Walther von der Vogelweide
NA POLJANI
- Pod lipicami na poljani,
- kjer me je dragi ljubkoval,
- odkrijete, da polezhani
- cvetovi so in bilke trav.
- In tam, kjer gozd se je zachel,
- tandaradaj,
- lepo je slavchek gostolel.
- Prishla sem tja na jaso sama,
- prijatelj je prishel zhe prej.
- Sprejel me je, kot da sem dama,
- zato sem blazhena brez mej.
- Me bo poljubil? Tisochkrat!
- Tandaradaj,
- zharé mi usta kot shkrlat!
- Lezhishche je, kot s posteljnino,
- bogato z rozhami postlal,
- che koga bo prineslo mimo,
- prisrchno se bo nasmejál:
- kje z mano lezhal je objet,
- tandaradaj,
- pove mu v rozhah glave sled.
- Che kdo bi zvedel (kar bogvari),
- da bil je z mano, me bo sram.
- Kaj z mano je pochel, nikari
- naj ne razve se kam drugam.
- O tem le majhen ptichek ve,
- tandaradaj,
- a te skrivnosti ne pove.
Prevedel Bogdan Gjud