Revija SRP 35/36

V Evropo III

Igor Korshich

SREBRENICA

 

Ko ravnodushno poslusha klice umirajochih, chesh da so zaostali barbari,
ki se morijo med seboj.
In zhivljenje sitih je vredno vech kot zhivljenje lachnih.
Zdaj se je izkazalo, da je bila njih Evropa zhe od zachetka izmislek,
zakaj nichevost sta njena vera in temelj.
Iz nichevosti, kot so dejali preroki, se lahko rodi le nichevost
in she enkrat bodo shli kot zhivali v zakol.

Czeslaw Milosz, Berkeley, avgust 1993 (prevedel Niko Jezh)

 

V Kinoteki sem videl dokumentarni film, ki povzema dogodke v Srebrenici julija leta 1995. Shlo je za konvencionalno dokumentarno pripoved, montazhno rekonstrukcijo, sestavljeno iz povechini amaterskih posnetkov srebrenishkega pokola in danashnjih izpovedi prich, ki jih povezuje komentator.

Priche so povechini svojci zhrtev, pretezhno zhene in hchere in nakljuchno prezhiveli moshki sorodniki nad sedem tisoch pobitih srebrenishkih moshkih.

Domnevno pobitih. Kajti za srebrenishke zhrtve v nasprotju z zhrtvami holokavsta velja, da niso bile pobite, dokler se to materialno pravno ne dokazhe. Dokler ne najdejo vseh njihovih trupel in jih identificirajo.

Domnevno naj bi shlo pri tem za natanchnost haashkega sodishcha. Vse pa kazhe, da gre za zavestno politiko zahodnih drzhav, ki naj bi na tak nachin v Bosni spet omogochila mirno sozhitje. Zato se morajo Boshnjaki poskusiti sprenevedati, da se nekaj ni zgodilo. Evropejci od Boshnjakov zahtevajo, da nekaj pozabijo, she preden so ugotovili, kaj se je zgodilo. To morajo Boshnjaki storiti nemudoma. Gre za hitri postopek, za ekspres ali instant spravo.

Trenutna pozaba je verjetno nujna zato, ker je bila podana diagnoza, da je tezhava v tem, da Balkanci ne znajo pozabljati. Che bi se bolj veselili napredka jutri in pozabili na tezhave vcheraj, bi zhiveli kot Evropejci, razmishljajo v metropolah. Boshnjaki morajo izvajati trenutno pozabo tudi zato, ker v nachelu Zahodna Evropa v zvezi s krivdo za vojne spopade ni nikoli opustila svoje teorije ekvidistance, o enaki krivdi vpletenih, cheravno so jo ZDA prisilile k vojashki intervenciji in Daytonu. Sicer pa, gledano z evropskega Olimpa, velja, da so she vedno krivi vsi, vse strani, in da se morajo preprosto umiriti.

Tako se morajo zdravniki, ki pri svojcih zbirajo podatke o telesnih znachilnostih zhrtev, sprenevedati, kot da so zhrtve she zhive; cheprav potrebujejo te podatke od svojcev za morebitno identifikacijo trupel, tistih, ki so zhe najdena in shranjena v rudniku soli ali pa tistih, vechine, ki she niso odkopana.

Posnetki, ki sestavljajo ta dokumentarni film, prikazujejo dogodke ob Mladićevem vdoru v Srebrenico leta 1995 tako na srbski strani kot v mestu samem, “varnem podrochju”. Ti dogodki so bili ... kakshni? Nezaslishani! Shkandalozni!

To “shkandalozno” in njega pomen prikrivamo. Prikrivamo tako drugim kot sami sebi. Bolje “prikrivajo”. Ker to pochenjajo najprej nashi zahodni moralni skrbniki. Le da so le-ti hkrati tudi vojashki in politichni akterji.

Njihova javna morala je “politichna korektnost”. To pa je razvodeneli in puhli ostanek novolevicharskih gibanj samozvanih “politichnih avantgard” preteklih desetletij. Njihova venomer znova izprichevana morala je v flagrantnem nasprotju z njihovimi dejanji, tako politichnimi kot vojashkimi. Torej licemerje.

Mi, nasha predvsem politichna javnost, se pri tem omejujemo zgolj na vlogo provincialnih imitatorjev.

To je davek uspeshni indoktrinaciji, ki so jo opravili na generacijah po drugi svetovni vojni. Ne glede na to, kje smo zhiveli, v zahodnih demokracijah, po vojni zapletenih v shtevilne kolonialne vojne, ali v vzhodnih diktaturah, kjer so mnozhichno in sistematichno krshili temeljne chloveshke pravice, smo se vsi na izbruh nasilja v nekdanji Jugoslaviji odzvali enako: Kako je táko zlo sploh mogoche v nashem danashnjem svetu?!

Kakor da se je zadnja velika manifestacija “zla” zgodila pred stoletji in ne desetletji! Kakor da smo ta desetletja zhiveli v nedolzhnem chasu! Kakor da je ta svet najboljshi od vseh mozhnih! Kakor da dogajanje v Bosni in na Hrvashkem sodi v neki drug chas, ko je bilo tisto, kar se tam dogaja, normalno!

O vojnem dogajanju na Balkanu so na Zahodu govorili in pisali kot o “etnichnih” in ”plemenskih” spopadih. In se nanje temu primerno tudi politichno in vojashko odzivali. S pokrovom.

Varnost “varnega podrochja” v “etnichnih spopadih” Srebrenice so leta 1995, kot vemo, zagotavljali Zdruzheni narodi. Zdruzheni narodi pa so bili simbol drugachnosti nashega povojnega sveta. Ja, Zdruzheni narodi so bili znak drugachnega reshevanja konfliktov in garant miru v svetu, ki ga tudi po drugi svetovni vojni sicer nikoli ni bilo, ki pa naj bi po nashih, v vsem svetu uveljavljenih predstavah, trajal od tod do vechnosti.

Omenjeni film je rekonstruiral kronoloshki potek dogodkov, ki se je zachel z Mladićevim vkorakanjem v Srebrenico in konchal s tem, da je iz mesta odkorakala degradirana in ponizhana enota nizozemskih vojakov v modrih cheladah Zdruzhenih narodov. Nezaslishano se je zgodilo vmes.

Konspiracija molka, v katerega so zaviti srebrenishki dogodki, ni nova. Tudi ko se je Srebrenica zgodila, je pri nas povzrochila sorazmerno malo odzivov. Zagotovo je povzrochila neprimerno manj “humanistichno” prizadetih in zaskrbljenih protestov piscev chlankov, kolumen, komentarjev in pisem bralcev, kot jih je vzbudilo bombardiranje samozvane Jugoslavije. Tudi v svetu je bilo tako. To je pomenilo o Srebrenici tako rekoch nich, o bombardiranju Srbije ogromno.

V nashih medijih je med bombardiranjem samozvane ZRJ Jugoslavije vladalo razburjenje in nervoza. Porochila na radiju in televiziji so se prichela z do virov nekritichnim nashtevanjem domnevnih civilnih zhrtev. Dikcija je dajala vtis, da bombardirajo Jugoslavijo nam, da je tista drzhava she vedno nasha. V chasu bosanske vojne chesa takega ni bilo chutiti. To marsikaj pove.

Che bi spregovorila politichna modrost, chesh bombardirajo nashe nekdanje in prihodnje potencialne politichne zaveznike, ne bi bilo vredno o tem pisati. Zhal pa so spregovorile nashe razlichne indoktrinacije. Ostanki ideoloshke preobleke nashih nekdanjih politichnih bojev. Bojev za narodno emancipacijo. Denimo tista panslovanska ali bolje panjuzhnoslovanska. Tujci, neslovani, so nam bombardirali slovansko prestolnico Beograd in unichevali nashe krvne brate.

Predvsem pa smo bili razburjeni, ker smo izgubili nasho nedolzhnost. Nasho vero. Vedeli smo namrech, da so Zdruzheni narodi predvsem varovalka, ki je skrbela, da se hladna vojna ni prelevila v svetovni spopad. Vedeli smo, da so Zdruzheni narodi najmanjshi politichni skupni imenovalec svetovnih velesil. Vedeli smo, da je tudi temu primerno vodena ta toga in birokratska organizacija. Vendar so bili Zdruzheni narodi kljub temu predvsem svetal simbol nashe vere. Znak, da zhivimo v nekem novem, drugachnem svetu. V svetu, iz katerega morda zlo res she ni bilo dokonchno pregnano, vendar nam je nasha vera shepetala, da je to samo she vprashanje chasa.

Ko so iz Srebrenice odkorakali vojaki Zdruzhenih narodov s slechenimi spodnjicami - slekel jim jih je neki balkanski “mangup” po imenu Mladić - tega nismo hoteli videti. Che pa smo imeli pogum, da bi to videli, smo nekje globoko v sebi vedeli, da to ponizhanje enote Zdruzhenih narodov ni samo posledica katastrofalnega vodstva te organizacije, ki ga je na terenu poosebljal neumni ali morda zli japonski birokrat Jasushi Akashi. Vedeli smo, da ne gre zgolj za kvaliteto neke vojashke enote in za vojashko moralo (nikakrshno) njenega poveljnika. Vedeli smo, da ne gre zgolj za zgodovinsko nesrecho, da tisochev ljudi niso pobijali po zgolj nekem zlem nakljuchju. Dobro smo vedeli, kaj se dogaja, ko smo gledali porochila in reportazhe o tem, kako Mladić nagovarja boshnjashke otroke, zashchitene zgolj z rumenim opozorilnim trakom in jim deli chokolado. Che nismo vedeli, smo se sprenevedali ali pa smo si zatiskali ochi.

Che nismo vedeli, smo zagotovo slutili, da se je nash svet spet vrnil v normalne kolesnice. Vedeli smo, da se je zlo ponovno naselilo vanj. Vedeli smo, da pravzaprav nikoli ni bilo drugache. Da zla nikoli nismo pregnali. Da ga tudi ne bomo. Da je bilo drugache samo v nashih indoktriniranih glavah. Vedeli smo, da si bomo morali to nekega dne priznati. Jasno nam je bilo, da nas na koncu pred tem spoznanjem ne bo obvarovalo nobeno, she tako leporechno postmoderno odpravljanje resnice ali kaka druga puhlica.

Zato smo z olajshanjem dochakali bombardiranje Jugoslavije. Le-to ni bilo tako grozljivo, da bi si bilo treba zatiskati ochi in ushesa, kot smo si jih morali, ko je shlo za Hrvashko in Bosno. Hkrati je bilo prepoznavno. Lahko smo dali dushka nashemu “humanistichnemu” gnevu. Lahko smo spet vzpostavili stik z svojim vrednotnim sistemom. Zdaj smo se konchno spet znashli v polozhaju, ki smo ga bili vajeni. Zli, vojashko premochni, bogati in krvno tuji svet se je znashal nad ponosnimi, revnimi in shibkimi brati. Nashe sestre in bratje po veri na Zahodu pa so v svojem vojashkem stroju spet lahko prepoznali svojega krutega in nepravichnega ocheta.

In konchno, saj smo v skladu z nasho vero vedno bili za zdruzhevanje in proti delitvam. Kot v svetu sposhtovani umetnik Emir Kusturica, chigar filme imamo radi. Saj smo bili vendar na strani prihodnosti. Na strani vere Zdruzhenih narodov. Ali niso prav Zdruzheni narodi mali korak k svetovnemu zdruzhenju, k odpravi drzhav in delitev? Che pa ne bo delitev, che bomo vsi skupaj eno samo univerzalno eno, se deli med sabo ne bodo vech mogli spopadati. In tako ne bo vech zla na svetu. Ali mar Miloshević ni bil proti separatistom in za zdruzheno Jugoslavijo?! Ali niso ti Hrvati, Slovenci, nekakshni Boshnjaki, le kdo si jih je izmislil, in Albanci za delitve? Saj se vendar delijo od koraka k univerzalnemu enemu, od nerazdeljenega, enega juzhnoslovanskega sveta, od enega nerazdeljenega dela nerazdeljenene celote, sveta? Che zhelimo biti bolj “teoretichni”, bolj znanstveno strogi, imenujemo en vidik te nazadnjashke tendence razdruzhevanja celot prevlado fetishizma malih razlik. Tako nam je bilo paktiranje Emirja Kusturice z Miloshevićem razumljivo. Lahko smo simpatizirali z njim.

Ko so bombardirali Beograd, smo se spomnili, da se v vojni resnica prikrojuje. To smo napadalcem tudi promptno ochitali. In v njihova sporochila nismo verjeli. Napadane pa smo obravnavali kot tiste, ki govorijo resnico. Kaj potem, che so nam zhe desetletja lagali tako rekoch v ochi. Na primer v Srebrenici, ko nam je Mladić v ochi (kamero) zatrjeval, da so civilisti varni, medtem ko so jih za vogalom s strelom v tilnik zhe pobijali. To smo gledali she isti dan, ja isto uro, kot se je dogajalo. Che smo she sploh sledili “lazhnivim” medijem seveda. Kajti tako, kot vemo, da je zdruzhevanje dobro, vemo, da so mediji zli.

Rushenje mostov je tako lepa prispodoba, da si nismo mogli kaj, da ne bi besneli. Mostove rushijo! Che pa je na mostu vlak s potniki, ki niso hoteli nich drugega, kot se povezovati in potovati v celovito in nedeljivo prihodnost, pa she sploh! Kdo bi nam zameril, da nam ni bilo do tega, da bi spregledali spretno zrezhirani kontekst, verjetno mega predstavo Ljubishe Ristića z mostovi in tarchami vred. Tistega Ljubishe Ristića, ki nas je tako vneto povezoval v bivshi drzhavi s svojim kazalishtem, pozorishtem, gledalishchem, teatrom. Pomislite, shtiri razlichne besede za isto stvar je zdruzhil v eno in enovito kratico KPGT!

Zdaj, ko so konchno napadali Beograd, smo lahko vzklikali po vojni nauchene parole, ki nam jih je velevala vera v Zdruzhene narode. Kdo je she slishal za kaj tako nezaslishano nemogochega, kot je to, da lahko nasilje konchash z nasiljem?! Kaj pa od Zdruzhenih narodov zapovedana, tako rekoch sveta nedotakljivost suverenosti drzhave?! Preprichani smo bili, da tako izrekamo vero novega sveta in neko staro modrost. Pri tem smo pozabili, ali pa tega nismo nikoli doumeli, da je nasilje in kar najbolj flagrantno krshenje nachela nedotakljivosti suverenosti drzhave, denimo, bilo edino, ki je, in she to s skrajnim naporom in za las, porazilo zadnjega v vrsti molohov, Hitlerja. Pozabili smo, da smo pravzaprav izrekali modrost Svetega pisma. Morda nikoli nismo vedeli, da tista modrost velja za individualno moralo. Nismo vedeli, da che to modrost s posameznika prenesemo na skupnost, v politiko, to ne bo vech modrost ljubezni, ampak bo postalo norost strahopetnosti in izdaje.

Moj sarajevski prijatelj mi je povedal, da je moralno vznesenost v svetovnih humanistichnih salonih nad bombardiranjem Jugoslavije zdravil tako, da je razburjene prijazno opomnil, da je samo na Sarajevo padlo nad dva milijona izstrelkov. Le-ti so bili v mesto deklarirano izstreljeni z enim in edinim namenom. Da bi ubili. Da bi ubili “Turke”. V Srbiji pa je nekaj deset NATO-vih izstrelkov ubilo zato, ker je prishlo do takshnih ali drugachnih napak. Izstreljeni pa so bili zato, da bi ustavili ochitni rasistichni teror nad neko etnijo.

V Srebrenici pogreshajo vech kot sedem tisoch moshkih od 12 do 60 let. Od teh so jih doslej nashli, v mnozhichnih grobovih odkopali nekaj vech kot tisoch. Identificirali sedemdeset. Ostale, za katere sicer priblizhno vedo, kje so pokopani, she vedno izkopavajo.

Pobile so jih Mladićeve enote, nekaj zhe pred ochmi njihovih zashchitnikov, druge, mnozhichno, ob aktivni pomochi te enote ZN v predpripravah, nekaj dni potem, ko so vojakom milostno dovolili oditi.

Nizozemskemu komandantu s ponosnimi, navzgor zavihanimi in zato povoshchenimi brki - nedvoumnim simbolom moshke neustrashnosti in poguma, ki je samo she bolj poudarjal njegovo strahopetnost - je Mladić ob slovesu predal tudi darilo za njegovo zheno: v preprost papir zavito steklenico slivovke. Kdo ne bi razumel tega Mladćevega sporochila Evropi?!

Da pokolu v Srebrenici izmerimo pomen in obseg, ga moramo primerjati s pokolom v vasi Song My med vietnamsko vojno. Tam je shlo za nekaj deset civilnih zhrtev, ki jih je pobila manjsha amerishka enota med vojashko akcijo. Zlochin je postal svetovni shkandal in v ZDA povzrochil vojashko in parlamentarno preiskavo, sodne procese in sankcije zoper odgovorne. Ime vasice je postalo simbol za nasilje nad civilisti v vojni. V ruskih enotah, ki napadajo Grozni, so sprozhili preiskavo, ker so vojaki ubili neko natakarico. Seveda je zlochin zlochin. Vendar obstaja tudi njegova primerjalna velikost.

Zakaj za nasilje v Bosni veljajo drugi vatli kot za nasilje v ostalem, predvsem zahodnem svetu? Zakaj je mogoche Libijo vojashko napasti in jo imeti vech let v mednarodni izolaciji zato, ker skriva domnevna terorista, ki sta povzrochila smrt dvestotih potnikov nad Lockerbyjem na Shkotskem? Zakaj se Zahod v imenu sozhitja z Arabci in Libijci ne odpove ugotavljanju dejstev o tej nesrechi in spominu na te zhrtve? Zakaj naj bi zgolj Boshnjaki neprimerljivo, nezaslishano obsezhna grozodejstva nad njimi enostavno in takoj pozabili? Zato, da pojedino v salonih ne bo motil trushch z ulice?

Jasno, da razni fundamentalisti v danashnjem svetu svoj gnev hranijo z dobrim poznavanjem te zahodne hinavshchine. Zavest o hinavshchini Zahoda tudi dobro sluzhi za pacifikacijo morebitne srbske opozicije. Vsem Srbom je namrech jasno, da je Zahod dushebrizhnishko licemeren.

Srebrenishko dogajanje sem poznal do potankosti zhe od prej, cheprav bosanskega dogajanja zhe shtiri leta po daytonskem sporazumu nisem vech spremljal. Verjetno sem s sprotnim, obsesivnim spremljanjem bosanske tragedije prenehal kakshen teden po srebrenishkih dogodkih. Takrat sem razlochno zaslutil, verjetno to ni bilo posebno tezhko in pri tem seveda nisem bil edini, da bo prishlo do usodnega obrata v odnosu zahodnih drzhav do balkanske tragedije. Vedel sem, da bo s tem vojne konec.

Dokonchno mi je to postalo jasno, ko sem gledal intervju z nekdanjim ambasadorjem v Beogradu, nekdanjim zachasnim zunanjim ministrom ZDA, pozneje vodjem oddelka za Balkan v amerishkem zunanjem ministrstvu, Lawrenceom Eagelburgerjem. Ta chlovek je bil s svojo “ekspertizo” vse dotlej eden odlochilnih kreatorjev amerishke politike do Jugoslavije. Tokrat je bilo jasno, da je bila Srebrenica vech, kot je gospod lahko pogoltnil. Zdelo se je, kot da se mu je dobesedno zataknila v grlu. Tokrat so shli predalech, je ochitno razburjen momljal. Svoj “izvedenski” odnos do zadeve je kljub temu kazal tako, da se ni spomnil imena Srebrenica. Ali pa ga preprosto ni hotel izgovoriti.

Danes lahko z dokajshnjo gotovostjo trdim, da kljub vsemu nisem toliko pozornosti posvechal dogajanjem v bivshi drzhavi zato, da bi osmishljal svoje, vchasih, sicer nikakor vedno, res bedno zhivljenje. Ali zato, ker bi uzhival, ker sem lahko opazoval nasilje nad drugimi nekje drugje, sam lepo na varnem. Prav tako nisem nadomeshchal s spremljanjem bosanske vojne svojega neuspeshnega poklicnega dela. Cheprav, in bog mi je pricha, she zdalech nisem zadovoljen s sadovi tega svojega dela, she manj pa s pogoji, v katerih ga opravljam. Tudi ne bo drzhalo, da sem bil za trde metode, za pristranskost obravnave strani, vpletenih v bosansko vojno zato, ker bi bil a priori pristranski do vpletenih strani in bi iz sovrashtva do ene strani navijal za drugo. Zavracham ochitek demonizacije Srbov, ochitek, ki so ga obilno uprabljali tako nekateri v Srbiji in tudi oni shirom po Evropi. Danes se lahko vsi strinjamo, da so ochitek demonizacije uporabljali zato, da so si tako Srbi, bosanski in beograjski demokratichno izvoljeni rezhim, kupovali chas za svojo krvavo raboto v Bosni pod zashchito embarga na orozhje ZN, ki je vojashko onemogochal predvsem Boshnjake.

Na vse te motive za resno obravnavanje dogajanja na jugu so namrech namigovali nashi tranzicijski kolumnisti. Vedno sem jih dojemal kot dezhurne drzhavne ideologe. Saj so zamenjali nekoch prav tako muchno in zlagano socialistichno pridiganje o tem, kaj velikega smo zhe storili in predvsem o tem, kaj she bomo storili v dobrobit chloveshtva, napredka, humanizma, socializma in komunizma. Tile zdaj, tile novi pridigarji so nam polagali na dusho, da nichesar velikega, she malega ne, nikoli ne moremo storiti za nikogar. Pripovedovali in kazali so nam, da edino, kar lahko storimo, je to, da vzvisheno preziramo to nasho grozno provinco z njenimi ljudmi vred. Na obzorju so nam v poduk slikali edino chloveka dostojno zhivljenje v zahodnih metropolah. Delno je duh teh metropol prihajal k nam z izdelki nedotakljivega Velikega Hollywooda. Zato se je ta kulturna akcija skotila v nashem hollywoodskem okrozhju.

Tudi svetovna zgodovina, katere izkljuchni smisel je bil po njihovo v tem, da je tem izbrancem omogochala komfortno zhivljenje, je sama dokaj bedna, ker ji to le ne uspeva v popolnosti.

Povprechni in bedni ljudje, ki ne dosegajo izjemnosti teh drzhavnih pridigarjev nove morale in ne razumejo njihovega izjemno prefinjenega okusa, preprosto ne morejo razumeti njihove izjemne velichine. Tako so ti pisci ob poudarjanju svoje izjemnosti izrazhali dolocheno zdolgochasenost, chesh, no prav, saj vam bom povedal, kakshna velichina sem, vendar chemu naj bi to vendar sluzhilo, saj vendar niste sposobni tega razumeti. Edino, kar lahko storimo zase mi, izjemnezhi, so nam pripovedovali, je to, da svojo izjemnost na vsakem koraku kazhemo, z izjemno obleko, z druzhenjem zgolj z drugimi izjemnimi ljudmi. Odreshimo se lahko she s chimbolj pogostimi potovanji v svete kraje edino relevantnega sveta, v Benetke, London, na avstrijska smuchishcha, v Pariz, New York. Tudi tam ne pride v poshtev za obisk kakrshnakoli provinca. Odreshimo se lahko tudi z doslednim preziranjem revnih, nesholanih, debelih in drugih telesno in dushevno nepopolnih, beguncev in drugih ljudi v stiski, ki izjemnim ljudem kvarijo njihova zemeljska zadovoljstva.

Prav ti pisci so morda bili tisti, ki so svoje bralstvo preprichali, da so Srebrenico spregledali. Saj je vendar prekrvava in prevech umazana za salone. Na drugi strani pa hudovanje nad spektakularnim bombardiranjem sodi v salone. Prav zato, ker je tisto bombardiranje bilo, cheprav so temu oporekali, res klinichno natanchno. Prav zato, ker je vojashka operacija NATA med civilisti povzrochila sorazmerno neverjetno malo zhrtev. Bila je she bolj “klinichna” kot Zalivska vojna. Posebej she, che uposhtevamo, da so se v Beogradu tudi tokrat, kot med vojno v Bosni, pretvarjali, da vojne pri njih ni. In zato zaklonishch praviloma niso uporabljali.

Svoja stalishcha nashi ideologi zavijajo v stare avantgardne oblike. Njihova nestrpnost do sveta takshnega, kakrshen je, je polna prezira. Razlika je v tem, da so izvirne avantgarde v imenu tega prezira ponujale reshitve v obliki socialnih, kulturnih in politichnih utopij. Tile zdaj pa kot reshitev ponujajo svoje blagostanje, ki bi bilo chimblizhje blagostanju v metropolah prvega sveta. Njih poza jeznih mladenichev, nesramezhljivo narcisoidnih, namerno neskromnih in nesramnih, pa je enaka kot tista pri pravih avantgardah. Na te oblikovne limanice lovijo mladino.

Che je gnev avantgard izrazhal nestrpnost nad danashnjim svetom takim, kot je, v imenu neke prihodnje utopije politichne enakosti, socialne pravichnosti in chlovekove polne samouresnichitve, je bilo z nashimi moralisti nasprotno. Niso obzhalovali, da ni prihodnjega, ampak pogreshajo neki pretekli svet. Tistega pred spremembami, ki jih je prinesla francoska revolucija. Zdi se, da jih spravlja v obup tudi rimsko pravo in Hadrijanove reforme. Saj naj bi bilo vendar jasno, da ljudje ne moremo biti kar preprosto enakopravni. Tako kri kot zasluge govorijo proti temu.

Ti uradni varuhi nove globalne “evropske”, “salonske” morale pridigajo precej vsiljivo svojim prezira vrednim, njih nevrednim in bednim bralcem, s polozhaja svoje vedno poudarjene uspeshnosti, izjemnosti in vechvrednosti. Moralni nauk, ki ga razshirjajo, je zmes neotesane predrznosti, nastopashke samohvale, plehkega cinizma in provincialne nadutosti. Skupni imenovalec vsega je egoizem in popolna egocentrichnost, nazor, da mi, zaradi moje nadpovprechnosti in izjemnosti, pripada vse in vech, kakor lahko dobim v tej zagamani provinci, kamor me je postavila bedna usoda.

Tako so se tranzicijski pridigarji med bosansko vojno hudovali predvsem nad mediji, s katerih da se je “cedila” bosanska kri. Zakaj le bi mediji posvechali pozornost dvem milijonom granat, izstreljenih na Sarajevo? Nad 17.000 ubitim otrokom? Okrog 25.000 posiljenim zhenskam? Kar vse je bilo storjeno namerno! Vnaprej napovedano. Kako neokusno je vendar s takimi zadevami kvariti prefinjeno zhivljenje izbranih izjemnih ljudi.

Tiste, ki so dogodke spremljali in se do njih opredeljevali, so nashi ideologi zasmehovali in zagovarjali vzvisheni cinizem kot edino moralno drzho, vredno sodobnega uspeshnega mladca. Svoja nachela so po potrebi spreminjali in prilagajali razmeram na terenu. Niso se bali protislovij in nedoslednosti. Ochitno so se zavedali, da ko gre za populizem, protislovja in nedoslednosti she nikoli niso motili mnozhichnega obchinstva. Zavedali so se, da je kvechjemu nasprotno. Tu pa tam jih je sicer kdo spregledal in se kritichno odzval na njihov misijon, vendar so kljub temu ostali ljubljenchki tranzicijskih medijev, novega kapitala in verjetno tudi velikega dela nashih politichnih in kulturnishkih elit.

Obstoj ljudi takega etichnega kova sam ni problem. Takshni so bili in vedno bodo. Kar velja tudi za “potencialne” diktatorje. Simptomatichno za chas, v katerem zhivimo, pa je, da imajo toliko odziva, glasnih in tihih podpornikov in zagovornikov. V tem smislu so ti ljudje slika nashe druzhbe. So nashe moralno zrcalo. Na tak nachin jih sami ustvarjamo. V prihodnosti, che v njej ne bodo popolnoma prevladali, bodo gotovo predstavljali eno temeljnih gradiv za shtudij vrednot nekega obdobja.

Namigi paradrzhavnih varuhov morale, ki so jih dajali med bosansko vojno, namrech da je velika gorechnost v zvezi s kakim vprashanjem sumljiva, so kljub dvomljivi kvaliteti njihove misli lahko she kako uchinkoviti. Gre skratka za demagogijo, ki deluje. Verjetno zato, ker je bilo sprevrzhene moralne gorechnosti v nashih chasih vedno veliko. She posebej so jo gojila najrazlichnejsha levicharska gibanja iz sredine prejshnjega stoletja in njihove poznejshe izpeljanke, ki so evoluirala od revolucionarnega boja za pravice zatiranega proletariata do boja za privice nekadilcev.

Mira Marković, denimo, je ostanek gorechnosti, lazhne rozhnate ideologije gibanj shestdesetih in sedemdesetih let. Prav tako njen oproda Ljubisha Ristić. Dushan Makavejev me je opozoril na spletno stran dr. Markovićeve: mmarkovic.com. Vsa v roza vrtnicah nam prva stran sporocha avtorichin optimizem: “Prihaja novi chas. Bogatejshi. Pravichnejshi. Univerzalnejshi.” Fotografija Mire z rumeno vrtnico. Skupinska fotografija mozha ob njegovi razglasitvi za predsednika ZR Jugoslavije. Skupinska fotografija s sinom Markom. Sicer pa nashtevanje ostalih dosezhkov, znanstvenih in pedagoshkih naslovov profesorice sociologije. Kich. Vsi elementi spletne strani nedvomno ponazarjajo ta izjemni novi chas, ki da prihaja. Povampirjeni kich politichne “avantgarde”.

Kaj pomeni izjavljanje Radeta Sherbedzhije, da v nekem filmu (Sod smodnika) ni igral zato, ker mu je bodochi rezhiser opravljal Ljubisho Ristića? Ne strinjam se z Ristićevim politichnim stalishchem, zato mi ga lahko opravljate politichno. Ampak ne dotikajte se mi Ljubishe kot chloveka, je izjavil zanosno. Kako le je mogoche potegniti to lochnico? Ali ne predstavlja Ljubisha Ristić danes zhal tudi za umetnost prav tistega, kar predstavlja Mira Marković zgolj za politiko? V kich sprevrzheno avantgardo?

Razumljivo, da smo lahko tudi o sebi nenehno v dvomu. V chasu vojne na jugoslovanskem jugu je bilo sejanje dvomov o upravichenosti prizadetosti in angazhiranja skoraj ljudski shport. Prizanesljiva bidermajerska posmehljivost, tako pogoste vedenje pri nas, che kdo postavi pod vprashaj smiselnost kakega utechenega, vendar morda nesmiselnega, nedemokratichnega, nepravichnega dogajanja, je bila glede Bosne neprestano v ospredju. Saj so vsi (vpleteni) enaki, saj je to vse dogovorjeno in poteka po natanchno dolochenem scenariju, saj gre le za preizkushanje orozhja, saj gre za pridobitev novih trgov, saj mi nismo nich drugachni, saj so se “ta spodnji” od nekdaj tako med sabo obdelovali, saj oni niso Evropa, saj niso prezhiveli razsvetljenstva, saj nimamo chasa, da bi se s tem ukvarjali ... Razumevajochi shtudentje so se mi, denimo, pogosto sicer prizanesljivo smehljali in mi skushali pomagati z namigi, da je moja prizadetost morda posledica bioloshkega staranja. Morda gre za vstrajanje na zastarelih vrednotah “hipijevstva”, ki so zhe zdavnaj iz mode, pa jaz tega morda nisem opazil, saj oni sami nich podobnega ne chutijo, ker se jim vse skupaj zdi dalech stran in brez pomena ...

Tezhko je samemu sebi zagotoviti, da smo, che sodimo, da je nekaj, kar drugi pochenjajo, nedopustno, sami chisti, da so nashi nameni chisti in legitimni, in da imamo pravico do neizprosnosti. Pravzaprav zase shele post festum lahko brez sence dvoma zagotovim, da moja prizadetost zaradi dogajanja na jugu nekdanje skupne drzhave ni bila plod kakega nadomeshchanja. Vse kazhe, da me tudi ni vodila pristranost, vnaprejshnja naklonjenost ali nenaklonjenost eni izmed vpletenih strani.

Po Daytonu sem namrech Bosno in drugo tamkajshnje dogajanje z velikim olajshanjem uvrstil med ostalo svetovno dogajanje. Vse do zahodne intervencije na Kosovu in bombardiranja okrnjene Jugoslavije. Z NATO-vo zasedbo Kosova pa sem tudi Kosovo izpustil iz prioritetnega obravnavanja. In se ob tem pochutim imenitno. Prav nich mi ne manjka, prav nich ne pogresham gorechnosti. Chisto nich si ne zhelim novih polemik s peticijami Noama Chomskega in podobnih o umestnosti vojashkega posega zaradi Kosova. Nasprotno. Izjemno muchna, skrajno naporna so bila vsa leta, ko je vse to trajalo. Informacije in slike o praviloma grozljivo krutih, ne zgolj nepravichnih, ampak pogosto skrajno nesmiselnih dejanjih so se mi zarezale globoko v dusho. Ob sploshni neprizadetosti se me je loteval izchrpavajoch bes nemochi.

Kar she ne pomeni, da obzhalujem, da vsega skupaj tudi sam nisem spregledal. Kot da sem globoko preprichan, da pomeni zatiskati si ochi lagati samemu sebi. In da za to ne more biti drugega opravichila kot lastna nezmozhnost. In jaz zmorem.

Hkrati se zavedam, da sem zachel slediti dogodkom na jugu nashe bivshe drzhave zaradi nekaterih nakljuchij. Lahko bi se zgodilo, se mi zdi, da bi pristal med onimi, ki jih dogajanje preprosto ni zanimalo. Sredi osemdesetih pa sem v slovenskih in srbskih medijih spremljal porochila o nasilju Albancev nad Srbi, o mnozhichnih posilstvih, ki da jih izvajajo Albanci nad Srbkinjami. V zachetku sem v to celo verjel, cheprav sem chutil, da nekaj s temi porochili ne more biti v redu. Kot vemo, se je kasneje pokazalo, da so bila mnozhichna posilstva chiste izmishljotine. Zame je bil to znak, znak za preplah. Z drzhavo in druzhbo, v kateri sem zhivel, se je ochitno zachelo dogajati nekaj usodnega. Zavedal sem se, da je okolje, v katerem lahko medijska in politichna javnost mesece resno premleva tako monstruozno lazh na rachun dela svojih drzhavljanov, nevarno. In to ne glede na to, kakshen je delezh Albancev v konfliktu s srbskim prebivalstvom na Kosovu ali s srbsko drzhavo.

Na projekciji omenjenega filma je ob meni v Kinoteki sedel umetnik, ki je film obchasno shepetaje komentiral. “Pa so jih res toliko pobili?” “Pa, saj to ni mogoche!?” “Ne razumem, saj so Srbi vendar dobri ljudje! Kako je to vendar mogoche?” Vprasheval me je, kako, da poznam toliko podrobnosti. Kako ne bi, saj sem jih spremljal kot z balkona. Vse sem vedel vnaprej. Tedne preden so zacheli govoriti o tisochih pobitih moshkih, sem vedel zanje. She priblizhno shtevilo sem poznal. Saj je bilo vendar vse jasno. Saj je bilo vse skupaj kot prenos v zhivo. Vse je pisalo na Mladićevem obrazu. Na obrazih nizozemskih vojakov. Na obrazih srebrenishkih civilistov. Na obrazu nebogljenega Jasushija Akashija. Na obrazu nadutega francoskega generala Javierja. Na obrazu cinichnega angleshkega zunanjega ministra Douglasa Hurda. Na obrazu Butrosa Butrosa Ghalija.

Ob posnetkih muslimanske molitve na neki spominski svechanosti v spomin na srebrenishko tragedijo je moj sosed polglasno zashepetal: “Ne morem pomagat, ne maram teh, no ... alahovcev. Seveda jih ne bi zato pobijal, to je razlika, ampak priznam, ne maram jih.” “Jaz se bolj bojim tehle,” sem namignil na pijane Srbe, ki so s kólom, s prascem na razhnju in z meni vsiljivim in nasilnim vznesenim navdushenjem proslavljali odhod rekrutov k vojakom. V danashnji etnichno chisti srbski Srebrenici. To je proslavljanje primitivne “ljudskosti”, povelichevanje nestrpnosti, lastne izjemnosti in vechvrednosti.

Pomislil sem, da moj sosed pach ne mara gorechnosti. Kar velja tudi zame. Ali ga lahko razumem v njegovi spontani reakciji na moshke pri muslimanski molitvi? Pri sebi, pri nashih krshchanskih obredih, tudi v vsakdanu, gorechnosti ne opazimo, ali pa jo opazimo, pa jo lazhe sprejmemo, ker se nam zdi vsakdanja, marginalna, zanemarljiva in nepomembna. Moshki, ki s kozarcem slivovke v eni, s kosom mastnega odojka v drugi roki poskakuje od veselja, ker je vrednota, ki pomeni ponos in veselje nad vojashko uniformo svoje etnije, nad iniciacijo moshkosti s pomochjo rekrutiranja she nedotaknjena, nas ne moti. Morda zato, ker sta kozarec in kos mesa v roki, che je to povrh she domachi odojek, obichajna rekvizita nashe “narodno zabavne” kulture, morda celo pojma svobode, povezana s pikniki z zharom. Che pa vidimo v zahodna oblachila rahlo drugache oblechene moshke, ki stojijo v polkrogu, kako dvigajo in spushchajo stegnejen roke, pa nas to mora spominjati na nekaj nepremostljivo tujega, primitivno gorechnega, zato nevarnega ... Ali to v nas zbudi kak petsto let star arhetip proti dednemu sovrazhniku, proti turshkim vpadom, ki ga sicer ekplicite ne gojimo vech, je pa prekodiran v druge, na prvi pogled nerazpoznavne oblike?

Na podobne odzive sem med izobrazhenimi ljudmi naletel presenetljivo pogosto ob kosovski krizi. “Ne vem, zakaj, ampak jaz teh Shiptarjev ne maram. Ne zaupam jim,” je bilo pogosto odkritosrchno priznanje s pridihom slabe vesti nad takim stanjem pri govorcih. Ali gre za neki plazilski odziv, nekje v trebuhu? Ali ga imamo pravico sprejeti in ga ne podvrechi presoji razuma? Ali so moj strah, zanichevnaje ali sovrashtvo res upravicheni? Ali so res nevarni ti drugi? Obichajno pri tem namrech ne ostane pri zasebnem chustvu. Tako ali drugache se prelevi vsaj v politichno dejanje.

Na Zahodu prevladujocha post “avantgardna” post “levicharska” politichna zavest je ukinila predsodke proti vsem, tudi proti vojashkim napadalcem in mnozhichnim morilcem. Izvzeti so samo kadilci, avtomobilisti in moshki. Proti slednjim prezir in sovrashtvo gojijo. Tudi kadilci, avtomobilisti in “progresivni” moshki sami. Tako nastaja hipokrizija, ki se izrazha v tako imenovanem “politichno korektnem jeziku”, fenomenu, ki bi nas moral silno skrbeti.

Albanci imajo res vse proti sebi. Niso prave vere, ne govorijo pravega jezika, niso prave rase, niso na pravi civilizacijski stopnji. Imajo pretezhno isto vero, kot so jo imeli Turki in kot jo imajo islamski skrajnezhi. Zhivijo v klanih. Svoje hishe obzidujejo z visokimi zidovi. Zhenske zapirajo doma. Med svetovno vojno so bili z razlogom, pa vendar sorazmerno precej naklonjeni okupatorjem. So praprebivalci “nashega” ozemlja. So kljub nerazvitosti uspeshni v trgovskih in obrtnishkih nishah, ki jih gojijo. Gotovo so tudi pretezhno kadilci. Jasno, da bi jih bilo treba ...

Pravzaprav se nash odnos do tujih ljudstev ne razlikuje od nashega odnosa do “nevarnih” zhivali, “zveri”, recimo medvedov. Dejstva, recimo statistika je tu nemochna proti predsodkom. Peshchica zhrtev medveda po drugi svetovni vojni pri nas, menda ena smrtna, prav nich ne govorijo o tem, da so medvedi nevarni. Pa she v tistih primerih je shlo morda za posebne okolishchine, ki bi medveda oprostile krivde, mogoche celo iz njega naredile zhrtev, che bi obstajala na svetu tudi pravica za medvede. Tako pa jih je treba unichiti ali vsaj omejiti na notranjost Kochevskega Roga. Likvidirati. Pa she iz Bosne so se priteple, zverine kosmate! Ali mi ali oni! V redu, v prometu je toliko zhrtev vsak dan, kot jih je medved storil po drugi svetovni vojni, ampak ali lahko zagotovite, da medved ne bo jutri raztrgal kakshnega sholarja?

Danashnjemu ministru za kmetijstvo se zdi, da lahko samovoljno obide sklepe neke strokovne komisije in ukazhe likvidacijo medvedov. To je seveda najlazhja pot do podezhelskih populistichnih glasov. Gotovo lazhja, kot che bi shel pojasnjevat statistiko, che bi dal problem res temeljito in z vseh plati strokovno raziskati. Potem bi morda tako ugotovil, da je medved v nasprotju s chlovekom miroljubno bitje. Ugotovil bi morda celo, da je nujno, da imamo medveda v nashi blizhini. Zhe zato, da nas opozarja, da ima narava tudi kak svoj smisel in namen, poleg tistega, da nam sluzhi kot surovina. Da je morda dejstvo, da medvede uvazhajo od nas Francozi, pomenljivo. Vendar bi potem moral minister svojim politichnim klientom, kmetom in podezhelanom, prodajati dolzhnost, da zhivimo v sposhtovanju do narave. Moral bi razlagati, da dejstvo da zhivijo od narave in z naravo, she ne pomeni da so lahko njeni neomejeni gospodarji. Da odnos do “zveri”, do “divjih zhivali”, ki ga je gojila drzhava pod sicer razsvetljeno Marijo Terezijo, ni nujno ustrezen za danashnjo rabo. Vse to je seveda bolj zapleteno od streljanja.

Nasha nadutost, endemichna nashemu civilizacijskemu krogu, je prapochelo vseh vidikov srebrenishke katastrofe. Nadutost in strah pred drugachnim.

Nedavno sem se mudil v Mehiki. Ves chas bivanja tam se nisem mogel otresti misli na konkvisto. Vsaj na tisti njen del, ki se nanasha na Azteke, na Corteza in Montezumo. Prevzeli so me opisi Tenochtitlana, azteshke prestolnice (danashnjega Ciudad Mexica), kot so ga za sabo pustili shpanski zavojevalci. Sporochajo nam, da je bilo mesto tako lepo in razkoshno, da niso verjeli svojim ochem. Primerjali so ga z Benetkami, vendar je bilo bolj velichastno in imenitno. Z 20.000 zgradbami je bilo vechje in socialno, ekonomsko in politichno bolje organizirano kot katerokoli tedanje evropsko mesto. Konkvistadorji porochajo, da so se morali “shchipati”, da so se preprichali, da ne sanjajo. Da ti zapisi niso pretiravali, pricha chut Aztekov za lepoto, ki ga nazorno izprichujejo redki she ohranjeni ostanki njihovih mest, svetishch in umetnishkih izdelkov.

In nadaljevanje zgodbe: azteshki cesar Montezuma peshchico shpanskih vojakov (400, od tega 80 konjenikov), ki so se izkrcali na obalah njegovega cesarstva, sprejme kot goste in jih nastani v svojih palachah. Azteki bi bili sicer lahko Shpance brez tezhav unichili. Shpanci gostoljubnost povrnejo s prevarami in nasiljem, ki se koncha s popolnim unichenjem Tenochtitlana. Shele nedavno so ponovno zacheli odkopavati dele azteshkega templja v sredishchu Ciudad Mexica. V nasprotju z nasilnim, krichechim in vsiljivim barokom, s katerim so pozidali nekdanjo azteshko prestolnico, odkopani deli templja, sredishcha takratnega cesarstva, prichajo o bogastvu in dostojanstvu azteshke kulture in o njeni superiornosti nad evropsko. Kljub temu so jo Evropejci, v tem primeru seveda Shpanci, preprosto izbrisali in tamkajshnje ponosno ljudstvo spremenili v brezpravne peone na fevdalnih haciendah.

Kako lahko od kulture, katere preteklost izprichujejo predvsem barbarstva, prichakujemo, da bo danes delovala v prid drugachnim vrednotam? Da bo shchitila civiliste pred vojashkim nasiljem? Da bo dejansko neizprosna do rasnega, verskega in etnichnega sovrashtva? Tega je sposobna zgolj v sprevrzheni, hinavski obliki. Ker so njene vrednote, tako kot za chasa konkviste, she vedno zgolj leporechje, zgolj na jeziku.

Nebrzdano nasilnost judokrshchanske kulture nazorno kazhe relief, ki so ga Shpanci upodobili na hishi drugega mehishkega konkvistadorja, Monteja, v Meridi na Yucatanu. Montejo je bil shpanski vojashki poveljnik, ki si je po dolgih letih bojev podredil Maje, ki od samega zachetka do Shpancev, v nasprotju z Azteki, niso kazali nikakrshne gostoljubnosti. Konkvista je na reliefu na Montejovi nekdanji hishi v Meridi upodobljena neposredno nazorno. Dva chlana rodbine Montejo v polni vojashki opremi stojita vsak na svoji glavi vpijochega domorodca.

Srebrenica je katastrofa nezaslishanih razsezhnosti. Srebrenica je vech kot sramota za ves tako imenovani civilizirani svet. Srebrenica je znak za preplah. She posebej hud znak za preplah je licemerno potiskanje srebrenishke katastrofe iz nashe zavesti. V primeri z varshavskim getom gre za dramatichno nazadovanje.

Bistvena razlika med holokavstom in bosanskimi Srebrenicami je v tem, da se za holokavst naj ne bi vedelo. Za Srebrennico pa smo zagotovo vedeli vsi. Za Srebrenico smo, che smo hoteli, vedeli celo vnaprej, she preden se je zgodila.

Da je prishlo do pokola v Srebrenici, je pripomogla tudi enota nizozemskih vojakov, ki jo je ZN sicer poslala na nemogocho vojashko misijo. Nizozemci so razpolagali z zgolj simbolichno vojashko silo proti izprichano neskrupuloznemu in krvolochnemu nasprotniku. Ta nasprotnik pa po zahodni logiki hkrati ni bil nasprotnik, ampak preprosto ena od vojskujochih se strani.

Toda nizozemska enota je bila oblechena v uniforme ZN in poslana v Srebrenico zato, da zashchiti begunce, ki so se v nechloveshkih razmerah stiskali v enklavi. Tega ni storila. Nizozemci so sicer nemochni, vendar kljub temu prelahko, storili nasprotno. Razorozhili so oborozheno boshnjashko zashchito enklave in begunce preprichevali, da so varni, saj so pod zashchito ZN. Nizozemci so storili enako, kot je storil Varnostni svet z Boshnjaki v Bosni. Zagotavljal jim je zashchito, hkrati pa jih je z vojashkim embargom za “vse vojskujoche se strani” de facto razorozhil.

Vendar Nizozemci tako niso razvrednotili samo Varnostnega sveta in Zdruzhenih narodov, ampak celo simbolichni pomen uniforme. Srbi so ukradene modre chelade celo uporabljali zato, da so zvabili v smrt Boshnjake, ki so poskushali zbezhati v gozdove.

S primarnim ciljem, da sami ne bi utrpeli niti najmanjshe izgube - táko povelje so v skladu z novo zahodno vojashko doktrino dobili od svoje vlade - so torej nizozemski vojaki, v sluzhbi ZN, Srbom predali srebrenishko prebivalstvo, vkljuchno z moshkimi in dechki, o katerih so bili, glede na vse prejshnje izkushnje z Mladićevo vojsko, dolzhni vedeti, kaj se jim bo zgodilo.

Ko je potem Mladić Nizozemcem milostno dovolil zapustiti Srebrenico in oditi v Zagreb, so se, ko so bili zhe na varnem, veselili kot otroci. V Zagrebu so noro plesali kolo in mahali s plochevinkami domachega piva Heineken.

Ravnanje nizozemskih vojakov je kar najbolj nazorna prispodoba nas samih. Tako Slovenije kot Evrope.

_______
(Iz neobjavljene knjige V Evropo! IV. del)

V Evropo V