Revija SRP 35/36

AV EVREKA I

Igor Korshich

AV EVREKA V SLOVENIJI

II. del

GRADIVO ZA SEMINAR “AVDIOVIZUALNI SEKTOR SE SOOCHI S FINANCAMI”

(Ljubljana, junij 1999)

Teme za seminar

1. Zakonodaja za AV sektor in kinematografijo pri nas

Kar se tiche zakonodaje, se na prvi pogled zdi, da smo pred ostalimi drzhavami v tranziciji. Videz vara, ker so praktichne reshitve, ki so jih uveljavili, denimo, na Poljskem in na Madzharskem, dalech pred nami, vsaj kar se tiche financiranja produkcije.

Pri nas drzhava s sklicevanjem na integralni prorachun praviloma onemogocha drugachno kot prorachunsko financiranje sektorja.

Zato bi bilo treba pregledati in prilagoditi zakonodajo po celostni strateshki analizi stanja.

 

2. Viri financiranja

Vir financiranja pri nas ostaja skoraj izkljuchno drzhavni prorachun in nacionalna televizija. Ta del bi moral delovati selektivno. Razshiriti bi ga bilo treba she na distribucijo in prikazovanje.

Menim, da ni nobenih zadrzhkov, da ne bi uveljavili avtomatichnih virov financiranja. Ugovor financhnega ministrstva, da bi to rushilo integralni prorachun, zavracha francoska praksa. Francoski prorachun ostaja integralen, le da znotraj tega prorachuna z davchnimi popusti in drugimi ukrepi pridobljen denar, ki ga drzhava namenja filmu, ostane v prorachunu. Kinematografiji se namenja:

— delezh od kinovstopnic,

— delezh od izposojenih video kaset,

— delezh od ekonomske propagande in

— od televizijskih postaj (s tem, da bi hkrati uvedli kvote za slovenski program, porazdeljen po zvrsteh).

Chimprej bi bilo seveda treba uvesti davchne olajshave za tiste, ki bi zheleli investirati v avdiovizualni sektor. Sprejeti bi morali pravilo ravnanja, da se izkoristi vse mozhne in uchinkovite nachine, da bi se tako povechal absolutni obseg dejavnosti, da bi se povechal obseg samo-financiranja, tako imenovane avtomatichne podpore sektorja, in da bi se del drzhavne subvencije znizhal na minimum, ob tem, da bi se vse drugo povechalo: produkcija, prodaja, izvoz, shtevilo delovnih mest in promet.

Morda je primerna primerjava s kmetijstvom. Kmetijska proizvodnja mora sicer na trg, vendar zaradi dolochenih posebnih interesov drzhave, kot je poseljenost, varnost, ekoloshka skrb, samozadostnost v hrani za primer vojne, socialna skrb za depriviligirane dele prebivalstva, drzhava kmetijstvo subvencionira.

 

3. Drzhavni ukrepi v podporo produkcije, distribucije in eksploatacije

Teh ukrepov ni. Prvi bi bil prilagoditev zakonodaje, da bi lahko uvedli vrsto avtomatichnega financiranja avdiovizualnega sektorja. AV sektor bi morali poleg Ministrstva za kulturo resno obravnavati in voditi medijsko politiko tudi v Ministrstvu za finance in v Ministrstvu za gospodarstvo.

Konkreten primer take podpore bi bila ustanovitev agencije za AV-sektor, denimo po francoskem in angleshkem vzorcu, ki bi z meshanim drzhavnim in banchnim kapitalom ter zagotavljanjem strokovnih analiz za AV projekte dajal potrebne garancije bankam, da bi kreditno lahko podpirale AV produkcijo.

Pri nas pa se je zgodilo naslednje: razglasili smo neodvisne (na papirju) producente, ki praviloma (kot tudi drugod po svetu) nimajo kapitala, zato ne morejo skrbeti za dotok gotovine, chetudi imajo odobrene projekte in zagotovljen vir financiranja (drzhava in televizija). Financhno ministrstvo je dotok kapitala uredilo tako, da praktichno onemogocha snemanje filmov, namesto da bi najprej usposobilo banke, da bi s kreditiranjem prevzele to nalogo.

O tem ne bi bilo treba razpravljati, che bi se filmski posel pokril in che bi shlo le za velike producentske hishe. Vendar tako v Evropi kot tudi pri nas ni in she dolgo ne bo tako. V primeru, ko gre za veliko filmsko podjetje, banka posreduje v prid podjetja, sicer pa v prid ali na podlagi posameznega filmskega dela kot izdelka.

Torej moramo razlikovati med financiranjem izdelka in financiranjem podjetja.

Razlikovati moramo she med posojilom, ki ga je treba vrachati, in investicijo (kapitalom, vlozhenim z dolochenim tveganjem).

Tu banka nastopa predvsem kot posojilodajalka.

Primer drzhavne druzhbe za garancijo posojil v kinematografiji, IFCIC - Francija

Francija ima organizacijo IFCIC, ki ima tako drzhavni kot banchni kapital; njena naloga je dajati posojilnim ustanovam (bankam) financhne garancije v obliki deljenega tveganja in s potrebno analitichno ekspertizo.

V nasprotju z industrijsko logiko financiranja in zaradi shibke kapitalske strukture ima neodvisni producent na zachetku projekta znachaj obrtnika, kar je v ocheh bankirja problematichno. Zato je projekt tezhe financirati.

Obstaja podobnost med investicijo v nepremichnino, kjer je arhitekt rezhiser in posrednik producent.

V obeh primerih imamo dve vrsti kreditov :

— financiranje projektov (95% IFCIC-ovega financiranja)

— krediti podjetjem za dejavnosti na dolgi rok (ostalo)

Financiranje projektov z dotokom gotovine se prichne, ko je projekt pripravljen (packeged project) in ko se prichne produkcija (snemanje).

Pripravljen projekt (packeged project) pomeni projekt, ki ga prinese producent bankirju z opredeljenimi posamichnimi elementi, kot so avtor, rezhiser, igralci, avtorji, kar je vse vkljucheno v predrachun. Pripravljen projekt je opremljen s planom financiranja. Na podlagi tega predrachuna kot mostu, ki vkljuchuje tudi zunanje vire financiranja, bo bankir zadovoljeval potrebe po dotoku gotovine (cash-flow) med snemanjem.

Torej ima bankir pred zachetkom snemanja na mizi:

 

1. predvideni predrachun

2. plan financiranja pritoka sredstev

Na podlagi teh dokumentov bankir dolochi tedenski dotok denarja producentu. Povrachilo kreditov je dolocheno v posamichnih pogodbah z nosilci financiranja projekta; che se primeri, da producent obogati, lahko uporablja svoj denar (ki je cenejshi od kredita).

 

Obstajata dve vrsti pogodb:

1.Predkupne pogodbe

Predkupec programske vsebine ne zheli deliti tveganja. Zato je za te pogodbe pomembno, da ne pride do sprememb scenarija, igralske zasedbe, rokov, tehnichne kakovosti itn.

 

2.Pogodbe, ki se nanashajo na partnerje v koprodukciji

Koproducenti zhelijo pridobiti delezh v nerazdeljenih pravicah dela kot povrachilo investicije:

— neoprijemljive pravice (avtorji, predstavitve, eksploatacija);

— oprijemljive pravice (vsi fizichni vidiki programa);

Bankirjeva tveganja so naslednja:

 

— umetnishko tveganje (che pride do krshenja avtorskih pravic, zaradi spora z rezhiserjem);

— pravno tveganje;

— produkcijsko tveganje (che pride do prekorachitve predrachuna);

— tveganje managementa (strokovna usposobljenost producenta);

— tveganje zanesljivosti podjetja (obchutljiva pravna varnost, prostovoljni stechaj).

Pravila igre so dvojna:

 

1. za bankirja velja, da dobi povrnjen denar;

2. za producenta, da posname film.

Posojila za pred-produkcije

2 do 3 mesece pred zachetkom snemanja (podobna tveganja kot v prejshnjem primeru). Razlike: viri financiranja she niso vsi potrjeni, pisma o namerah niso spremenjena v pogodbe, predrachun je finaliziran, nekateri viri pa niso potrjeni, da bi popolnoma pokrili investicijo. Praviloma se dajejo ta posojila za manjshe vsote. Nekateri projekti pomenijo vechje nalozhbe za predprodukcijo (tudi do 2,5 mio $). Pri teh pa je treba uposhtevati, da so visoko rizichni.

Posojila za priprave

 

Ta posojila se dajejo za odkup avtorskih pravic, za iskanje lokacij, za zasedbo (casting) itn. Gre za precej manjshe vsote, tveganje zanje pa je vechje. Za garancijo se jemljejo transferi za avtorske pravice in druge intelektualne posesti v projektu kot tudi elementi ocene zanesljivosti firme, ki se loti projekta in zaprosi za posojilo, hipoteke na lastnino podjetja, ki pa so, ker je prodaja programov negotova, problematichne, in podobno.

Banka, ki nudi posojila, praviloma ne investira. V primeru, ko gre za investicijo, pa investitor rachuna na to, da bo pokril svoj vlozhek ali pa tudi deficit s portfeljem izdelkov (filmov etc.)

Posojila podjetjem

 

Se dajejo na 3 do 5 let. So obchutljiva, ker se dodeljujejo izkljuchno na podlagi hipotek pravic neodvisnega producenta.

 

Stanje v ostali Vzhodni Evropi v zadnjih desetih letih

Trendi v banchnem sektorju v Vzhodni Evropi

Razprava o teh zadevah pred leti je pokazala, da v vzhodnih drzhavah ni vechje potrebe po bolj razvitih sistemih financiranja zato, ker:

— je drzhava skrbela za stalni dotok kapitala;

— v tem sitemu denar ni menjal rok, zato banke niso bile potrebne.

Vendar je v zadnjem chasu shtevilo neodvisnih producentov naraslo, zato so v drzhavah v tranziciji pricheli uveljavljati minimalno financiranje distribucije in predprodajo televiziji in radiu.

Euroimages je imel v vzhodnih drzhavah projekte, ki so bili v celoti financirani s sredstvi iz zasebnega sektorja.

Obstaja mozhnost, da banke v vzhodnih drzhavah sestavijo portfelje za stranke z raznovrstno produkcijo avdiovizualnih programov.

 

Trendi v produkcijskem sektorju v Vzhodni Evropi

 

Producenti skushajo najprej producirati filme z enim samim virom financiranja. To praviloma ne gre, che projekt zahteva vech kot 1 mio $. To je razlog, zakaj se zatekajo h koprodukcijam. Che gre za koprodukcije v eni drzhavi, bo potrebnih 4 do 5 virov financiranja, pri chemer lahko pride do znatnih zapletov in tezhav, ko vsak partner postavlja svoje pogodbene pogoje.

Che sta v koprodukciji vkljucheni vech kot dve drzhavi in je na ta nachin postala kandidat za podporo Euroimagesa, se produkcija financira iz vech virov.

Toda ko imajo producenti pogodbe, rabijo gotovino.

Ishchejo nachin, da bi uskladili dotok gotovine z urnikom izplachil. Zaradi tega imajo najraje eno banko, ki prevzame pogodbe in tako postane vmesni chlen.

To ni poceni. Varnejshi ko je sistem, drazhji je (V. Britanija). Razen obresti si banke jemljejo tudi marginalne obresti (margins), da se tako zavarujejo proti tveganju.

Banke v vzhodnih drzhavah bodo zato, da bi lahko razshirile tozadevno poslovanje, potrebovale podatke o tem,

— kdo so podpisniki pogodb;

— kdo so producenti in avtorji v njihovi drzhavi.

 

Pomembne so garancijske druzhbe. EU nachrtuje táko druzhbo za celotno podrochje.

Na vzhodu (Cheshka, Poljska, Madzharska) predvidevajo rast AV produkcije. Shtevilo kinodvoran se bo, na primer, v naslednjih desetih letih na Poljskem podvojilo.

V omenjenih drzhavah razpravljajo o uvedbi sistema z garancijskimi skladi po angleshkem in francoskem vzoru.

Gradivo v zborniku “Audio-visual meets Finance” vsebuje tudi konkretne primere delovanja posameznih bank, kot sta Banque de la Cite in Guiness Mahon&Co Ltd.

 

Odzivi na tezhave komercialnih bank

Poznamo dve vrsti odzivov:

— garancijski mehanizmi, kot je francoski IFCIC;

— zavarovalni mehanizmi, specializirane zavarovalnice (Stirling Coocke - Brown Reinsurance Brooker Ltd).

 

Odzivi na integracijo avdiovizualne mrezhe

 

Gre za integracijo producent, distributer in prikazovalec. Neodvisni producenti rabijo proizvodne kredite, osebni pristop in odnos zaupanja. Televizijske hishe so osredotochene na proizvode, hitri servis in konkurenchne cene.

Nekatere banke imajo enote, specializirane za avdiovizualno produkcijo (Credit nacional - skupina BFCE).

Avdiovizualne agencije

 

Podjetja, ki delujejo kot posredniki med malimi producenti in televizijami tako, da negujejo osebne stike in hkrati nudijo specializirane financhne storitve.

 

AV agencije sodelujejo:

— s producenti televizijskih in celovechernih filmov;

— z distributerji;

— s kinematografskimi podjetji;

— s TV hishami;

— s portfelji pravic;

— s tehnichnimi servisi;

— z radijskimi postajami;

— z glasbenimi zalozhniki.

Ponujajo naslednje usluge:

— produkcijska posojila;

— financiranje kinematografov;

— vodenje rachunov;

— tekocha sredstva za plachilo;

— zbiranje rachunov;

— “top-of-the-balance-sheet” operacije in t.im. “equity capital” oz. srednjerochne kredite.

Podpora specializiranih financhnih institucij

 

V Franciji sta taki instituciji COFICINE in COFILOISIRS.

Ustanovljeni sta bili, ko je bil trg tezhaven, zato da so priskochile na pomoch produkcijam v tezhavah. Zdaj, ko se je stanje izboljshalo, delujejo podobno, kot delujejo specializirane banke - na celotnem avdiovizualnem podrochju.

Strategije integracije avdiovizualne druzhbe - Primer Channel 4 - Velika Britanija

 

Cilj je financirati lastno produkcijo, distribucijo in prikazovanje ter eksploatirati film s pomochjo svojih podruzhnic. Zato je potrebno imeti dolocheno kolichino filmov, kjer lahko uspeshni podprejo neuspeshne. Zazheleno je, da bi bilo takih integracij v VB chim vech.

Prvi razlog je dejstvo, da je producentu tezhko priti do sredstev od kinovstopnic. V VB vzamejo kinopodjetja 60-70 procentov od vstopnice. Distributer 12 %. Investitorju bo tako ostalo le she 10 %.

Drugi razlog je mozhnost kontrole nad distribucijo in eksploatacijo. Omogocha dolgorochno strategijo tako, da se ohranijo pravice s knjizhnico za prihodnost.

Channel 4 je razvil sloves, da ponuja neprichakovano.

Channel 4 vkljuchuje v svojo integracijo:

— televizijsko distribucijsko podjetje;

— mednarodno prodajno agencijo igranih filmov;

— kinematografsko in distributersko podjetje v VB;

— izobrazhevalno zalozhnishko podjetje;

— servisno podjetje.

Primer: Polygram

Filmske investicije podpira s prihodki 85% od glasbenih produktov. V vzhodni Evropi je Polygram z investicijami prisoten v Republiki Cheshki, Slovashki republiki, na Poljskem, Madzharskem in v Rusiji. Zakaj ni prisoten pri nas?

Vpliv evropske javne podpore financiranju avdiovizualnega sektorja

 

Program Media financhno podpira distribucijo in ne toliko produkcijo, kot to velja za Evroimages. Tretjino pomochi daje v obliki vrachljivega posojila.

4. Status neodvisnega producenta

Neodvisnega producenta je (po francoskem in she kakshnem vzorcu) treba pojmovati kot podjetnika, ki je v analogni situaciji, kot je stranka banke, ponudnik uslug ali izdelovalec blaga. Producent je torej nekdo, ki ima:

— dobavitelje (avtorskih pravic, itn.);

— stranke ( za prodajo pravic, vstopnic);

— sploshne stroshke (za igralce, tehnichno ekipo itd).

Evidentiranje, potrjevanje neodvisnih producentov. Nachini, pravila, pogoji.

5. Povezave z evropskimi podpornimi programi

Nismo chlani programa Media. Da smo tu zamudniki, cheprav imamo zaradi velikosti drzhave obchutno vechji interes za chlanstvo kot tranzicijske drzhave, ki so zhe chlanice, kazhe na odnos drzhave do AV sektorja. Vse tranzicijske chlanice programa Media prejemajo obchutno vech sredstev, kot jih vplachujejo. Vendar ne gre za to, ampak gre za mednarodno, predvsem financhno sodelovanje, ki je koristno, she posebej dolgorochno.

Fond za koprodukcije pri Svetu Evrope.(?)

Program Eurimages. Postajamo (?) chlani.

Razviti bi bilo treba sodelovanje s fondi za razvoj projektov. Za nekatere je predpogoj chlanstvo v EU. Gre za EAWE, SOURCES, NORTH BY NORTHWEST, ARISTA, BINGER.

6. Vprashanje davchnih olajshav in vzpodbud

Primer togosti drzhave, konkretno vlade in vladajoche politike (ideologije), ki ob tem, da je sama skopa do kulture nasploh, do AV kulture pa she posebej, ne more prilagoditi svoje zakonodaje tako, da bi lahko uporabljali ta, v svetu tako razshirjen instrument dodatnega financiranja kulturne produkcije.

 

ZAKLJUCHKI

DOLGOROCHNO

Za AV sektor v svetu je znachilna silovita rast zaradi razvoja tehnologije:

— digitalizacija je, denimo, dramatichno povechala shtevilo kabelskih, satelitskih kanalov itn.;

— storitve s podrochja kulture napolnjujejo vse vechji delezh prostega chasa v zhivljenju sodobnika;

— povprashevanje po programskih vsebinah se vecha.

— Pomen AV industrije za nacionalna gospodarstva se naglo vecha.

V ZDA ta sektor ustvari dalech najvech novih delovnih mest in je po prometu drugi najvechji; Evropa rachuna s 4 mio zaposlenih v sektorju - to naj bi ustrezalo okrog 22.000 pri nas.

— Tehnoloshke, produkcijske, distribucijske in eksploatacijske meje med segmenti AV sektorja se brishejo:

— vse vechji del ustvarjalnih postopkov tudi za film poteka elektronsko;

— pri eksploataciji narashcha delezh televizij nasproti delezhu kinematografov;

— obetajo se novi nachini distribucije in prikazovanja.

— Kinematografija je chedalje manjshi, vendar she vedno kljuchni del AV sektorja.

— Evropa ima dobro zastavljeno medijsko politiko, vendar je she vedno hudo inferiorna ZDA.

— V evropski medijski politiki prevladuje skrb za “povechanje dinamike produkcije”, za kvantiteto, o kakovosti pa ni veliko govora.

— ZDA popolnoma prevladujejo na evropskih trgih zaradi kronichno neprimerne evropske medijske politike.

— Nekatere drzhave v Evropi, kot je Francija in skandinavske drzhave, imajo dobro AV politiko, ki je delno protekcionistichna, delno pa stimulativna. Zato je pri njih delezh domachega filma na domachih trgih sprejemljiv, okoli 25%.

— Ena evropska drzhava se je razvila iz filmske province v malo filmsko velesilo: Irska.

 

 

Za hitri uspeh AV reform na Irskem je odlochilno:

— da je kulturno industrijo postavila v center svoje strategije gospodarskega razvija;

— da je izhajala iz drugachnega nachina razmishljanja: kultura ni zgolj obremenitev za drzhavni prorachun, ampak prilozhnost za ekspanzivno kulturno industrijo z velikim potencialom za primarne in sekundarne gospodarske uchinke;

— da se je povprashevanje po AV programskih vsebinah povechalo, tako da so zakonsko dolochili, kolikshen delezh morajo nacionalni mediji narochiti pri neodvisnih producentih;

— tako irsko gospodarstvo, kot njihov AV sektor se razvijata z dvoshtevilchno rastjo.

Slovenija ima vse mozhnosti, da postane “nova Irska”. Trenutna prednost Irske je, da je chlanica EU in da uporablja angleshki jezik.

Kaj in kdo mora kaj narediti, da bi postali “nova Irska”, je jasno iz kratke zgodovine irskega primera.

— Reforma AV sektorja bi morala biti korenita, celostna, sinhronizirana in hitra.

— Ali zakon o Filmskem skladu omogocha skladu, da prevzame iniciativo, vzpostavi analitichni oddelek, razvija bazo podatkov in rezultate ter primerjave (denimo z Irsko) redno objavlja?

— Ali Filmski sklad lahko Ministrstvu za kulturo in vladi ponudi okvirni nachrt za temeljito reformo AV?

— Ali Filmski sklad lahko organizira lobi za promocijo AV reforme?

— Ali Filmski sklad lahko preuchi zainteresiranost uspeshne softwarske industrije na Slovenskem (Hermes Softlab) za reformo AV sektorja in za sodelovanje pri razvijanju projektov za prihodnost?

— Predpostavljamo, da bi Filmski sklad R Slovenije vse to lahko postoril in bi posredoval vladi R Slovenije predlog za celovito reformo AV sektorja… Od tod naprej bi bila za potek dogodkov odgovorna vlada.

 

KRATKOROCHNO

— Nujno bi bilo treba vzpostaviti poleg prorachunskega tudi druge nachine financiranja:

— prorachunski nachin bi kril selektivno financiranje tako kot sedaj;

— avtomatichni nachini (davchni popusti, davki na vstopnice, kasete, reklame) itd;

— nasho zakonodajo, od zakona o Filmskem skladu naprej, bi bilo potrebno prilagoditi strateshkemu nachrtu za AV medije v dezhelah EU.

— Zhal se AV industrije ne da zgolj riniti na trg, kot so to pochenjale zhe razlichne vlade pri nas.

— AV sektor, ki ima nekaj znachilnosti industrije, je iz razlichnih vzrokov prevech tvegan za banke celo za posojila.

— Kot investitorji v AV sektor banke praviloma ne nastopajo.

— Da bi banke lahko poslovale z producenti kot normalnimi poslovnimi komitenti, morajo posli biti zashchiteni z dolochenimi drzhavnimi agencijami za garancijo dovrshitve posla (t.im. completion bond).

— Sistem banchnih posojil neodvisnim producentom pri nas ne deluje, ker ni ustreznih drzhavnih ustanov, ki bi dajale zagotovila in nudila ekspertizo, za katero tudi ni tochno dolochenih pravil igre.

— Da bi to prichelo delovati, bi bila potrebna iniciativa drzhave, ki bi se z bankami dogovorila za tak sistem posojil in postavila potrebne garancijske ustanove ali kako drugache z zavarovalnicami poskrbela, da bi ta posel lahko stekel.

AV Evreka predvideva, da bi vzhodne in centralnoevropske drzhave lahko poshiljale strokovnjake na prakso v ustanove v Zahodni Evropi. V tako specializacijo bi morali biti vkljucheni ljudje iz Filmskega sklada, Ministrstva za kulturo, Ministrstva za finance, za gospodarstvo, predstavniki iz banchnega zdruzhenja, zavarovalnice itn.

— Pri nas je drzhava spremenila nachin financiranja, tako da zdaj ne zagotavlja vech potrebnega dotoka gotovine, preden je zagotovila sistem, ki bi omogochil ta dotok preko banchnih posojil. Vrstni red bi moral biti obraten. Ta primer je verjetno znachilen za nasho AV politiko.

— Nasha zakonodaja zaenkrat ne omogocha uporabe davchnih stimulacij (fiscal incentive measures), zato skoraj ne obstajajo drugi (zasebni) viri sofinanciranja produkcije, sponzorstva itd.

— Zamujamo pri vkljuchitvi v podporne programe Media in s tem izgubljamo tako mozhnost neto dotoka sredstev iz fonda kot pri mednarodnem sodelovanju.

— Nismo med drzhavami, kjer bi bil investicijsko dejaven Polygram.

— Ker drzhava vodi diletantsko medijsko politiko, smo zamudili prilozhnost, da bi svoj AV sektor v dolocheni meri integrirali po vzoru britanskega Channel 4. Vse to je posledica zanemarjanja celotnega sektorja s strani drzhave. Zato zaostajamo tudi za Vzhodno Evropo.

Povzetke in gradiva iz raznih publikacij in virov je pripravil dr. Igor Korshich, pregledal in dopolnil je Filip Robar-Dorin. Sluzhijo naj samo kot delovno gradivo in pripomochek za lazhjo pro-seminarsko orientacijo. Citati in shtevilchni podatki niso preverjeni. Tehnichno in strokovno terminologijo je nujno dopolniti in uskladiti z evropsko.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

SLOVENIJA IN EVROPSKA AV POLITIKA - CILJI

 

Uvod - AV sektor kot najpomembnejsha gospodarska in kulturna dejavnost prihodnosti

Shtevilne evropske ustanove z bruseljsko “vlado” in komisijo EU na chelu se dobro zavedajo pomena avdiovizualnega sektorja za evropsko gospodarstvo in kulturo. AV sektor narashcha z 12% letno stopnjo zaradi povechanja shtevila tv kanalov za predvajanje in zaradi spremenjenih zhivljenskih navad. Zato si je EU zastavila glede tega ambiciozne cilje, ki jih skusha uresnichevati z razlichnimi evropskimi podpornimi programi in drugimi institucijami, med drugim tudi z AV Evreko.

AV-sektor je v vseh evropskih razvojnih nachrtih prednosten. Tako je na primer Jacques Delors leta 1993 predvideval, da bo ob koncu stoletja delalo v tem sektorju dva milijona Evropejcev, pozneje pa celo shtiri milijone. Sektor ni samo kapitalsko intenziven, ampak tudi v tem, kar se tiche zahtev po delovni sili. (Glej podatek o novih delovnih mestih AV sektorja v ZDA!)

Ne vemo, ali se ta nachrt tudi dejansko uresnichuje. Vendar nam shtevilke, prevedene v slovenske razmere, povedo, kaj pomenijo in kje smo mi. Shtiri milijone v EU bi pomenilo 22.000 v Sloveniji! Sam predvidevam, da je danes v tem sektorju v Sloveniji zaposlenih kvechjemu 3.000 ljudi.

 

 

1 – Slovenija, pomanjkljivosti

a) Zanemarjenost in podcenjenost AV sektorja

Cheprav v praksi odlochilnih razlik med Slovenijo in drugimi drzhavami Evrope ni - za rentabilno filmsko produkcijo so vse premajhne – pa je potrebno vsaj eno poglavitno podchrtati.

V evropskih drzhavah, posebej she v zahodnoevropskih, avdiovizualni sektor ni nikjer tako zanemarjen, njegova pomembnost toliko podcenjena kot v Sloveniji. Pri nas se o sektorju praviloma razmishlja kot “tistih dveh ali treh domnevno slabih filmih”, ki jih posnamemo letno. Drzhava pri tem daje vedeti, zlasti sektorju samemu, da gre za v bistvu odvechno prorachunsko potroshnjo.

Za tako stanje “duha” smo si krivi sami, torej stroka. Seveda v shirshem politichnem kontekstu pa krivda zadene drzhavo in njeno AV politiko.

Táko stanje duha in njegova posledica, pomanjkanje politichne volje za reformo AV politike v Sloveniji, predstavlja nash poglavitni problem, nasho najbolj usodno pomanjklivost.

Che ne bomo znali spremeniti zavesti o AV sektorju, che ne bomo uspeli sprozhiti premika v glavah, je vse ostalo zaman.

b) Inertnost in enoplastnost drzhavne podpore filmu

Drzhava po stari inerciji odrine kot “nujni davek” nacionalni kulturi za AV sektor (beri film) nekaj drzhavne podpore, ki je v primeri z ostalimi kulturnimi dejavnostmi sorazmerno majhna. Filmski zakon, na podlagi katerega je nastal Filmski sklad, je bil v parlamentu tako rekoch izsiljen. Vseeno je Filmski sklad pomembna, cheprav financhno zelo podhranjena pridobitev.

Res je, da delezh drzhavnih sredstev za film narashcha, vendar to she zdalech ni dovolj za dejavno medijsko politiko in za korenito reformo, ki je potrebna

Nich ne kazhe na to, da bi se drzhava zavedala kulturnega pomena AV sektorja, she manj, da gre za pomembno, v prihodnosti morda eno najpomembnejshih gospodarskih dejavnosti.

O kakshni drzhavni podpori sektorju (razen omenjene subvencije) ni govora, razen che ne omenimo dolga, ki ga je drzhava imela do sektorja, potem ko je lastnino filmskih delavcev (cerkev) vrnila Cerkvi. Ta dolg naj bi vrnila filmu v obliki tehnichne baze Viba filma, ki je komaj shele v zametkih.

c) Odsotnost AV (filmske) politike

 

Drzhavna podpora filmski produkciji kot davek nacionalni kulturi torej ne zadovoljuje kot ustrezna AV politika. Potrebna bi bila celostna, mnogoplastna in sinhrono zastavljena AV politika z jasno opredeljenimi cilji ter sredstvi za doseganje le-teh.

Te cilje in sredstva bi morali natanchno opredeliti na podlagi strokovne analize stanja, ki bi ga izvedla posebna delovna skupina. Postopek reformiranja kinematografije, ki so ga izvedli Irci, je potekal tako, da je preliminarni analizi sledila javna razprava, potem pa je vladna delovna skupina izdelala konchno sintezo in iz nje potegnila priporochila, ki jih je vlada zachela nemudoma in v celoti izvajati.

d) Neprilagojenost zakonodaje za kombiniranje javnega in zasebnega financiranja AV sektorja

Zakonodaja je nepopolna, razlichni zakoni, ki urejajo podrochje, so med sabo neusklajeni. Primer: o zakonu o medijih, ki je trenutno aktualen, novinarji sicer razpravljajo (tudi oni prepozno), stroke s podrochja filma pa ni o tem nihche nich vprashal.

e) Zanemarjanje distribucije in eksploatacije

 

V Sloveniji razmishljamo po inerciji nekakshne tradicije, podobno kot v vechini evropskih drzhav, delujemo pa predvsem takrat, ko gre za filmsko produkcijo. Distribucija in eksploatacija sta prepushcheni sami sebi, stihijskemu trgu in posledichno skoraj izkljuchno amerishkim interesom.

f) Kontraproduktivna drzhava

 

Drzhava pogosto deluje celo aktivno proti lastnim interesom, ko na primer zahteva odlog za prilagajanje evropski zakonodaji na podrochju avdiovizualnega sektorja, zaradi zahtevanih kvot za evropski in domachi program. To neposredno koristi neevropskim (beri amerishkim) interesom zasebnih televizij. Ker ni premishljene politike na tem podrochju, je chisto mogoche, da se to dogaja zgolj po nemarnosti.

 

 

g) Okrnjene financhne in poslovne navade drzhave in financhnih ustanov

Shtirideset let se je AV produkcija, vechinoma filmska in televizijska, hranila na drzhavnih jaslih. Trg je nerazvit. Dolochene rutine, samoumevne navade v trzhnem poslovanju so zato v primeri z Zahodno Evropo pri nas ohlapne in razvodenele.

h) Pogojna majhnost trzhishcha

Nashe AV trzhishche je, tudi zaradi razshirjenosti nashega jezika, absolutno gledano, sorazmerno majhno. Glede na kupno moch prebivalstva, razvitost infrastrukture, tudi kinematografske, pa tudi glede na cene vstopnic, pa gre,tako absolutno kot relativno, za precej mochno trzhishche.

i)Nerazpoznavnost drzhave in naroda

 

Tudi za razvoj AV sektorja kot za vsako drugo gospodarsko dejavnost je zunanja nerazpoznavnost Slovenije precejshnja hiba. Prav razviti AV sektor pa bi to nerazpoznavnost lahko bistveno zmanjshal.

 

2 – Slovenija, prednosti

Tako kot to velja za Evropo na sploshno, ima Slovenija tudi dolochene prednosti:

— dobro geografsko lego;

— razvito infrastrukturo;

— sorazmerno dobro izobrazbeno prebivalstvo;

— delovno silo, veshcho tujih jezikov;

— filmsko organizacijsko mrezho;

— she vedno ohranjen filmski “know-how”;

— potencialno dokaj solidno tehnichno filmsko bazo;

— dobro razvijajochi se softwarski “know-how” (Hermes Softlab!);

— konkurenchne cene;

— potencialno administrativno in gospodarsko gibkost majhne drzhave (potencialne brezcarinske cone), seveda che se drzhava ne bi birokratizirala do take mere, da se sicer silno zapleteno nekdanje samoupravljanje vse bolj kazhe kot biser enostavnosti in racionalnosti;

— srednjeevropsko kulturno dedishchino Slovenije;

— kakovostni izobrazhevalni sistem;

— sorazmerno dobro ohranjeno obrtnishko miselnost in tradicijo;

— sorazmerno solidno omikano filmsko obchinstvo;

— raznovrstnost pokrajine in arhitekture, primerne za snemanje;

— del dobro opremljenih kinodvoran, katerih shtevilo bo po vsej verjetnosti v prihodnosti naraslo.

Obrtnishka tradicija, ki jo omenjam, je primerna prav za delovno intenzivno avdiovizualno proizvodnjo. AV industrija bi lahko predstavljala del “butichno” naravnanega slovenskega gospodarstva, ki bi tako bilo tudi “kulturno”. Seveda che bi imela drzhava domishljeno gospodarsko politiko in bi táko naravnanost tudi dejansko in aktivno podpirala.

3 – Sploshni cilji za razvoj avdiovizualnega sektorja v Sloveniji

Prioritetni cilji razvoja AV sektorja v Sloveniji morajo biti:

— sprememba miselnosti, odnosa do AV sektorja, v stroki sami;

— posledichno korenita sprememba odnosa drzhave do AV sektorja in kulture;

— korenita in celostno zastavljena AV politika drzhave;

— potrebne zakonske in institucionalne spremembe;

— optimalno razviti AV sektor.

Drzhava, konkretno vlada, mora uvideti, da to ni podrochje, ki ga lahko mirno prepusti nereguliranemu, stihijskemu trgu, (1) zato ker bo s tem prepustila bistven in rastochi del svoje kulture stihijskim komercialnim interesom tujih, neevropskih multinacionalk in (2) zato ker bo tako prepustila potencialno morda najpomembnejshi del gospodarstva tujim, neevropskim interesom in kontroli ali pa bo ta del (3) gospodarskega potenciala ostal neizkorishchen.

Namesto politike zhivotarjenja, kjer vzdrzhuje neko kilavo filmsko produkcijo, zato da jo pach ima, bi si drzhava morala postaviti jasne cilje, ki bi vkljuchevali postopen razvoj in razshiritev sektorja, kar bi pomenilo, da bi:

— povechali produkcijo domachih programskih vsebin;

— nadzorovali in si morda povrnili dobrshen del domachega trzhishcha;

— optimalno izkoristili svoje izvozne mozhnosti tudi z izvozom storitev (s koprodukcijami);

— da bi optimalno izkoristili mednarodno sodelovanje znotraj Evrope, ki ga omogochajo razni EU podporni programi,

— povezali AV industrijo z zhe obstojecho in cvetocho softwarovsko, kot je Hermes Softlab;

— poskrbeli za izobrazbo potrebnega shtevila kadrov, t.j. izpopolnitev strokovnega sholstva (izpopolnjena AGRFT, medijsko-komunikacijska smer shtudija na Univerzi v Mariboru).

Cilji AV reforme bi morali biti postavljeni kar se da konkretno, v shtevilkah:

— denimo 10 celovechernih filmov;

— tolikshen in tolikshen delezh v Sloveniji predvajanega televizijskega programa;

— delezh domachega filma pri prodanih vstopnicah in izposojenih kasetah, recimo povechanje od sedanjih 4% na 20%, v petih letih, pozneje na 30 % (Anglija skusha s 7% povechati na 15%);

— s procentom dolocheno povechanje delezha domachih programov na vseh televizijskih programih: z 28 na 40%;

— francoska izkushnja*: odtegnitev posebne takse prodanih vstopnic, ki se razdeli proporcionalno projektom; avtomatizem, ki predstavlja enega od financhnih temeljev in je povezan z blagajnishkim uspehom filmov, zlasti amerishkih (*toda kaj se dogaja v Fr? Fond de soutien in tv-prispevek k financiranju);

— razvoj novih multimedijskih, digitalnih tehnologij in pripadajochih trzhishch na podrochju zabave, izobrazhevanja in kulture (po predvidevanjih strokovnjakov Hermes-Softlab ima najvechji potencial za rast AV izobrazhevanje).

V taki filmski politiki bi morali biti navedeni cilji tudi z vidika:

— predvidene rasti shtevila zaposlenih, denimo od 3000 na 6000 v treh letih, in v perspektivi evropski cilj 22.000 zaposlenih v AV sektorju;

— delezha prihodkov, ki naj bi ga sektor pridobival v sklopu narodnega gospodarstva, delezha obogatitve narodnega gospodarstva na sploh.

 

Evropske izkushnje pri AV reformah

 

Ko bo nekoch obstajala politichna volja za AV reformo, je vprashanje, kako jo izvesti. Izkushnja uchi, da se noben, she tako dober sistem ne da v celoti uvoziti iz druge drzhave. Prilagoditi se je treba domachi tradiciji, zakonodaji itd. Vendar so se razlichne avdiovizualne politike v Evropi vedno med sabo oplajale, si izposojale razlichne instrumente.

Francija ni po nakljuchju edina drzhava v Evropi, ki ima kinematografijo, ki je tudi trzhno pomembna dejavnost. Ves chas po vojni je vodila aktivno filmsko politiko. Pri tem je razvila vrsto instrumentov, ki so si jih potem, ko so v shestdesetih in sedemdesetih letih reformirali svoje kinematografije, izposodili v drugih drzhavah, na primer v Skandinaviji, na Nizozemskem, v Veliki Britaniji itn.

Verjetno bi se dalo razlichne ureditve AV sektorja po razlichnih merilih klasificirati v razrede, denimo na tiste, ki gradijo predvsem na davchnih spodbudah (Irska), na drzhavnih garancijah (Francija), posrednih obdavchitvah (Shvedska), prorachunski podpori (Danska).

Nobena ne uporablja samo enega instrumenta, ampak gre skoraj vedno za sistemske reshitve, kjer en instrument prevladuje.

Te drzhave bi lahko klasificirali tudi po tem, kako so svoje AV politike razvijale. Redke so se razvijale postopno kot francoska, vechina je nastala z celostnimi enkratnimi reformami, ki pa jih, glede na izkushnje in razvoj sektorja, v vechini primerov prilagajajo.

Vprashanje je, kakshna naj bo nasha AV reforma? Verjetno bo treba najti najboljshe, prenosljive in med sabo zdruzhljive reshitve in jih povezati v enoten in za Slovenijo specifichen sistem, ki ga je treba uvesti celostno in sinhronizirano v sorazmerno kratkem chasu.

She pred tem pa je kljuchno vprashanje, kako se lotiti procesa reformiranja sektorja v trenutku, ko se vechji del politichne volje izrablja za pretezhno politichne namene same. Zato je zelo pouchen in vzpodbuden primer Irske.