Revija SRP 35/36

Ivo Antich

 

MNOZHICHNOMEDIJSKE BELEZHKE
NE BREZ "VAMPIRIZMA"
 
 
 
MEDNARODNA OBZORJA: ZHIVLJENJE CHEZ ZHICO (TVS 1, 1. 6. 1999). “Chrnogorske zgodbe tega tedna sta ujela novinar Bojan Traven in snemalec Janko Shpunt.” – Tako je bila ta oddaja predstavljena v pregledu programa. Solidno delo, glede na razmere dovolj informativno in plastichno. Aktualna podoba “chrnogorske uganke”, “drugega ochesa” v srbski glavi (poosebljeni v Milosheviću: pol Srb, pol Chrnogorec). Huda nesimetrija, chrnogorsko “oko” je veliko manjshe (govoriti o “enakopravnosti” je pri takem fizichnem razmerju praktichno brezpredmetno) in vse bolj “shkili” nekam po svoje. Leta 1918 je bila starodavna chrnogorska drzhavnost (nasilno) “vsrkana” v novonastalo SHS. Chrnogorski duhovnik pove, da je bila istega leta ukinjena tudi samostojna chrnogorska pravoslavna cerkev; da ima po pravoslavni zakonodaji vsak narod svojo cerkev; da je bila chrnogorska cerkev obnovljena shele leta 1993, vendar je srbska pravoslavna cerkev ne priznava. Navadni ljudje v pogovoru z novinarjem odkrito izpovedujejo svojo “jugonostalgijo”: v nekdanji YU je bilo zhivljenje vendarle chisto spodobno, zdaj pa je vse skupaj chista polomija, beda, brezizhodnost. Zaposlenih je malo, vechina zhivotari, kot pach nanese. Npr. nekdanji profesor se je z druzhino zatekel k starshem, zasluzhek zbira z inshtrukcijami, brez sluzhbe je tudi zhena. Muchnost ozrachja povechuje navzochnost “jugovojske”, s katero ChG nima povsem razchishchenih odnosov: v zraku je grozecha mozhnost “kosovske variante na chrnogorski nachin” (poplava beguncev s Kosova). Predsednik ChG Milo Djukanović govori umirjeno, pretehtano in jezikovno izoblikovano. Ob tem se ponavlja vprashanje, kakshen dialog je sploh mozhen s forsiranim “mitoloshkim” (najbrzh tochneje: mitomanskim) mishljenjem, v kakrshno je ujeta Srbija (ki je poleg tega seveda tudi nekajkrat vechja tako po ozemlju kot po prebivalstvu). Paradoks je v tem, da “racionalni dialog” (contradictio in adiecto za Balkan?) za sporazumno ureditev razmer v Srbiji ponuja Chrna gora, ki je za zahodne (“karlmayevske”) ochi od nekdaj izrazito “mitoloshka”, torej tako rekoch predracionalna dezhela nekje v balkanskih hribih. Sicer pa: chrnogorski jezik je “hrvashki”, pisava “srbska”, vera “ruska”, upanje “slovensko”…

ODMEVI (redna informativna oddaja TVS 1, 11. 6. 1999). V navezavi na predhodno belezhko, ki se dotika aktualne balkanske problematike, naj bo na tem mestu omenjena prognoza dveh slovenskih politologov, ki sta nastopila v Odmevih. Tonchi Kuzmanić: Miloshević bo na oblasti she najvech shest mesecev, verjetno bo oktobra “odletel”. Anton Bebler: Miloshević bo na oblasti bistveno dlje. Torej: zhivi bili, pa videli.

STOLETJE LJUDSTVA (TVS 2, 6. 6. 1999). Angleshka dokumentarna serija o XX. stoletju, peti del (od skupno shestih) ima naslov Moch ljudstva in predstavlja zlasti propad komunizma v Sovjetski zvezi in vzhodni Evropi. Gre za mnozhichno gibanje, za dvig mnozhic v sovjetskem “lagerju”: zachelo se je v poljskih ladjedelnicah 1980, ko se je delavcem pridruzhilo deset milijonov ljudi, zatem so kot domine padale vlade v Chehoslovashki, Madzharski, Romuniji, Vzhodni Nemchiji in naposled tudi v Sovjetski zvezi (1991). Komunistichnemu totalitarizmu, ki je vladal v imenu mnozhic in se neprestano skliceval nanje, se je dobesedno “zgodilo ljudstvo”: dvignilo se je zoper svoje “izumitelje”, se pravi, da je specifichni kontekstualni konsenz med “rajo” in njenimi zatiralci dokonchno izgubil svoj “razlog obstajanja”. Zanimivo je, da je med nekdanjimi partijskimi shefi, ki so se zvechine, zlasti v osamosvojenih ex-sovjetskih azijskih republikah, kar dokaj preprosto “preoblekli”, najhujsho obliko obrachuna dozhivel romunski voditelj (nadel si je bil fashistoiden naziv “conducator”) Ceausecu, ki je celo slovel kot nekakshen “enfant terrible” sovjetskega tabora; vodil naj bi bil namrech “avtonomno” politiko v odnosu do Moskve, saj se npr. Romunija ni udelezhila vdora v ChSR leta 1968. Ne glede na mozhno vprashanje, za kakshen “vdor” ali za kakshno “okupacijo” je shlo v primeru drzhave, ki je bila zhe pred tem po vseh bistvenih elementih legalen del sistema, ki naj bi shele zdaj “vdrl vanjo”, je res, da zadevna samostojna “conducatorjeva” drzha ni povsem zanemarljiva. Seveda nekatere samoromunske “finte” Ceausescuja niso mogle reshiti. Angleshki dokumentarec je postregel z izrednimi posnetki likvidacije romunskega rdechega diktatorja in njegove zhene (nekdanje pastirice s shtirimi razredi osnovne shole, ki je chez noch postala “doktorica matematike”). Eksekucijski odred ju je, zvezana z vrvjo, z rafali pokosil pred banalnim, mizernim, po videzu kar zasilnim zidom kaznilnice, kupa mesa sta oblezhala kot izmechka, iz zhenine glave se je razlezla luzha krvi. Ljudski sarkazem je Ceausescuja preimenoval v “Draculescu”, pach v smislu znane romunske mitologije, po kateri se Dracula pojavi vsakih petsto let v novi inkarnaciji (zgodovinski fevdalec Dracula je res zhivel pred petsto leti; ali so mrtvemu Ceausecuju zabili oshiljen kol v srce, ni znano…). Z omembo legendarnega “vampirskega” lika pa prichujochi zapis vzpostavlja tudi simptomalno zvezo s predhodnimi m-m belezhkami v SRPu, kjer je bila zhe nakazana simbolichno-metaforichna vrednost “vampirizma” (ob “macbethizmu”) tudi v kontekstu refleksije medijev. Da je zadevna dokumentarna serija izvrsten dosezhek, prava “visoka shola” izchrpnosti, slikovitosti in dinamichnosti, pa je ob znanem sijajnem angleshkem obvladovanju medijske (televizijske) obrti pravzaprav odvech poudarjati. (Kot kuriozum v kontekstu “vampirizma” naj bo she omenjeno, da je bilo mogoche istega dne kot Moch ljudstva na Gajba Tv gledati amerishko “mladinsko nanizanko” Izganjalka vampirjev… )

 

VECHERNI GOST: SONJA PORLE (TVS 1, 6. 6. 1999). Pogovor voditelja (S. Cholnik) s slovensko pisateljico potopisnih “uspeshnic” (brezpredmetni “prevod” pojma bestseller, ki poudarja prodajo in vkljuchuje prevaro, po svoje uspeshna pa je pach lahko tudi knjiga, ki ni najbolj prodajana; morda bi oznaka “uspeshnica” bolj ustrezala za avtorico “uspeshnic”) o avtorichinih srechanjih z Afriko. Citat iz tv programa: “Chrna Afrika je postala njena dushevna domovina in to svojo ljubezen je imenitno opisala v svojih knjigah.” - Oddaja je skicirala nedvomno zanimivo osebnost, ki utelesha tudi svojevrsten paradoks: Slovenka, porochena z Anglezhem (belcem?), ki ga je spoznala v Afriki, kjer je dozhivljala tudi zhenitne ponudbe domachinov, svojim prvotnim (podalpskim) rojakom pa v knjigah opisuje svoja videnja "afrishkega raja". Afrika je namrech njena izrazito svetla, vedra obsesija. Kot pravi sama, v Oxfordu hrepeni po Ljubljani, v Ljubljani po Oxfordu, zmeraj pa po Afriki, kajti v Afriki se vse, kar je grenko, spreminja v med, chrnci so veseli ljudje, vse jemljejo veselo, tudi v slabih razmerah, ona jih obchuduje, saj kljub temu, da potuje sama, ima same dobre izkushnje z njimi, Slovenci in Francozi po njenem mnenju niso vljudni, Anglezhi in chrnci pa so, zlasti prijazni so Ganci, ki imajo tudi najboljshe pivo na svetu, dobro chokolado in manj dobro hrano z imenom “fufu”, Malijci so ponosni, ker so nasledniki stare, mogochne kulture, pochutijo se gospodarje, v plemenu Ashanti je znachilna izredno permisivna vzgoja otrok, nobenih stresnih zahtev po uspehih in karierah, mnogim Africhanom je ostala v spominu Jugoslavija, zanimala jih je njena usoda, videli so jo kot nekakshno “afrishko drzhavo” (etnichna in verska meshanica), konec koncev pa tako “vsi izhajamo iz Afrike”. Ob tem “prostodushnem” slavospevu Afriki se manj prostodushnemu gledalcu seveda neizogibno vzbujajo nekateri pomisleki. “Pobegniti” iz Ljubljane v Oxford (ki je tudi po izjavi avtorice skrajno nasprotje Afriki) in od tam s posebnim zanosom obchudovati Afriko ter temu chashchenju dovajati svezhe spodbude z obchasnimi skoki “tja dol” – to je nedvomno “slikovita” bivanjska situacija, ki pa se zdi manj nekonvencionalna, kot bi morda kdo sodil na prvi pogled. Kazhe, da so izbrane znosnejshe plati Afrike, cheprav Porletova v oddaji mimogrede omeni, da v Angoli zhe 25 let traja vojna in da je tam vech min kot prebivalcev… Ekstremne podnebne (ekoloshke) razmere, medplemenske in medverske vojne, etnichna chishchenja, lakota, epidemije (aids!), groteskno samopashni, celo kanibalski diktatorji, chudni nekdanji “prijatelji” nekdanje Jugoslavije (Malijec Keita, Ganec Nkrumah, Gvinejec Toure itd.) - vsega tega, sodech po oddaji, v avtorichini viziji Afrike praktichno ni. Chudno znano pravzaprav: pride “bela princeska” iz higienichno hladne Anglije in se raznezhi nad toplimi, lepo zagorelimi, prisrchno (“prvinsko”) umazanimi chrnchki… Obchudovanje (izbranih elementov) afrishke “elementarnosti” z varne (in superiorne) distance najbolj elitne severnoevropske “prestolnice duha”, se pravi duha, ki mu vsaj nekje v podzavesti ni neznan dolochen spominski “obchutek krivde” kolonialistichnega izkorishchevalca pred klasichno burzhoazno kichasto fantazmo “plemenitega, srechnega divjaka”. Navsezadnje pa niti uveljavljena teza o afrishkem izvoru vsega chloveshtva ni brez kakshnega oponenta: neki ruski uchenjak je npr. trdil, da so pravi zemljani le chrnci, medtem ko belci izvirajo z Venere, rumenci z Marsa, obstaja pa celo (pra)slovanska pravljica, ki je zhe z naslovom dovolj zgovorna: Kako so ljudje prishli na Zemljo

 

 

NEBOTICHNIK (Dokumentarec meseca, TVS 1, 7. 6. 1999). Solidno delo (rezhija Tugo Shtiglic), bogato z informacijami in spodbudno za asociativne razmisleke o enem od dveh (druga je seveda Grad) arhitekturnih dominant in simbolov Ljubljane. Nebotichnik je bil konchan leta 1933 kot najvishja stavba na tedanjem Balkanu in kot drzen kontrapunkt moderne dobe glede na srednjeveshki Grad: novi in stari del mesta, razmejitev med njima je Ljubljanica, briljantni povezovalni element pa Plechnikovo Tromostovje. Pojem “nebotichnik” baje izvira iz predelov, kjer je “nebo nizko”, da se ga visoka stavba “dotika”. Za projektiranje Nebotichnika se je sprva zanimal Plechnik, nato je od tega odstopil. Avtor nachrta je Vladimir Shubic (1894-1946), arhitekt iz znane rodbine shkofjeloshkih umetnikov; najprej je shtudiral ladjedelnishtvo, nato arhitekturo na nemshki univerzi v Pragi. Cheprav je zgradil vse poglavitne mestotvorne stavbe v Ljubljani, je danes skoraj povsem neznan, o njem ni niti monografije. Pokosil ga je infarkt za mizo med kosilom na delovishchu proge Brchko-Banovići; njegova vdova v filmu omeni, da je bil zelo prizadet, ker so ga kot arhitekta evropskega ranga poslali na izvedbo tako banalne naloge. Zhena je bila po njegovi smrti aretirana, obtozhena shpijonazhe, obsojena na dvajset let zapora, po shtirih letih amnestirana, njuna otroka sta bila medtem pri starih starshih. Nebotichnik je zgradil Pokojninski zavod, takrat najmochnejsha investicijska druzhba na Slovenskem; poslopje je zgrajeno izredno solidno, po japonskih normativih, ki so strozhji od amerishkih, temelji segajo do zhive skale, she danes je najbolj varna stavba v Ljubljani, arhitektovo ime na njej pa je le tezhko opaziti. Ob postavitvi so nekateri menili, da je poslopje preveliko za Ljubljano, da je pokvarilo podobo mesta, njegov zhlahtni “barochni horizont”. V Nebotichniku so poslovni prostori, elitna stanovanja, na vrhu bar, ki se je “vpisal” tudi v literaturo (o tem knjizhevniki Hieng, Vuga, Makarovicheva; za slednjo je to najlepsha restavracija v Sloveniji) in zgodovino slovenskega filma (prva slov. filmska kriminalka Minuta za umor, rezhija Jane Kavchich, dialogi Marjan Rozhanc po predlogi hrv. pisca zhanrske lit. Milana Nikolića). Poslopje krasijo Dolinarjev kip, Pengovov reljef, portreti “penatov”. Znachilnost je spiralno stopnishche; spominski utrinek o pijanem moshkem, ki se je “zapeljal” po ograji in omahnil v globino. Eden od stanovalcev pove, da je nekoch bral chasopis, ko je mimo okna shinila senca in za njo klobuk… Samomorilna “pripravnost” zgradbe je aktualna she danes. Vse to je mogoche izvedeti iz zadevnega dokumentarca. Dolochen kritichni pomislek bi se nanashal predvsem na sam fenomen ljubljanskega Nebotichnika: kot pri mnogih imenitnejshih (ne le arhitekturnih) slovenskih dosezhkih je tudi tu zaslediti neko (nacionalno, sploh balkansko znachilno?) polovichnost, nedorechenost. Nebotichnik je she danes precej osamljen na svojem mestu, cheprav sijajno zapolnjuje vogal; nima namrech enakovrednega “sogovornika” na drugi strani ulice, kjer se pri tleh (v najozhjem sredishchu mesta!) stiskajo nekakshne “kolibe”, nekakshna, po mnenju nekaterih, “zgodovinsko dragocena” oshtarija (Shestica), kar je seveda resne prestolnice nevredna groteska, ustrezna tisti s poslopjem NUK, ki je zgrajeno le deloma, tako rekoch “zasilno”, s fenomenalnim Plechnikovim ospredjem, zadaj pa se nanj prislanjajo hishe iz povsem “druge zgodbe”. Podobno “polovicharsko” je v svoji reprezentanchni funkciji izkorishchen Grad z edinstveno slikovitostjo ali tudi sedezh Univerze, ki z visokosholsko vlogo ochitno nima nobene prvotne zveze. Mogoche je v tem kaj simbolike za dejstvo, da je Ljubljana le napol mesto, cheprav je prestolnica drzhave, ali celo za Slovence kot napol narod, saj je zhe Kajuh v svoji znani Slovenski pesmi le polovici Slovencev priznal, da so Slovenci… (“Samo milijon nas je”, cit.) Morda bo Ljubljana postala pravo mesto takrat, ko bo v njej realiziran predlog “kozmoartista” Zhivadinova, da se zgradi nebotichnik z dvigalom “v vesolje”; s tem naj bi po mnenju avtorja zamisli Ljubljana postala celo “prestolnica sveta”…

 

TUDJMAN (sredina decembra 1999). Umiranje in smrt hrvashkega predsednika kot “mnozhichnomedijski dogodek”. Odshel je t.im. “vrhovnik” najblizhjih slovanskih sosedov Slovenije, drzhavnik z nedvomno bleshchecho kariero, do katerega so imeli slovenski mediji, po vsem sodech, nekoliko ambivalenten odnos, v katerem je bilo poleg “evropske kritichnosti” do njegove avtoritarno-paradne slikovitosti najbrzh tudi nekaj prikrite zavisti, kajti slovenska drzhava v svojem politichnem protokolu ne premore niti drobca vsaj najbolj nujne “slikovitosti”. Na Slovenskem je bolj kot smrt odmevala njegova zadnja tiskovna konferenca, na kateri se je od Slovencev “poslovil” nekako v smislu gesla svoje stranke (“Zna se”); izjavil je namrech, da je jasno, da je Piranski zaliv hrvashko morje. V kontekstu nekdanje SHS in glede na to, kako so jih predstavljali slovenski mediji, bi bilo z asociacijo na Leonejev vestern Dober, grd, zloben mogoche rechi, da je prvi odshel “grdi”, medtem ko se “dobri” (Kuchan) blizha izteku zadnjega mandata, tako da se zdi kar mozhno, da bo naposled na pogorishchu nekdanje YU od osrednjih akterjev ostal le “zlobni” (Miloshević), ki mu sicer “padec” napovedujejo pravzaprav zhe celo desetletje, odkar je na oblasti (med mozhnostmi je seveda tudi “Draculescujev scenarij”; Miloshević tudi sicer malce “dishi” po Romuniji, saj je bil rojen blizu srbske meje z Romunijo, na podrochju, kjer je v odrochnih hribovskih vaseh she danes zhivo verovanje v vampirstvo; nekateri raziskovalci menijo, da je “vampir” beseda srbskega izvora, hrvashki pesnik Ujević pa je trdil, da je hrvashka, da pomeni tistega, ki iz groba “van piri” ali “ven piha”). O problemu slovensko-hrvashke narodne in drzhavne razmejitve v Istri na tem mestu seveda ni mogoche shirshe razpravljati, dejstvo je pach, da je zadeva tako (po balkansko?) zavozlana, da je celo “poskusni razsodnik”, ki sta ga kot nekakshnega “izganjalca vampirjev” najeli obe strani, nekdanji amerishki obrambni minister William Perry ob vsej svoji (pol)judovski, matematichni in diplomatski "genialnosti" preprosto onemel. In dejstvo je tudi, da gre za problem, kakrshne so v klasichni dobi nastajanja evropskih nacij reshevali praktichno le z vojno; tu so Slovenci in Hrvati zgolj primer mitropsko-balkanske zamude pri dozorevanju v nacijo, taki mali “zamudniki” pa so danes tako ali drugache pod nadzorstvom velikih centrov mochi. Jasno je, da je Slovenija brez zares lastnega, ne od Hrvatov “podarjenega” in nadzorovanega, dostopa do mednarodnega morskega prostora ujeta v polozhaj tretjerazredne, v slepo ulico ujete kontinentalne mikrodrzhave ali skoraj “paradrzhave”; tisti, ki menijo, da je Piranski zaliv usodno, eksistenchno pomemben za slovensko drzhavo, da Slovenija brez celovitega Piranskega zaliva tako rekoch sploh ni drzhava, imajo v t.im. radikalnem smislu prav. Reshitev za Slovenijo bi bila, che bi imela v svoji lasti vsaj zalivsko obalo Savudrije, s tem bi si po mednarodnem pravu pridobila pravico do dvanajstih milj priobalnega morja, ki jih ima Hrvashka za svoje. Hrvashka se seveda, ne glede na to, kdo bo v njej na oblasti po Tudjmanu, ne bo “kar tako” odrekla ne koshchku svoje zemlje ne prirochnemu sredstvu za “velikodrzhavnishki” pritisk na severno sosedo. V geostrateshkem interesu kot “kifeljc” neugodno ukrivljene in v smislu nacionalistichne tradicije bistveno okrnjene (npr. knjizhni jezik je shtokavshchina, “prava” shtokavska podrochja pa so zunaj drzhave) Hrvashke je, da skusha ohranjati v dolochenem podrejenem polozhaju tako BiH, ki se nahaja v njenem “objemu”, kot tudi v podalpski kot stisnjeno ter proti Italijanom in Germanom potisnjeno Slovenijo. Obstaja t.im. velikohrvashka teza, da Hrvashka brez BiH ni drzhava; medvojna NDH je vsaj na papirju zdruzhevala oboje. Leta 1995 je hrvashkemu poletnemu triumfu nad “krajinskimi” Srbi sledila jesenska ohladitev v Daytonu, kjer je (novembra) Tudjman moral skleniti mirovni sporazum z Izetbegovićem in Miloshevićem (k temu so bili vsi trije grobo ponizhevalno - kot “talci” - prisiljeni). Za Tudjmana kot zmagovitega vojskovodjo (mnogi seveda menijo, da so mu zadevno zmago nad Srbi zrezhirali Americhani, da bi prekinili brezperspektivno natezanje) je bil ta sporazum nedvomno tezhko prebavljiv, ker je v njem BiH izrecno potrjena kot suverena drzhava v mejah nekdanje socialistichne republike. V Daytonu se je Tudjman praktichno moral (za vselej) odpovedati kakrshnimkoli hrvashkim ozemeljskim aspiracijam v BiH (fantomski projekti o delitvi BiH z Miloshevićem so postali povsem brezpredmetni). Naslednje leto je v Tudjmanovem organizmu izbruhnil rak. Zaporedje usodnih dogodkov omogocha shpekulacijo o psihosomatski povezavi vseh vzrokov in uchinkov (teza o raku kot reakciji organizma na dolocheno dramatichno depresivno bivanjsko blokado). Miloshevića podpis v Daytonu, cheprav je omejil tudi srbske aspiracije, ni tako “dotolkel”, ker BiH za fizichno vendarle mochnejsho Srbijo nima tako usodnega pomena kot za Tudjmanov koncept hrvashke drzhavnosti in nacije. Ta koncept, ki Hrvashko vidi kot pomembno regionalno silo, je z daytonskim sporazumom razkril predvsem svojo problematichno “mitoloshko” razsezhnost. V Tudjmanovem “slovesu” od Slovencev je potemtakem mogoche slutiti dolocheno zmes nadomestne “samotolazhbe” za hrvashki kompleks “velikodrzhavnosti” in testamentarnega sporochila naslednikom; Hrvashka ima pach nekaj geopolitichnih prednosti le v odnosu do Slovenije in BiH. Ali se bo kakshen slovenski politik moral s podpisom kakshnega “piranskega kompromisa” odpovedati viziji Slovenije kot neblokirane pomorske drzhave, se pravi viziji dejanske regionalne “uspeshnice”, bo seveda pokazala prihodnost. Tudjmanov korak je obstal tik pred novim tisochletjem.