Revija SRP 35/36

Lev Detela

KOCBEKOV DNEVNIK IZ LETA 1949

 
Edvard Kocbek: DNEVNIK 1949.
Izvirni rokopis za tisk pripravil Mihael Glavan.
Cankarjeva zalozhba, Ljubljana 1999, 470 strani.

 

Leto 1949 je bilo na politichnem in na ekonomskem podrochju, pa tudi v narodnostnem in kulturnem oziru med najtezhjimi v Sloveniji in Jugoslaviji po drugi svetovni vojni. Jugoslovanski spor s Stalinom in Sovjetsko zvezo je zarezal vidne rane v globljo strukturo tedanje slovenske stvarnosti, totalitaristichna represija nad drugache mislechimi pa se je ob soochanju z nevarnim sovjetskim informbirojevskim ogrozhanjem Jugoslavije ochitno she stopnjevala. Ta kriza druzhbenopolitichnega trenutka se vidno zrcali tudi iz Kocbekovih dnevnishkih zapiskov za leto 1949, ki so iz razlichnih subjektivnih in objektivnih razlogov lahko izshli v knjizhni obliki shele petdeset let po nastanku, leta 1999 pri Cankarjevi zalozhbi v Ljubljani.

Dnevniki oziroma dnevnishki zapiski sodijo k najznachilnejshim Kocbekovim literarnim oblikam. V njih je pomembni pesnik, prozaist, esejist in mislec znal na uchinkovit nachin povezati vsakodnevne zasebne in javne dogodke in shirshe druzhbenopolitichno dogajanje s samosvojimi miselnimi analizami in zarisi stvarnosti, obenem pa je v splet svojih dozhivetij in dozhivljanja vnesel ponotranjena miselna zapazhanja, lirichne vlozhke in zanos chustveno razgibanega religioznega misleca in poeta.

Kljub relativni stabilnosti tedanjega Kocbekovega statusa v javnem zhivljenju, kjer je opravljal vazhne politichne funkcije v Prezidiju slovenske skupshchine in z njim povezanih organih, se iz dnevnika chuti nejasnost zunanjega in tudi notranjega polozhaja, v katerem se je avtor znashel. Ta nejasnost oziroma negotovost je vechsmerna.

Kocbekov polozhaj v Prezidiju in v politichnem zhivljenju, ki ga je na totalitaren nachin oblikovala in usmerjala komunistichna partija, je bil omajan ali celo ogrozhen, njegovo udejstvovanje v javnem in tudi v duhovnem smislu pa vech ali manj dvopolno in ambivalentno. To pride na poseben nachin do izraza ob zakljuchku dnevnishkih zapisov iz leta 1949, ko na bozhichni predvecher 24. decembra ob obisku treh francoskih sodelavcev "Esprita", knjizhevnikov Domenacha, Babouleneja in Quefféleca, zachuti nemoch svojih argumentov o samosvojem jugoslovanskem socializmu in kristjanovi vlogi v socialistichnem procesu, ki jih hoche posredovati francoskim gostom. Te je nagovorila Titova kritika stalinistichne hegemonije nad malimi narodi in jugoslovanski boj za neodvisnost in za samostojno pozicijo v svetu. Kljub represiji proti drugache mislechim in vernikom je Kocbek v pogovoru s francoskimi intelektualci iracionalno optimistichen. Ti ostajajo skeptichni do nekaterih njegovih izvajanj, Baboulene pa mu celo reche: "Odkod pa chrpate svoj optimizem, che je vasha sodba taka? Ali ni nasprotje med vashim pesimizmom, ki ga znate izraziti, in optimizmom, ki ga niste utemeljili?" (Dnevnik 1949, sir. 456).

In Kocbek je res upravicheno pesimist. Ves chas je v konfliktu z obdajajocho ga druzhbeno stvarnostjo, a tudi s samim seboj, s svojo moralno odgovornostjo. Vsak dan oblast, s katero vidno sodeluje oziroma je celo njen eksponent, zapira ljudi, bogate burzhuje in kulake, drugache misleche "nasprotnike", reakcionarje. Kmete skusha na nasilen nachin kolektivizirati v kmechkih zadrugah. Poleg tega je v jechah veliko duhovnikov, zaradi konflikta s Stalinom pa tudi vrsta komunistov, ki jih Kocbek po vechini dobro pozna she iz partizanskih let, a so zdaj titoistichnemu rezhimu sumljivi ali nevarni. Vchasih se zdi, da se Kocbek prehitro ali prepovrshno soocha s tem problemom represije. Kljub temu je skoraj na vsaki strani dnevnika opazno njegovo nezadovoljstvo s stanjem chloveka in sveta. 12. januarja med drugim zabelezhi: "Nekaj nezdravega je v zraku, nekaj nezdravega je sploh v chloveku in v svetu." 14. februarja lahko preberemo: "Popoldne se je zachela prva seja novega zasedanja skupshchine... Chutimo, da je nekaj nechloveshkega chez nas, kar nas ne potrebuje, kar delamo, delamo iz chistega zgodovinskega mehanizma, ljudje so prazni, dvojni, nemochni in polni studa do samih sebe. " 21. marca celo zapishe, da "po dezheli mirno istijo komuniste z okupatorji. Najhujshe postaja vprashanje prehrane in obleke ter obutve." 29. marca ugotavlja "na vsakem koraku vedno vechjo vulgarnost ljudi... Char etosa in poezije izginja tako strahotno, da v slehernem lokalu, ki se v njem giblje vech ljudi, opazha(m) sledove demonichne destruktivnosti in gole animalichnosti." 8. aprila izvemo, da so "ljudje po postajah kakor zhivina... Raztrgani, zarashcheni, vitki in skrivljeni, grda, gonska dekleta, umazana, nevedna, vsi so ujeti v suzhenjsko delo, dalech od samih sebe, odtujeni od nebes..." 14. septembra odlochno razodene, da "rad bezhi pred novo politichno kasto..., njihovim glajhshaltanim govorjenjem, vsi so zhe dokonchno utrujeni, brez globine in brez mnogovrstnosti, broshurski, shematichni..." Zato lahko z zanosom zapishe, kot na primer 8. maja, da se ni nikoli odrekel "toploti katolishke tradicije". Mladim ljudem bi zhelel razpolozhenje takega katolishkega okolja, kot ga je sam dozhivel v mladosti.

Kot rdecha nit se skozi vse dnevnishke zapise vije Kocbekovo upanje, da bo lahko s svojim osebnim zgledom jugoslovanski komunizem "humaniziral", totalitarni nachin upravljanja s chlovekom izvotlil, v slovensko stvarnost pa spet vnesel pechat civiliziranega chloveshkega zhivljenja. Toda hkrati je dovolj realistichen in ve, da so taki upi iluzija. Sprashuje se o moralni problematiki svojega vedenja, ko she sodeluje z vodilnimi komunisti in opravlja javne funkcije, in zapishe: "Nasprotno bi moj demonstrativni umik s polozhaja imel za stvar she hujshe posledice, imeli bi nas za dezerterje, za izdajalce, in prav lahko bi jim bilo mene razorozhenega spraviti she v jecho. Meni ostane osebno prichevanje, z vso osebno silo moram prispevati k razvoju, pa najsi se to na zunaj she tako malo pozna, dopushchene so mi majhne mozhnosti, na sejah, v pisanju, celo zgolj s svojo navzochnostjo morem vplivati." (Dnevnik 1949, str. 184).

Kocbekov dnevnik iz leta 1949 je zanimiv tudi z literarnozgodovinskega stalishcha. Kljub shtevilnim tezhavam in intrigam je v tem letu v tezhkih porodnih krchih vendarle lahko izshel njegov dnevnik iz partizanskih let 1942-1943 Tovarishija, kar ga je opogumilo k nadaljevanju zachetega in pripravi naslednjega dela. Poleg tega je zavestno in podzavestno v duhu zhe tkal niz samosvojih novel iz partizanskih let, ki jih je pozneje napisal in izdal pod naslovom Strah in pogum. Kljub izrazitemu zunanjemu in javnemu zhivljenju v tem letu pa se je v njem zakrito oglashala tudi pesnishka zhilica in mu ni hotela dati miru. To je razvidno celo iz razlichnih skoraj surrealnih sanj, ki jih pridno belezhi in ki so pozneje, na primer v zbirki Groza, vdrle v njegov pesnishki svet, ko se je po letu 1952 konflikt s komunistichno partijo tako zaostril, da so ga nekdanji so-tovarishi dobesedno zavrgli in izvrgli iz svojega koncepta in je njegova personalistichna etika humanistichnega ozaveshchanja drugachnega chloveka dozhivela tragichen polom.

V Kocbekovem dnevniku poleg tega nastopi veliko shtevilo najrazlichnejshih oseb, vodilni politiki s Titom, Kidrichem, Kardeljem in Marinkom v ospredju, shtevilni slovenski in tuji pisatelji in drugi umetniki, znanstveniki, funkcionarji, tudi nekdanji prijatelji iz vrst krshcanskega socializma. Dramatichna in obenem ambivalentna napetost vlada zlasti med Kocbekom in Josipom Vidmarjem, ki je njegov nekakshen drugache mislechi tekmec pri istem skupnem podjetju. Do odtujitvenih nesporazumov prihaja med Kocbekom in amerishkim pisateljem slovenskega porekla Louisom Adamichem ob njegovem obisku v Jugoslaviji. Zelo obshirni so tudi opisi raznih "majhnih" in zasebnih dogodkov, srechanj s sorodniki in znanci. Intenzivno se soocha s svojimi tremi otroki, s hcherko Luchko, leta 1949 rojenim Jurchkom, najprisrchneje pa se zna priblizhati triletnemu sinu Matjazhu. Kljub temu so vidni tudi shtevilni druzhinski konflikti, zlasti z vedno bolj ochitno "drugachnostjo" zhene Zdravke. Tudi zato se oglasha Kocbekov senzitivno erotichni naboj, ki ni brezbrizhen do lepih zhena in deklet.

Knjigo je uredil Mihael Glavan. Napisal je tudi uvod in opombe. Vendar so te vchasih nepopolne ali pa celo netochne, ponekod pa pojasnil ni, cheprav bi bila potrebna. Toda to so le malenkosti ob izredno zanimivem in tudi pouchnem branju, ki ga Kocbekov dnevnik iz leta 1949 nudi bralcem. V pomoch pri branju je poleg tega imensko kazalo, ki obsega kar deset strani.