Revija SRP 35/36

Rajko Shushtarshich

VREDNOTE SISTEMA III, IV

Chlovekov razvoj

Iz zgodovinskega spomina nekega sistema

VREDNOTE SISTEMA
(Ali traktat o svobodi ali vrednotni sistem mochnih institucij)
 
V.
NEDOMINANTNI SUBSISTEMI
(v vrednotnem sistemu institucionalne strukture)

Nedominantni so subsistemi ne zato, ker v socialno veljavnem vrednotnem sistemu ne dominirajo, ampak zato, ker je njihovo vrednotno samoutemeljevanje neavtonomno. Ta neavtonomnost je v odnosu do dominantnih vrednotnih samoutemeljitev (religije, politike, ekonomike) in s tem je neavtonomnost njihovega utemeljevanja v celotnem vrednotnem sistemu le razvidnejsha. Dogaja se namrech to, da njihov lastni nachin utemeljevanja uporabljajo in integrirajo vase dominantne propagande sistema. She bolj kot to pa je ochitno dejstvo, da je njihov relativno avtonomni nachin samoutemeljevanja ves prezhet z vrednotami in vrednotnimi orientacijami dominantnih subsistemov. Vendar imajo nedominantni subsistemi svoje osnovne vrednote in vrednotne orientacije, na katerih se lahko oziroma bi se lahko popolnoma avtonomno utemeljili. In vech kot to, v principu bi bil lahko vsak od njih dominanten in celo predominanten v celotnem utemeljevanju legitimitete sistema. Njihovo neavtonomno vrednotno utemeljevanje se postopno ali bolje - stopnjevano aktualizira na nivoju suprasistema, prej v razvitejshih vrednotnih sistemih kot v nerazvitejshih in bolj v demokratichnih kot nedemokratichnih, pri chemer je demokratichnost v vrednotnem sistemu toleranca do vrednot, vrednotnih orientacij v sistemu. Sicer pa je v nashi zavesti sedaj veljavni vrednotni sistem tako zakoreninjen, da navadno vsako drugachno evaluacijo vrednot takoj razglasimo za skrajno nemogocho ali vsaj za utopijo. To pa je seveda rezultat preprichevanja nashe zavesti s strani dominantnih propagand. Nasha zavest je pretezhno preprichana po dominantnih subsistemih oziroma njihovih propagandah.

V shematskem opisu bom nedominantne subsisteme najprej le naznachil, a ne zato, da bi jim posvetil le takshno pozornost, ki bi odgovarjala stopnji njihove inferiornosti v vrednotnem utemeljevanju sistema, ampak nasprotno: ker je njihova predstavitev zaradi manj chiste aktualizacije njihovih relativno avtonomnih vrednotnih orientacij posebej tezhka in obchutljiva, tako da bi pravzaprav pri vsaki vrednotni utemeljitvi in orientaciji morali dodati oznako: relativna. Malo vech se bom posvetil obravnavi kulture, sholstva, znanosti; preprosto recheno, danashnjemu vrednotenju sholstva, znanosti, kulture v nashem sistemu, sistemu v t.i. tranziciji oz. transformaciji, t.j. premeni njihove vrednotne utemeljitve v sistemu. Tudi mene zanima, koliko se je ob ne majhnih premenah vrednotnih utemeljitev teh subsistemov razjasnila ali, nasprotno, zameglila njihova samoutemeljitev. Poseben problem je tudi njihova lochljivost (diferenciranost) in che malo pomislimo, je to en in isti problem, t.j. rivalitete subsistemskih vrednotnih orientacij. Natanchneje recheno, njihova istonivojska vrednotna relacija je rivaliteta - nerivaliteta in toleranca - netoleranca do vrednot, vrednotnih orientacij, je njena modalnost.

Kulturni subsistem: Krajsha oznaka zanj je kultura, pogojno pa ga lahko imenujemo tudi kulturna ureditev sistema, njegov kulturni red ali celo njegova civilizacija. Posebnost – svojskost - kulture in umetnosti je skoraj neopisna. Sta oz. je najbolj uporabljan nachin vrednotnega utemeljevanja v dominantnih subsistemih. Brez samorodne kulture in umetnosti si tezhko zamislimo kakrshnokoli uchinkovito propagando, she posebej tezhko pa ekspanzivno religijsko, politichno in ekonomsko propagando. Che moremo dojeti vrednote v sami njihovi institucionalizaciji in globlje od nje, potem je to gotovo zasluga kulture, njenega propagiranja vrednot, cheprav se izraz kulturna propaganda v smislu avtonomizirajoche se vrednotne samoutemeljitve komaj kdaj ustrezno uporablja, in seveda vemo, zakaj je to tako. Umetnost je strukturalni vrh kulture in njena institucionalizacija je bila vedno velik in nikoli povsem reshljiv problem socialno veljavnega vrednotenja. Vrednotna orientacija kulture in umetnosti temelji na estetski komponenti zavesti, lahko rechemo, da jo simbolizira vrednota lepote v njenih shtevilnih modalnostih: harmoniji, skladnosti, popolnosti, od vzvishenosti do komichnosti, in tako bi lahko nashteli celoten sistem estetskih kategorij z njihovimi antipodi. Vrednote kulture in umetnosti so sochasno estetske in etichne kategorije, so vrednote in so "estetske vrednosti" ali, drugache recheno, njene etichne orientacije so sochasno estetska iskanja svojske izraznosti v kulturi in umetnosti. Razlika je torej v izrazu, poudarku ali premiku iz estetske na etichno komponento zavesti, ali pa nasprotno iz etichne na estetsko komponento, sicer celostnih dejstev zavesti. Kratko bi lahko rekli, da je kultura institucionalizirana lepota, umetnost pa je tisti njen del, ki se institucionalizaciji najbolj upira. In kar je presenetljivo, tudi najbolj podlezhe prav v t.im. elitni kulturi in umetnosti.

V realsocializmu je na Slovenskem v prejshnjem rezhimu kultura imela v primerjavi z drugimi nedominantnimi podsistemi she kar dober, che ne privilegiran polozhaj. Kulturnikom se je kar dobro godilo, posebej avantgardistom, ki so bili blizu avantgardi delavskega razreda. Vendar se razume, da se je od njih tudi veliko prichakovalo, namrech nich manj kot to, da so se odrekli sebe, svojega svojstva. Posodili so se politiki oz. natanchneje - ona si jih je izposodila. Bili so paradni konj avantgarde delovnega ljudstva, dekla politike. Tolerirana, a strogo nadzorovana opozicija je niknila v kulturi. Smernice kulturnega razvoja pa je dajala partija. Saj je premeno sistema najprej zavlachevala in potem shele usmerjala vodilna politichna elita – ozhja partija. Nepouchenim opazovalcem premene sistema in mnogim kulturnikom pa se je zdelo, da je bila vloga izpostavljenega dela kulturne elite v "kulturni kontrarevoluciji" che ne odlochujocha, pa vsaj spontana. A pustimo jim sanje, kot so jim jih Oni pustili sanjati, ne pa mesiti resnichnost.

S tranzicijo je slovenska kultura zachela pochasi, komaj vidno, a vztrajno usihati. Lahko se je osvobodila tutorstva razpadle partije (premene njenih frakcij v stranke) in padla v staro-novo vrednotenje ekonomizma kapitalske predominacije. Na trgu blaga in storitev se ji ne bo prav dobro godilo. Vsem je namrech jasno, da je trzhishche za slovenske kulturnike premajhno. Sanje slovenske kulture - slovenskih kulturnikov in umetnikov naj bi zato bile "plasiranje sebe na evropsko in svetovno trzhishche". Za uresnichenje tega pa so slovenski kulturniki premajhni. Sploh pa umetnost najlepshe klije, ko korenini v domachi grudi. Vechinoma je tako, so pa seveda izjeme. “No, in kaj bi potem hoteli?” (boste vprashali). Problem je star kot zemlja, je namrech v tem, da se morajo tudi kulturni ustvarjalci (slabshe kot bolje) nekako prezhiveti. Vechinoma z dejavnostjo: udinjanjem v svojem sistemu, v institucijah bolje vrednotenih subsistemov. Praviloma je tako, ker drugi narodi imajo namrech svoje kulturnike. Najslabshe gre seveda tistim, ki so odvisni od solidarnostnega subsistema. “Sami so si krivi!” (boste rekli). Zhe, zhe, ampak nashe danashnje slovensko vrednotenje svobodne umetnishke in kulturne dejavnosti tudi. “Mar ne?” Ustvarjalci ga namrech neposredno obchutimo. Zato "venomer jamramo", tudi ko govorimo o dejstvih. V prejshnjem rezhimu takshna resnichno neodvisna revija ni bila mogocha. Dokaz za to trditev je ukinitev njene predhodnice, leta 1983 ukinjeni "Bilten SShP". Danes je seveda mogocha, a le che so, in dokler so, sponzorji vsi sodelavci v reviji. Vrednotenje kulturne dejavnosti in umetnishke ustvarjalnosti ne temelji na vrednosti, ta ni enaka ceni - vrednoti pre-dominantnega ekonomizma v sistemu. Revija torej ni predvsem blago in njena cena je zgolj simbolichna, ker vseeno nastopa na trgu blaga storitev, ker je pach tak dominantni vrednotni sistem.

“Majhno je lepo”, danes priljubljeni slogan je suprasistemsko aktualen, le da ga zelo razlichno razumemo. Mi nekako takole: Majhen narod po shtevilu, velik po duhu, po svobodi duha, svobodni ustvarjalnosti. Ta ni shtevna. V subsistemskem izrazoslovju pa bi temu rekli nekako takole: Majhna drzhava, kar je dejstvo in ne le kompleks, je lahko (relativno) velika samo po svoji kulturni samobitnosti, ustvarjalnosti kulture (kulturnega subsistema). Le tako lahko nekaj pomeni v civilizaciji chloveshtva. Torej, majhna drzhavica, skromna pri sebi, svoji administraciji in velikodushna pri svoji kulturi – identiteti sebe, svoje posebnosti. (Obrabljene besede, zhal res, so pa resnichne.) Che hochemo za zgodovinski spomin zabelezhiti, koliko nash danashnji sistem "vrednoti" (t.j. v tem primeru ceni) svojo identiteto – kulturo, potem zadoshcha, che pogledamo v drzhavni prorachun. Drzhava Slovenija - danashnji zachasni reprezentant nashega sistema se kaj dosti ne meni za kulturno ustvarjalnost, razen ko gre za statusno razvrshchanje vrhunskih in za sistem zasluzhnih kulturnikov. Sistem pozitivnih sankcij (podeljevanje nagrad, vencev in prstanov in druge share) je v nashi kulturi in umetnosti poglavitni mehanizem vladanja - nachin obvladovanja umetnikov, zhejnih slave in priznanja.

“Shalo in utopijo na stran”, ta je tu le za ilustracijo vrednotenja. S slovensko kulturo bo shlo poslej le she navzdol in s slovenstvom ravno tako. Ker kultura je edini podsistem, ki ustvarja, kreira identiteto naroda – slovenstvo Slovencev. Mi pa zhe spet igramo "igre sistema" na napachne karte, sub-sistemske kombinacije drugih, t.j. po zgledu mochnih in mogochnih sistemov, take, ki so pogodu njim in pogubne za nas.

Socializacijski subsistem (sholstvo), poimenovan tudi kot izobrazhevalni subsistem, tradicionalno pa sholski subsistem, kratko ga imenujemo kar sholstvo. Je subsistem izobrazhevalnih institucij. Poimenovan je po eni najstarejshih institucij - sholi, ki je tudi shola same institucionalizacije. Ko hochemo poudariti njegovo vzgojno funkcijo v sistemu, ga imenujemo tudi vzgojnoizobrazhevalni subsistem, v njem se namrech opravlja institucionalizirana socializacija sistema (oz. v sistemu). V njem se izvaja temeljna institucionalna selekcija individuumov, je torej subsistem socialne selekcije v sistemu. Je podsistem vzgoje in izobrazhevanja za sistemsko usmerjano zasedanje vlog v celotni institucionalni hierarhiji. Socializacijski podsistem je troplasten she v enem smislu. Nivo prve (primarne) socializacije she vedno pripada institucionalizirani druzhini, to je osnovni celici sistema in ne druzhbe. Prav vsi zgodovinski poskusi, da bi to vlogo prevzele druge institucije sistema, so se klavrno konchali. Drugi ali osrednji nivo pripada posebnim vzgojnoizobrazhevalnim institucijam sistema. Ta je najbolj razviden in zato se tako pogosto ves subsistem reducira nanj. In to je najbolj naivna predstava o vrednotni utemeljitvi tega subsistema v sistemu. Tretji nivo, ki je zopet nekoliko bolj zakrit, vchasih bolj in drugich manj, je sfera neprestane (t.im. trajne ali permanentne) socializacije. Udejanja se v vseh institucijah sistema, ne le socializacijskih. Ta funkcija sistema je posebej vidna ob prehodih posameznikov iz ene institucije v drugo, to je ob vsakokratni iniciaciji individuuma v vrednotni sistem institucij. Preuchevanje horizontalne in vertikalne mobilnosti individuumov je lahko zelo zanimivo, she posebej, che jo raziskujemo z vidika vrednotne orientacije individuumov. (Davno nekoch sem se s tem ukvarjal oz. bolje - hotel ukvarjati, a sistem ni zaupal komursibodi, dostop v baze podatkov so imeli le redki.) Velika skrb sistemske misli za neko dolocheno podrochje institucionalne znanosti kazhe na njegovo pomembnost za sistem.

Sholstvo nima avtonomne propagande, pach pa posreduje propagando dominantnih subsistemov v skladju in meri s stopnjo in izvorom dominacije v sistemu. Usmerjeno izobrazhevanje dejansko usmerja premike v vrednotni orientaciji sistema, to je izvaja prevrednotenje vrednot v skladu s subsistemsko vrednotno dominacijo. Vzporedno z njo je lahko sholstvo tudi deloma izlocheno iz integralnega socializacijskega subsistema in je institucionalizirano v okviru (svojih) dominantnih (sub)subsistemov, najpogosteje cerkve in vojske ter seveda gospodarstva. Sholstvo je najbolj obchutljiv barometer vseh sprememb v vrednotnih orientacijah sistema, belezhi vsako spremembo v dominaciji vrednotnega utemeljevanja. Kar zloglasno zavrshi v njem beseda reforma, ta subsistem se namrech pogosto, che ne neprestano reformira. Sprememba predmetov pouchevanja, spremembe uchnih programov, spremembe v kadrovski zasedbi uchiteljskih vlog v vzgojnoizobrazhevalnih institucijah in konchno spremembe v glavah uchencev, vse to so premene vrednotenja, ki so se rodile zunaj sholstva, spochele so se nekje v dominantnih subsistemih.

Osnovna vrednota, na kateri naj bi sholstvo utemeljevalo svojo relativno avtonomnost (ta je resda komaj omembe vredna), je: znanje, nato: vzgoja ali socializacija in shele potem sama: institucionalizacija. Vendar se zdi, da je v resnici vrstni red ravno nasproten. In ko se sholstvo utemeljuje na znanju, je poudarek na pozitivnem znanju, uchenosti, nauchenosti in ne na spoznavanju, razkrivanju, raziskovanju ali odkrivanju (resnice institucionalnega sistema), ker te so vrednotne orientacije znanosti. (Drugache je seveda v deklarativni inachici utemeljevanja sholstva.) Dejanska aktualizacija vrednot znanstvenega subsistema in sholstva kazhe na nekaj prav specifichnega, na to namrech, da je kljub vsemu prezhetost vrednot v teh dveh subsistemih vechja, kot jo lahko tolerira veljavna vrednotna orientacija sistema. Univerza pa je tudi zunanji institucionalni simbol te povezanosti. Prehitro razglashanje sholstva za subsistem znanosti pa je zhe druga skrajnost, je zhe sama po sebi vrednotna opredelitev, to je opredelitev intencionalne propagande znanosti.

Che si zamislimo predominacijo sholstva v sistemu (kot v neki utopiji), potem bi bila njegova moch takshna kot she nobenega subsistema doslej. Kot tvorec vsega znanja in oblikovalec in usmerjevalec vseh kadrov sistema bi vzgojno-izobrazhevalni subsistem s trajno socializacijo vzpostavil popolno kontrolo nad svojimi kadri in tako bi obvladoval celotni sistem in v druzhino bi posegel bolj korenito, kot sta si zamislila George Orvell v letu "1984" in nash Ivan Tavchar v letu "4000". Vendar te nevarnosti ni, socializacijski subsistem je sholski primer za neavtonomno vrednotno utemeljitev subsistemov.

Kako je bilo s slovenskim sholstvom, njegovo vrednotno samoutemeljitvijo v svinchenih chasih, je skoraj odvech govoriti. Na las podobno kot v drugih totalitarnih sistemih. "Kultura in prosveta, to nasha bo osveta!”, to je bila priljubljena parola revolucionarne PP (politichne propagande oz. prej se je reklo AP t.j. agitacije in propagande). Mi pa smo potrebovali pol stoletja, da smo se ovedli, kaj to pravzaprav pomeni. Zvelichavni projekt usmerjenega izobrazhevanja ni bil nash samoupravni izum, pach pa, kot zhe recheno, tezhnja vsakega integralnega sistema institucionalno obvladati individua od zibke do groba, individuum je posebej gnetljiv v mladosti in v kolektivu. Shola je torej najprimernejsha institucija za pravochasno institucionalizacijo individuuma, ki vkljuchuje, se razume samo po sebi, sistemsko selekcijo in zgodnjo diferenciacijo posameznikov. V tem smislu oz. po nashe nesmislu je treba razumeti tudi danashnja prizadevanja kurikularnega sveta za sholstvo, vzgojo in izobrazhevanje kot roko (vr. orientacijo) podaljshane preteklosti z dodatkom "funkcionalistichne optimalizacije ekonomske uchinkovitosti sistema". Gre namrech za zgodnjo selekcijo kadrov sistema. Dominantni subsistemi terjajo svoje. Zgodaj izbrane, pravochasno usmerjene. Otroke (raz)lochujejo zhe po drugem razredu osn. shole v uspeshne in perspektivne za sistem ter ostale, drugorazredne, manj uspeshne in manj uchinkovite za sistem. Le tako je mogoche razumeti vehementno utemeljevanje privatnih vrtcev, shol. Vojska sanja o slovenski vojashki akademiji, cerkev obnavlja svoje sholstvo, kapital hoche svoje kadre, in to najboljshe, ki jih premore sistem.

Znanstveni subsistem, krajshe imenovan znanost, vchasih celo nakazuje racionalno ureditev sistema. Dejansko pa znanost obvladujeta predvsem kapital in vojashka moch. Lahko rechemo, da znanstvene institucije in znanstveniki v njih delujejo v okviru strateshkih orientacij ekonomskih korporacij in vojashkih institucij. Znanost se vrednotno utemeljuje na vrednoti resnice odnosno zmote, natanchneje, na vrednotni relaciji resnica - neresnica v mnogih modalitetah, kot so: spoznanje - nespoznanje, odkritje - neodkritje (prikrivanje), izumevanje - neizumevanje (neizum), in che nadaljujem samo z enim antipodom, so to vrednote oz. oznachevalci vrednotne orientacije znanosti: razumevanje, pojmovanje, razjasnjevanje, osvetljevanje, razodevanje, itn. Avtonomne propagande znanost nima, a njena znanstvena odkritja, spoznave, izume s pridom uporabljajo druge dominantne propagande, pri chemer prednjachi ekonomska propaganda. Potencialno je znanost tisti podsistem, ki bi prvi od nedominantnih lahko dominiral v vrednotnem sistemu, do nivoja suprasistema, ker so znanstvena spoznanja univerzalna, in treba je dodati - nesporno univerzalna, za svojo univerzalno veljavnost ne potrebujejo ne sile armade ne bogastva kapitala. Vem pa, da vas bo malo, ki bi bili pripravljeni pritrditi, da je znanost institucionalizirana resnica, vendar je to najkrajsha, najbolj chista oznachitev njene avtonomne vrednotne orientacije. Znanost temelji na institucionalni resnici.

Na kratko bi o svojem danashnjem pogledu na znanost v nashem sistemu rekel le tole: Slovenske znanosti ni, je le znanost na Slovenskem. S transformacijo sistema (lastninskim preoblikovanjem vechjih podjetij) smo unichili kar nekaj razvojnih in raziskovalnih oddelkov in prizadeli kar nekaj raziskovalcev naravoslovno-tehnichnih usmeritev. Druzhboslovna znanost, ki je bila v prejshnjem sistemu najbrzh hipertrofirana in notranje hiperkontrolirana, pa je zgodba zase. Razredna naravnanost, ideoloshka chistka razrednih sovrazhnikov in posledichna deformacija druzhboslovja – pre-dominacija dialektichnega materializma in nereflektiranega vprashalnishkega empirizma se bo nadaljevala, posredovala she nekaj generacijam.

Che sem konkreten in seveda oseben, potem naj navedem kot primer danashnjega vrednotenja v slovenskem druzhboslovju, odkritje "Friedrich Engelsovega zakona o revshchini". Namesto "Ernst Englovega zakona". Neprijetna napaka - boste rekli, zhe res, ampak ta napaka je izshla v knjigi, ki sta jo subvencionirali kar dve ministrstvi (za znanost in za delo) in sta jo recenzirala dva najeminentnejsha slovenska druzhboslovca. Kaj pravijo na to shtudentje druzhboslovja, ki jih profesorji vztrajno pouchujejo o zg. revshchini delavskega razreda v Angliji, raje kot o socialni stratifikaciji v danashnji Sloveniji npr.? Nich. Le Tine Stanovnik je opozoril na stanje v slovenskem druzhboslovju s prispevkom: Nenavadna knjiga dr. Mojce Novak ("Dober dan, revshchina"), v ib REVIJI, 10/11, 1994. Naj ga citiram: “…da je v slovenskem druzhboslovju prav vse dovoljeno in da so ukinjeni celo najnizhji standardi druzhboslovnega publiciranja?”

______

Op. av.: Za popestritev tega suhoparnega traktata ter v (proti)propagandne namene zoper dominantne propagande bi tule dodal iz zg. spomina raziskovalca njegovo, t.j. svoje videnje znanosti v totalitarnem rezhimu; objavljeno v Raziskavi o raziskovanju, Traktatu o svobodi in Reviji SRP:

"Traktat o svobodi" (l. 1992, p.217): Tretji premislek: "Spoznanje samo po sebi nima mochi" (Premislek o raziskavi "Vrednotne orientacije ekonomske propagande"; Vrednotna utemeljitev ekonomske propagande in izhodishcha znanstvene propagande; ali za raziskovalca nenavaden ali vsaj redek pogled na znanost), prvich objavljeno v Raziskavi o raziskovanju, "Ali je raziskovanje komunikacijskega procesa v instituciji mnozhichnega medija mogoche?", Bilten SShP 51, 1983, Tiskarna RTVL, Ljubljana, p 107, potem pa she vechkrat, seveda v propagandne namene, v "Reviji SRP": (1/2, 1993, p.107).

Kot recheno, tega ne bom storil, vseeno pa bom nashtel she preostale naslove Raziskave o raziskovanju, ker govore o takratnem vrednotenju raziskovanja in znanosti: (- "Razvrednotenje raziskovalnega dela v raziskovalni enoti"- "Kako unichiti vsako ustvarjalnost v raziskovalni enoti?" - "Ali je mogocha avtonomno utemeljena znanost, ki je danashnji znanosti alternativna znanost?" - "Administrativna rutinizacija raziskovanja, podreditev raziskovanja interesom institucije ali kar institucionalizacija raziskovanja").

Solidarnostni subsistem bi lahko imenovali tudi socialnovarstveni in zavarovalni subsistem, ker je institucionalizirana socialna varnost v sistemu oblika zavarovanja tistih vrednot, ki jih institucionalni chlovek (v instituciji, podsistemu, sistemu) shteje za nujne oziroma nepogreshljive za obchutenje socialne varnosti in socialne gotovosti. Zavarovati hochemo stopnjo zhe uresnichenih vrednot (in vrednotnih orientacij) za primere, ko se neprichakovano aktualizira njihov antipod (na primer, zavarujemo zdravje za primer hude bolezni, premozhenje za primer gmotne izgube). In seveda tudi prichakovano aktualne (npr. pokojninsko zavarovanje). Socialno varstvo, najrazlichnejshe oblike zavarovanja in pa samo zdravstvo lahko utemeljujemo locheno kot relativno avtonomne dejavnosti sistema, lahko pa jih utemeljujemo skupno, v tem primeru to dejavnost poimenujemo kot institucionalizirana solidarnost - nesolidarnost sistema, ki vkljuchuje subsubsisteme: zdravstvo, pokojninsko zavarovanje, socialno skrbstvo in varstvo, pa vsa druga socialna zavarovanja (vkljuchno z zavarovalnicami premozhenja, imetja, ki so sicer sestavina ekonomskega subsistema). Tezhe pa je sprejeti vrednotenje, da spada v solidarnostni subsistem tudi zavarovanje politichnih svoboshchin, verskega preprichanja, znanja itn., ker bi po danashnjih vrednotnih opredelitvah tak podsistem vkljucheval she dobrshen del policije, sodstva in nekatere cerkvene institucije. To navajam le kot primer ilustriranja tezhavnosti razmejitve v institucionalizaciji vrednotnih orientacij in utemeljevalnih vrednot. Vsega dandanes ni mogoche zagotoviti, varovati in zavarovati, ali pa velja, da so nekatere vrednote vseeno tako pomembne, da jih dominantni podsistemi rajshi kar sami zavarujejo in varujejo v okviru svoje avtonomne vrednotne utemeljitve.

Osnovna vrednotna relacija tega podsistema je solidarnost - nesolidarnost v modalitetah, kot so: varnost – ne-varnost, gotovost - negotovost, skrbstvo ali skrbnost - brezskrbnost itn., pred vsemi pa zdravje - bolezen. Posamezne modalitete osnovne relacije so toliko pomembne za institucionalizacijo vrednotenja solidarnosti, kolikor to izsili njihova neavtonomna propaganda. V tem pa vidno izstopa zdravstvo. Zdravnishki lobi ima namrech v rokah mochan argument, to je strah pred smrtjo. Zato vrednoto bolezen she veliko lazhe aktualizira kot njen antipod zdravje. Seveda tako samo rechem, ko s tem hochem spomniti na hipertrofiranost institucionaliziranega zdravstva, sicer je to ena in ista vrednota (vrednotna relacija).

V solidarnostni podsistem razvrshchamo tudi humanitarni subsistem, pravzaprav se njegova aktualnost v okviru nadsistema shele nakazuje v svoji pravi shirini, t.j. institucionalni skrbi za chloveka, za chlovechnost samo, vse to v okviru institucionalnih vrednot institucionaliziranega chloveka v sistemu.

Glede danashnje premene v vrednotenju solidarnostnega podsistema je gotovo, da je z narashchajochim socialnim razlikovanjem (aktualizacijo vrednot socialne stratifikacije) sistemska solidarnost in z njo solidarnostni podsistem v nezavidljivem nazadovanju. Privatizacija zdravstva, pokojninske reforme, nove oblike socialne varnosti in zavarovanj so bolj in bolj po meri zgornjih strat. Tehtnica solidarnosti se nagiba k njenemu antipodu.

Subsistem iger (eskapistichni subsistem) institucionalizira razvedrilo, igre. Igre so pomembne za vsak sistem. Che je bil v starem Rimu aktualen apel: "Kruha in iger!", je ta aktualen she danes, le da je obrnjen: "Iger in kruha!", ker kruha je dandanes na severni polobli le relativno vech, kot ga je bilo v rimskem chasu. To je subsistem sprostitve napetosti v sistemu, kar je za sistem obchasno zhivljenjsko pomembno. Je subsistem, v katerem naj ne bi shlo tako zares, zlasti takrat ne, ko drama institucionalizacije dozhivlja svoje najbolj dramatichne trenutke. Ker pa je ravno ta podsistem po svojih utemeljevalnih vrednotah najmanj uresnichen oz. formiran, ga je tezhko nedvoumno poimenovati. Lahko mu rechemo subsistem iger ali pa subsistem zabave, rekreacije, shporta, ali pa kar podsistem shportnih iger, telesne kulture, kulture telesa, kulture strasti, in tako v novih in novih oznakah, ki s svojo mnogoterostjo kazhejo na narashchajocho tezhnjo po vrednotni samoutemeljitvi. V njem je nedvomno najmochnejshi shport. Posebej v shportu je vidno podrejeno vrednotno utemeljevanje "iger" dominantnima subsistemoma ekonomiki in politiki odnosno kapitalskemu in politichnemu redu, t.j. njuni vrednotni orientaciji. Celotni podsistem iger je izredno popularen, masam in mnozhicam je pisan na dusho, lahko bi mu tudi rekli "populistichni subsistem". Vrednote, na katerih se utemeljuje, so masovno popularne ali mnozhichno aktualizirane. Cirkus in cirkusantstvo dobesedno fascinira in zachara mnozhice, dviga vsesploshni optimizem v njih, prichara jim obchutenje sreche, zadovoljstva, pozabe, na sploshno bi lahko rekli, da ta podsistem utemeljuje nadomestno samozavest in varljivi institucionalni smisel bivanja. Ne smemo namrech pozabiti na njegovo drugo plat, v njej je vedno neka nesrecha, ker nekdo je igro izgubil, v njem je tudi brezup poraza, zhalost in razzhaljenost bednih in izguba dostojanstva delnega chloveka. V njem je tudi mozhnost za nadaljnjo integralno institucionalizacijo prostochasnih aktivnosti, to pomeni mozhnost, da jih sistem (institucionalnih vrednot) napravi manj prostochasne in manj sproshchene, zato pa bolj nadzorovane, usmerjene in obvladane v legitimiteti sistema - vrednotnem sistemu institucij. Njegovih vrednot skorajda ni treba nashtevati, ker sem jih nashtel zhe kar nekaj v opisu samega subsistema, a naj jih nekaj vseeno izpostavim: srecha - z nesrecho, zmaga - s porazom, tekmovanje in netekmovalnost, pa rekord, uzhitek, razvedrilo, pozaba, strast igre itn. Slednjih je toliko, da je njihovo oznachevanje poseben problem, vendar imajo v institucionalnem sistemu status vrednot, prav tako, kot ga imajo in so ga pridobili artikli, stvari (kot vrednote oziroma vrednotne orientacije v ekonomski propagandi). Vprashanji, katere strasti so to in kako jih lahko presezhemo v neinstitucionalne vrednote, pa raje prepustimo umetnosti, ki to ves chas dela. In to dela neprekosljivo in za nagrado jo zato obchasno razvrshchamo in utemeljujemo kar v okviru podsistema iger na srecho kot zgolj zabavo.

Dandanes je zhe razvidno, da ima eskapistichni podsistem s svojo slavno preteklostjo veliko prihodnost she pred seboj. Najprej pa bo seveda sistem vrnil stvari nazaj, tja, kjer so zhe bile. Srecha – nesrecha, pozaba, zabava so rezervne - nadomestne vrednote sistema z omajano hierarhijo. So zachasni surogat novega reda v sistemu. Zabava, razvedrilo igre na srecho in shportne igre ekspandirajo kot she nikoli poprej. Velik cirkus v sistemu, drzhava je zadovoljna, ker ji drzhavljani ne nergajo. Srecho, dobitek, zadetek, darilo, shportno zmago omogochajo sponzorji! TV programi nudijo toliko iger in neslanega kruha za srecho ljudstva, kolikor ga to samo hoche in she vech. Lahko bi rekli, da je onesnazhevanje psihe Slovenk in Slovencev z lazhno srecho izgubilo vso igrivost. Cheprav je verjetnost omembe vrednega dobitka za izigrane udelezhence iger tako majhna, da je statistichno skoraj zanemarljiva, shtevilo igralcev narashcha. Ni ravno tezhko videti, da je vrag vzel shalo, sedaj gre zares, in da to ni vech le ekspanzija vrednotne orientacije razvedrilnega podsistema, ampak ekonomskega; je institucionalizirano razvedrilo, v katerem sistem izgublja predvsem smiselno vrednotno orientacijo za redke individuume, ki jo she ishchejo. Zabave in pozabe zheljnim drzhavljanom se propagirajo nadomestne vrednotne orientacije za ustvarjalno ali vsaj pridobitno dejavnost, ki sta omejeni dobrini v sistemu. Hazard eskapistichnega podsistema je za vse, in vsi smo srechni, she opazimo ne, da so se vrednote dobitek, zadetek, zmaga uresnichile v masovni izgubi, masovnem pogreshku, to je redukcionizmu smisla na smisel ekonomske propagande - vech profita.

Na koncu tega shematskega opisa nedominantnih podsistemov velja she enkrat poudariti, da tezhavnost v opisovanju oziroma predstavitvi relativno avtonomnega vrednotnega utemeljevanja nedominantnih subsistemov izvira predvsem od tod, da jih aktualizirajo in utemeljujejo dominantni subsistemi oziroma njihove dominantne vrednotne orientacije. Tako so pravkar opisane vrednote eskapistichnega subsistema in tudi drugih nedominantnih podsistemov kot npr. vrednote: solidarnost, humanost, humanitarnost, pa tudi znanje, spoznavanje, resnica pogosteje aktualizirane kot instrumentalne vrednote (to je uporabljene vrednote) v propagandi politichnega, ekonomskega in religijskega vrednotnega utemeljevanja kot pa izvorno smoutemeljevalne vrednote, to je avtonomne vrednote, ki so sposobne prav take samoutemeljitve, kot so je vrednote dominantnih in predominantnih vrednotnih orientacij.

 

PREVERJANJE APRIORNE KLASIFIKACIJE SUBSISTEMOV
PREVERJANJE KLASIFIKACIJE NA OSNOVI POKLICA

Z institucionalnega vidika je poklic zelo nechista entiteta. Trend institucionalizacije seveda to domnevno pomanjkljivost odpravlja. Ker pa sem problematichnost celostne vrednotne orientacije posameznika kolikor toliko zhe opisal v poglavju O poklicu, skusham sedaj na osnovi poklica preverjati apriorno klasifikacijo subsistemov, vendar zopet zelo shematsko. Na nivoju podsistemov ali pa pod-podsistemov je namrech njihova osnovna dejavnost najlazhe razpoznavna ravno po kopichenju (koncentraciji) zanjo tipichnih poklicev. Poudariti pa je treba, da je to zelo grob in priblizhen indikator relativno avtonomnega utemeljevanja dejavnosti sistema. Che soglashamo, da takshni tipichni poklici so, bi rekli, da so to zdravniki v zdravstvu, sodniki v sodstvu, politiki v politiki, kot so to duhovniki v religiji in umetniki v kulturi. Rekli bi she, da so to osnovni poklici teh dejavnosti in ne povedali bi kaj dosti. Nekoliko drugache pa predstavimo dejavnost poklica, che rechemo, da je poklic pomembna stratifikacijska dimenzija v vrednotnem sistemu socialne stratifikacije in da je tudi v razredni vrednotni strukturi vidna polarizacija poklicev ter da sta tako opisani strukturi vendarle nekoliko jasnejshi ali razvidnejshi. V stratifikacijskem vrednotnem sistemu je poklic sintetichna stratifikacijska dimenzija socialnega statusa, ki jo sestavljajo tri analitichne dimenzije: status izobrazbe (pridobljene v socializacijskem podsistemu ali tudi podsistemu socialne pred-selekcije), status vloge na delovnem mestu v instituciji (ali shirshe: v celotni institucionalni hierarhiji) in status same dejavnosti v sistemu (to je kratko recheno: status subsistema). No, ravno ta tretja dimenzija je natanchno to, kar ishchemo, ostali dve pa lahko zanemarimo, in odmisliti moramo she razredni vidik socialne polarizacije (kar pa ni tako enostavno, kot se to komu morda zdi, ker pri nas to nekaj desetletij enostavno ni bilo mogoche), in to bi bil nachin, kako bi empirichno prishli do grupiranja podsistemov in njihovega statusa v vrednotnem sistemu institucionalne hierarhije odnosno strukture. Vendar je tu she en problem, ki ni nich manj problematichen za izbrani nachin razchlenitve, ta je, da mora analitik v skladu s principom nepristranosti empirichnega raziskovalca izlochiti vpliv afektirane zavesti v represivni klimi Mi-stva nashe preprichane zavesti, sicer dobi nekaj, cesar ne ishche, v nashem primeru predvsem deklarirani vrednotni sistem namesto socialno veljavnega, kar pa je nekaj povsem drugega. (To, kar sem sedaj opisal, je bila namrech glavna tezhava v nashih empirichnih analizah vrednotnih sistemov v samoupravni druzhbi na Inshtitutu za sociologijo in filozofijo pri Univerzi v Ljubljani.) Vseeno pa mislim, da se lahko oprem na nekatere ugotovitve, ki imajo v teoretski analizi le status domneve. Ena takih je: da vechina posameznikov vrednoti poklic (izbira cenjeni ali zheleni poklic) ne toliko zaradi statusa poklica, njegovega ugleda, prestizha, pach pa zaradi njegove idealizirane podobe (imagea poklica). To pomeni, da je pri izbiri poklica horizontalna vrednotna orientacija pomembnejsha od vertikalne. In to je za nas zelo pomembna ugotovitev, she bolj pa domneva, ki ji sledi, da namrech horizontalno strukturo vrednotnega sistema lazhe razpoznamo kot vertikalno. Nadalje, poklic se namrech uchencem v "vzgojnoizobrazhevalnem procesu" predstavlja kot idealiziran nehierarhichen smoter njihove socializacije, ne pa njihove institucionalne selekcije, che rechemo odkrito. In she vech, vrednotna orientacija sistemske selekcije uchencev je idealizirano zavajajocha, predstavlja se jim na relativno visokem nivoju hierarhichne piramide sistema. Poklic sam je postal nadomestek (substitut) vrednote ali kar vrednota sama. Vrednot je sedaj toliko, kot je atraktivnih poklicev, in nevrednot toliko, kot je zanichevanih poklicev.

Sedaj pa bom ta jezik institucionalizirane zavesti nekoliko poenostavil, le zato, da bi bil razumljivejshi, ko bom predstavil nekaj poklicev kar se da reprezentativnih in tradicionalnih, pa she relativno cenjenih, in trdil, da so ravno oni pokazatelj vrednotenja dejavnosti sistema (sicer grob, a nezgreshljiv kazalec vrednotenja subsistemov) in sochasno pokazatelj njihovih osnovnih vrednot.

 

poklici: subsistemi : vrednote:
duhovnik religija vera
politik (poslanec, sodnik, ...) politika moch
podjetnik ekonomika (gospodarstvo) imetje
znanstvenik (raziskovalec, …) znanost spoznanje
umetnik kultura (umetnost) lepota
uchitelj (profesor, …) sholstvo znanje
zdravnik zdravstvo zdravje
itn …    

 

Sholstvo, zdravstvo in shport so dejavnosti, ki predstavljajo (reprezentirajo) socializacijski, solidarnostni in subsistem iger. Poklici, ki jih oznachujejo sestavljeni simboli (oznachevalci) kot na primer socialni delavec, estradni pevec, ali pa pevec zabavne glasbe, pa cirkushki artist, profesionalni tenishki igralec in podobni, kazhejo na relativno neavtonomnost vrednotnih orientacij in vrednotnega utemeljevanja dejavnosti, ki jih predstavljajo. To je pomembno.

Vchasih kar nekako radi pozabimo na neugledne poklice, to je na poklice z manj vidne ali, kot smo rekli, zvrnjene piramide. Naj jih zopet samo nekaj nashtejem: berachi, tatovi, zmikavti, zvodniki, prostitutke, tihotapci, mafiozi in she in she jih je, le njihova poimenovanja so se nekoliko spremenila, posodobila. To pa so stari in prastari poklici, ki she vedno obstajajo in bodo obstajali, institucionalizirani so. To pa je pomembno. Tako bi na primer za javne hishe - bordele lahko rekli, da so to "hishe javne tajnosti" ali institucije, v katerih je institucionalizirana strast in "ljubezen za denar" ali kratko prostitucija. Ko pa jih razpustijo, to je deinstitucionalizirajo, se v njih zaposleni preselijo v sfero "svobodnih poklicev". Skrb sistema za njihovo institucionalizacijo pa ostane policiji, zdravstvu, vchasih pa tudi socialnemu skrbstvu.

Che nam je ta klasifikacija poklicev kolikor toliko predstavila tradicionalnost in reprezentativnost relativno avtonomnih in sklenjenih druzhbenih dejavnosti, je to tako, ker so ti zelo stari in neizkorenljivi poklici utemeljeni na tradicionalnih institucionalnih vrednotah, so hkrati simboli obchih vrednot, ki so se institucionalizirale. Vse kazhe, da bodo she dolgo reprezentirali institucionalne vrednotne orientacije. Tam pa, kjer se poimenovanje poklicev modernizira in se pojavljajo najprej v sestavljenih oznachitvah, nam dodatno nakazujejo she nadaljnjo diferenciacijo subsistemov, ekspanzijo njihove vrednotne orientacije. Ni chudno, da je oznachevanje poklicev she najbolj razlikujoche (diferencirano) v ekonomskem in politichnem subsistemu in pa v tistih, ki jih ta dva vzameta pod okrilje svoje dominacije.

Che bi hoteli o neki civilizaciji tako na hitro izvedeti nekaj o njenem vrednotnem sistemu institucij (legitimiteti sistema), bi le-tega najlazhe razpoznali ravno po zanjo tipichnih poklicih. Ne pozabimo, sistem kliche chloveka, chlovek je poklican za svojo delnost, delnost vloge v sistemu, v institucijah, posebej she v institucijah posebnega druzhbenega pomena.

 

PREVERJANJE APRIORNE KLASIFIKACIJE SUBSISTEMOV
NA UTEMELJEVANJU HIERARHIJE

Hierarhija je temeljna vrednota institucionalne strukture in je zato kot chiste hierarhije sploh ni treba utemeljevati, je tako evidentna socialno veljavna vrednota, da brez nje o vrednotnem sistemu sploh ni mogoche govoriti in je, kot zhe recheno, apriorna vrednota sistemov (nehierarhichnih sistemov kratko malo ni); kljub temu pa jo je mogoche na naketarih dimenzijah bolj poudariti kot na drugih. Tako dominantni subsistemi utemeljujejo ne le lastno hierarhijo subsistema, ampak sploh celotno hierarhijo. Imajo avtonomen nachin utemeljevanja hierarhije sistema.

Religijski subsistem. Hierarhija izvira (je) od Boga. Pozicijo v hierarhiji dolocha blizhina posameznika Bogu. Hierarhija je izraz bozhje volje ali volje bogov. Vsaka druga hierarhija je po njej utemeljena, je utemeljena z bozhjo voljo. Hierarhija je razporeditev (bozhjih) izbrancev, pa tudi zavrzhencev, le-teh seveda na zvrnjenem delu hierarhichne piramide. V obdobju teokratskega vrednotnega utemeljevanja hierarhije je tudi posvetni vladar (hierarh) ne le izbran po milosti bozhji (to je utemeljitev izbora), ampak je tudi postavljen od predstavnikov (reprezentantov) religijske hierarhije. Hkrati je to evidentna institucionalizirana transcendentalna utemeljitev absolutne hierarhije. Je pa nedvomno, da je to zelo mochna in preprichljiva utemeljitev hierarhije, v bistvu se tu hierarhija utemelji na strahu pred neko drugo, onostransko in hkrati vechno hierarhijo, je ritual teokratske institucionalizacije vere in jo je treba lochiti od neinstitucionalne vrednote vere kot obche vrednote.

Politichni subsistem. Hierarhija izvira od mochi. Sicer neka naravna lastnost posameznika, ki pa vseeno nosi she neko nadnaravno obelezhje, je utemeljevanje hierarhije in hierarha, njegove mochi: z njegovimi izrednimi lastnostmi, na primer voditeljskimi, z njegovim poslanstvom, poklicanostjo ali pa zgodovinsko dolochenostjo, skratka, izvor ni nujno jasno definiran, celo zazheleno je, da je, kolikor se da, misteriozen. Sama utemeljitev hierarhije je torej lahko analogna ali celo po vzoru bozhjih izbrancev. Celotna hierarhija sistema je po njej distribucija politichne mochi in seveda nemochi na drugi strani, je distribucija oblasti in politichne dominacije. V politokratski utemeljitvi hierarhije je to povsem ochitno in je sestavni del rituala politichne magije. Nekoliko lepshe pa zveni ta ista utemeljitev hierarhije mochi (je namrech variacija istega), ki pravi: oblast in moch izvirata iz ljudstva, sta od njega podeljeni ali pridobljeni, v vsakem primeru pa utemeljeni z voljo ljudstva. Zopet se to ne nanasha le na utemeljitev politichne hierarhije, ampak velja za celotno institucionalno hierarhijo, v politokratskih sistemih pa je to dejstvo zelo razvidno, she bolj pa obchuteno. Operacionalno se politichna (politokratska) vrednotna utemeljitev hierarhije podkrepi z vladajocho institucionalno organizacijo strank, razredov odnosno njihovih elit, avantgard, lozh; z mochno armado, policijo, tajno policijo, sodstvom; z novo ustavo (to je normativna ali ustavodajna utemeljitev hierarhije) ali pa kar z dednostjo, poreklom; zelo redko pa kar z odkritim samodrshtvom (to je machiavellistichna utemeljitev hierarhije). V samem ritualu neprestanega utrjevanja hierarhije mochi ni mogoche spregledati, da ta temelji na strahu ljudstva pred hierarhom in ravno tako na strahu vladarja pred ljudstvom. Seveda se ta strah razpotegne na vso hierarhijo, ravno tako velja tudi za male in najmanjshe hierarhe v institucionalizirani hierarhiji sistema, velja za njihovo zavezanost podanikom in zavezanost podanikov mochnim in mogochnim.

Ekonomski subsistem. Hierarhija izvira iz imetja. Hierarhija je zgolj zadeva stvari, rechi. Krajshe recheno, hierarhija je stvarni red. Pozicijo v hierarhiji dolocha razpolaganje z bogastvom, premozhenjem, lastnino, kapitalom; to je neke vrste naravna, a vechinoma vendarle nadnaravna zmozhnost oplajanja (mnozhenja, kopichenja) bogastva, kapitala "ekonomske mochi". Skratka, hierarhija je utemeljena s sposobnostjo oplajanja stvari, s sposobnostjo ekonomske ekspanzije (brez ozira) in uveljavljanja dominacije in predominacije ekonomizma (ozhje konzumerizma) v celotnem sistemu. S predominacijo ekonomskega vrednotnega utemeljevanja hierarhije sistema vrednote niso le artikli, ampak so vrednote vrednosti in prav vsako (vrednoto) je mogoche imeti, posedovati, kupiti, skratka, uresnichiti na ekonomski nachin. Strah pred izgubo imetja (neimetjem) je tako mochan, da z lahkoto zavlada v institucionalnem svetu vrednot. Vrednote se z lahkoto menjujejo in hierarhizirajo, ker ima vsaka od njih ceno (imajo svojo menjalno vrednost). Dandanes si tezhko sploh she predstavljamo kakrshnokoli vrednotno utemeljitev dejavnosti sistema, ki bi ne bila hkrati tudi ekonomsko upravichena, to je (o)cenjena, tako hierarhizirana. Ekspanzija sistema se po njej razume (pojmuje) predvsem kot ekonomska hierarhizacija sistemov, razvoj samega sistema pa kot gospodarski razvoj. Skratka, chlovekov razvoj se razume kot ekonomski razvoj. Produktivnost je mera za ustvarjalnost tudi v tako imenovanih neproduktivnih podsistemih. Ekonomsko vrednotno utemeljevanje v drugih subsistemih blokira njihovo avtonomno utemeljevanje hierarhije, chesar najbrzh ne bi bilo treba vech niti omenjati.

Vse nadaljnje vrednotne utemeljitve hierarhije pa so dosti manj preprichljive, she posebej, che bi z njimi hoteli utemeljiti celotno hierarhijo sistema. Vendar ena od njih je she taka, ki morda le indicira avtonomno vrednotno utemeljevanje celotne hierarhije v socialno veljavnem vrednotnem sistemu. To je znanstvena utemeljitev hierarhije.

Znanstveni subsistem. Hierarhija izvira iz razuma (je zgolj zadeva ratia, njegov konstrukt). Pozicijo v hierarhiji (po znanosti) dolocha neenakomerna distribucija "pameti". Drugache recheno, pozicijo v celotni institucionalni hierarhiji dolocha institucionaliziran razum. Tudi strah pred nespametjo velikih in malih hierarhov je izredno velik, vendar pride v razmislek shele potem, ko odpovedo drugi mochnejshi strahovi. Dokazovanje nerazumnosti verskih, politichnih in ekonomskih odlochitev je mogoche shele potem, ko te izgube na mochi, fanatizmu vere in ceni ter v posebnih primerih tudi, ko so evidentno nespametne. Vsekakor ne zadoshcha samo razsojanje pameti kot take, chloveshkega razuma po sebi, ampak le, che jo uporabi institucionalna hierarhija, tista, ki se sklicuje na institucionalno akademsko pamet. Naprej pa lahko govorimo bolj pogojno, le zaradi ilustracije. Kaj bi bilo, che bi bili sistemi znanstveno utemeljeni? Mislim seveda na socialno veljavne in ne na tiste iz znanstvene fantastike ali tiste, ki jih deklarirajo scientisti. S predominacijo znanstvenega vrednotnega utemeljevanja hierarhije sistema postane svet njenih vrednot vedno bolj kompleksen, vrednote niso le znanstvena resnica in spoznanje ter na drugi strani neresnica in nespoznanje, ampak so to najprej: njene (znanstvene) paradigme, njene metode, njeni programi (rachunalnishki programi), softwari vseh vrst. In spet se dogaja, da so vrednote "dogme" (to pot znanstvene dogme), vrednote so "spoznane vrednosti" in vrednota znanosti je: "moch spoznanja". Tako znano nam zveni apel "Spoznanje je moch!". Prav vsako (vrednoto) je (po znanosti, s pomochjo nje) mogoche analizirati, definirati, konstruirati, skratka spoznati. Strah pred nespoznanjem je tako mochan, da z lahkoto zavlada v institucionalnem svetu vrednot. Ker ima vsaka od njih pretehtano resnico, se vrednote z lahkoto hierarhizirajo.

Prav ochitno pa je, da nobeden od danes obstojechih sistemov ne more avtonomno, kaj shele (pre)dominantno utemeljiti svojega razvoja, to je dinamichnega razvoja hierarhije na racionalnem principu. Nekajkratnega potenciala za unichenje vsega zhivega na planetu ni mogoche utemeljiti niti na pragmatichnem nivoju razuma, kaj shele s chistim razumom. Razum ima meje in njegova utemeljitev hierarhije tudi.

Socializacijski subsistem. Ima zelo podobno utemeljitev kot znanost, ko v njem dominira sholski nachin utemeljevanja hierarhije, in tezhko ju je sploh lochiti, v vrhu svojih pod-piramid se prekrivata v instituciji Univerze. She iz sholskih klopi se spominjamo, kako mochan je strah pred neznanjem, chisto drugachen je od strahu pred nespoznavanjem, nerazkritjem, neodkritjem (strahovom v znanosti), in kako resne posledice ima izkazano neznanje za sistem socialne selekcije v hierarhiji sistema, vedo starshi bolj od otrok. Samo za primer vas lahko zopet spomnim na mogocho predominantno utemeljitev celotnega sistema s strani sholstva, dasi je dandanes docela utopichna. V tem primeru bi bila shola tako pomembna, kot je danes gospodarstvo, in vsi drugi podsistemi bi bili njeni vechni neproduktivni dolzhniki, nikakor bi se ne mogli oddolzhiti, izplachati sholstvu, ki bi proizvedlo vse kadre in vse znanje sistema. To je najbrzh tezhko predstavljivo, kot bi bil nash danashnji vrednotni sistem tezhko predstavljiv, recimo, chez dva tisoch let, che bi jih uchakal.

 

 

PREVERJANJE APRIORNE KLASIFIKACIJE SUBSISTEMOV
NA OSNOVI PROPAGANDE

Poznamo le tri dominantne in predominantne propagande: religijsko, politichno ali ideoloshko in ekonomsko. Uspeshnost ekspanzije posameznega subsistema je le rezultat uspeshnosti (njegove dominacije) v vrednotnem utemeljevanju in to je, kratko recheno, uspeshnost njegove propagande. Shematsko lahko naznachimo nekaj nachinov ekspanzije propagande.

Najbolj vidna je (pre)dominacija subsistemskega vrednotnega utemeljevanja, ko le-ta legitimira celotni sistem. Sistemi so tedaj tako rekoch monopropagandno utemeljeni in rechemo jim lahko monokratski sistemi (teokratski, politokratski, kapitalokratski – kr. kapitalski).

Drugi nachin ekspanzije propagande je notranje morda manj viden, ko je zunanja ekspanzija subsistemske propagande tako uspeshna, (ekspanzivna), da presega okvir svojega sistema in se propagira kot dominacija sistemske propagande. To je dominacija in predominacija nekega sistema ali nekaj sistemov v vrednotnem utemeljevanju suprasistema - obchestva, vendar je to she vedno ekspanzija subsistemske propagande (kapitalske, religijske, ideoloshke).

Posebej pomembno je lochevanje ekstenzivne in intenzivne propagande oziroma propagandne ekspanzije. Prva je razshirjenost vrednotnih orientacij dominantnih in ekspanzivnih propagand v sistemu in suprasistemu, drugo pa kazhe preostali prazen prostor zavesti, ki ga propaganda ne more obvladati niti v svojem sistemu. Naj to trditev nekoliko ilustriram z vechnim problemom vseh propagandistov, ki je v tem, da je vedno neko dolocheno shtevilo posameznikov, vchasih veliko, vchasih skoraj zanemarljivo, ki so za propagando imuni ali nesugestibilni. Propagandna sugestivnost jih ne obvladuje in zanjo predstavljajo problem, ki jih opominja na dejstvo, da propaganda vendarle ni vsemogochna, absolutna niti totalna niti globalna. Zunanja ekspanzija propagande je pogojena z njeno notranjo nasichenostjo (saturiranostjo): ko je notranje zasichena, mora zacheti z zunanjo ekspanzijo, sicer je konec njene dominacije blizu.

Pa zachnimo preverjanje apriorne klasifikacije subsistemov z ekonomsko propagando. Nedvomno je dominantna in predominantna. Za kapitalski ekonomski red bi dandanes lahko rekli, da je svetovni red. Ekonomska propaganda (kar je dosti shirshi pojem od reklame) obvladuje planet; preprichani smo, da je globalna in "univerzalna". Vendar ta njena vrednotna usmerjenost v materialne vrednosti: artikle in njih stvarnike: institucije (firme), v konzumerizem - "filozofijo dvajsetega stoletja" seveda ni spontana globalna ekonomska okupacija, ki izhaja iz obchega soglasja chloveshtva, ampak nasprotno, zavesti je vsiljena, dosezhena z ekspanzijo ekonomske propagande. Njena vsiljivost je neverjetna, chloveka 21. stoletja chaka tako rekoch za vsakim vogalom, najbolj pa pri gledanju njegovih priljubljenih TV oddaj. Presenetljivo je dejstvo, da ima njeno vsiljevanje vrednot – artiklov, onesnazhevanje psihe gledalcev veliko obozhevalcev in tako malo imunih.

Che bi neka politichna ideologija zavladala svetu, bi rekli, da je univerzalna, vendar bi bila ta njena "univerzalnost" izsiljena s silo in mochjo njene propagande. Moch orozhja in armad so le njeni zunanji simboli. Ideoloshka agitacija in (ali) politichna propaganda je za drzhavljane obvezna – obvezujocha. Zopervanje redkih individuumov AP in PP je ostro sankcionirano.

Ko bi neka religija postala edino versko preprichanje tega sveta, bi bila njena "univerzalnost" dosezhena z ekspanzijo institucionalizirane religijske propagande in enotno versko preprichanje v svetu bi bilo prej globalno transnacionalno kot pa transcendentalno. Religijska propaganda – RP je tradicionalna, v zavest sistemskega chloveka je vcepljena trdozhivo. Zastrashujocha je, ker grozi individuumu s transcendentalno (zagrobno) sankcijo.

Posebnost znanstvene propagande je njena univerzalnost. Od dominantnih propagand se razlikuje predvsem v nachinu doseganja obchega soglasja za svoja temeljna spoznanja. Za to ima znanstvene kriterije resnice – ti so univerzalni. Njena posebnost pa je she v tem, da njena propaganda she v nobenem sistemu ni bila zasichena. Avtonomna pa seveda ni. Poprej jo moramo lochiti od ekspanzije "znanja, ki je moch" in "znanja ki je denar", ker sta to: ekspanzija ideologije, ki se znanstveno utemeljuje, in ekspanzija kapitala, oplojenega z znanjem oziroma znanstvenimi spoznanji. Tudi od sholstva oz. izobrazhevanja jo moramo lochiti. Sholstvo je prezheto z dominantnimi ideologijami in izobrazhenost temelji na nauchenem in vechinoma nepreverjanem znanju. Skratka, znanost je orientirana k univerzalni vrednoti mozhnega v znanosti, t.j. sfera chistega razuma, za katero ni, ali vsaj naj ne bi bila potrebna nobena sila in moch pa tudi preprichevanje ne.

She nekoliko bolj zapletena ali kompleksna je kulturna propaganda. Najprej je treba rechi, da je izrazito neavtonomna. Chez mero je skomercializirana, prezheta z ideoloshko propagando in navdihnjena z religijsko. Takshno je stanje v njej, od nekdaj, do koder nam sezhe zg. spomin. Ne gre mi za to, da bi propagiral, da je to slabo ali dobro zanjo, vendar je v njej razpoznavna avtonomna aktualizacija obchechloveshkih vrednot, ki ji daje trajnost in kvaliteto, da prezhivi mnoge ekspanzivne propagande. Ko se za hip osvobodi ujetosti vanje, je to edina propaganda, ki obchasno presega celo svojo lastno institucionalizacijo. Lahko si jo zamislim, jo idealiziram kot propagando, osvobajajocho institucionalizacije. Kulturna propaganda, ochishchena komercializma, ideoloshkosti, institucionalne sakralnosti, ni univerzalna, je pa obcha. Obcha je tako in toliko kot so obche obchechloveshke vrednote, ki jih obchasno vendarle afirmira v chisti estetski simbolizaciji. In konchno, edina je, ki lahko prekrije celotno sfero chlovekove zavesti. Razum morda razume chustva, ideje in vrednote, ne more pa jih umeti, ne more jih chustvovati, niti verjeti vanje ne more. Umetnost vse to dela, v svojih najvechjih dosezhkih presezhe chas v trajanje, prezhema kulture chloveshtva, a jih ne podjarmlja. Dalech smo od tega, da bi bil katerikoli obstojechi sistem prezasichen s chisto ali avtonomno kulturno propagando, ali pa z umetnostjo po sebi, iz sebe. Kulturna propaganda in umetnost dajeta vrednotnemu sistemu in posredno sistemu njegovo svojskost, posebnost, narodu pa identiteto. Vseeno pa avtonomna kulturna propaganda, posebej she v nashi dejanskosti, nizko kotira. Vzdrzhuje jo subvencionirano kupovanje njenih vrednot kot vrednosti, ki imajo ceno (na trzhishchu). Dovoljujejo jo zdaj ene, zdaj druge ideologije. Uporabljajo jo dominantne religije.

Che za znanost in kulturo lahko rechemo, da nimata avtonomne propagande, kljub temu, da imata tradicionalno vrednotno samoutemeljitev, pa je neavtonomnost propagande she toliko bolj vidna pri ostalih subsistemih. Med njimi sta izredno mochni propagandi zdravstvena in shportna. Vendar je vprashanje, koliko je propaganda zdravstva tudi avtonomna, ali ni bolj propaganda subsistemov, ki v okviru svojih prezasichenih dominantnih propagand propagirajo tudi zdravstvo? Tezhko je na hitro oceniti zekonomiziranost zdravstva in pa, ali v njem dominirajo vrednotne orientacije znanosti, kemije npr. ali kar farmacevtske industrije. Nedvomno pa se te propagande med sabo lepo dopolnjujejo in prezhemajo z vrsto ostalih. Morda je nekoliko lazhe oceniti, kdo je tako zelo zavzet za nekatere zvrsti predimenzioniranja preventivnega zdravstva in z njim vidno narashchajocho tehnologizacijo zdravljenja. Vladati s strahom pred boleznijo, zastrashevanjem z umiranjem, smrtjo ni posebej tezhko. Ko taka propaganda ujame chloveka v pravem trenutku, bi dal vse, prav vse, da bi si podaljshal zhivljenje za kako leto, uro, minuto. Ujeti chloveka, ko je najbolj obchutljiv, ko je njegova zavest najbolj afektirana, je trnek vsake propagande. Tezhko bi danes rekli, da je vrednotna orientacija zdravstva usmerjena v humanizacijo zdravljenja. Cheprav dehumanizirane propagande ne moremo pripisati avtonomni propagandi zdravstva, ker te ni. Ali ni morda zdravstvo dejavnost, ki je v sistemu mochno hipertrofirana in v svojem razvoju neskladna, skrajno socialno stratificirana? In ali ni morda ta reducirana podoba o zhivljenju minut, ur, let, skratka, kvantitavno stroshkovna plat chasa zhivljenja, ne glede na njegov smisel, prazna in tako sistematichno izpraznjevana prav za heteronomne vrednotne orientacije?

In che se samo za hip ozremo she na propagando solidarnostnega subsistema, kaj lahko podvomimo v pristnost propagirane solidarnosti. Ali niso anahronizem civilizacije zhe tolikokrat omenjana dejstva nashe zavesti, da jih je zhe muchno ponavljati: mnozhichna umiranja ljudi od lakote, od izkorishchevalskega zatiranja, grabezha, vojn in bolezni, ki jih domorodcem prinese civilizacija? Naj se slishi she tako grobo, vendar je vse to potrebno tako institucionalizirani propagandi solidarnosti kot propagandam, ki jo prezhemajo in obvladujejo. Kratko bi rekli, vse to je potrebno institucionalizmu dominantnih propagand, da lahko sistemi, institucije, na vlogo reducirani individuumi izkazhejo svojo solidarnost, humanost.

Pa vzemimo v bezhen premislek she shport in njegovo neavtonomno propagando. "Zdrav duh v zdravem telesu" bi bil njen apel, ko bi bila avtonomna. Ker pa ni, je tako, da so shportniki, najvechji med nijmi (zmagovalci na svetovnih prvenstvih, olimpijskih igrah) le reklamni proizvodi. Niti enega ni, ki bi za njim ne stala ekonomska ali ideoloshka propaganda. To, kar skrito reklamirajo, je profesionalizem, komercializem ali etatistichni romantizem. Izkazujejo moch nekega reda, ekonomskega reda ali politichnoideoloshkega reda in pa zdravje in moch pripadnikov nekega sistema. Vendar chlovek potrebuje igre, ki bi se utemeljevale z igrivostjo igre same, z igrivostjo zmage in poraza. Ta muchni lov za rekordi zhe zdavnaj ni vech igriv niti ni igraje dosezhen, je rezultat zgodnje selekcije iz mnoshtva (she otrok, ki komaj vedo, kaj res hochejo), je rezultat preparatov, drog in muchenja, ki se mu reche trening. Ko zhe toliko govorimo o zmagah shportnikov, ne moremo zamolchati ponosa teh nashih skupnih zmag, ki pa so v resnici zmage prestizhnih sistemov in podsistemov, shportniki pa so le institucionalne zhrtve. Pa gledalci, kako so le ti vchasih prevarani, zgodi se jim, da so v navijashki vnemi skoraj izkrichali grlo, a rezultat je bil zhe dolochen poprej, bil je rezultat dogovora mochnih in bogatih. In niso to le redke anomalije, ki jih gre odpraviti z zamahom roke, so namrech nujne posledice neavtonomne vrednotne orientacije, utemeljitve smisla institucionaliziranega shporta.

A kot zhe recheno, propagande je treba analizirati, najprej vsako posebej in shele potem v njihovi prepletenosti, medsebojni sovisnosti in rivaliteti. Analizirati jih je treba v globino, to je v smeri proti njihovemu bistvu, njihovi avtonomni samoutemeljitvi. To pa je bil le shematski prikaz vrednotnih orientacij posameznih propagand, namenjen preverjanju apriorne klasifikacije subsistemov. In che bi skushali izpostaviti skupno bistvo propagand, bi morda lahko rekli, da umotvori propagande: kapitalizmi, ideologizmi, pa religijski fanatizmi in tudi scientizmi in she manjshi -izmi, kot so: militarizmi, birokratizmi, industrializmi in tako naprej, temelje na enem samem izmu - institucionalizmu - propagandi institucionalizacije. (Vzemite to kot hipotezo.)

Che na kratko povzamem strukturalno bistvo ekspanzije dominantnih propagand, bi rekel, da temelji ekspanzija propagande na konstantnih sestavinah, ne glede na mochno razlikujocho se vsebino med posameznimi propagandami. Pri ekonomski propagandi so to: image artikla, image firme, to je stvarnika artikla, in she image konzumerizma, to je vrednotne orientacije ekonomizma ali ekonomskega ekspanzionizma samega. Ekonomski sistem je najbolj depersonaliziran, zato je image kapitalista ali ustanovitelja korporacije vechinoma ali praviloma zhe subsumiran v imageu firme. Pri politiki so to: image politichne ideje, image njenega nosilca politika, image stranke in image same politizacije sistema. Na njih temelji vsa vrednotna orientacija ekspanzivnega politokratizma. Pri institucionalizirani religiji so to: image verske dogme (verske resnice), image duhovnika, posrednika med Bogom in vernikom, pooblashchenega razlagalca pomena pisma - bozhje besede, image institucije cerkve in konchno image same religioznosti, to je image ekspanzije religijske vrednotne orientacije cerkve, cerkva. Pri znanosti je ta struktura ekspanzije znanstvene propagande nekako taka: image znanstvene paradigme, teorije, metode in tako naprej, image znanstvenika, image znanstvene institucije in image znanstveno racionalnega mishljenja kot ekspanzivne vrednotne orientacije v sistemu. Neavtonomnost znanstvene propagande in s tem nedominantnost znanosti (kot subsistema) je ochividna. Ekspanzija neke znanstvene teorije, paradigme npr. "znanstvenega socializma", "dialektichnega materializma", ki je vladal polovici chloveshtva skoraj eno stoletje, je bila dosezhena z mochjo in silo ideologije, ne pa z njeno znanstveno daljnosezhnostjo. Torej je vsaj v tem primeru, vsaj nezacharanim, neavtonomnost znanstvene propagande evidentna, njena ekspanzija je evidentno heteronomna.

 

 

SHE O INTEGRALNEM VREDNOTNEM UTEMELJEVANJU SISTEMA

Stopnja dominacije oziroma predominacije utemeljevalnih vrednot (tista, ki dolocha tip sistema ali vrste reda) je hkrati ali she prej hiperinstitucionalizacija vrednot dominantnih subsistemov! Z njo je pogojena, iz nje izvira. Teokratski, politokratski, kapitalski red temelje na vrednotah (njihovih podsistemov), ki so prevech prevladujoche. S tem je vrednotni sistem kot celota neskladen in blokiran v svoji rasti in spontanem razvoju. Racionalistichen, razsvetljenski, kulturen ali civilizacijski pa noben sistem v zgodovini chloveshtva she ni bil, kar pomeni, da vrednote podsistemov znanosti, sholstva, kulture zgodovinsko she nikoli niso bile niti dominantne, kaj shele predominantne v vrednotnem utemeljevanju celotnega sistema. Che poznamo razsvetljenstvo iz obdobja razsvetljenih vladarjev, ki so sami veliko dali na prosveto (sholstvo) in prosvetljevanje svojega ljudstva in svoj absolutizem hkrati, je treba rechi, da takratni vrednotni sistemi she zdalech niso bili razsvetljenski, ampak politokratski - absolutistichni. Pri pradavnih civilizacijah nas zachuda she najbolj zanimajo njihova religija, filozofija, kultura, umetnost - njihova visoka civilizacija. A ti sistemi she zdalech niso bili civilizacijski. Bili so kristalno teokratski, politokratski, militantni ali vojashki, lahko bi jih poimenovali tudi z druge plati in rekli, da so bili barbarski, suzhenjski, tlachanski, ker so takratne civilizacije temeljile predvsem na vrednotah suzhenjstva, barbarstva, tlachanstva, skratka podanishtva v zg. premenah. Ker eno gre z drugim, blishch ima svoj odblesk na bedi. Tudi ko govorimo o evropski civilizaciji, se takoj spomnimo njenih korenin v starogrshki, grshkolatinski civilizaciji in pri tem smo tako vzhicheni, da povsem izgubimo obchutek za mero, namrech njihovo mero v vrednotenju takratne kulture, umetnosti, filozofije, znanosti - vrednotenje svoje civilizacije v okviru socialno-veljavnega vrednotenja. Analogno se nam primeri, ko vrednotimo danashnjo "civilizacijo" v okviru njenega propagiranega, razglashevanega oz. deklariranega vrednotnega sistema, namesto da bi se poglobili v dejansko veljavnega. Tako zlahka prezremo hierarhijo sistema, vzdrzhevano s silo, in deviacijo legitimitete sistema v personalno legitimiteto.

Bolj pa so nam domachi in razumljivi propagirani nachini novovrednotenja podsistemov ob "zgodovinskih" politichno-sistemskih reorganizacijah resorjev (obchasna povezovanja podsistemov na nivoju minstrskih resorjev, ministrstev). Tako se na primer obchasno vezhejo kultura in znanost, pa kultura in telesna kultura, ali pa celo kultura in turizem, in takrat vladni mediji in znameniti slovenski kulturniki dejansko na veliko propagirajo "kulturno postrezhbo" kot pomembno manifestacijo (dezhelne kulture) kulture neke dezhele, nekega naroda. Povezujeta pa se tudi kultura in zabava in kolikor se le da, se takrat brishe razlika med umetnostjo in kichem, pa sochasno she rivaliteta med elitno in masovno kulturo. To, kar sem zhelel ilustrirati, je zopet dejstvo, da vsaka sistemska reorganizacija in institucionalna integracija temelji najprej na prevrednotenju institucional(izira)nih vrednot. Agitacija in propaganda (PP, RP, EP) pa je samo izvedba scenarija.

Skozi vso zgodovino "chlovekovega razvoja" se je v obdobjih izrazitega integralnega ali totalitarnega vrednotnega utemeljevanja sistema tako rekoch vsem podsistemom, razen enemu, zanikala avtonomnost v utemeljevanju njihove dejavnosti na njim lastnih vrednotah. Tako je umetnost tradicionalno utemeljevana tako, kot da obstoji le zaradi religije, ali pa shport le zaradi politike (npr.), in v obdobjih predominacije kapitalskih redov so vsi ostali podsistemi ochividno korumpirani ali vsaj skomercializirani. Takrat se utemeljujejo z dohodkom in profitom, ki ga prinashajo, in njihove vrednote so le vrednosti! Vrednote imajo ceno in so torej (pod)kupljive! Med njimi se je morda she najbolje godilo zdravstvu, v primerjavi z drugimi podsistemi je bilo relativno avtonomno, vech ali manj sta ga sposhtovala celo politika in religija, le ekonomizem ga je s pomochjo tehnologije medicine neusmiljeno tehniziral, mehaniziral, manj vidno pa dehumaniziral. Dandanes moderni chlovek, seveda le tisti, ki kaj velja, brez tehnizirane medicine ne more vech zhiveti niti umreti. She najslabshe, naravnost groteskno se v zadnjih urah godi najvishjim, med njimi pa hierarhu sistema – enemu in edinemu. Heteronomnost institucionalizacije vrednot je, kot recheno, she najbolj vidna v podsistemu iger: shportnih iger, zabavnih iger, svetu estrade, iger na srecho. Institucionalizacija vrednot, kot so: upanje, srecha, zmaga, rekord, je prepushchena igralnicam, loterijskim zavodom, estradnemu businessu, sponzoriranim shportnim organizacijam, posvetovalnicam in posredovalnicam, she najbolj pa reklamnim agencijam. Dandanes ne propagiramo vech le "kruha in iger", niti ne "iger in kruha", pach pa "vech iger in she vech iger", od tega shportnih iger in estrade. Rekel bi, da hochemo vedno bolj institucionalizirane igre, to je institucionalno srecho in organizirano zabavo. Shport kot potencialno avtonomni podsistem je v abnormni ekspanziji ravno v sistemih, kjer je evidentno skomercializiran ali pa spolitiziran odnosno etatiziran in na nasho nesrecho tudi v novih sistemih, kot je nash – dezhele Slovenije. Ne moremo ne videti, da to meche senco na njegovo samoutemeljitev in je v igrah sistemov za male sisteme, kot je nash, najmanj primerna karta za izigravanje. Shport demonstrira moch sistema, ki je varljiva. Ob tako chrnogledo opisani neavtonomni vrednotni orientaciji si seveda tezhko predstavljam, da se bo slovenska kultura vrednotno utemeljevala sama po sebi, po svojih vrednotah "v skladu s slovensko narodno samobitnostjo, tradicijo". Ta ji je edini joli, kot tudi drugim sistemom, ki se bore za svojo samobitnost, obstoj – prezhivetje.

S to ilustracijo sem skushal nekoliko sprostiti togost shematskega opisovanja vrednotnih orientacij nedominantnih subsistemov. Te so v nashi zavesti dejansko prikrite in zapletene s propagando dominantnih subsistemov. Da bi jih vsaj malo ochistili, pa nam je potreben analitichni napor, tako kot vedno, ko hochemo lochiti posredovana in neposredna dejstva zavesti od simbolov, ki jih le-ti oznachujejo. Prepletenost - prezhetost institucional(izira)nih vrednot poraja zmedo (hiper)institucionalizacije v vrednotnem utemeljevanju institucij in zhe subsistemov. Ko smo zhe toliko dolocheni, tako orientirani in usmerjeni, nam ne preostane kaj dosti drugega, kot da ugotovimo, da so vrednote institucij tu, da veljajo ne glede na nashe osebno preprichanje ali nash osebni, svojski vrednotni sistem. Tolazhilno je dejstvo nashe vednosti, da so nashi zavesti posredna in posredovana dejstva vseeno minljiva. Cheprav pochasi, komaj opazno, se vseeno spreminjajo! Spreminjanje vrednot, vrednotnih orientacij je proces, ki mu navadno (a zmotno) rechemo razvoj civilizacije. (Pre)dominacija vrednotnih orientacij prav dolochenih podsistemov je zgodovinsko dejstvo, kot je tudi dejstvo neprestana in vedno znova porajajocha se tezhnja avtonomnega utemeljevanja (samoutemeljevanja) drugih nedominantnih dejavnosti sistema.

Ta skrajno nepotrebni dodatek je bil vseeno potreben, ker bi me sicer utegnili razumeti, da propagiram ukinitev institucij in she prej razveljavitev vseh institucionalnih vrednot. Tudi pri institucionalnih vrednotah deluje pravilo vrednot, ki pravi, da je toleranca do drugachnih vrednot predpogoj njihovega razumevanja. Samo razumevanje ne zadoshcha. She vedno pa mislim, da nikakrshna institucionalizacija vrednot in razvoj vrednotnih sistemov ni blizhnjica k obchim vrednotam. To je preprosto druga dimenzija (druga sfera) zavesti. Treba je she dodati, da razen te, ki je dana samo individuumu, in morda she narodu kot subjektu, ni blizhnjice, do vechje veljave obchechloveshkih vrednot.

 

 

VI.
O DVOPOLNOSTI INSTITUCIONALNIH VREDNOT

Dvopolnosti institucionalnih vrednot ni mogoche dovolj poudariti, v njej je iracionalna moch aktualizacije vrednot kot manipulabilnih vrednotnih orientacij. Dvopolnosti institucionalnih vrednot ni mogoche odpraviti, to je njihovo notranje pravilo, mogoche pa je videti njihovo rigidno institucionalizacijo. Tudi institucionalne hierarhije ni mogoche ukiniti, ker je hierarhija obchi zakon institucionalizacije, mogoche pa jo je humanizirati in mogoche jo je videti kot fleksibilno strukturo vrednot, ki jih institucionalni chlovek usklajuje, ko tezhi k skladju v utemeljitvi celotnega vrednotnega sistema institucionalne strukture. To vendar ves chas delamo, tak bo odgovor institucionalne mochi. "Delate, in to po svoji podobi, in le malo je prostora za svobodno kreacijo individua!" Tak bo njen odgovor.

Institucionalna vera je vera v odnosu do nevere vernikov in nevernikov. Ko je institucionalizirana, ni vech chista vera, je versko preprichanje, nato je lahko verska moch in nato je lahko militantni verski fanatizem; in njegovega pohoda ni mogoche vech kar tako ustaviti, tudi takrat ne, ko je mnogo vernikov zhe izgubilo to institucionalizirano vero. Njen bojni pohod se ne bo ustavil niti takrat, ko mu bo to velela neka mochnejsha vera, ki je bolje organizirana vera, vera z mochnejsho versko propagando, in tako brez konca, che tega pohoda ne bi ustavila neka neinstitucionalna vera, katere bistvo ni v njeni institucionalizaciji.

Vodijo se vojne in deklarira se mir; da bi mir sploh lahko imel ceno, to je institucionalno vrednost, morajo biti vojne, vsaj lokalne vojne, kajti spomin na pretekle vojne ne zadoshcha. Che politichna propaganda nima argumenta neke konkretne vojne, potem je tudi govorjenje o miru nekam prazno in zveni nepreprichljivo.

Imetje, bogastvo razvitega dela sveta ima svojo pravo vrednost le v odnosu do revshchine in bede onega drugega dela sveta. Pa ni ta relativni odnos vrednosti imeti in ne imeti le dvolichen odnos med deli sveta in sistemi, ampak je veljaven v vseh institucionalnih odnosih (relacijah), zato ker izvira iz same dvopolnosti institucionalnih vrednot.

Ali ni tako, da se institucionalizirana solidarnost in humanitarnost tem bolj aktualizirata, chim vech trpljenja lahko prezentirata? Za res velika in neizmerna humanitarna dejanja je potrebno res veliko in neizmerno zastrashevanje trpechih in netrpechih z resnichnim trpljenjem in bedo; in to trpljenje in bedo je treba ohraniti zato, da je solidarnost res velika in neizmerna.

Z razumom in institucionalizirano resnico ni nich drugache. Apel "Razum nima meja!" je sicer apel avtonomne znanosti, a v sebi nosi osnovno lazh, kajti razum ima meje sam v sebi in she vech omejenosti si postavi s svojo institucionalizacijo. To, kar delajo danashnji razvojni laboratoriji in raziskovalni inshtituti, ne prenese razumne utemeljitve, ker je tako mnogo tega, kar delajo, skrajno nerazumno. (Mislim, da mi ni treba nashtevati primerov.) Institucionaliziran razum je ravno tako razumen le v odnosu do nerazuma, zato mora producirati chim vech razumnosti in chim vech nerazumnosti hkrati, za njun pravi odblesk. Za institucionalno znanost je prav vseeno, che rechemo, da napreduje od enega spoznanja k drugemu, vishjemu; ali pa od ene zmote k drugi, cheprav manjshi zmoti. Pomembna je institucionalizacija spoznanja; in resnica tako tezhko predira to oviro akademizma. Marsikje je lahko najti primere trdovratnega upiranja novumu, a v znanosti je to najlazhe, vendar vedno za nazaj in nikoli za sedaj in nikoli za naprej. Akademizem zagotavlja, da je to v preteklosti she bilo mogoche, danes pa da kaj takega ni vech mogoche.

Kje so meje telesnih zmogljivosti? Odgovor je jasen: ni jih. Telo shportnika se spreminja v institucionaliziran stroj za rekorde in che se orientira po antichnem idealu telesnosti, potem nima nobene mozhnosti vech za rekorde in tudi za zmage ne. Shportna zmaga je tem vechja, chim vechji je poraz na drugi strani. Velike zmage in veliki porazi pa so zadeva sistema in ne le shporta ter so zelo resna zadeva, in zresni se igrivost igre do skrajne mogoche mere, in harmonichno telo se specializira chez vsako prichakovano mero. Tako rekoch institucionalizirano harmonijo in institucionalno igro dalech presezhe, kajti ni meja telesnih zmogljivosti.

Vojska pa je tu zaradi vojne in miru hkrati. Vojska brani sistem ne le pred zunanjim sovrazhnikom, ampak tudi pred samo sovrazhnostjo. Vojska sovrazhnost in sovrashtvo institucionalizira. Che katera od vojska nima aktualnega sovrazhnika, ga mora najti za vsako ceno, sicer pa to ni tako tezhko, ker je tu prisoten princip vzajemne solidarnosti vojska. Sovrazhnika mora imeti tako zunaj kot znotraj sistema, cheprav je notranji sovrazhnik bolj domena policije. Po istem principu vzajemnosti mora vojska sebe nuditi kot sovrazhnika (sovraga) drugim armadam. Sicer pa se armade med seboj sposhtujejo in cenijo, saj se medsebojno utemeljujejo in s tem utemeljujejo svojo lastno ekspanzijo v sistemu, ki nima meja. To viteshtvo vojska, tako romantichno in tolikanj opevano, pa je s totalno vojno prishlo nekolikanj iz mode. S tem je bil nekako nakazan konec viteshtva vojne, konec bleshchechih zmag in tudi strahovitih, a chastnih porazov. Nekoch v zgodovini chlovekovega razvoja, bi kot v pravljici lahko rekli, pa so bili velichastni porazi, vsaj nekateri, so bili? Institucionalizirano in organizirano sovrashtvo kar nekako presega domet svoje samoutemeljitve "o koristnosti vojne". Vendar armade, generali, vojashki stroji tega ne morejo kar tako sprejeti, kdo jih bo preprichal, da niso tako mochni in da njihova moch nima meja. Vedno so bili in bodo sanjachi med njimi posebej cenjeni in sposhtovani, in sanjali bodo o res veliki vojni, o velichastnem spopadu, v katerem bodo obranili vse chloveshtvo.

V nashem primeru vojne v Sloveniji in nekdanji Jugoslaviji se je poraz vojske – JLA aktualiziral v skrajni inachici. Antipod temeljne (utemeljujoche) vrednote vojske: vojashka zmaga (vojashka moch, velichastna zmaga) je premenil v nechasten poraz in vojashka moch v nemoch, to je bil ne le konec slavne in mochne armade "JNA", ampak she razsulo nekega totalitarnega sistema. Pouchno? Zgodovina nas (iz)uchi? Nikoli, nikjer!

 

SHEMA VREDNOTNEGA SISTEMA INSTITUCIONALNE STRUKTURE

NIVOJSKA STRUKTURA: UTEMELJEVALNE VREDNOTE (vrednotne relacije):
TEMELJNA VREDNOTA SISTEMA: "Hierarhija je" : (lojalnost)
   
OSNOVNE VREDNOTNE RELACIJE

NA NIVOJIH SISTEMA:

 
nivo vloge: "nadrejenost - podrejenost"
nivo institucije: "pomembnost - nepomembnost"
nivo subsistema: "dominantnost - nedominantnost"
nivo sistema: "razvitost - nerazvitost"
nivo suprasistema: "obvladanost - neobvladanost"
transcendentalni nivo: "absolutnost (vechnost) - neabsolutnost"
HORIZONTALNA STRUKTURA: vrednotna utemeljitev na nivoju subsistemov:
Dominantni subsistemi
(ali) vrste redov sistema:
vrednotne relacije:
religijski (teokratski red) vera - nevera
politichni (politokratski) moch (oblast) - nemoch
ekonomski (kapitalski) imetje (lastnina) - neimetje
Nedominantni subsistemi: vrednotne relacije:
znanstveni"racionalistichni" resnica (spoznanje)- neresnica
kulturni "civilizacijski" lepota (estetsko)- nelepota
socializacijski "prosvetni" vzgoja (znanje)- nevzgoja
solidarnostni "humanitarni" soc. varnost - negotovost
subsistem iger "eskapistichni" srecha (uzhitek)- nesrecha
sub-subsistemi (npr.:)  
izobrazhevalni izobrazba (sholsko znanje - neznanje)
zdravstveni zdravje - bolezen
shportni zmaga – poraz (shportna)
vojashki zmaga – poraz (vojashka)
sodstvo pravichnost – nepravichnost (sodnikov)
itn.  
 
_______
Opomba: Morda modalitete vrednotnih relacij niso najbolj posrecheno izbrane in so aktualnejshe v drugih simbolih, vendar je to problem jezika; pomenskost vrednotnih relacij je dolochena po vertikalni in horizontalni osi strukture celotnega vrednotnega sistema. Zlasti za nivojske simbole vrednotnih relacij velja, da jih moremo uporabiti na vsakem nivoju in takrat to ni vedno napaka v oznachevanju (simbolizaciji) vrednot, ampak s tem nekaj dodatno povemo in to je mogoche razbrati iz konteksta.

Osnovne vrednote (vrednotne relacije) in vrednotne orientacije so tiste, na katerih se utemeljuje njihova celotna subsistemska dejavnost kot relativno avtonomna dejavnost sistema in celo naddejavnost v primeru dominantnih subsistemov. Dominantne institucionalne vrednote so torej vera, moch in imetje ali pa modalitete teh vrednot. Razvejenost dominantnih subsistemov je kompleksna, to je danes vech kot evidentno zlasti pri politichnem in ekonomskem subsistemu. Njune subsisteme kot drzhavno administrativni aparat, policijo, vojsko, sodstvo, aparat politichnih strank in morda tudi reprezentativne politichne "institucije" (telesa) sem klasificiral kot relativno avtonomne sub(sub)sisteme, njihove osnovne vrednote to do neke mere nakazujejo. Sodstvo se na primer utemeljuje na pravichnosti in armada na svoji vojashki mochi in zmagovitosti nad sovrazhnikom in tajna policija na sistemski tajnosti, zaupnosti, kontroli in tako naprej. Ekonomski subsistem pa je zhe tradicionalno tako razvejen, da mu sploh ni problem sklicevati se na relativno samostojno vrednotno utemeljitev njegovih sub(sub)sistemov; saj jo ima zhe v vrednotah personificiranih bozhanstev, novejshe panoge kot elektronika, informatika pa odkrivajo svoja bozhanstva v "bitu", rachunalniku na primer. Vendar vsa ta kompleksnost bistva horizontalne vrednotne utemeljitve strukture ne spremeni. Shema je v tem primeru le nekoliko bolj obsezhna in razvlechena in s tem nepregledna; namesto o dominantnih subsistemih bi govorili o institucionalno tesno povezanih in med seboj odvisnih in prepletenih sub-subsistemih, ki imajo marsikaj skupnega, zlasti pa skupno ekspanzijo, integrirano propagando.

Glede modalnosti simbolnih oznachevalcev vrednot subsistemov moram rechi, da nimam namena fiksirati njihove polivalentnosti, nasprotno, hochem le ilustrirati njihovo modalnost, ki sploh ne more biti nosilec pomena drugache, kot je to po strukturi same zavesti. Izbral pa sem tiste, ki se mi zdijo najbolj aktualizirani. S tem ni recheno, da jih vsakdo ne bi mogel prevajati ali zamenjati z bolj ilustrativnimi in bolj aktualnimi simboli. Glede pomena simbolov v sami shemi in njihovimi modalnostmi v tekstu so nesporazumi manj mogochi. Tako naj bi na primer zmaga - poraz pomenila (v shemi) lahko samo shportni poraz ali zmago v nasprotju z vojashko zmago v vojni ali vojashkim porazom po konchani bitki; vendar pa so borilni shporti nekako blizu vojashkim veshchinam, zato je tudi oznachevalec vrednote - simbol zmage in poraza - enak v obeh primerih zmag in porazov. Povsem nepotrebno je dodajati, da resnica oznachuje znanstveno resnico in vera religijsko vero in moch politichno moch in imetje ekonomsko imetje ali premozhenje; in che bi rekli ekonomsko moch ali resnico mochi, bi to pomenilo nekaj povsem drugega. Npr., opredelitev vrednotne orientacije, ki s svojo vrednoto (moch) sega chez okvire vrednotnega utemeljevanja svojega subsistema (v tem primeru politichnega). Umetnishka lepota in znanstvena resnica in vojashke zmage in vojne morije pa so samo sestavljeni simboli vrednotne orientacije ali vsaj relacije, ki pa nam lahko simbolizirajo neprimerno vech pomenov kot razstavljeni enobesedni simboli. Ta shema pa simbolizira le vrednotni sistem institucionalne strukture.

Kadar je neki simbolni oznachevalec vrednote in prek nje vrednotne orientacije tako polivalenten, da ga lahko raztegnemo chez vse subsisteme, pa zelo verjetno nakazuje neko drugo dimenzijo vrednotne strukture, ki je shematsko dvodimenzionalna in asociira bolj vertikalno kot horizontalno os vr. strukture. Vzemimo za primer eno takih vrednot: slavo. V vseh subsistemih je enako aktualna, cheprav se znotraj subsistemov individuumi hierarhizirajo po odnosu do osnovne vrednote subsistema, tako verniki po veri, politiki po mochi ali pa, modalno izrazheno, po svobodi v zatiranju; gospodarstveniki po premozhenju, s katerim razpolagajo, oziroma kapitalisti po kapitalu, po oplajanju kapitala, po polashchanju lastnine. Vse tri so neke vrste izvedene modalitete iste vrednote, ki jamchi kopichenje (imetja, kapitala, lastnine). Znanstveniki se hierarhizirajo po institucionalni resnici; uchenjaki po znanju, uchenosti, razsvetljenosti; umetniki po lepoti (ustvarjalnosti) umetnishkih stvaritev. Zopet bi moral dodati, da po institucionalno priznani lepoti, in podoben, analogen dodatek velja za vse nashtevane vrednote, to dodatno oznako institucionalizacije vrednot tako radi pozabimo. Nadalje, socialno-varstveniki se razvrschajo po vrstah socialne varnosti in zavarovanj, ki jih nudijo; zdravniki po uspehih v zdravljenju in shtevilu bolnikov, ki jih chakajo; estradniki in zabavljachi in loteristi pa po srechi, s katero nas osrechujejo, ali, lepshe recheno, po igrivosti iger, ki jih prirejajo; shportniki pa po rekordih, shportnih dosezhkih, napetem tekmovalnem vzdushju in zmagah.

Premetavanje simbolov, ki simbolizirajo vrednote in vrednotne orientacije, je zelo obchutljiva dejavnost, je domena propagandistov in je tako rekoch dnevno na sporedu aktivnih propagand in s tem v nashi zavesti. Tole tu pa je bilo le zaradi ilustracije vrednote slave, ker za vsakega od pripadnikov nashtetih poklicev bi lahko rekli, da si zheli slave, visoko jo vrednoti: che bo slaven, bo nepozaben, in institucionalizirana slava nudi nich manj kot institucionalizirano nesmrtnost, vechen spomin na slavnega chloveka, in zopet moram rechi, da je to slavo pozhel le njegov del, in to institucionalizirani del. Slava je skriti motivator, notranji motor ambicije po hierarhichnem vzponu v nekem institucionalnem podrochju sistemske dejavnosti, in zato ima slava hierarhichno vertikalno vrednotno orientacijo, vsebinsko pa je kot pijavka: prisesa se, prilepi na katerokoli vrednoto, ima nichkoliko modalitet in she njena modalna antipoda: skromnost, ponizhnost se skorajda izkljuchno pojmujeta kot lazhna skromnost, narejena ponizhnost. Toliko o slavi, le za popestritev suhoparnega simbola: sheme, ker slava je vrednota, ki hrani hierarhijo.

Najtezhje od vsega pa je danes, ko se zdi, da zmanjkuje prostora v chasu, ko so opisi chasa v chasopisih, radiu, televiziji, ki naj bi bili mediji mas in ne mnozhic, tako zelo izpolnjeni z materialistichno ideologijo in vero v artikle in njih stvarnike, s politichno in ekonomsko propagando, tolerirati samo utemeljitev shematskega simbola SHEME. Pozornejshemu bralcu taka dodatna utemeljitev tako ni potrebna in bo zvenela banalno, vendar za utemeljitev sheme je bila bistvena. Zato jo bom le na kratko povzel:

Vrednotni sistem institucionalne strukture ni niti odraz nashih "objektivnih (produktivnih) odnosov" niti stanja v "razvoju proizvajalnih sil" (to je sil, ki so vidne v materialnih simbolih in razosebljenem chloveku kot simbolu institucionalizacije), ampak je njihov agens, razlog, zakaj so ti odnosi in ti materialni simboli taki, kot so, in so tako chudno razviti.

Che to povem she enostavneje: stopnja materialnega razvoja sistemov je rezultat institucionalnih vrednotnih sistemov, usmerjanja vrednotnih orientacij aktualnih vrednot iz preprichanja. Vse, kar je "objektivno" (objektivizirano), se nam zdi tako trajno, skorajda nespremenljivo, zagotovo pa oprijemljivo, vendar je to le stvar navade nashega povrshinskega predstavnega mishljenja.

To, kar je tako stabilno in je tezhko spremeniti, je uchinek dominantnih propagand v nashi afektirani zavesti, to je institucionalizacija obchechloveshkih vrednot v rigidne socialno veljavne vrednotne sisteme.

Institucionalizirane vrednote ozhijo nasho zavest, blokirajo jo na povrshini jaza in ozhijo toleranco do drugih vrednot. Obche vrednote pa nasprotno shirijo in poglabljajo nasho zavest, ko se same shirijo in poglabljajo, shirijo in poglabljajo toleranco do drugih vrednot. Obcha veljavnost (obchost) obchih vrednot, "univerzalnost" njihovega strukturiranja je v generativni strukturi nashega uma. Individualnost pa je v svojskosti, enkratnosti in neponovljivosti sebstva. Svojega bogastva mi (bogastva nashega mi-stva) ne moremo uresnichiti brez poudarjene tolerance individualnosti, posebnosti vrednotne orientacije vsakega posameznika in svojskosti njegovega osebnega vrednotnega sistema. Propagiranje deklarativnih vrednot pa je zanesljivo najmanj uchinkovit nachin za spreminjanje socialno veljavnih vrednotnih sistemov.

 

 

DVA UNICHEVALCA VREDNOT

Eden je relativizacija vrednot, drugi je absolutizacija vrednot, to sta dva iznichevalca vrednot vrednotnega sistema.

Ko so poljubne vrednote v vrednotnem sistemu enakovredne (enako vrednotene) med seboj, ko druga drugo nadomeshchajo, zamenjujejo, iznichujejo, potem hierarhije vrednot ni, vrednotni sistem razpade, vrednotna orientacija sistema je dezorientirana. Vrednotne orientacije podsistemov so relativizirane. Individuum nima opore, vrednote, ki bi jo izpostavil kot svoje vodilo. Vrednotne orientacije se mu sproti iznichujejo, iznichijo, on izgubi smisel svojega bivanja. Tako je to, che relativnost vrednot ekstremno izpostavimo, sicer pa je tako v principu vedno, na ta nachin se razkrajajo socialno veljavne vrednote.

Ko pa poljubno vrednoto v vrednotnem sistemu absolutiziramo, ona vsrka vase vse druge vrednote, v primerjavi z njo so le-te pogreshljive, nichne, celo so, kot da jih ni. Vrednotni sistem razpade, vrednotnih orientacij ni, ker jih je pouzhila ena sama vrednota. Rezultat je zachuda zelo podoben poprej opisanemu stanju zavesti individuuma (posledici relativizacije vrednot). Vendar razlika vseeno je. Prej ali slej se izkazhe, da je lahko samo "eden in edini" v sistemu, ki lahko svojo vrednoto (vrednotno orientacijo) absolutizira za vse nas (za ves sistem). Tak vrednotni sistem postane personalna legitimiteta ali vrednotni sistem enega in edinega "individua" in on sam postane bog. Vsi mi se sedaj lahko orientiramo po njem, on nas vodi (vrednotno orientira), On nam poslej dolocha smisel nashega bivanja. In ta vrednota, ki je povzdignjena do absoluta, je praviloma moch. Vse druge vrednote sistema so v primeri z njo nichne, so, kot da bi jih ne bilo, vendar se prej ali slej izkazhe, da je ta vrednota (mochi) previsoko postavljena. Resnichna ni in smiselna ni za nas. Ne vechno ne dolgo nas On ne more voditi. Ker On ni eden in ni edini, in ni bog. In ta ne-bog iznichuje she boga.

Tako je to, che absolutizacijo vrednot ekstremno izpostavimo, sicer pa je tako v principu vedno; che le dopustimo, se na ta nachin razkrajajo socialno veljavne vrednote.

 

ZAGOVOR

Navajen sem, da sem se za svoja dela zagovarjal, zato nisem pisal predgovorov, ampak samo-zagovore.

Nasha dejanska socialno veljavna zaznava vrednotnih utemeljitev in vrednotnih orientacij se v nashi vsakdanji zavesti aktualizira kot rezultat trajnega delovanja dominantnih in nedominantnih propagand. Mochnejshi je vpliv dominantnih propagand in tistih sestavin propagand, ki so aktualne za nasho konkretno pozicijo v institucionalni strukturi, in da je ta odvisna od nashe vrednotne orientacije, ni treba posebej poudarjati. Vendar nasha zavest na neki nachin v prav dolochenih orientacijah presega sistemsko vrednotno utemeljevanje. Institucionalni vrednotni sistemi tezhe v ekspanzijo s svojo vrednotno orientacijo in sochasno tezhe k temu, da svojo specifichno vrednotno utemeljitev zameje za meje svojega sistema in reducirajo tudi individualno (institucionalno) variiteto vrednot.

Specifiko nashega deklariranega vrednotnega sistema institucij v samoupravni druzhbi sem lahko le mestoma nakazal. Prekompleksna in zame na tej stopnji analize nemogocha naloga pa je bila, ko sem skushal posebnosti nashega vrednostnega sistema ujeti v neki zadosten opis le-tega, in njegovega odnosa do drugih sistemov in do nadsistema. Menil sem, da posameznih vidikov vrednotnega sistema (legitimitete sistema) ni mogoche videti niti zadovoljivo analizirati, che se hkrati ne lotimo analize vrednot z vidika njihove celote. Ta celota pa je apriorni okvir, v katerem nasha zavest vrednote strukturira. Nekoliko shematsko bi temu rekel: vrednote moramo najprej videti kot obchechloveshke vrednote, v institucionalni analizi pa jih moramo videti na suprasistemskem in tega presegajochem institucionaliziranem transcendirajochem vrednotnem utemeljevanju. Sicer si res ne morem razlagati, kako je mogoche analizirati vrednote (posamezne dele in posamezne aspekte vrednotnih sistemov), ne da ni jih reflektirali v odnosu do celote, na katero nas zhe tako same neprestano opozarjajo. In konec koncev menim, da to v vsakem primeru delamo, le da si to svoje pochetje zamolchimo, ostaja megleno nekje v ozadju, v globljih plasteh zavesti.

Institucionaliziranih vrednot se ne da preuchevati, che jih ne lochujemo od deklariranih. Nashe dosedanje analize vrednotnih sistemov so osredotochene na razjasnjevanje socialno veljavnih vrednotnih sistemov in bolj malo deklariranih, cheprav vanje venomer zadevamo. A neka temeljna razmejitev teh dveh vidikov vrednotnega utemeljevanja je bila vendarle zhe opravljena. Dokler bo razkol med tu-vrednotami in deklariranimi naj-vrednotami tako velik, bo vsaka analiza vrednotnih sistemov zadevala v zid argumenta mochi magije dominirajochih propagand. Preprichevanje in preprichanost in pa analiza sta dva zelo razlichna pristopa k nashi zavesti. Lahko bi rekli, da se v analizi vrednot nadalje delita in kazheta kot afirmativni in kritichni pristop. Gotovo ni mogoche oporekati soodvisnosti tudi v teh dveh nachinih aktualizacije vrednot in je analiza tudi preprichevanje. In vsako mochno preprichevanje izsili vsaj neko analizo. Vendar je med obema orientacijama veliko razlichnih stopenj in vrednotna orientacija je vidna kot premikanje v neki smeri, v nashem primeru v smeri kritichne analize, v poglavju o Bergsonu pa izrazito v smeri afirmacije dejstev zavesti, vendar zopet za namen kritichne analize vrednot kot neposrednih in posrednih, posredovanih dejstev zavesti.

V raziskovanju vrednot, vrednotnih sistemov in vrednotnih orientacij sem se loteval zelo razlichnih podrochij vrednotenja. Zachel sem z analizo nesmotrnega oz. neposhtenega poslovanja trgovskega podjetja "Volan" v Ljubljani. Takoj so me vrgli iz sluzhbe. Po shtudiju sociologije sem nadaljeval z vrednotami v kulturi (v "Neke vrsti estetiki") in z analizo vrednot socialne stratifikacije in legitimitete sistema. Kar trikrat sem neslavno zapustil ISU v Ljubljani. Trmasto sem nadaljeval (bi rekli tisti, ki pravijo, da nekatere pach nich ne izuchi) z analizo vrednotnih orientacij, posebej ekonomske in politichne propagande, na instituciji mochnega medija RTVL-S. V chasu vojne za Slovenijo sem se lotil "Vrednotnih orientacij vojne – vojashke propagande", v chasu boja za demokratizacijo sistema pa "Vrednotnih orientacij nacionalne radiotelevizije". Slednji sta bili sochasno akcijski raziskavi in dobrodoshla popestritev in dopolnitev odtujenih, pretezhno teoretskih raziskav. Preverjal sem lahko le svoje ravnanje in svojo vrednotno orientacijo in njeno soochenje s konkretno vrednotno orientacijo konkretne institucije, na kateri sem bil zaposlen ali sem se ji udinjal, kakor hochete. V zadnjem primeru je bila to institucija mnozhichnega medija Radiotelevizija Ljubljana, ki me je nagradno predchasno upokojila. Temeljno vspodbudo ali motivacijo v raziskavah mi je dajal, kot vidite, konflikt z institucijo. Natanchneje povedano, razkol vloge v instituciji na vlogo raziskovalca in vlogo administratorja (uradnika). Razjedal me je dvom o utemeljenosti smisla vlog, ki mi jih je zaupal sistem. V bistvu je shlo za razkol v utemeljitvi moje vloge v institucijah sistema z vrednoto lojalnost: na eni strani lojalnost do institucije, do subsistema (institucionalizirane znanosti npr. in drugih nashtetih institucij) in na drugi strani lojalnost do sebe kot individuuma. Ravnanje tezhi k uskladitvi s preprichanjem, in vech kot to, tezhi po uskladitvi s tem, kar je globlje od preprichanja in preprichanosti, recimo temu iskanje svojskega smisla bivanja. Ni pa moja naloga, da sam javno ocenjujem, koliko mi je to uspevalo ali ne, kajti vedno je govor, pisanje, razmishljanje eno, ravnanje, njegova ocena, vrednotenje pa drugo. Ravnanje ocenjujejo tudi drugi.

 

ZAKLJUCHEK

Danes je taka navada, da se na koncu neke analize utemelji she njena uporabnost. Kakshno praktichno vrednost ima reflektiranje vrednotnega sistema institucionalne strukture za nepomembnega individua, izgubljenega v mogochnem sistemu? Skoraj nobene, razen morda tele:

Individuum lahko reflektira vrednotni sistem institucionalne hierarhije v celoti. Che se kdo, ki je mochan, sklicuje na vrednote sistema, potem se lahko nash jaz (moj jaz in vsakogar jaz) sklicuje na reflektiranje celotnega in neprotislovnega vrednotnega sistema, takega, kot ga on vidi kot subjekt, ki zre, ki opazuje, in ne takega, kot ga naj vidi objekt preprichevanja. Institucionalni socialno veljavni sistem vrednot ni domena nobenega konkretnega sistema in nobenega konkretnega subsistema, nobene drzhave, nobene religije in nobene utopije. In ni vechen, spreminjajo ga individuumi, komaj opazno, a vendarle ga oni spreminjajo.

Che se kdo sklicuje na deklarirane vrednote sistema, potem se lahko moj "jaz" in vsakogar "jaz" sklicuje na deklaracijo o chlovechanskih pravicah v zadnji izdaji, na deklaracijo o chlovechanskih pravicah Zdruzhenih narodov, ki sicer niso zdruzheni v suprasistem, vendar je to vsaj institucionalizirana deklaracija obchechloveshkih vrednot, in torej ne le na njeno uradno modifikacijo in razlago v konkretnih deklariranih sistemih, ustrojenih po dominantni propagandi sistema.

Che se z malo strozhjim kriterijem vprashamo, katera deklarirana vrednota na primer v zhe nekoliko starejshi izdaji "Deklaracije chlovechanskih pravic" iz chasa Robespierra je danes uresnichena, bo odgovor: nobena. Che pa kriterij zelo ublazhimo, gledamo le vrednotne orientacije, pa lahko ugotovimo, da so realne (dejanske) vrednotne orientacije v socialno veljavnih vrednotnih sistemih take, da noben obstojechi sistem ne more iztrzhiti pozitivnega salda, cheprav so, resda, razlike med njimi ogromne.

Che pa se kdo sklicuje na neinstitucional(izira)ne obchechloveshke vrednote, potem se lahko moj "jaz" in vsakogar "jaz" sklicuje na svoj notranji glas, na svoj "kategorichni imperativ", in celo bolje je, da se nanj sploh ne sklicuje, ampak se kar po njem ravna. Do nashega mi ni mogoche priti po blizhnjici, ne da bi sestopili v nash "jaz" - svoje sebstvo.

Che rechemo, da naj bo "maksima nashega ravnanja taka, da (vsak chas) lahko postane obchi zakon", "samo tako bo neprotislovna", potem ta maksima velja za obche vrednote, ne velja pa za institucionalizirane socialno veljavne in ne za deklarirane vrednote; za obche vrednote pa velja le do meje njihove transcendenchnosti in ne chez njo. Naj uporabim she Kantov primer, che sem zhe njegov praktichni regulativ ravnanja, po nashem pa vrednotno orientacijo:

Che bi bila maksima ravnanja "Ubijaj!" obchi zakon, bi se chloveshtvo med seboj zhe zdavnaj pobilo. Che pa se vseeno neprestano pobijamo med seboj, se pobijamo, ker so institucionalni vrednotni sistemi transcendirajoche utemeljeni. Kamikaze imajo sedem zhivljenj in vojaku militantne religije je druga najvechja chast ubiti nevernike, to je vernika druge vere, kajti prva chast je biti ubit v boju. To sta le primera, kako praktichne in chudotvorne so dejanske (socialno veljavne) maksime vladanja zhivljenju. Vendar trdim, da v institucionalnem ritualu she noben chlovek ni ubil drugega chloveka. Vedno je bilo tako, da je delni chlovek (del chloveka) ubil delnega chloveka in del njegove chlovechnosti. Rabelj je opravljal svojo institucionalno vlogo, ne bi je mogel opraviti, che ne bi poprej celotni institucionalni aparat zreduciral zhrtve na en njen del, na tisti, ki ga opredeli kot "pohabljeni, zlochinski" del. In zakaj je izvedba tako svechana? Ker je ritual, ker tako deluje magija propagande. Vojak ne ubija kot chlovek, in ubije le sovrazhnega vojaka, sovraga. V njem vidi najbolj razosebljen element vojashkega stroja, to, chesar pri sebi ne more videti. Pobijati civiliste je bilo nekoch - v zgodovini "chlovekovega razvoja" – nechastno, zato civilistov ni vech, so samo she sovrazhniki in vojna je totalna. Vendar vojna ni samo totalna, je tudi transcendentalna. Elias Canetti je v tem opisu vojne zhivih in vojne mrtvih neprekosljiv.

Ne ubijamo shele takrat, ko primemo za "mech", ubijamo zhe, ko se ga dotaknemo v duhu, in dotaknemo se ga ne le takrat, ko ga izumljamo, ampak tudi takrat, ko ga sprejmemo kot magichni simbol smrti, ne da bi videli njegovo magichno moch v celoti. Tega nochemo videti v celoti in velika skrb je posvechena temu, da mi tega ne bi videli. Za to so zadolzheni poklicani in vsak sistem jih posebej visoko vrednoti. Tako nochemo videti, da je vechina nashega ravnanja usmerjena na povrshini nashe zavesti, in pomirjeni smo, ker je tako ravnanje socialno veljavno, kar pomeni, da je na povrshini nashega mi. Mi se vechinoma orientiramo institucionalno povrshno, to je najkrajsha oznaka nashe vrednotne orientacije, oznaka maksime nashega MI.

Che danes v hipertrofiranih institucijah izdelujemo orodja in orozhja, ne da bi smeli vedeti, kdo vse v njihovi izdelavi sodeluje in chemu in komu pravzaprav sluzhijo in komu se p(r)odajo (?), che jih izdelujemo z namenom, da jih ne bi nikoli uporabili, je to delo sploh (obche) nesmiselno (maksime "Ubijaj!" ni mogoche utemeljiti kot obchi zakon). A mi se vseeno pobijamo, pobijamo se bolj celostno in totalno kot kdaj koli doslej. Izdelovanje smrtonosnih simbolov je tu, in je za ves planet in za vse sisteme in prav za vsakega na videz nepomembnega individua. Zato se to izdelovanje simbolov smrti tiche vsakogar in prav zato je to "odgovornost nas vseh", ki jo tako pogosto deklariramo, da je s tem neprestanim deklariranjem povsem devalvirana. Vrednote se z deklariranjem strahovito obrabijo in nihche jih vech ne dojema v njihovem prvotnem pomenu. Mogoche je karkoli izdelovati in se ne vprashati po smislu in smotru izdelanega. Mogoche se je sprashevati res do konca te verige zakajev in se ne ustaviti zhe pri prvem nivoju odgovorov, ki so dani vechinoma pisno zhe kar v tehnichnih navodilih za uporabo artikla in opisu delokroga (del in nalog) v instituciji. Opis smisla deja (del in nalog) natanchno odgovarja na vprashanji, kaj in kako delati, a se izogiba vprashanju, zakaj, to je vrednotenju deja. Nichesar pa ni mogoche izdelati, ne da bi uporabili, ker ta uporaba je zhe tu, je institucionalna grozhnja, in nasha zavest jo sprejme kot nash strah. Institucionalizirane sile, supersile in velesile vse do najmanjshe sistemske sile imajo zelo tehtne argumente za paranje nashe zavesti na dele. Ne recite, da se ne sprenevedamo in da hierarhi in vrhovi institucionalnih hierarhij nimajo zagrobne utemeljitve celotnega vrednotnega sistema institucionalne strukture.

Pogled z vrha piramide je pogled na podanike, tiste, ki se podajo, podanike sklonjenih, upognjenih glav. Che se katera glava ozre, je treba dobro pogledati vanjo, kam se je ozrla. Che se je ozrla na neko dolocheno, malo vishje mesto, ki se ji zdi, da se ji bolj poda, ji bo ugodeno. Che pa se ozira kar tako, ker se ji podanost ne prilega, utegne videti celo piramido, tudi tisti nevidni in zvrnjeni del, ta je sistemu nevarna. Piramida je bila in bo simbol institucionalne strukture sistema. Che so bile pradavnim hierarhom potrebne monumentalne piramide, mogochni transcendentalni magichni simboli, jasne, ponosne in dalech vidne, so danashnjim hierarhom bolj pri srcu nevidne piramide, tudi hierarhichni simboli sistemov so abstraktni in njihova moch je ravno v tej abstraktni nevidnosti.

Piramida in krizh sta simbola nevidne institucionalne hierarhije, institucije so kristali mas, kar je zopet najlepshe opisal Elias Canetti, in kristali so navzven piramide in navznoter so krizhi, prekrizhane osi. Naj jih nekaj nashtejem: sveti krizh, obrnjeni krizh (mech, a she vedno krizh), krizh kot znak kvalitete stvari (recimo, da je pojem zanj shvicarski krizh, znak kvalitete), koordinatni krizh (simbol znanosti), rdechi krizh (humanitarni krizh), pa grshki in latinski krizh kot simbola nashe civilizacije (njenih korenin), egiptovski krizh, svastika - lomljeni krizh (staroindijski kulturni simbol v nasprotju s premeno simbola v kljukasti krizh kot simbol krizharske vojne nacizma - totalitarizma); pa recimo she prekrizhani krizh, prevrnjeni krizh (Andrejev krizh), skratka, krizhev je, kolikor hochete. Krizh je zelo mochan simbol!

Ko je nasha visoko razvita civilizacija trchila ob neko "necivilizacijo", jo je kmalu zatem unichila. Bile so tako razlichne od nashe, da jih nismo dojeli. She danes premalo poznamo njihovo institucionalizacijo. Vsakich smo jim podarili vsaj tri mochne simbolne daritve. To so bili vsaj trije krizhi: sveti krizh, obrnjeni krizh - mech in krizh kot znak kvalitete nashih stvari (recimo alkohola). Za te civilizacije pa je bilo nashe vrednotenje sveta tako chudno, niso ga mogli dojeti. Zastavile so nam vprashanje vrednot, ki pa ga mi nismo mogli dojeti: Kako more chlovek imeti, posedovati, prilastiti si in biti simbolni lastnik sonca in svetlega neba, zvezd in meseca na sonchnem nebu in zemlje in morja, rek in gora in gozdov v njih in zraka in (v)etra, in kako, da ga ne zhge, ko ima toliko ognja v svojih rokah? Na ta vprashanja vrednot bo morala nasha civilizacija nekega dne odgovoriti, sama sebi.

____
Viri /avtorjeve raziskave, publikacije/: Vrednotne orientacije avtonomne propagande znanosti, raziskovalno porochilo, ISU, 1986 Ljubljana, p. 294, /avtor/; Traktat o svobodi ali Vrednotni sistem, knjiga, Zalozhba LUMI, 1992, Ljubljana, p. 272, /avtor/; Janezovo razodetje ali O treh vrednotah, 3. dopolnjena izd.; Kranj, Ljubljana 1994, p. 151, /avtor/.

 

VREDNOTE SISTEMA VII