Revija SRP 35/36

Pavel Göstl

OCHETOVI OBISKOVALCI – LITERATI
(Fran Govekar, dr. Fran Vidic, dr. Fran Mohorich)

 

Ni bilo tezhko poiskati trojice “literatov” med ochetovimi obiskovalci. Bili so edini zvesti obiskovalci v desetletjih, ki jih je oche po prvi svetovni vojni prezhivljal v Ljubljani. Ker smo stanovali na robu mesta, na Kodeljevem, so bili obiski drugih znancev in sorodnikov razmeroma redki.

 

FRAN GOVEKAR

Bil je star ochetov prijatelj she iz shtudijskih let na Dunaju. Ne le, da je tudi on shtudiral medicino, marvech sta se srechevala she na sestankih literarnega kluba Vesna, ki so jih slovenski shtudentje imeli zelo pogosto v posebni sobi kavarne Karlove Vary blizu Rotovzha, kjer je kavarnar imel narochene tudi slovenske chasopise.

Na ochetovo pobudo je leta 1896 nastala znana fotografija chlanov kluba, ki je bila vechkrat objavljena v razlichnih revijah, visi pa tudi v Cankarjevi sobi na Rozhniku.

Fran Govekar je bil rojen leta 1871 na Igu pri Ljubljani kot sin naduchitelja in pedagoshkega pisatelja. Po konchani gimnaziji v Ljubljani je odshel na Dunaj in se vpisal na medicinsko fakulteto, shtudija pa ni konchal. Leta 1897 je vstopil v urednishtvo Slovenskega naroda.

Cheprav je znan Govekarjev prispevek v slovensko knjizhevnost, naj vendar na kratko orishem njegovo literarno delo. V chasu, ko je kot shtudent zachel objavljati krajshe pripovedke za otroke v Vrtcu, je bila v evropski literaturi vidna smer naturalizma in te se je Govekar oprijel v svojih nadaljnjih spisih. Njegovi podlistki v Slov. narodu in roman V krvi imajo zhe izrazitejshe poteze naturalizma po zgledu Zolajevih del; enako velja tudi za roman Svitanje, cheprav je izhajal kot podlistek v Slov. narodu shele v letih 1919/20.

Lotil se je tudi dramatizacije Rokovnjachev in Desetega brata Josipa Jurchicha in Levstikovega Martina Krpana.

Slednja je vzbudila Cankarjev polemichni odpor. Za ljubljansko gledalishche je prevedel vech del iz cheshchine, srbshchine in nemshchine. Zelo dejaven je bil kot chasnikar pri vech listih. Bil je soustanovitelj Slov. umetnishkega drushtva ter tajnik, dramaturg, intendant in ravnatelj gledalishcha v chasu njegovega podrzhavljenja leta 1920.

Ko je Govekar ob koncu stoletja postal urednik Slov. naroda, je naprosil mojega ocheta, da bi porochal o kulturnem zhivljenju v avstrijski prestolnici. Ta porochila so bila zelo shtevilna, saj je oche sluzhboval na Dunaju she do leta 1907 in je bil stalni obiskovalec gledalishcha, predvsem opernega, pa tudi drugih glasbenih prireditev.

Ko je bil zhe upokojen, je oche pogosto odhajal v arhivski oddelek Slov. naroda in si izpisoval naslove kakor tudi krajshe izvlechke vsebine teh chlankov. V njegovih spominskih zapiskih je 72 teh prispevkov (iz chasa 1897-1900).

Ne verjamem, da je oche shele po dogovoru z Govekarjem zachel bolj pogosto obiskovati dunajske kulturne prireditve. Saj ga je prav opera na Dunaju pritegovala k vsem predstavam, med katerimi je bilo tedaj she najvech starih klasichnih del. Ker je stanoval v Klosterneuburgu in pozneje v Lainzu, odkoder vozi tramvaj skoraj celo uro do opere, iz Klosterneuburga pa je moral potovati z vlakom, je bila njegova placha mladega zdravnika kar “obremenjena”. Zato si ni kupoval dragih parternih sedezhev, ampak je, tako domnevam, pretezhno sedel na galeriji. Tudi prva leta v Ljubljani je oche zahajal v operi obichajno na galerijo. Tam sva srechala njegovega znanca z Dunaja, rdechebradatega jurista Megusharja, ki je bil tudi velik ljubitelj opernih predstav. Na galeriji so bila tudi stojishcha, najbolj oddaljena od odra, skoraj pod stropom dvorane. To stojishche so v dunajski operi imenovali “Ochsenstand”, a sem si ga vseeno pogosto priskrbel, che sem med obiskom Dunaja hotel slishati kakshno Wagnerjevo opero. Dobra akustika dunajske operne hishe obiskovalcev na galerijskem stojishchu ni niti najmanj prikrajshala za popolni uzhitek.

V Ljubljani je oche obchasno zahajal tudi v Dramo. Med neko predstavo je Cirilu Debevcu na odru postalo slabo. Klicali so kakshnega navzochega zdravnika in oche je igralcu nudil ustrezno pomoch. Kmalu zatem se je zgodilo podobno, ko se je onesvestila Marija Vera. Tedaj je oche predlagal upravi Drame, da enako kot za kritika odredi tudi stalni sedezh za zdravnika. Predlog je bil sprejet in seveda je bil tudi oche delezhen stalnega abonmaja. Sedezh je bil v parterju in che sva ga sestra in jaz spremljala, sva seveda imela “dijashko stojishche”. To je bilo v obeh gledalishchih, dramskem in opernem, oddeljen prostor za parternimi sedezhi, lochen za fante in dekleta. Po vojni so ta stojishcha odpravili, ker so uvedli “dijashke predstave”, pri katerih je mladina lahko zasedla vso stavbo. To je zelo upravicheno kritiziral znani igralec Polde Bibich, chesh da je bila navzochnost mladine pri predstavah prava vzpodbuda za igralce, medtem ko so bil mladi na “lastnih” predstavah prevech glasni in motechi.

Verjetno sta si Govekar in oche tudi mnogo dopisovala, a korespondenca zhal ni ohranjena.

Po prvi svetovni vojni smo se za stalno naselili v Ljubljani in spominjam se Govekarjevih obiskov, posebno v poznejshih letih, ko smo se preselili “v mesto”; najprej smo namrech dolga leta zhiveli v stanovanju umobolnice na robu Kodeljevega. Bili pa so to povsem osebni ochetovi obiski. Ne pomnim, da bi pogovorom prisostvoval she kateri drug chlan druzhine. Domnevam, da je oche imel Govekarja za uveljavljenega pisatelja, ki mu je lahko tudi kaj svetoval pri njegovih prizadevanjih okrog pisanja spominov.

Govekar se je leta 1897, ko je bil she pretezhno na Dunaju, porochil z Minko Vasichevo, ki je zhe, ko je sluzhbovala kot uchiteljica, napisala vech chrtic. Pozneje se je z mozhem lotila zhurnalistike in sodelovala z njim v urednishtvih. Pisala je o zhenskih vprashanjih v Zhenskem svetu in drugih listih, tudi tujih, predvsem cheshkih, ter se zhivahno udejstvovala v zhenskih drushtvih.

Govekar je mojega ocheta prezhivel za nekaj let. Spominjam se nakljuchnega srechanja v kapelici na Zhalah, kjer je moj oche januarja 1945 lezhal na parah. Kljub skoraj meter visokemu zapadlemu snegu je Govekar prishel kropit ocheta. Slishal sem ga, kako je govoril: “Oh, Goestl, Goestl, kako te je smrt zdelala!” – Po tezhki sklerozi je oche v krsti lezhal povsem zvit, bil pa je visoke rasti.

Govekar je umrl leta 1949. Po ochetovi smrti je vechkrat obiskal tudi mojo mater in se zanimal za ochetovo bogato spominsko zapushchino, to je za vech zvezkov zhivljenjepisa in opisov obeh rodbin, materine in ochetove.

 

DR. FRAN VIDIC

Dr. Frana Vidica ne moremo shteti med leposlovne pisatelje. Tudi v Slov. biografskem leksikonu je oznachen kot “literarni zgodovinar”. Po konchani gimnaziji v Celju je odshel na Dunaj shtudirat slavistiko, klasichno filologijo in zgodovino. Leta 1898 je bil promoviran na podlagi disertacije o zhivljenju in pesnishtvu Valentina Vodnika.

Rojen je bil leta 1872 v Shent Pavlu pri Preboldu v Savinjski dolini. Z Dunaja se je tja rad podal na dopust in nekoch, she v mojih otroshkih letih, smo ga tam obiskali, ne vem pa, ali so tedaj she zhiveli njegovi domachi. Ljudsko sholo je obiskoval v rojstnem kraju, gimnazijo pa v Celju.

Z mojim ochetom sta se verjetno seznanila v literarnem klubu, saj je tudi on na sliki iz leta 1896. Po konchanem shtudiju je ostal na Dunaju in bil domachi uchitelj. Leta 1898 je supliral na mariborski klasichni gimnaziji in vplival na dijka Frana Kidricha, da je shel shtudirat slavistiko. She istega leta je postal urednik slovenske izdaje zakonov pri notranjem ministrstvu na Dunaju, kjer je ostal do zloma Avstro-Ogrske. Z druzhino je stanoval v enem od zunanjih mestnih okrajev v hishi z vrtom, kjer smo jih obiskali vsakokrat, kadar smo z Moravske potovali prek Dunaja v Ljubljano.

Po letu 1918 ga je drzhava SHS imenovala za svojega zastopnika v komisiji za ureditev uradnishkih vprashanj na Dunaju, leta 1921 pa za tiskovnega referenta pri vladi za Slovenijo. Ni se preselil v Ljubljano, temvech v Kamnik, kjer je sodeloval pri kulturnih in socialnih akcijah v mestu. V banovinskem svetu se je uspeshno zavzemal za potrebe Narodne galerije, med okupacijo pa za ohranitev franchishkanske knjizhnice v Kamniku. Kot aktivist OF je bil 7. 12. 1943 aretiran in januarja 1944 ustreljen med 25 talci v Shentvidu nad Ljubljano. Ko smo vest o tem posredovali ochetu, sem ga drugich v zhivljenju videl jokati. V generacijah mojih prednikov je bil jok mozha skoro sramota – a tako tragichni prijateljev konec je ocheta mochno prizadel.

Z vech razglednic , ki jih je oche poshiljal svojemu ochetu in sestram v Ljubljano, je razvidno, da sta z dr. Vidicem pogosto delala izlete v dunajsko okolico, nisem pa odkril, da bi oche imel tudi drugega spremljevalca. Oba sta se pach po konchanem shtudiju zaposlila na Dunaju in tam ostala vech let, oche kot mlad psihiater do leta 1907, Vidic pa se je vrnil v Slovenijo shele leta 1921. Porochil se je s Slovenko, oche pa na Dunaju ni iskal zhenske druzhbe.

Ko smo she na Dunaju obiskovali Vidicheve, sta v njihovi druzhini odrashchala sin Igor in hcherka Zdenka. Igor je v Ljubljani shtudiral pravo, zaposlil pa se je v Beogradu, kjer se je ozhenil s Srbkinjo in imela sta dva sina. Njegova sestra Zdenka pa je umrla mlada. Na kamnishkih Zhalah je na grobu ob cerkvi njen kip, menda Bernekerjev. Kronist v Slov. biogr. leksikonu navaja, da je Vidic gmotno podpiral vech umetnikov, npr. Ivana Groharja, Frana Tratnika, Ivana Vavpoticha in druge. Njegova lepa zbirka umetnin je bila po njegovi smrti delno izrochena mariborski Moderni galeriji in Umetnostnemu paviljonu v Slovenj Gradcu.

Oche se je z dr. Vidicem tudi v Ljubljani pogosto srecheval, nekajkrat pa sva ga obiskala v Kamniku, kjer je stanoval v stari hishi na Glavnem trgu. Ko se je upokojil, je dr. Vidic enkrat na teden prihajal iz Kamnika v Ljubljano z izgovorom, da mu le stalni brivec zna urediti brado. Tedaj je vechkrat prishel k nam na obisk. Che ocheta ni nashel doma, se je rad pogovarjal tudi z menoj. Zanimala sta ga moj shtudij arhitekture in projektivno delo. Bil je zelo razgledan v moji stroki.

V “usodnih trojkah” pishem o njegovi tragichni usodi, ker je bil eden od treh svatov na moji poroki, ki niso umrli naravne smrti.

Njegov literarni opus je bogat, so pa to predvsem eseji in prikazi iz literarne zgodovine. Mnogo je tudi prevajal. Leta 1901 je na Dunaju v samozalozhbi izdal nemshke prevode Preshernovih pesmi; zbral je dotedanje prevode Dimitza, Penna, Samhaberja, Strahla idr. Sam je v nemshchino prevedel Ashkerchevi pesmi Chasha opojnosti in Mejnik ter vech proze Kersnika, Govekarja in Cankarja.

Dr. Fran Vidic je pokopan v Begunjah, kamor so Nemci vozili trupla vseh ustreljenih. Ni tezhko najti skupine 25 obelezhij na grobovih talcev, ustreljenih v Shentvidu nad Ljubljano.

 

DR. FRAN MOHORICH

Le dve leti mlajshi ochetov znanec, pravnik dr. Fran Mohorich, je pravo shtudiral v Gradcu. Ni bil torej zhe kot shtudent ochetov prijatelj, spoznala sta se shele po koncu prve svetovne vojne v Ljubljani – “po sluzhbeni dolzhnosti”. Oba sta bila izvedenca ob pregledih umobolnih pred njihovim sprejemom v zavodno hospitalizacijo. Znana je namrech domneva, da je mogoche sorodnika “spraviti v umobolnico”, ne da bi bil ta res bolan. Oblast je zato uzakonila pregled vsakega bolnika pred sprejetjem v umobolnico. Za ta pregled sta bila zadolzhena specialist-psihiater in sodni izvedenec.

V prvem desetletju novoustanovljene drzhave SHS so bili sprejemi umobolnih na oddelku “sht. 7” Sploshne bolnishnice, v glavnem pa na Studencu. Tedaj she ni vozil avtobus na Fuzhine ali v Polje, tramvaj pa je bil speljan le do karmelichanske cerkve v Mostah. Ker je bil tudi dr. Mohorich dober peshec, domnevam, da sta z ochetom pot od tod do Studenca vedno opravila pesh. Bilo je tedaj dovolj prilozhnosti tudi za pogovarjanje, ki ni bilo vezano le na pregled bolnikov.

Nashla sta skupno zanimanje za glasbo, predvsem opero. Oche je v Slov. narodu 3. in 4. julija 1920 objavil podlistek Almira in Ksenija, v katerem je navajal svojo zheljo, da bi napisal libreto za opero po Sketovi povesti Miklova Zala. Pisal je, da je skladatelju Viktorju Parmi predlozhil svoj libreto, o katerem se je ta izrazil pohvalno, vendar je najprej zhelel uglasbiti le enodejanko, za katero je imel v mislih zhe tudi vsebino. Pregovoril je ocheta, da je napisal libreto za to enodejanko, ki je dobila ime Ksenija. Mohorich pa je bil obchudovalec skladatelja Antona Foersterja in je dosegel, da je bil njegov Gorenjski slavchek sprejet v stalni repertoar ljubljanske Opere. Morala sta se res “ujeti” ob tem glasbenem navdushenju, da sta se domenila za skupno delo pri novem libretu. Ne vem, zakaj nista nashla kakshne nove snovi, ampak sta se odlochila, da uporabita Cimpermanov prevod francoske igre Materin blagoslov. Libretu sta dal anaslov Dom in rod, uglasbil pa ga je Anton Foerster.

Dr. Mohorich je bil rojen leta 1866 v Strochji vesi pri Ljutomeru kot sin posestnika in mlinarja, njegova mati pa je bila blizhnja sorodnica Stanka Vraza. Srednjo sholo je obiskoval na Ptuju in v Mariboru. Po shtudiju prava in promociji je vstopil v sodno sluzhbo. Zato se jedro njegovega pisanja naslanja na pravno problematiko. Spisal je vech kot sto razprav, ki obravnavajo tudi juridichno izrazoslovje. Ob ustanovitvi nashe univerze se je zaman potegoval za profesuro. Bil pa je izbran za privatnega docenta na zagrebshkem Vseuchilishchu.

Pod psevdonimom Miran Brankov je dr. Mohorich leta 1916 izdal prvi zvezek Pesnitev, deset let pozneje pa she shtiri zvezke, ki jih je poimenoval: Zvonice, Zvanice, Poslanice in Prirodnice. Pesmi so pretezhno lirichne, romantichne in iz njih odsevajo narodne pesmi Slovenskih goric.

Leta 1922 je dr. Mohorich povabil ocheta na vechdnevni obisk v Ljutomer, kjer je na posestvu zhivel njegov brat. Oche v spominih opisuje izlet v Malo Nedeljo, na obisk k inzh. Lupshi, ki je vech let zhivel v Indiji. V druzhbi je bil tudi mariborski slikar Trstenjak. V Ljutomer se je druzhba vrnila z lojtrskim vozom. Oche pa se je vrnil pesh s slikarjem Trstenjakom.

Cheprav so bili pregledi bolnikov, predvidenih za zdravljenje v umobolnici, zelo pogosti, je dr. Mohorich zelo rad prihajal tudi k nam na obisk. Zadrzhal se je tudi, che ocheta ni bilo doma, posebno ko smo lahko posedali na vrtu. Pridruzhil se je sestri in meni in posebno ga je zanimala najina “literarna” dejavnost. V gimnazijskih letih smo skupaj z najstarejshim sinom dr. Fr. Derganca st. izdajali domachi list Mladost, odtipkan v dveh izvodih – za vsako druzhino po eden. Kot moj oche je tudi dr. Mohorich imel povsem bele lase, imel pa je tudi konichasto brado. Ta zanimivi obraz me je pritegnil k portretiranju, ki pa ni bilo uspeshno. Vendar moram ochetovemu prijatelju shteti v dobro, da mi je dovolil to zabavo.

Dr. Fran Mohorich je umrl januarja leta 1928, kar smo zelo obzhalovali, saj ni bil le ochetov obiskovalec, temvech prijatelj vse druzhine.

______
(Iz rokopisne knjige Spominske trojke)