Guido Zavanone
O NAS GOVORIM
- Z VLAKA
- "Usedi se
- v smeri vozhnje vlaka," je na postaji kar naprej
- godla moja skrbna mati slabotnemu dechku,
- ki je stal ob oknu in se z njo pogovarjal.
- Tega sem se dolgo drzhal. Bilo je lepo srechevati
- svet in njegove gibljive podobe,
- sedanjost in prihodnost
- v tesnem objemu vrtinchastega plesa.
- Kasneje
- je bilo drugache. Bolelo me je
- prenaglo slovo zhe po prvem bezhnem
- srechanju, saj sem od stvari ujel komaj
- kakshen njihov strgan krajchek, nikoli
- jih nisem mogel zares spoznati.
- Zato
- sem sklenil, da se usedem obrnjen proti
- smeri vlaka in pokazhem hrbet
- temu, kar se neprestano
- vrtinchi in sili v ospredje.
- Zdaj sem jaz, ki se oddaljujem,
- stvari
- mi zachuda sledijo, gledajo me,
- tudi meni pustijo, da si jih ogledujem v vsaki
- njihovi najbolj nepomembni in pomembni podrobnosti,
- gore reke drevesa ljudje —
- in jaz med njimi, tudi ko izginem,
- me ti dragi prijatelji she vedno pozdravljajo.
- O NAS GOVORIM
- Ker mi ishchemo nekaj,
- chesar she ni bilo
- ali ni bilo na tak nachin,
- ne govorim o idealih, hranimo jih
- za celo garderobo,
- razdeljeno po letnih chasih,
- jaz govorim o zhivljenju,
- o zhivljenju, ki danes ponavlja svoje
- enake kretnje, nezmozhno chudenja,
- z uvelimi nasmehi
- na podkupljivih ustih
- ochishchuje genocidne zlochince
- s pobozhnim blagostanjem.
- In ni niti zmozhno jokanja.
- Govorim o nas, ne vem, ali o telesu ali o dushi -
- to smo menda zatrli, ne nadomestili,
- telesa pa imajo kratke krivulje,
- od zemlje se komaj vzdignejo in naglo se nanjo vrnejo -
- nimamo vech pravljic,
- da bi jih drug drugemu pripovedovali,
- z obrazci ne preslepimo strahú,
- zabarikadirani v delavnicah,
- chakamo na nemogocho odreshitev,
- niti besede niso nashe,
- zapustili so nam jih zakopani rodovi.
- Res ni primemo, da se nam posmehujete,
- ker ishchemo nekaj,
- chesar she ni bilo,
- ali ni bilo na tak nachin.
- POLETNE SANJE
- Ta medlecha sapa, ta znak
- obstajanja, imenovan jaz,
- iznenada je stopil iz zheleznega
- odra chasa v soparico,
- obiskovano od prividov, v veter,
- ki zadrzhuje dih in tam dalech
- na obzorju pozibava svetilke
- nevidnega mesta, besede, neznani
- stihi, ki jih shepetajo silhuete
- brez ustnic, negibne
- kot ogromni kipi, ki nas chakajo
- na terminalih zhivljenja.
- "Kaj pochenjash tu spodaj sredi
- vse te megle, odkod prihajash?"
- se oglasi utrujen glas v kdove katerem
- mrtvem jeziku, ponovno odkritem najbrzh
- s sporochili nagrobnih kamnov, in
- "Kam gresh?" vprasha drugi z gibom,
- kot da se oprijema svojih oblachil,
- saj je komaj prishel v ta ocean
- praznih oblik. "Kam gresh
- zadavit dusho po papirnatih
- hodnikih brez izhoda in smisla,
- v tem poletju, ki je tam dol
- prereshetano od strelov in vsak dan
- bruha mrliche?" Ni odgovora
- in vse naokrog milosladki
- vonj po vrtnicah (o prizanesljiva
- hinavshchina vrtnic nad razpadajochim
- telesom!). Nich drugega, vode
- spomina upadajo, pushchajo
- dusho prazno kot strugo
- presahle reke, na njej
- le nekaj razbitin brez imena
- in smisla.
Avgusta 1992
- DVOJNIK
- "On je, on," so krichali.
- Kar nekaj
- nas je sedelo v vrsti na zdelani in brezbarvni
- klopi, che izvzamemo kakshen pobruhan madezh
- ali liso krvi, same chloveshke sledi
- v tisti mrachni sobani, imenovani
- preiskovalna. Videvali smo le
- bele gibke roke, lochene od svojih
- nevidnih teles kot v kakem chrnem
- senchnem gledalishchu. Spominjam se
- dolgih kazalcev, ukazovalno uprtih vame
- kot ostre koshchene pushchice. Potemtakem
- so me prepoznali. Neverjetno,
- v tistem pogubnem ozrachju, a she prej
- sem jih slishal, kako vohljajo.
- Z vohom
- so odkrivali drugachne.
- Ne vem,
- ali sem se poskusil braniti iz strahopetnosti
- ali nerodnosti. "Imam pomembne prijatelje,
- sem dol bodo prishli, preprichan sem,
- prichat zame." Rezhali so se. Kasneje sem zvedel,
- da so zhe dlje chasa v zaporu.
- Zacheli so
- izmenoma recitirati kakshen moj stih.
- Imeli so izprijeno sposobnost, da je vse, kar so
- izgovorili, postalo sumljivo in sramotno.
- Na vsem lepem
- je s ceste prodrla svetloba in nekakshno
- praznichno vriskanje.
- Uspelo mi je, da sem jih presenetil,
- poskochil sem in stekel proti pragu.
- Tam pa
- negibna senca, chlovek
- mi je branil izstop. Spoprijela sva se. Nemogoche zbezhati.
- Prehiteval je vsako mojo potezo. Bil je mochnejshi.
- Bil je moj dvojnik.
- V PRIHODNJI SPOMIN
- Tiste neskonchne ljubezenske dni,
- che se jih spominjam,
- sem dozhivljal zhe s slutnjo
- danashnje bolechine.
- Dih prihodnjega chasa
- je zavratno vel na kratkotrajno
- srecho sedanjosti
- in ugashal njen smehljaj, v ogledalu
- se je prikazal drhtech in upadel obraz.
- Morda je to cena, ki jo mora plachati pesnik:
- neusklajenost chasov njegove zgodbe: obujati
- preteklost, zhiveti sedanjost
- v prihodnji spomin.
- ZADNJA LJUBEZEN
- Zdaj,
- ko se moj chas krajsha,
- me pouzhiva
- hrepenenje po ljubezni, razvnema
- moje chute,
- vsako moje najbolj skrivno vlakno.
- Z drhtechim zachudenjem opazujem,
- kako jesenska simfonija preplavlja
- gozd s svojimi neizrekljivimi barvami,
- kako sprevracha urejeno igro
- senc in svetlobe, in obuja
- mile spomine na poletje ob srhljivem
- vetru blizhajochega se letnega chasa.
- In v tej dushevni zmedi se sprashujem,
- ali je smrt ali zhivljenje to, kar tu
- spodaj shumlja svojo vechno pesem, medtem
- ko mi ti, nevednica, shepetash zaljubljene besede.
- VECHER V KUHINJI
- Mar chujesh tisto brenchanje
- ki se zajeda v tishino
- zatemnjene sobe
- pojema in narashcha
- te zhe vchrta v svoj krog
- vsiljivo sikanje
- vibriranje
- ki te ovije in odnese
- s seboj v notranjost spirale
- nekoliko mrachne igre
- v bivalni kuhinji?
- She vedno narashcha tisto brenchanje,
- ko zakrozhi do okna,
- se brneche zaletava v shipo,
- da kar vztrepetash, srce moje,
- je mar brencelj,
- Chas,
- Bog?
Prevedla iz italijanshchine Jolka Milich
O AVTORJU
Guido Zavanone se je rodil leta 1927 v mestu Asti, sodnik, zhivi in dela v Genovi.
Izdal je pesnishke zbirke: La terra spenta (Ugasla zemlja), 1962; Arteria (Arterija), 1983 - zanjo prejel dve nagradi; La vita affievolita (Pojemajoche zhivljenje), 1986 - nagrada Libero de Libero; Il viaggio (Potovanje), 1991 - nagrada Citta di Cariati; Qualcosa (Nekaj), 1994 - nagrada Massarosa in Se restaurare la casa degli avi (Naj obnovimo hisho prednikov), 1994.
Tudi za knjizhno neobjavljene pesmi je prejel kar nekaj uglednih nagrad. Zastopan je v shtevilnih italijanskih in tujih antologijah in v sholskih cvetnikih. Njegove pesmi so bile objavljene v razlichnih italijanskih revijah. Je urednik revije Resine in sourednik trimesechnika Nuovo contrappunto. Je tudi chlan zhirije dveh knjizhevnih nagrad: David in Val di Magra.
(Prevajalka Jolka Milich)