Revija SRP 35/36

Tomazh Kosmach

ROLLING STONES

 

Nisem prav pil. Moral bi dan pred koncertom. Najboljshe se pochutim s pozitivnim machkom, najslabshe dva dni po hopanju. In prav tisti drugi dan me je ujel v chetrtek. Zhe v podzavesti nosim, da sem en kurac, v zavesti pokazhem pet usahlih kurcev. Na tak dan.

Pri Pupi je bilo she uzhitno. Kazala mi je oteklo koleno, zeleneche modrice in praske na gladki kozhi, ki so prekrivale kolobarje let. Ja, bivanje z mano je takshno. Sladki spomini udarnin.

"She zadnjich te vprasham. Gresh na Stonse? Kesh imam," chetudi ga nisem imel za oba.

"Zabavaj se in najdi kakshno punchko zase!"

"Si jezna?"

"Ker sem vsa plava od padcev po strugi? Zabavno je bilo."

"Pa, che jo res najdem?"

"Ti privoshchim."

Pakirala mi je ribe in kruh in kumarice in paprike in kljuch za konzerve. Kakor bi odhajal v beli svet. Pa sem nameraval le v Zagreb.

"Imash potni list?" jo je zanimalo.

"Imam."

"Napravila sem ti dve veliki bevandi. Liter vina in pol litra vode, je prav? Domache vino je."

"Razvajash me."

Medvedek Pu sem. Tudi bejbe so rojene za medvedke, ki jih stiskash k sebi in nenehno cartash. Pupa je imela tudi odrgnjeno rit. Mar bi ji podstavil napolnjen trebuh, ko sva zdrsnila po kamniti soteski.

"Nisi videti srechen," je opazila.

"Saj se bo popravilo. Che ne bi zhe kupil karte, sploh ne bi odjahal od tod. Res ne bi shla z mano? She je chas."

Odkimala je.

 

Iz Idrije sta plula dva basana avtobusa. Folk je bil presheren, razigran in nasmejan. Ali pa se je samo pretvarjal. Zdelo se je, da sem samo jaz kisel. Tega sploh nisem nameraval prikrivati. Upal sem, da bom za sopotnika dobil kakshnega zamorjenca, kateremu ne bo do pogovora. Razgrnil sem chasopis in se potochil v branje. Prisedla je najlepsha bejba. Bolj sem prikimal sebi kot njej. In se nasmehnil. Pomilovalno. Seveda, to se lahko pripeti sami meni! Ob najbolj usranem pochutju mi je usojena princeska, v ekstra filingu ne najdem stika z nobeno. Slutil sem, da bo nekaj takshnega. Besnel sem v sebi.

"Malo bom zaspal," sem rekel bejbiki, "zhe leta nisem vstajal tako zgodaj."

"Verjamem," je prikimala.

Izgovor, da bi pridobil na chasu. Shtartali smo ob desetih dopoldne. Malo sem res zadremal, ob sebi pa ves chas chutil to visokoraslo bitje z dolgimi nogami, valovito chupo, negovanimi tachkami, blend-a-med chekani in temnejshim tenom. Saj bi se mi jebalo, che bi bila kakshna druga, tako pa sem se chutil dolzhan osvajati jo. Vsaj govoriti z njo. Ne za eno ne za drugo nisem bil razpolozhen. Trpel sem. Tiho sem upal, da se bo navelichala in se presedla, vendar so bili vsi stoli zhe zajahani.

"Kje smo zhe?" sem se predramil iz seciranja misli.

"Ne vem. Ne poznam teh krajev."

Bila je popolna, mogoche tista, ki jo ishchem. Jaz pa na nivoju poteptanega zhmrklja. Oshinil sem jo s pogledom. Delala se je zatopljeno v neko literaturo Rollingov. Okej, bo zhe bolje po prvem postanku, ko se bom okrepil z bevando. Zashumel sem z Delom. Zrl sem v lopovsko politiko in prazne marnje, vseskozi pa glodal le mrho, ki je premochno obvladovala polozhaj. Vsaj tako se mi je zdelo. Mar bi kupil Sportske!

Dogajanje na avtobusu je postajalo vse zhivahnejshe. Prvi so se opogumili s pirom. Prav v blizhini sem zavohal tudi zhganje. Pijacha v ruksaku me je vse bolj zhulila. Zhe sem se stegnil, da odvozlam shtrik, kar zaslishim sopotnico v pogovoru z mimobezhno frendico. Ujel sem le besedo "pijanci".

Kje je zhe moje Delo? Ponovno sem prekladal tiste ogromne folije in listal, da bi nashel she kaj drugega kot Jelcina, Drnovshka in Clintonove afere s fafanjem. Shofer je ustavil za prvo scanje. Nisem mogel. Ne piti ne scati. Shli smo naprej. Do drugega lulkanja. Mora se je vlekla. Vedno bolj sem bil zatrapan v levi sedezh. Moram se pozhvizhgati nanjo in zacheti drinkati, sem si prigovarjal. Toda: che bom nagibal flasho, bom pijanec; che ne bom pil, bom molchal; che jo hochem dobiti, ne smem molchati; che bom zachel govoriti z njo po pozhirkih, bom spet pijanec. Pijancev pa ne mara. Torej?

"She malo bom zalegel," sem nameraval rechi, pa je Trnuljchica zhe sama pochivala.

Nekje na Dolenjskem, korak pred mejo, smo napravili vechji postanek. Celo uro sem imel za vlivanje buzare v presrano teshto. Ljudstva je bilo odlochno prevech. Vsi koncertni busi so tam pochivali pred vstopom na Hrvashko. Na stotine kurcev se je gnetlo po vseh grmovjih. Vechkrat sem se pridruzhil v odtekanju. Eni so bili zhe poshteno naliti. Zvijala se je trava. Zhelel sem biti sam, kar je bilo nemogoche. Nashel me je frend iz sosednjega idrijskega avtobusa.

"Ponavadi so prav tisti, ki so sedaj najbolj glasni, na koncu najbolj tihi," je rekel poznavalsko.

"Tudi jaz se shparam," sem mu ponudil bevando in storil globok pozhirek.

Zavrnil je. Ko sem bil spet na sedezhu, je jezik zhe laufal. Bejba pa je, seveda, zadrnjohala. Vedno lepshe.

Pochasi smo se pomikali proti meji. Kolona v nedogled. Mnogi so izskochili in zalivali koruzo. Stiskal sem jajca. Ne morem pishati pred publiko. Pomanjkanje samozavesti. Meter za metrom smo se vlekli k carini. Komaj sem zadrzheval. Navsezadnje smo se privlekli na hrvashko stran. Med njihovim in nashim carinskim kioskom sem poznavalsko in flegmatichno stopil na plano. Mirno zakorachil v betulo in povprashal za WC. Ravno prav sem se vrnil. Olajshan za pet kilogramov.

Spomin mi je ostal iz chasa shtopanj. Vedno je pavza med mejami in dá se v miru sprazniti telesne hibe. Potem sem zlahka zdrzhal do Zagreba. She vedno me je bolela punchka na levici, a pochasi sem se sprijaznjeval z dejstvom, da bo ostala nedosegljiva. Cheprav... Vrachali se bomo in spet bo sedela ob meni.

Za vsak sluchaj sem si trdno spravljal v spomin ulice, po katerih smo se gugali. Lahko bi kje oblezhal in potem moral shtopati nazaj. Ni se zdelo prevech zapleteno. Brzh ko smo parkirali, sem se lochil od skupine, nashel primeren prostor in se podprl s Pupino konzervo rib, kumaricami in kruhom. Ker vode ni bilo videti, sem cheljust zdrgnil kar s slino. Takoj sem se pochutil boljshe. Dober zadah, polna lempa in brez bejbe, ki jo moram impresionirati. Olikano sem s sabo vlekel smeti in jih spokal v kanto. She malo sem dvignil glavo, che bi bil kod v blizhini kakshen fotograf. Chez cesto sem nabavil original Sportske in se skril v park. Bile so slabshe od slovenske izdaje, neke leve lige in veliko shunda. Mulahasanovići in podobni. Pet kun. Prav kul se mi je zdelo, ko sem sedel na klopci in citral z ochali lepe Hrvatice s psi na vrvicah.

Kar sem jih spoznal, se vse manj visoko drzhijo kot nashe prelestne Slovenke. Ni opaziti oholosti. Skoraj bi ujel filing. che ne bi misel preskakovala na princeso s sedezha. Takrat sem vedno znova potegnil iz boce, se vrgel v pet kun in glasno bral.

Vse bolj sem se zavedal, da sem pribit. Za smetano sem zachel kaditi. Sledila je bozhja kazen. Nevihta. Umaknil sem se pod chetrto drevo, ki je nudilo najvech zashchite. Zadel sem ob nekaj. Ruksak. Mochno me je rajcalo, da bi ga vzel in spizdil z njim. Vsaj pregledal. Tega nisem napravil, ker sem imel manche polne zhepe. Naliv se je vdal. Vrnil sem se na isto klop in pod dupe podlozhil Clintonovo Delo. Prav pod cojonesi je zrla vame Monica Lewinsky.

Prsti so mi pochrneli od tiska.

Glasbe se she ni slishalo. Parkrat so shli mimo milichniki, pesh in v kombiju. Prijazno smo se pozdravili. Tudi helikopter je vechkrat kolovratil po zraku. Rad bi se zhe odpravil na prizorishche, toda bule ni in ni hotelo zmanjkati. Kadil sem chik za chikom. Ko se je narisala megla pred ochmi, sem krenil. Nisem vedel, kam. Oprijel sem se neke grupe in lazil za njo. Po dobrem kilometru smo vstopili na zachetek kontrole. Pohlevno sem ponujal ruksak v ogled. Po pol ure hoje smo dospeli. Stonsov she ni bilo. She vedno je utrujala predskupina. Travnik je bil ogromen. Menda tam okrog dirjajo konji. S chetrto kontrolo sem se prebil v prve vrste.

Miha Jager in kompanija so zacheli shou.

Na tisoche folka je poskochilo in dvignilo tace. Sploh nisem videl na oder. She sam sem skushal skakati. Ruksak na ramenih je opletal in me tolkel v zatilje. Dogajanja na odru ni bilo moch uzreti. Markiral sem le postavljeno sceno, ki se je vila visoko nad vechno mladimi fosili.

Kurc, pa tak koncert! Video lahko gledam tudi doma, sem shkrtal z zobmi in se komolcal ven iz rulje. Ko mi je uspelo priti nazaj na svobodo, kjer sem se lahko prosto gibal, sem pa ugotovil, da sem dvesto metrov od odra in spet praktichno nisem imel nichesar od pravega filinga. Videl sem le odseve palchkov, ki so predstavljali Rollinge. Zvok je bil sicer dober, vendar je v meni zhe odzvanjalo po pijachi. Pri najblizhji stojnici sem vzel tri pire. Sedel sem v travo blizu prenosnih sekretov, kadil in vse manj vedel, kje pravzaprav sem.

Torej, nacejal sem se, fumal kot parnik in po vsakem plastichnem vrchku "karlovachkega" zavil skozi zelena vrata kioska na pishanje. Trebuh mi je narasel kot globus. Vrachal sem se nazaj v popizdevajocho maso. Z nahrbtnikom sem udarjal levo-desno, dospel v prve linije fronte, prav spredaj pa kljub ritanju nisem mogel. Ampak: malo sem zhe videl nastopajoche. Vau, Stonsi v zhivo! Let spend the night together!

Prav dolgo nochi nismo prezhivljali skupaj. Z mnozhico sem se zvijal in drl in skakal le zato, ker nisem mogel biti na miru. Prehudo je tishchalo v mehurchkih, da bi smel biti na miru in se zliti z glasbo. Glasbo, ki je napovedovala, da se bo zlila po stegnih. Pa sem se ponovno plazil v zaledje.

Nisem se nameraval zabiti nazaj v blazheno ljudstvo. Trije piri in veliko chikov, to je bil recept. Krozhil sem po konjodromu. Nestrpno sem chakal, da hrup poneha. Chim prej sem hotel nazaj domov. Popil sem vse, starci so zabavali rajo v pichkin nedogled.

Nazaj k stojnicam. Eden je iskal pravico. Vsi smo chakali zaradi njega.

"Kako mozhesh prodavati po 15 kuna," je rohnel, "a svuda drugdje ti pivo dodje 10?!"

Potrepljal sem ga po ramenu:

"Evo ti 50 kuna, uzmi meni tri, josh tvojih deset i gotovo."

Tako se mi ni bilo treba drenjati, njemu pa nategovati.

Takoj sem eksal enega. Dva sem nosil s sabo. Zanashalo me je. Da ne bi polival, sem srknil malo z levico, malo z desnico. Prishel sem na ulico in se trudil k avtobusu. Legende niso nameravale po pustiti. Postal sem ob zhichnati ograji. Od tam sem imel lepshi vidik kakor s plachane vstopnice. Spremljal sem dva komada, potem nisem mogel vech. Hotel sem se ulechi na plochnik. Z notranjo disciplino sem premagal skushnjavo in se privlekel do avtobusa. Shofer je odprl vrata in zleknil sem se na svoj sedezh.

Dvakrat, trikrat sem se predramil, preden so pricheli prihajati pravi obiskovalci koncerta. Sosedje so bili vsi po vrsti navdusheni. Le od chesa? Le nad chim? Chakali smo she zadnje veseljake. Princesko sem utrujeno pogledal, ko je prisedla. Samo pogledal. Bil sem she slabshi kakor zjutraj.

Nazadnje smo se le spokali. Enega sem she pokuril vmes. Toliko, da je bilo res hudo. Toliko, da sem fenomenalno smrdel iz gobca. Toda bolj me je bolelo, da smrdim v nemochi. Zopet me je muchila sopotnica. Spala je, dremuckala, predla. Jaz pa nisem mogel zatisniti okularjev. Nalezhal sem se, ko so drugi she veseljachili. Bolelo me je, da sem taka gnida. Z alkichem ali brez. Z alkichem in brez. Da sem kljub vsem samogovorom bojazljivec.

Vse kar sem pridobil, je bilo, da sem lahko na vsaki postaji skupinsko odlival. Mogoche zato, ker je bila tema. Daljshi postanek je napochil na cestninski postaji, shanku, ki obratuje vso noch. Umil sem chekane, ruknil dva x dva, spet zdrgnil zadah. Konchno sem bil kolikor toliko urejen za pogovor.

Odpeljali smo se. Princeski sem rekel:

"Dva slaba dneva sem imel letos. Prvega ne bom omenjal, drugi je danes."

Punchko je vleklo v spanje, sanje. Vseeno je potrpezhljivo odgovarjala:

"Bila sem v Tuniziji. Pa na safariju. Vpisala sem faks. Tuje jezike. Letos bom najbrzh obiskala Peru."

Shpanijo, Oktoberfest in take blizhnje destinacije je omenila she bolj mimogrede. Ni bila iz premozhne druzhine, toda ovedel sem se, da je rojena za visoko druzhbo.

V Godovichu sem izstopil in skushal drkati nanjo. Ni shlo. Imel sem res slab dan. Valech se kot kamen.