Lev Detela
STAROSVETNA SPEVA
- SEDEMNAJSTI SPEV
- ( Vergil )
- Sonchni zharki – venci cvetja,
- on v opankah iz vrví.
- Vsede se pod shirno zarjo,
- v rokah beli list drzhi.
- Pishe o brezkonchnem svetu,
- o naravi in o polju,
- v tej obleki enostavni,
- v platnu belem, tu pri gozdu.
- Ko se sonce dvigne vishe
- in objame cvetni gaj,
- svoje chrke v knjigo rishe
- o zhitu v polju, ki kali.
- Pishe in se chudi svetu
- brez usmiljenja s kopiti.
- Zanj je to zhivljenje sveto,
- nihche ga ne sme ubiti.
- Rad bi ohranil dozhivetja
- dedov vnukom tu in zdaj,
- vendar se je izgubil v svetu
- in ne ve za rojstni kraj.
TRIINDVAJSETI SPEV
- Sede ob tihem nochnem zidu,
- obdani s kriki chukov v temí,
- ujeti v chas, se chudijo prividu,
- ki ga spomin nenadoma prizhge.
- "Kje smo?" kriche, ko vino se peni
- v kozarcih pred prvim svitom jutrishnjega dne.
- Zdaj govore o krizhpotjih cest
- in gozdovih in neznancih
- iz chasov, ko jih varoval lazhni lesk
- je starodavnega svetá na klancih,
- ki vodili so mimo vashkih hish in koch
- v vzpon in propad,
- kot se spodobi ob varljivi nam resnici,
- ki sveti, zvezda, zgoraj vsem prizhgana,
- v cvetocho krajino na drugi polovici
- sveta s svitom zore chez vishine,
- ko nas zavabi ostro in okrutno
- na choln in morje dalech za obzorje
- v nebés velikih skrivno globochino
- in v vse te vechnosti, ki v nas strmijo,
- in v morje, zarjo in v oblake,
- na srce moje, tvoje, nashe,
- krepko, viharno, nepovratno
- v izgubo stalno, v blodno plovbo vechno
- pod groznim nebom s strastno glasbo onostransko...
