Revija SRP 35/36

Lev Detela

 

STAROSVETNA SPEVA

 

SEDEMNAJSTI SPEV
( Vergil )
 
Sonchni zharki venci cvetja,
on v opankah iz vrví.
Vsede se pod shirno zarjo,
v rokah beli list drzhi.
 
Pishe o brezkonchnem svetu,
o naravi in o polju,
v tej obleki enostavni,
v platnu belem, tu pri gozdu.
 
Ko se sonce dvigne vishe
in objame cvetni gaj,
svoje chrke v knjigo rishe
o zhitu v polju, ki kali.

 

 

Pishe in se chudi svetu
brez usmiljenja s kopiti.
Zanj je to zhivljenje sveto,
nihche ga ne sme ubiti.
 
Rad bi ohranil dozhivetja
dedov vnukom tu in zdaj,
vendar se je izgubil v svetu
in ne ve za rojstni kraj.

 

 

TRIINDVAJSETI SPEV

Sede ob tihem nochnem zidu,
obdani s kriki chukov v temí,
ujeti v chas, se chudijo prividu,
ki ga spomin nenadoma prizhge.
 
"Kje smo?" kriche, ko vino se peni
v kozarcih pred prvim svitom jutrishnjega dne.
Zdaj govore o krizhpotjih cest
in gozdovih in neznancih
 
iz chasov, ko jih varoval lazhni lesk
je starodavnega svetá na klancih,
ki vodili so mimo vashkih hish in koch
v vzpon in propad,

 

 

kot se spodobi ob varljivi nam resnici,
ki sveti, zvezda, zgoraj vsem prizhgana,
v cvetocho krajino na drugi polovici
sveta s svitom zore chez vishine,
 
ko nas zavabi ostro in okrutno
na choln in morje dalech za obzorje
v nebés velikih skrivno globochino
in v vse te vechnosti, ki v nas strmijo,
 
in v morje, zarjo in v oblake,
na srce moje, tvoje, nashe,
krepko, viharno, nepovratno
v izgubo stalno, v blodno plovbo vechno
pod groznim nebom s strastno glasbo onostransko...

 

 

______
Op. ur.: Celotna pesnitev Starosvetni spevi – s shtevilnimi pesnikovimi lastnorochnimi ilustracijami je izshla v publikaciji Pogum Revije SRP 1999/3.