Revija SRP 35/36

Ivo Antich

 

TOTALITARIZEM XX. STOLETJA Z OCHMI KARIKATURE IN STRIPA

 

Prichujochi zapis se navezuje na satirichni prispevek v predhodni shtevilki Revije SRP, kjer je bil predstavljen Oto Reisinger s karikaturo iz avgusta 1991, v kateri je zajedljivo prikazal tedaj na tleh razapadajoche EX-YU nadvse aktualno sodelovanje Miloshevića in Sheshlja kot “uteleshenj” srbske boljshevishke in chetnishke tradicije; za chasa Titove YU propagirano bratstvo med jugoslovanskimi narodi je namrech nadomestilo znotrajsrbsko bratstvo med ideoloshkima nasprotnikoma. Karikatura v prichujochem zvezku pa je izpod peresa amer. karikaturista Clifforda Berrymana (1869-1949, Pulitzerjeva nagrada 1944) in predstavlja njegov satirichni komentar nekega drugega simptomalno “vzporednega” dogodka pol stoletja nazaj: moskovskega pakta Hitler-Stalin konec avgusta 1939. Ta pakt je nastal v chasu, ko so se v Moskvi mudili angleshki in francoski diplomati, ki naj bi pripravili zvezo med Anglijo, Francijo in Sovjetsko zvezo, in je pomenil shok za svetovno javnost, pravi “aziatski udarec” s strani sovjetskega voditelja. Berrymanova karikatura ob tem sporazumu, ki je nedvomno eden najbolj znachilnih dogodkov stoletja, je v izvirniku imela tudi podnaslov: “Wonder how long the honeymoon will last?” (cit. The World Enc. of Cartoons, 1980), se pravi: “Vprashanje, koliko chasa bo trajal medeni mesec?” Seveda se je kmalu pokazalo, da “nenaravna koalicija” ne more zdrzhati, da je pach shlo le za pridobivanje chasa dveh diametralno nasprotnih diktatorjev, ki sta v tistem trenutku poosebljala kulminacijski tochki poglavitnih totalitarizmov stoletja, “chrnega” in “rdechega”. Ironichna predstavitev pakta kot “poroke” med zheninom Hitlerjem in nevesto Stalinom implicira tudi paradoks dolochenega sozvochja, svojevrstne simpatije, ljubezni ali “bratstva po dushi”, skritega nekje na dnu med sabo najbolj sovrazhnih si radikalizmov, ki se medsebojno dialektichno pogojujejo, omogochajo, dopolnjujejo, tako da vchasih “kar ne morejo narazen” (Sheshelj je she danes eden najvishjih funkcionarjev Miloshevićevega sistema v Srbiji). Kakshne modifikacije arhetipskih paradigem pomenita t.im. nacionalni in internacionalni socializem, je seveda posebno in za ta zapis preobsezhno vprashanje, dejstvo pa je, da je njun spopad (in tudi stik) kot skrajno dramatichno (in neizbezhno, kajti za nazaj je vse neizbezhno) soochenje dveh dejansko drugorazrednih imperializmov usodno zaznamoval pravkar konchano stoletje, in to ne le v svetu, temvech tudi (morda she zlasti) na slovenskih, balkanskih, srednjeevropskih tleh (kjer se senca tega soochenja ochitno podaljshuje v novo tisochletje). Vsekakor pa se ne zdi pretirano rechi, da je Berryman avtor “karikature stoletja”.

Stripsko plat zadevne refleksije XX. stoletja, po vsem sodech, v svetovnem smislu najbolj markantno predstavljata znamenita albuma (termin obichajno pomeni vechjo, zaokrozheno stripsko zgodbo v enem zvezku ali “graphic novel”, tj. grafichni roman) z naslovoma Falange chrnega reda (Les phalanges de ľ ordre noir, 1979) in Partija lova (Partie de chasse, 1983), katerih avtorja sta Francoza: kot scenarist Pierre Christin in kot risar Enki Bilal. Tu sta v evropskem kontekstu “primerjana” v praksi in daljnosezhnih (spominskih) posledicah zahodni (chrni, shpanski) in vzhodni (rdechi, ruski, srednjeevropski) totalitarizem. Bilalov mojstrski “tezhki stil”, ki zdruzhuje perfekcijo grafichne klasike in fantazmagorichno drznost modernizma, tukaj predstavljata tabloja iz obeh stripov, eden v “ochishcheni” risarski osnovi, drugi s chb-reprodukcijo iz barvnega albuma. Ker je Bilal shele desetleten prishel v Francijo (rojen v Beogradu 1951), seveda obstaja tudi mozhnost “genetichnega spomina”.