Revija SRP 35/36

Walther von der Vogelweide

 

NA POLJANI

 
Pod lipicami na poljani,
kjer me je dragi ljubkoval,
odkrijete, da polezhani
cvetovi so in bilke trav.
In tam, kjer gozd se je zachel,
tandaradaj,
lepo je slavchek gostolel.
 
Prishla sem tja na jaso sama,
prijatelj je prishel zhe prej.
Sprejel me je, kot da sem dama,
zato sem blazhena brez mej.
Me bo poljubil? Tisochkrat!
Tandaradaj,
zharé mi usta kot shkrlat!
 
Lezhishche je, kot s posteljnino,
bogato z rozhami postlal,
che koga bo prineslo mimo,
prisrchno se bo nasmejál:
kje z mano lezhal je objet,
tandaradaj,
pove mu v rozhah glave sled.
 
Che kdo bi zvedel (kar bogvari),
da bil je z mano, me bo sram.
Kaj z mano je pochel, nikari
naj ne razve se kam drugam.
O tem le majhen ptichek ve,
tandaradaj,
a te skrivnosti ne pove.
 
(Walther von der Vogelweide, nemshki trubadur, ki je zhivel v letih od okoli 1160 do 1227;
op. prev.)

Prevedel Bogdan Gjud