Revija SRP 35/36

Guido Zavanone

O NAS GOVORIM

 
Z VLAKA
 
"Usedi se
v smeri vozhnje vlaka," je na postaji kar naprej
godla moja skrbna mati slabotnemu dechku,
ki je stal ob oknu in se z njo pogovarjal.
Tega sem se dolgo drzhal. Bilo je lepo srechevati
svet in njegove gibljive podobe,
sedanjost in prihodnost
v tesnem objemu vrtinchastega plesa.
Kasneje
je bilo drugache. Bolelo me je
prenaglo slovo zhe po prvem bezhnem
srechanju, saj sem od stvari ujel komaj
kakshen njihov strgan krajchek, nikoli
jih nisem mogel zares spoznati.
Zato
sem sklenil, da se usedem obrnjen proti
smeri vlaka in pokazhem hrbet
temu, kar se neprestano
vrtinchi in sili v ospredje.
Zdaj sem jaz, ki se oddaljujem,
stvari
mi zachuda sledijo, gledajo me,
tudi meni pustijo, da si jih ogledujem v vsaki
njihovi najbolj nepomembni in pomembni podrobnosti,
gore reke drevesa ljudje —
in jaz med njimi, tudi ko izginem,
me ti dragi prijatelji she vedno pozdravljajo.
 
 
 
 
O NAS GOVORIM
 
Ker mi ishchemo nekaj,
chesar she ni bilo
ali ni bilo na tak nachin,
ne govorim o idealih, hranimo jih
za celo garderobo,
razdeljeno po letnih chasih,
jaz govorim o zhivljenju,
o zhivljenju, ki danes ponavlja svoje
enake kretnje, nezmozhno chudenja,
z uvelimi nasmehi
na podkupljivih ustih
ochishchuje genocidne zlochince
s pobozhnim blagostanjem.
In ni niti zmozhno jokanja.
Govorim o nas, ne vem, ali o telesu ali o dushi -
to smo menda zatrli, ne nadomestili,
telesa pa imajo kratke krivulje,
od zemlje se komaj vzdignejo in naglo se nanjo vrnejo -
nimamo vech pravljic,
da bi jih drug drugemu pripovedovali,
z obrazci ne preslepimo strahú,
zabarikadirani v delavnicah,
chakamo na nemogocho odreshitev,
niti besede niso nashe,
zapustili so nam jih zakopani rodovi.
Res ni primemo, da se nam posmehujete,
ker ishchemo nekaj,
chesar she ni bilo,
ali ni bilo na tak nachin.
 
 
 
 
POLETNE SANJE
 
Ta medlecha sapa, ta znak
obstajanja, imenovan jaz,
iznenada je stopil iz zheleznega
odra chasa v soparico,
obiskovano od prividov, v veter,
ki zadrzhuje dih in tam dalech
na obzorju pozibava svetilke
nevidnega mesta, besede, neznani
stihi, ki jih shepetajo silhuete
brez ustnic, negibne
kot ogromni kipi, ki nas chakajo
na terminalih zhivljenja.
"Kaj pochenjash tu spodaj sredi
vse te megle, odkod prihajash?"
se oglasi utrujen glas v kdove katerem
mrtvem jeziku, ponovno odkritem najbrzh
s sporochili nagrobnih kamnov, in
"Kam gresh?" vprasha drugi z gibom,
kot da se oprijema svojih oblachil,
saj je komaj prishel v ta ocean
praznih oblik. "Kam gresh
zadavit dusho po papirnatih
hodnikih brez izhoda in smisla,
v tem poletju, ki je tam dol
prereshetano od strelov in vsak dan
bruha mrliche?" Ni odgovora
in vse naokrog milosladki
vonj po vrtnicah (o prizanesljiva
hinavshchina vrtnic nad razpadajochim
telesom!). Nich drugega, vode
spomina upadajo, pushchajo
dusho prazno kot strugo
presahle reke, na njej
le nekaj razbitin brez imena
in smisla.

Avgusta 1992

 

 
DVOJNIK
 
"On je, on," so krichali.
Kar nekaj
nas je sedelo v vrsti na zdelani in brezbarvni
klopi, che izvzamemo kakshen pobruhan madezh
ali liso krvi, same chloveshke sledi
v tisti mrachni sobani, imenovani
preiskovalna. Videvali smo le
bele gibke roke, lochene od svojih
nevidnih teles kot v kakem chrnem
senchnem gledalishchu. Spominjam se
dolgih kazalcev, ukazovalno uprtih vame
kot ostre koshchene pushchice. Potemtakem
so me prepoznali. Neverjetno,
v tistem pogubnem ozrachju, a she prej
sem jih slishal, kako vohljajo.
Z vohom
so odkrivali drugachne.
Ne vem,
ali sem se poskusil braniti iz strahopetnosti
ali nerodnosti. "Imam pomembne prijatelje,
sem dol bodo prishli, preprichan sem,
prichat zame." Rezhali so se. Kasneje sem zvedel,
da so zhe dlje chasa v zaporu.
Zacheli so
izmenoma recitirati kakshen moj stih.
Imeli so izprijeno sposobnost, da je vse, kar so
izgovorili, postalo sumljivo in sramotno.
Na vsem lepem
je s ceste prodrla svetloba in nekakshno
praznichno vriskanje.
Uspelo mi je, da sem jih presenetil,
poskochil sem in stekel proti pragu.
Tam pa
negibna senca, chlovek
mi je branil izstop. Spoprijela sva se. Nemogoche zbezhati.
Prehiteval je vsako mojo potezo. Bil je mochnejshi.
Bil je moj dvojnik.
 
 
 
 
V PRIHODNJI SPOMIN
 
Tiste neskonchne ljubezenske dni,
che se jih spominjam,
sem dozhivljal zhe s slutnjo
danashnje bolechine.
Dih prihodnjega chasa
je zavratno vel na kratkotrajno
srecho sedanjosti
in ugashal njen smehljaj, v ogledalu
se je prikazal drhtech in upadel obraz.
Morda je to cena, ki jo mora plachati pesnik:
neusklajenost chasov njegove zgodbe: obujati
preteklost, zhiveti sedanjost
v prihodnji spomin.
 
 
 
 
ZADNJA LJUBEZEN
 
Zdaj,
ko se moj chas krajsha,
me pouzhiva
hrepenenje po ljubezni, razvnema
moje chute,
vsako moje najbolj skrivno vlakno.
Z drhtechim zachudenjem opazujem,
kako jesenska simfonija preplavlja
gozd s svojimi neizrekljivimi barvami,
kako sprevracha urejeno igro
senc in svetlobe, in obuja
mile spomine na poletje ob srhljivem
vetru blizhajochega se letnega chasa.
In v tej dushevni zmedi se sprashujem,
ali je smrt ali zhivljenje to, kar tu
spodaj shumlja svojo vechno pesem, medtem
ko mi ti, nevednica, shepetash zaljubljene besede.
 
 
 
 
VECHER V KUHINJI
 
Mar chujesh tisto brenchanje
ki se zajeda v tishino
zatemnjene sobe
pojema in narashcha
te zhe vchrta v svoj krog
vsiljivo sikanje
vibriranje
ki te ovije in odnese
s seboj v notranjost spirale
nekoliko mrachne igre
v bivalni kuhinji?
She vedno narashcha tisto brenchanje,
ko zakrozhi do okna,
se brneche zaletava v shipo,
da kar vztrepetash, srce moje,
je mar brencelj,
Chas,
Bog?

 

Prevedla iz italijanshchine Jolka Milich

 

O AVTORJU

Guido Zavanone se je rodil leta 1927 v mestu Asti, sodnik, zhivi in dela v Genovi.

Izdal je pesnishke zbirke: La terra spenta (Ugasla zemlja), 1962; Arteria (Arterija), 1983 - zanjo prejel dve nagradi; La vita affievolita (Pojemajoche zhivljenje), 1986 - nagrada Libero de Libero; Il viaggio (Potovanje), 1991 - nagrada Citta di Cariati; Qualcosa (Nekaj), 1994 - nagrada Massarosa in Se restaurare la casa degli avi (Naj obnovimo hisho prednikov), 1994.

Tudi za knjizhno neobjavljene pesmi je prejel kar nekaj uglednih nagrad. Zastopan je v shtevilnih italijanskih in tujih antologijah in v sholskih cvetnikih. Njegove pesmi so bile objavljene v razlichnih italijanskih revijah. Je urednik revije Resine in sourednik trimesechnika Nuovo contrappunto. Je tudi chlan zhirije dveh knjizhevnih nagrad: David in Val di Magra.

(Prevajalka Jolka Milich)