zbasal v usta; si vase zabasal vse moteche, da bi me pregrelo in si ne bi vech imel kaj za poochitat. Pach pogin.

V jutro so me pospremili hrumi in poki tako glasno ter preprichljivo, da nisem polezhavajoch odlashal ob potuhtavanju o vsem in tudi o marsichem, ob naslajanju nad trenutnim polozhajem... nisem odlashal in sem prec vstal pokonci s tistim gibom, ki ne dopusti odlashanja in ne trpi odstopanja od namere. V zatlachenem in soparnem mlajskem dopoldnevu sem odhitel v knjizhnico, saj sem te prichakoval. S svojim prichakovanjem sem ti nastavil vabo: kaj le privabim? Bolj tolazhil sem se s takim stavkom in si preganjal dolgchas na vsakodnevno isti poti. In: v gruchi na stopnishchu si izstopala. Spet sem vohljal in povprasheval. Pojesh s kitaro. Hmmmm, kaj naj si le mislim ob tem. Naj na tvojo lepoto brni kakshno drugo glasbilo! in vabilo je bilo neizbezhno in shla sva v prostore zelo blizu in si mi zapela struno prek glasilk do zariple krvi. V trudu in studu, v obleganju zidov, v utripanju src sosedstva. Sosledje ritmov, zhaganje kitar v zvochnikih, chishchenje usnja, britje, zlaganje pogleda, priprava na vznik novega namena.

Enachaj, daj lepe predstave rojem naletov angelov apna.

Kot preliv me je sledilo obchutenje shibkosti, zhalosti, kot bi vse prejshnjih dni prishlo zdaj nadme in se ne neha, ne pojenja zaganjanje za dogodki, ki bi mi te prinesli. Postajam pizda, breg, sotochje, obala, ki chaka, da se vgnezdi vanjo senca samice. Takshna obchutja so mi predstavljala vsesploshno bremje ter ovirje. Naj zhensko povabim s svojo zhenskostjo? so mi bile misli tistih chasov. Misli kot preliv dolgochasenja. Naj se ti prepustim zanetiti me! Da vzniknem vate!

Na vechernem fuk obhodu sem ti pomahal, ko si se s prijateljico, ki mi zhal ni vshech, naslanjala na shank, puhala dim od sebe, srkala iz shalchke, brzhchas chebljala, se prepushchala ogledovanju in speljevanju. Zgoreval sem v sebi, prepushchal zhelje pozabi, si razpushchal jok v susho.

Angeli nocoj opravljajo dejanja odprtja in nakan.

Lovljenje na poglede, ko se zmuznesh mimo she hitreje kot zdaj, ko te dohajam, ko te sanjam. Takrat sem jo spustil, Brezimenko, sem si pustil, da si zdrsela ven v vecher in noch. Sem hodil za njo, za sledovi tvojega vonja, za stopicanji tvojih molkov in bledih smehcev. Ah, saj prisedem le, ko si vesela, razigrana, ko si spet primerno zdolgochasena in ko me ne chakash. Tedaj te premestim v kavarno, vchasih she prej popeljem na sprehodek skozi blizhnji park na glavno mestno ulico, pa she v park nad njo, kjer postojiva, se ne objemava, se ne poljubljava. Dihava si v ochi.

Za mizo s kar se da udobnimi stoli nato pochivava, se zvito drug drugi nasmihava, druga drugemu znova prava zabava. Krotovichiva vrshichke misli v lug prostornega dima. Pobrala si mi kri v rdech vzhigalnik, povabila si me bila vase, ko si si jela jemati enote razdalje proti izhodu. Iskal sem napake v svojem sistemu zvez in navezav nate, she na tiste v otroshtvu, bolj poznem, ko sem si ga zhe vneto gonil, pa sem te lahko drugache opazoval pri obeshanju perila. Tako blizu sva si bila zhe takrat – nisva se bila opazila, na zunaj sva bila bezhna znanec in znanka, pri igrah nisva sodelovala, svoje boje sva zase bila. Le drkal sem nate vztrajno.

No, napaka: morda na vse razdalje, ki jih zmoreta telesi, ki jih zmore najina sla..., naj sva brez razdalje! Naj se upodobiva na vseh spletih najinih nihanj!

In je napaka, ki je tista prava prva snov za vzhig svetlobe, ki te res pokliche chimblizhe, ki te ne zaslepi s svojim blishchem: je pach mrena, ki izzhge, saj ne sodi zraven teme. Uk ni nápak; so chrke in so glasovi, so zharki in so sumi. V kaj se odpiram, ko se zaprem?

Apno dviga ob edinosti odmeva enovitost tarche.

Kot blesk megle se odpre pred mano vzbrst dojemanja, ki mu vechkrat she nisem kos. Po kosih se utira vame zev za mozhnost tudi takih posegov, ki jim she ne vem imena, ki jim she ne vem besed, ki jim she ne vem misli ali slik. Niti likov nimam. So le sledi nechesa, kar mi te odmakne, kar mi te oddalji, saj mi vzbrsti drug namen – drugachna nakana se me lasti. So izpuhi, ki mi gredo grdo do zhivega, ki me tudi hochejo zhivega, da zhivim zanje. Kje si sedaj? Kjer si, se daj!

Na poti v mesto sem izgubil nadzor nad sistemom, ki sem ga bil vnesel v svoje dojemanje zhivljenja. In takoj udarec po zavesti, da me je zaneslo od namere po tej poti hoditi frc! stran, v blodnje po izsusheni pokrajini, v tisto: hoditi, pa oblezhati kar kjerkoli z izsushenimi usti..., v sprenevedanje ob smelem soochanju s sledovi nechesa, kar se kasneje izkazhe kot popolnoma odvechna snov, kot polnilo za dolgchas, kot seme dvoma. Izpad sistema pach povzrochi sistem sam, a kaj lahko pochnem s takshno ugotovitvijo. Ni in ni te. Lahko le poslusham zgodbe o njenih pripetljajih na delu, lahko jo srecham vsakich, ko se mi le zljubi prikljuchit se na njen ritem ritnih pohodov naokoli. Pridesh..., ko vem, da prihajash..., se mi blizhash..., ko te skoznjo sprejmem.

A angeli pogosto doprinashajo ogromno kolichino enega.

V chasu posedanj in sprehajanj od bifeja do gostilne in kavarne sem ji v trenutku zmedenosti – kako pravshnji trenutek je to – pridrzhal vrata; ha: si me pravzaprav najprej ogovorila, pa ogovorek ni bil chisto meni namenjen, pa sem, zmeden, v nekem trenutku lezhernega posedanja v kavarni, prav v kotu, moral hipoma skochiti pokonc in she v vis: shla je proti vratom, she z eno prijateljico, zanikrno..., sem skochil do vrat in ti jih (in tudi jima) pridrzhal – kot da grem ven naj bi zgledalo; in mi je zgledalo, da vas je she vech... Glede zmedenosti pa tako: vso sprejemljivost, ki sem jo zmozhen, vchasih she podkrepim, pa mi potem spolze iz zbranosti vse te navezave in njih niti. Ja, vchasih pretiravam s podkrepitvami, pa se dajam z ugodjem, ko naklepam uzhitke. Tako ostajam brez nekaterih niti, pa lovim nove.

Jam, jam, kaj je le to jamranje potrebno. Mi pach ni uspelo, da te zakljukam. Sprasheval sem se o njenem namenu: ga sploh imash, je kaj primerljiv z mojim, je to sploh pomembno, kaj se pa grem, kaj pa nameravam?

Ampak ris in nalet nachina angele prinese.

In ko sem se zijal v prashno ogledalo, nisem videl ne tebe ne sebe ne delchka, kar-bi-lahko-kakorkoli-poimenoval. Prevetril sem se v sanjah in sanjal sem se na vrhu planine: vse je druzhil veter, ki se je gostil z mrakom in plameni ognja pri ustvarjanju prvih senc. Z daljshanjem dne je postajal mrak popadljivejshi – bolj se je zalegal, kjer in kamor se je le mogel: sejanje sanjskih saj.

Ko vse mine v spominu, tistega dne obstaja svetal oder sveta, ko si mi skozinskoz v mislih, srcu, jajcih in naporu, da te konchno izsledim, zalovim in naskochim: hotna kobila v nozhni sapi, sloka srna v vrisku prska in nasajevalnica si! Za zmeraj zaznamovana in zaprisezhena hotnica in svechenica. Daj, da ti spletem svetlobo s po hrbtenici hitechimi mravljami!

Angel lovi nove dogodke obetavnih otroshkih dogodivshchin.

Stal sem na mostu, kot bi nekaj tuhtal, ko je shla mimo, pa sem tuhtal le she o tem, che si me bila opazila, ko si izvedla ocharljiv obrazen izraz – nekaj med nasmeshkom in zadrzhanostjo. Pa sem zastal v vsakdanji hoji mimo trgovine, ko je prishla iz nje, me bezhno oshinila kot she marsikaj, postala, ogledovala izlozhbe skupaj z eno vedno isto chudno prijateljico, zamishljeno, s skoraj nich opazkami glede nudechega se razstavljenega blaga. Pravzaprav si lepotica. Dvakrat sva se in sva si pogledala v ochesi. Pa sem prav shtel?

Ko si me sredi popoldneva obiskala, sem bil kar malce presramezhljiv, saj sem ti ustregel zgolj z nekaj stavki, malo daljshimi besedami, ki sem jih she zategnil, da so she dolgo izzvenevlale, tudi potem, ko si zhe bila odshla, pa sem te she vedno chakal. Z mrakom sem se bolj potuhnil. (V sebi ti moram vzgojiti parcelco!)

Ko kraljestvo izrazha zgolj trpnost, je bila druzhna ugotovitev za mizo bifeja, kjer sem na ves glas prechesaval stvari okrog tebe. O tebi bolj malo. Vse mozhne navezave: kako te le she slediti, kako dopustiti tvoji godnosti, da steche vame. Vse predstave o tebi mi tako malo povedo. Kot bi jo gledal, kako izginja v jutranjih meglicah, v spodnjicah, spushchenih do nog spodaj... objemaje nebo, ki ga s svojim telesom slochi.

Ko je zvecher konchala drugo izmeno, sem natanchno ob uri korachil po glavni ulici, te srechal pred izlozhbo revij in chasopisov, kako si se hihitala s sodelavko, ki je bila tudi tista prijateljica, s katero sem te pogostokrat videval, pa nisem vedel, a je ena – ona – sama, sta v paru, vas je vech. Imash svoj krog, ki ga vrtish in z njim meshash shtrene?

Angelska ajda edini tvorbe prostrane igre odondod.

Srechala sva se sredi dopoldneva pred slashchicharno. Vse je zhe kazalo, da te povabim notri na kako sladkarijo, pa sem kar mimo zavil, se zvil po stranski ulici, oh, tako me je utrudila zhe mozhnost srechanja s tabo. Vchasih, res bolj poredko, pomislim, da sem se slabo namenil, da merim zaman. Ko je veselje le premor med razocharanji.

Pa tiste sluzave minute srchnih utripov do brizganja v rjuhe, do brezhibnih gibov kozhe naravnane slichice in predstave o vseh njenih rajcih in silnih predelih sline, tika in toka beline – oo, zenica kozhnih gub! Me gleda, ko se srechujeva?

Postala si podoba davno drage mi osebe, s katero sva imela mnogo skupnih zaplodov dogodkov in mnoge spremembe lastne namembnosti in cilja. Z grivjo luchjo obdana, je jezdila skozi mesto, od mize do mize, od prireditve na prireditev. Imela je telo, ki ga ne zamenjash. Je samodejen organ za gon. Z ljubeznivostjo sva si gladila dlake.

Znova je bil vecher moje fuk lovishche: z nameravanjem sem te srechal, ko si se vrachala proti domu. Nastopila si dokaj samoumevno. Si se sprehodila do mene in se v nudenje dala. Za nasajat!

Rushenje zbranosti in odpovedi naredi red.

Razpushchena si si utrla pot. S svojo lepoto je tvoja senca raznosila naokrog mnogo chudes, ki sem jih vztrajno razbiral, in bil na nek nachin zhalosten, na nek nachin predan slutnji, da gresh res le zgolj mimo. Da pridesh in ostanesh obiskovalka.

Namen raste zastran fuka mnogih.

Vse ritme, ki sem jih bil vpeljal v svoje zhivljenje zaradi lova na podobe tvoje blizhine, sem moral she pomnozhiti z novimi iznajdbami glede povzrochanja svezhih sledi odmikov od tebe. Kako pa naj vem, da si res godna za tisti nalet naprezanj in vaj, ki sprozhijo dogajanje, ki ga ne pripishesh ne telesu ne sanjam ne svetu? Ki je odondod in vedno v tebi. Ki je rajanje v ritmu glasbil, v korih rok in senc in kapljic kozhe in ust. Ki hodi z migi in zibi, ki jo nanosi, svezho misel namiga, svezho sapo iz ust, toploto zagretega storzha: tako v razvrat. (Nisem te pogreshal.)

Ves angelov dar ali lastno imenovanje.

Zarezal sem si svoj prav v besede, ti jih izrekel, pa nisi shla nadnje – si jih sploh slishala, doumela? Da-kdaj-da-se-je-vendar-zachelo in vsi opravki glede sestavin tvojega okolja na soparjenu. Pa chakanje in kanjenje nadte; nad njo pa spet spev tishine in mrakobnosti. Morda res le v chista razbohotenja poltenih skomin in vriskov stiskanja sline in vseh sokov. Glede na vse sem sklepal, da si z vsakim semenom, ki ga vase namenim, popolnejsha.

Obstaja buljenje: angel v angelu.

Razhudnishtvo tvojih stopinj in premikov, ko te res zhe prav ves blesav prichakujem. Ja, stozhi se mi po njej, po vsakem liku, ki mi te preoblikuje v nasladno sopotnico, v slachenje in vzhig lupine, da sem v plesu – sam kot vedno – poskushal izvabiti nasmehe teh ochi, ki zijajo vsak vecher v ogledala krog in krog plesishcha. Sem ti z zdrobljenim kozarcem dopovedoval, da si vedno dobrodoshla..., da shepechem svojim igracham, medtem ko te chakam..., ko te zmotim, da ne gresh domov, in chakash, da si izmislim she kak trik in te zamotim.

V ples sem vlil vse tvoje like in splete nochnih premikov kozhe in senc in hrupov, ki sva jih stavbi povzrochala. S tvojimi slikami in z nago gladino oblin.

Na obronkih apnenca lezhi mrk rasti.

Sem te s sunkom dohitel, te skoraj podrl na plochnik – o, saj sem skoraj hotel to, sva si mislila. Hm, ne vem, che spomin zachne svoj charni ples, che les zasveti s sijem, ne vem, a srechal sem bil mnogo zhensk v tistem dopoldnevu, da sem si tako dal dushka, da se nisem vech oziral na vse, kar me je sicer motilo. In v knjizhnici spet zelo dober ulov. Ha, sem moral knjizhnicharko pravzaprav zaslishevati, da mi je dala podatke o zelo lepi in mili osebi, ki me je presenetila z drznim odhodom ven – mimo mene, ki nisem obstajal. Mrk zgledam, sem pomodroval. No, oborozhen sem z naslovom in mi nisi vech mogla uiti kam dalje, sem ugotavljal. So se pa zachenjali zahtevnejshi postopki.

Obrat lege obhoda angelskega gibala.

Vse in ves v pripravi, da se povzpnem do vznozhja jame, ki nudi razgled na vzhodno hribovje. K obetom za jasen vecher bi prishel prav tudi kak drug priboljshek, pa nich na to ni za ziniti, saj ne zalezhe, le spomin dojema svoje in vznikne na plano zavesti davna in she dejavna slika tiste, ki me je z dojkama do brezumja chutov razvedrila. Podila sva se po blizhnjih grapah in nad previsi, se na gozdnih poteh izzivalno pofukavala, brez zadrege glede udobja in brez kakih posebnih zadrzhkov nasproti mravljam, zhuzhkom, metuljem, vevericam...

V praproti petje zadrg. Nebesna palachinka je zamesila pogled nase: shprici zhelja o vseh skominah in pretechih uzhitkih, da se obilje kar razcveta in: naj se ne neha!

Ud oznachi lego ksebne dolochbe obilja.

Ko te je najvech, izginesh, si najdlje, te ni..., si sploh kdaj bila, bosh, bodesh? V soparen niz dogodkov sem se prebijal z mislijo na popoldanski izlet na juzhna hribovja in morda chez. Srecheval sem te na vsakem vogalu svojega pogleda, nosech v zhepu tvoj naslov..., vse, kar potrebujem, da te lahko obishchem, pozvonim in she potrkam: ko se mi razpirash, nimash podobe – si svoj sij.

Si izobilje odprtih daljav angelom.

S prijateljico sem odpotoval v blizhnje mesto in v knjigarni zagledal eno res dobro mrho, ki me je kar vabila blizhe s svojo pojavo, pa sem dozhivel hladen pristop zelo dobrega znanca in razblinjanje misli na karkoli v zvezi z njo v vsaj delno dogledni najblizhji prihodnosti (kar nekaj trenutkov je trajalo, da sem ujel njuno jedrce spora). Mrhovinarsko dobro sem izkoristil svoj polozhaj nepristranskega opazovalca, hkrati pa sem hlepel po chisti prihodnosti kaj kmalu. Pogostitev in praznovanje, ki sledi, ne odtehta tega, da zdaj in pa kdaj pa kdaj hodish krog mene, kot da me ni v tvoji blizhini..., da sem blizhe sebi, se ti zgolj zdi.

S prechesavanjem tvojih sledi in dogodkov se mi dogaja, da ti le she sledim, da si nisva vshtric, da kdaj pa kdaj ne vodim. Slednik svojemu gonu. Kaj pa je tisto tako slabotno nameravanje z zanemarljivim delezhem tvarine uspeha? Tole moje cedenje – kljub vrhovnemu namenu – je napol razgibana os: v vse smeri naravnana srbechica zaganjanja.

Popravljanje zadrege in zadrzhanosti angelov.

V obupu gona po tebi sem ves blesav vrgel kovance po mizi – vrstile so se zelo lepe prerokbe: iz nedolzhnosti v prijateljstvo, pa pot do tega bo shla skozi propad dolochenih stvari, ki so s tem povezane. Hm, pravzaprav nich novega, pa vendar sem potem she dolgo tuhtal glede tega nujnega razpada: kaj pa pochnem? prav za prav? ko se gonim za tabo kot pes po stari sledi. Ob srechanju je odgovarjala s skomigi ramen, namigovanji, da ne ve she popolnoma, saj bo. Obupan sem dolzhil za nastalo lastne stanje vse drugo in druge: bedno usodo sem imel za izgovor, da sem se lahko sam sebi smilil, vse znanke in znance sem krivil za brezbrizhnost do mene, prijatelje in par prijateljic sem ohranil za najtezhje. Pa pride najtezhje? She slabshe ti zna biti, se mi je glasil odgovor nekje desno zgoraj znotraj mene.

Sem s chustvi skoparil? Ko sem jo ugledal (ko si govorila z mano), sem bil odsoten od in do nje. Tebi sem se posvechal, ki si varovala svoj vonj zame, svoje belo ochesno meso. Na ta rachun sem znova lovil shestdesetinke shtiriindvajsetine dne, da sem se ob tochnem trenutku sprehodil vzdolzh glavne ulice, in sva se srechala, se pogledala, si skoraj izmenjala nasmeha: le lep pogled v pogled. Vse sem vas videl, vse, ki ste mi izgovor, da tako sam sebi kroge zaokrozham in se sebi v rit zaman rezhim: krog zhepa v rit! Vse podobe vecherov in nochi v blodnjah, ki sem jih zmetal pred dremavi zenici, so se zarinjale vame, ko sva shla drug mimo druge v noch in svetlobe svetilk ob cesti.

A angeli nanashajo apneno ajdo.

Kljub odhodu, premiku v drug kraj, v vechje mesto, sem bil nemudoma soochen z mnogimi njenimi potezami: igranje na kitaro in prepevanje zraven – no, ni me ganilo; polglasno govorjenje in shepetanje, ko mi ni bilo jasno, kaj pravzaprav govori, in vchasih niti to ne, komu; predano zaziranje zenic vame; odlochnost, ki me zmede. Kot bi me vedno nekje chakala.

Abranki dogodkov obrode poljube angela.

Sesedanje v kavarnishkem prepotevanju, zaziranje v dezhne kaplje, v barve dezhnikov, ki so shpikale skozi sivine ochi, skozi nebesni strop. Zhe sem mislil, da je vse zaman, da sem zamudil nocojshnjo prilozhnost, pa si v chasu tega razmishljanja in predajanja razmishljanju o tem prishla mimo okna in se obrnila: trikrat sva se obrnila druga v drugega. V dezhevni temi in vecheru in medli svetlobi sem videl konichke tvojih zob. Vznesenost ob nedvomnem in nedvoumnem znaku me je vodila v she brezmejnejshe predajajne razvratu v vlagi, mokroti, fajhtu in zadihanosti, sapi, v slani kozhnati rosi. Pripeljal sem se s tujko, ki me je pobrala, ko sem kolovratil po cesti s plesishcha proti domu. Brez besed sem se prepustil vozhnji in mislim, ki pa so zamirale. Pojedina nicha. Vznesenost, ki me nosi v razvrat, se kaj kmalu izkazhe kot nenadomestljivo sito mojemu okusu, zheljam in hotnjam.

Prepletanje pasti, smeri angelskih kazanj.

Vse izdrkavanje postane zaman. Vsa predstavljanja in vsa tista predpostavljanja o mochi slik in o lastni mochi postanejo navlaka, ki mi te oddaljuje, ki mi te spravlja v vechje in she oddaljenejshe razdalje in daljave. Spanje, dremanje in utripanje s semeni in slikami. Scuzanost postaja zanesljiva razvada.

Zamenjava in zagon angelov.

Moral sem vsaj delno presekat vse ritme, ki sem jim bil sluzhil, nakani se predajavshi, da konchno zhe najdem zhensko, ki me zakolichi do te mere, da se skupaj usmeriva..., pa sem se v tem pochutju napotil na vrh hriba. Po deblih sem iskal pizdice iz lubja, izrasline na drvesni skorji, pribezhalishcha volhkih misli. V daljavi je gorelo in se dimilo mlado drevje, iglavci. Nenehno sem se pogovarjal, pozneje, pod vecher, ko sem se ravnodushen in malce bolj celovit zasedel v kavarni, pa smo govorili o poginu rib, o reki, ki se sushi, pa o sushi mojih zhelja sem se sprasheval, a bolj malo razgovoril. Kronal sem z obiskom plesishcha, tam rogovilil, jo iskal, podobo zadetka, pa nak, nisem je ugledal. Par besed in vodeni pogledi. V zhivchnosti sem se znesel nad dezhnikom, da mi je v roki ostala palica.

Ajda nakazhe apno angela.

Bolj kot sem silil nad tabo, bolj sem bil osamljen in obtezhen, kar obtezhen s tabo. Bolj s svojim namenom po tebi, po njej in vseh. Toliko mozhnosti, pa tako malo prilozhnosti.

Dosezhek obeta pregled angela.

Razdrazhen in siten in nepoteshen sem razsajal naokrog, si sejal sprehode, ko te morda srecham kje v divjini, na samem, da ne bosh vech zakrita s prijateljico, da ne bo vech mrak, ko se ti mudi domov, da ne bo vech chasa ne prevech in ne premalo – ves chas.

Pride sam angelski korak.

V svoji zhalosti sem se tolazhil z jezo in se igral s trenutki, saj sem natanchno vedel za tvoje poti in chase, ki te vodijo, kraje, ki te vlechejo, hotenja, ki te dolochajo – tudi v trgovini z oblachili sem te srecheval, pa poznam tvoje barve in perilo, she preden se kitish. Pa me ne gane. Prah postopa po podobah. Lahko te izberem kadarkoli.

Sedela je v kotu gostilne, pila po slamici, mi pokimala brez premika ustnic. Morda bi ji bil moral posoditi dezhnik, kar tako, na sonchen dan, da se zvrti dezhniku in ne njej.

Prepotil sem se v podenju za svojimi sohami drkov. Vsakokratno cincanje med eno in drugo njeno podobo, sprashevanje o chistosti svojega nameravanja skozi sledenje in nadomeshchanje osamljenosti z bojem za fuk so bila podrochja, na katerih sem bil pustil vso svojo zalogo mochi. Ostajal mi je chas.

Radost angeli dele redno – enkrat.

Mislil, da bil v knjizhnici in videl zhensko, ki mi je zelo vshech, tako, da ni vredno, da se sploh z njo ukvarjam... zdaj pa, ko samevam, ko cincam glede nachina nadzora nad dogodki (glede strogosti in enakovrednosti in enakomernosti pokazateljev in pokazateljic)... zdaj pa: vse to ni zgolj obchutek, da zaudarjash po tushiranju, ampak bolj samoprislila glede vezave na dolochen tek stvari oziroma tistega, kar imash za nit, za vezavo spominov, opominov, za svojo zgodovino. Tako sem bil sam s sabo odmaknjen sebi. Vchasih sem she poprijel po njeni podobi, zgolj bolj po kaki izmed njenih podobic, slichic za dolgchas.

Angel stresa in siplje prigode.

V celotnem ustroju nadzora dogodkov sem imel edino pravilo in eno samcato opravilo, da nadzor nadaljujem, ne gledaje na izsledke, glede na vse posledice, ne glede na vse koristi ustroju nadzora.

Tako da sploh nisem bil presenechen, ko sem se skoraj zaletel vanjo pri izhodu iz banke. Stala si tam kot kip nepremichno. Moral sem se ti postaviti zelo blizu in skoraj tik obte, da si premaknila glavo, zastala z njo in – uf! – odvrnila pogled proti izhodu iz banke, kot bi hotela vstopiti in se postaviti v vrsto, samo da ne bi bila soochena z mano. Kot da nisva stala drug proti drugi, druga proti drugemu. Ochitno in odchitano.

Naredil sem she krog do prodajalne z zelenjavo, si ogledal izlozhbo z lichili in dishavami, zakorachil znova proti banki z druge strani, da sem te she ujel v hrbet, se zazrl v tvoje odhajanje. Shla je proti poshti s svojo materjo. Hodili sta na nachin, kot da nosita kako staro, zhe od moljev nazhrto obleko v chistilnico. Vedno temni: vdova s hcherko. Opazhal sem ju ob vseh letnih chasih. Kot svojo glad po zhenskah.

Ksebno prepletanje angela lovi igro.

Odlochil sem se za osredotochanje nanjo: da te dobim k sebi, da ti se zazibam. S klicanjem angela sem se osredinjal nate. In skozi njo z vsem na strani. Stran! Z vsem, ki nisi ti!

Eno angela kazhe apno razgleda.

Zhe misel nanjo me utrudi. Preshtevam napake, seshtevam vse, ki so potem shli z njo, ki so she dandanes z njo. Koliko podob imash, kolikim si podobna bolj kot meni? In kaj bi z gonjo? Nedvoumna vprashanja za dvoumnost pochetja.

Odhod enega koraka, obhod prehoda.

Dopolnjenost in zasichenost od vseh obsedenosti z zhenskim, z lastnostjo luknje, prostora... je tochka vrelishcha, ki je pogojeno z vseenostjo, z nakljuchjem nujnega. Stalno v sprenevedanju, da sem lahko v njeni druzhbi ali pa vsaj v blizhini in da lahko preverjam svoja najnovejsha chustva do nje in chute nasproti njej, ki le zhdi in mi zhe preseda s svojo podobnostjo moji zasedenosti. Iskanje zhe najdenega kot najdevanje novega cilja tega taistega – vedno enega in istega – premika: v zhalost in soparo odmika.

Mnogi gibi mnoge namene mnozhe.

Brezbrizhno in po ustaljenih vzorcih sem obcheval z ljudmi, ki so me obkrozhali na koncertu. Iskal sem mladenke, pizde vseh bazh, pa sem se bolj z zhalostjo paril, pa sem se z zavistjo bil: je sled odprte telesne opne, ki kliche, povampirja okolico. Tako sem bil nemudoma delezhen rahlega spolnega napada s strani docela mimo zhenske, ki me je morda za koga zamenjala, morda sva se bila nekoch poznala, morda se bova nekje kmalu spoznala poblizhe. Morda pa se je v njej, v njeni podobi seshla vsa podobnost s stranmi zhensk, ki jih she ne poznam, ki pa me zhe vabijo s svojo razlichnostjo pojavnih likov: ki se zhe chakamo.

Hrabro, brez reda angel pride.

Ob sedenju pred gostilno v prvem mochnejshem pomladnem soncu, vsi razgreti od razganjanja gonov fukotozhja in vse nashopirjene in hrustljave, se zgodi, da pride mimo novica o mozhnem premiku na svezhi zrak grichev in gora. Nemudoma v nujne premike, ki zagotove vechji premik. Uspeh je bil na dlani in v mnogih dopoldnevnih chashah.

V dimu vishav in rosi grape. Prihod, kurjenje, tvoja hotnost in hotena ter hlinjena pozornost. Pach dolocheno razpotegovanje chasa ob zhuborenju vode, peki rib, pitju pogledov, prekajevanju z mrakom. Budnost v mlado noch, do najstarejshe, in v jutro z mukanjem in pohlevnimi obzornimi sapami. Udna svezhina zaman vabi na kakshen prav zdrav sprehod po v rosi svetlechi se travi na bregu.

Kalnost apna miri obseg ksebnosti.

Poskus, she zadnjikrat: zamenjal sem si videz – postrichi sem se dal, na kratko, na krtachko, she bolj. Naj mi odpade z lasmi she vse, kar mi te oddaljuje! In novo barvo, svetlo, sem si butnil chez svezh prhljaj. In se udelezhil she zhe ustaljenega mesechnomenskega sestanka o nadaljnjem nadzorovanju dogodkov.

Opis angela bo sestavil tvar.

Najprej sem te srechal v jutru, ki se je nagibalo v dopoldan, ko si ob cesti chakala, da te kdo odpelje kam drugam. Ustavil sem se, zagovorila sva se: obujala spomine na noch, ki sva jo prezhivela pred kratkim; par nochi, najvech dve, ja.

In spet: ko sem se peljal skozi mesto, si prav vame zrla, she postala, pa sem se peljal dalje. Nisem mogel zmotiti vozhnje, ki je nisem zachel. Pa bi se spet pozornost nate odvila. Ne bi zdrzhala, sem ocenjeval. Cenil nisem vech.

Mnoga ogrodja pomenijo mnoge navade.

Posedanje in pretehtavanje naklepov in pretakanj lenobnosti in postanosti. Zdolgochaseno nategovanje kozhe in udov. Srebanje vsakega svetlega trenutka do izpitja, do teme. Kaj lahko sploh prichakujem v teh vishinskih razmerah, ko ni v blizhini prav nichesar, kar bi me kakorkoli rajcalo. Tudi ona, ki je bila edina sinochi in she celo noch nekako na razpolago, ni kaj dosti opazila ne mene ne mojih namenov. Sicer pa: sem sploh imel namene? Mislim, da le enega edinega: da se sfukam z njo. In she to ne za dolgo. Okolje naredi svoje.

Hotenje vabi angelsko svojino gneva.

Navelichan vsakodnevnih srechevanj s prazninami, kjer sem te bil prichakoval, sem se spet spravil na koncert v blizhnje mesto. In: dopoldnevov nisem vech prezhivljal v brezglavem tekanju naokrog za tvojimi podobami, nisem vech posedal ob istochasnih trenutkih v zasedi, ko se sprehodish mimo; nisem se vech shel osnovne igre. Brez vabe ne gre, sem ugotovil. Ja, saj so se kar obeshale name in zame manj znane tujke in znanke. Brez uspeha tako zame kot zanje.

Kar sestavljati krasna imena angelov.

Drzhi, sem modroval, ko sem se zaletaval vate brez zaleta. Brez naleta si se spushchala do mene in nazaj. Kam nazaj? Pa sploh kam gresh? Si mi she prehodna? V ochishche sem si dajal vse podobe tebe, vse prispodobe nje, ki me je vechkrat zakovala v dvokrozhja in zaokrozhevanja. V preslikavah sem senchil in bistril njene like in zlive robov ter okolja z mojimi naleti slasti. Preoblachil in slachil sem jo venomer in znova in znova. Imash vse kozhne odtenke in sijaje polti. Spotene gube voljnih por.

Redchenje dotoka angelske tezhnje tjakaj.

V napakah in osami, v sprevidenju, da si mi tokrat dala izvrstno in enkratno izkushnjo z razvrshchanjem svojih stremljenj po tebi. Nisi mnogokratna, nisi razpolozhljiva zame. Samotnost mi ne odtehta osame.

Angel daje in odvzema mozhnost.

Presedlal sem na druga podrochja. Nisem ti vech sledil in te tudi nisem srecheval. Nisem se ji vech nudil. Nekoch in zdaj in nekoch kdaj niso vech obstajali; so bolj ostajali, bolj kot kdajkoli prej.

Ksebno obnashanje obrodi pozno zrelost.

Zbezlan in nashpichen sem tekal po mestnih uradih in od bifeja in kavarane do gostilne, in preko vseh zablod sem sedel pred gostilno in si izstopila iz vozila, ki se ga uchish voziti. Stopila ven, hitro odshla do roba ceste, do plochnika, gibko odkorachila chez in navzdol po ulici. V osuplosti nad hitrim dogajanjem sem skoraj pozabil srkniti iz kozarca. Izginila si v mnozhici. V spominu mi je ostal le tvoj obraz v mimohodu chez cesto, ki ni kazal na mozoljavost. V krajshem krilcu sem ti opazil napeti stegni.

Enotno rojevanje gona angela navzven.

Ne opazhava se vech. Se opaziva? Hodish in sedish meni navkljub. Ni vech sama. Na kolenih mu sedi in piha dim in govori v smehu in prisrchnem vzdushju, ki ga ustvarja s svojo novo pridobitvijo. Ne gane me, da me ni. Presajanje in vrtichkarjenje pach mora pochakati. V prihodu je pohod, premik preko prvotne domene zalezovanja. Zasledil sem brezsledje, zasledil sem se.

Hodimo na obiske, na ure molchanja. In v spominu mi odmeva: upamo na zmago v bitki z brezupom. Preostanek, zhlindra dogodkov postane najchistejsha osnova za nova zalezovanja, zasledovanja, za nova klicanja angelov, za vnovichna nadzorovanja dogodkov. Ostala mi je sled, ki je zvodila. Dlje kot bo vodila, dlje bom sledil. V lastnih lushchinah se bom ostril s sledjo.

Z vrha, strmech v meglo, v tochko, ki postaja ploskev in postane prehod za shod duha in tvojih luchnih bradavichk... S koncem angelskega dometa je konchano osredotochenje. Shchemenje razbremenjenjih ochi daje nove vidike tvojim skritim prikazom sebe. Videvava se na spregled... in zgledalo je, da nama zadostuje. In she vedno sem jo lahko srechal ob vsakem chasu, vsakrshno in vedno vabljivo. Vame sega vonj preznojenih usten tvoje vabe. Po lushchinah si me bila izsledila. Vsak angel mi je odnesel en del in prinesel tvojega. Si vezivo mojim izletom. Strmim v meglo in oblake, ki jih pod mano mechejo strele nad polje stojeche vode in budechih se svetlobnih odsevov.