Revija SRP 35/36

Marko-Mitja Fegush

MARTIN KRPAN V UPODOBITVI
SUZANE BRICELJ

 

V zalozhbi Dela d.d., s pripravo za tisk Dela Reprostudio in v tisku Linea grafica-A.W.S. iz Italije je dan pred Bozhichem izshla v velikem podolzhnem formatu legendarna Levstikova povest Martin Krpan z Vrha z vizualizacijo, ilustracijo in opremo Suzane Bricelj.

Presenecha dejstvo, da je knjiga dozhivela za slovenske razmere veliko naklado in da gre za uresnichitev oz. dodelave diplomskega dela Suzane Bricelj na Oddelku za oblikovanje ALU v Ljubljani.

Za navidezno pogumnim zalozhnishkim podvigom se nam razpirajo she druge razsezhnosti in izdaja ne pomeni le likovno-ilustrativnega dosezhka, kakrshnih ob izidih in njihovih ponatisih te Levstikove povesti zhe doslej ni manjkalo.

Za mnoge generacije so bile Kraljeve ilustracije pojem ekspresivne vizualne personalizacije junakov in Levstikove programske povesti, s katero je bil postavljen eden od temeljev tudi za takratno slovensko likovno ilustracijo in tiskarske veshchine, za drugo slovensko bralstvo pa so bile takrat nedosegljiv dosezhek Smrekarjeve izchishcheno “zajedljive” risbe-ilustracije te Levstikove povesti, ki so se jim pridruzhile she Kobetove in kasneje Amaliettijeve sijajne upodobitve, pa tudi briljanca Oblakovih (oz. Barda Iucundusa) ilustracij je za mnoge svojstvno uspela stvaritev.

V tako imenitno druzhbo se “vpisujejo” panoramske upodobitve Levstikovega Krpana avtorice Suzane Bricelj s svojevrstnim pristopom in s pretehtanim likovnim slogom.

Presenecha predvsem kohezivnost analitichnega izbora in obdelave s spontanostjo in preprichljivostjo izraza v celotnem spektru od likovnega detajla, izbire barv in celostnega kolorita, verodostojnosti v sceni in mizansceni arhitekture in pejsazha ubranost, ki sega od “deciricovskega” minimalizma do ekspresivne poteze, do roba mozhnosti, ki jo daje pastelna tehnika.

Znotraj tega tkiva, ki ga sam razumevam kot likovno-ilustrativni micelij, se pojavi celo enobarvni prizor iz domachijskega Krpanovega spomina (ko nosi svojo zhenico v koshu), ki prekine potek pripovedi.

S postmoderno interpunkcijo zgornjega enobarvnega prikaza, ki je vkljuchitev podzavednega v kontekst zgodbe, se zgodi tisto, kar v slovenski likovni ilustraciji she ni bilo prisotno.

Fenomenoloshko gledano je ilustracija (podobno kot filmska, sinopsijska slika pa tudi karakteristichna slika animacije) dvojnik videza realnega ali fantazijskega sveta, slika je tu in sedaj ter dolocha polozhaj, osebo, predmet.

Podoba lika, prostora ali predmeta, ki je tu in sedaj, je v sliki (v likovni predstavitvi) vedno prepoznavna in determinirana, pa naj gre za umetno ustvarjeno podobo ali fotografijo ali film.

S tem, ko avtorica svojega Martina Krpana ne izdela kot prepoznavni lik, mu odvzame supermansko oblichje in ga obenem uvede v filmichno strukturirano in zamejeno ploskev (plan, rakurz, izbor ali redukcijo barv, cinemascope-format) ter znotraj likovnega polja izvede kombinacijo gibkega dejanja s statichno postavitvijo, ustvari svojstveno likovno pripoved, ki se ji prilozhenost “ponarodelega” teksta kot tipografske celote vzpostavi kot imanentni del panoramske slike.

S strukturiranim stavkom (izborom chrk, stavka, odebelitvami chrk, odstavki...) je postavljeni tekst v funkciji likovnega in se zarisuje v spomin povedi kot del celote.

Vsekakor je knjiga izvrsten dosezhek za slovenski oblikovalski in ilustratorski ceh.

Podolzhni format knjige (v odlichnosti zlatega reza) in kvalitetna vezava ter predvsem izbor papirja ovitka, ki omogocha boljsho “haptichnost” tiska v odnosu do originalne risbe, izziva misel, da bi bilo le bolje obdrzhati papir ovitka tudi znotraj knjige, ker ovitek dokazuje vechjo zvestobo natisa z originalom in boljsho “sprijemljivost” teksta z ilustracijo.

Tako je na zhalost zhlahtnost ilustracije z nanosom barv na neustrezen papir in “plakatnost” tiska edina pomanjkljivost novega Martina Krpana z Vrha.