Revija SRP 35/36

Frane Goljevshchek

 

OD ZILE DO MIRNE

 

Letoshnji dopust sem prezhivel v Novigradu, v Istri, v mestu ob izlivu reke Mirne v Adrijansko morje. (Adro pomeni v venetskem jeziku morski zaliv. V zalivu ustja reke Padje bilo naselje Adrija!) Prijetnost dopusta sem dopolnjeval s prebiranjem knjige gospoda Ivana Tomazhicha “Slovenci - kdo smo, od kdaj in od kod izviramo?”, ki pregledno obravnava naseljenost Venetov v Evropi, she posebej na nashem prostoru, od prvih slutenih znamenj do zhe zanesijivih virov.

S to temo se, seveda, nisem soochal prvich, vendar prebiranje te literature je kot vedno ponovno odstiranje resnic, ki se she vedno niso usedle v podzavest in ki se neprestano znova prekrivajo s pozabljenjem. Branje je utrjevanje spomina, ki rad uhaja.

Ob tem prebiranju sem se spet srecheval z nenavadnim notranjim razpolozhenjem, ki ga poznam iz prejshnjih branj o Venetih in ki bi ga lahko imenoval “jeza nad samim seboj”. Nekakshno nerazpolozhenje samonezadovoljstva. Ta “jeza” me je spet, kot vechkrat prej, silila k temu, da bi knjigo odlozhil, v kar sem vchasih tudi popustil s slepilnim izgovorom, da me premaguje bralna utrujenost. Seveda ni bila utrujenost, bila je jeza in neke vrste samozamera, ki je izhajala iz ponovnega spoznanja, da doslej nisem bil sposoben razkrivati izvornih pomenov dolochenih imen in nazivov, skritih za besedami, ki jih je chas tako preoblekel ali zavozlal, da so navidez neprepoznavna. Razumevanje izvornih pomenov toponimov (imena krajev), oronimov (imena hribov) in hidronimov (imena voda) je ena od pomembnih poti, ki peljejo k razumevanju zgodovine. Jeza nad samim seboj pa je odzvanjala she od nekje drugje, iz bolj trpkega ozadja, iz grenkega priznanja, da sem vech kot polovico svojega zhivljenja prijateljeval s temi preoblechenimi besedami brez poudarjene zhelje, da bi jih razkrival, in sem na takshen nachin tiho, kot vechina od nas, prisegal na napachno tezo o Slovencih doma izza Karpatov. Priznati moram, da se je v meni, od razkrivanja teh resnic dalje, razvijalo posebne vrste chustvo do uglednega zgodovinarja g. Boga Grafenauerja ob njegovem narodno bogokletnem “znanstvenem” utemeljevanju o nashem izvoru izza Zakarpatja in ob njegovem zavestnem zavajanju slovenske nacionalne zavesti v jugoslovanski konglomerat. To chustvo se je v meni artikuliralo kot “nestrpnost, sovrazhnost, neodpustljivost”. Pojavljalo se je s skrajno ostrino, a tudi ko bo ta ostrina ochishchena, bom poudarjal, da tega anti-slovenskega dejanja uglednemu akademiku ne bi smeli Slovenci nikoli odpustiti.

Slovenec, ki je bogatil svoje zgodovinsko vedenje na trditvah mnogih “Grafenauerjev” (drugih izhodishch tudi ni imel!), seveda ne bi razlagal imena Trst iz besede trg, ker ne pozna venetske besede tergeste, terg, ki pomeni trg, trzhishche (celo italijanski naziv “Trieste” je blizhe venetshchini, kot je naziv “Trst”!); imena Ravena ne bo vezal na besedo raven (tudi v mojem rojstnem kraju je zaselek z imenom Ravna), ne bo slutil, da ime Ronchi (mesto blizu Tergesta) izhaja iz besede ronek (kamnita terasa); ne bo se domislil, da Tschugg izhaja iz imena chukla (ob moji rojstni hishi je vzpetina, ki jo imenujemo Chukla).

Moja rojstna vas lezhi na rahli ravnici na Kanalskem Kolovratu, pod vrhom cerkve Mariacel. Nasproti je Benechija. Vas se imenuje Lig. Nemalokrat me je vznemirila radovednost, kaj naj bi to ime pomenilo, kajti okrog Liga so vasi s hitro razumljivimi slovenskimi izvori: Zapotok, Ukanje, Strmec, Lovishche, Zakremen in podobno, prav na dnu doline, na meji s Furlanijo je vas Vendol (Vend-dol? Morda iz Veneti, ki se jim je reklo tudi Vendi.) Ime Lig sem v nevednosti in zadregi lahko navezoval samo na reko Ljig v Srbiji, kar pa me je vseskozi mochno odbijalo in sem to mozhnost zavrachal (absurdno bi bilo, da bi se naselje juzhnih Slovanov zasidralo sredi slovenskih naselij!). Italijani, v chasu fashizma, si z imenom Lig niso delali preglavic. Spremenili so ga v Liga, ne da bi razmishljali, kaj naj to pomeni, in che bi bila ostala drzhavna meja po drugi svetovni vojni na reki Sochi (beseda socha pomeni bistra), bi se nasha vas imenovala se vedno Liga, z nikomur razumljivim imenom.

V Novigradu pa me je ob “pomenkovanju” z g. Tomazhichem spreletel preblisk in v trenutku se mi je razkril izvor imena rojstne vasi. Upam, da ne zmotno. Kraj ima namrech takshno lego, da je primeren za obdelavo “leh”. Tik pod vrhom Mariacelja je rahlo spushchena konfiguracija, podobna razprti in rahlo vbocheni dlani. Na robu te “dlani”, na nerodovitnem kraju, je vas Lig. Od nje desno so she danes, kot so predvidoma bila, razporejena polja, lehe, ozki pasovi, drug pod drugim in drug za drugim. Beseda leha oznachuje ozko njivo. Torej, tam je bilo obmochje leh. Ljudje so hodili v lehe. (V cheshkem jeziku je bila v uporabi beseda licha, staroindoevropski besedni koren leis pomeni brazda, litavsko lyse pomeni gredica). Pri nas ljudje she vedno rechejo, che mislijo na leho: “Gramo tje u ljeh”. Che pa mislijo na vas Lig, rechejo nekateri: “Gramo tje u Lih”, nekateri tudi “u Leh”.

Na tej “dlani” pod Mariaceljem se nekatere parcele imenujejo she: Lishce (lihce, lehce?), Njive, Ograd (ograda), Log (z najvechjimi kompleksi njiv) itd.

Vse zgornje primere sem zapisal zato, da bi jasneje govoril o nekaterih zhe znanih spoznanjih in nanje vezal she svoja. “V poimenovanjih je skrita identiteta kraja. Znachilnost chloveka pa je, da tezhi k razkrivanju identitete. In spet je za chloveka znachilno, da se svojim utemeljitvam noche odrechi. Spoznanja, kakrshnakoli zhe, postanejo njegova identiteta.”

To je bila poglavitna misel, ki se mi je postavljala ob branju Tomazhicheve knjige. Odtod dalje se mi je odprla zanimiva pot. Grafenauer in vsi ugledni akademiki okrog njega kot tudi mlade generacije zgodovinarjev iz njihovih shol uzhaljeno zapirajo knjige, ki jim razkrivajo tako preproste resnice, do katerih niso znali priti s svojim obsezhnim znanstvenim delom. Chloveshko upravicheno so samouzhaljeni. Meni ni tezhko priznati (cheprav tudi ne lahko!), da sem do teh resnic shele sedaj prishel. Che bi bil zgodovinar in she znanstvenik povrhu, bi gotovo v Grafenauerjevem duhu razlagal, da so se Lizhani naselili v teh krajih v 6. stoletju, da so prishli od vzhoda sem, od reke Ljig, kamor so pred tem prishli izza Karpatov, in da so v nostalgiji po svojih krajih imenovali novo naselje Ljig, ki se je s chasom spremenilo v Lig. Lizhani bi mojim znanstvenim trditvam seveda verjeli in moja cena med njimi bi bila visoka. Sprashujem se, kako bi se pripravil k priznanju Lizhanom, da je bilo vse moje zhivljenjsko znanstveno delo v povezavi z Ligom zgresheno. Nadalje se samosprashujem, ali bi tudi jaz, kljub novim spoznanjem, do smrti trdil, da sem potomec juzhnih Slovanov iz 6. stoletja ali bi se notranje ochistil in shel za resnico, ne glede na ceno, ki bi jo to priznanje zahtevalo. Zase vem kako bi napravil, in tukaj sem v navzkrizhju z Grafenauerjevimi nadaljevalci in posnemovalci.

Mlada generacija zgodovinarjev, ki se z venetskim vprashanjem noche ukvarjati in raje raziskuje varni srednji vek in na njem gradi svoj akademizem, se cinichno odziva na izzive venetologov, neobremenjenih s “6. stoletjem”, chesh: “Nihche me ne more siliti, kaj naj raziskujem, in kot objektivnemu zgodovinarju mi je vseeno, che so bili tukaj kakshni Veneti ali ne; kogar to zanima, naj se v to poglablja.” Priznanje, da so bili Veneti nashi predniki, bi za mlade zgodovinarje pomenilo spodnashanje njihovega notranjega miru in trdne konstrukcije, ki so si jo v sebi zgradili skozi mikavna predavanja o Praslovanih izza Karpatov, ki so bojevito potrkali na sama vrata Bizanca in si ustvarili prostor “pod svobodnim soncem” Balkana. Ti mladi perspektivni kadri z Veneti ne morejo rachunati na kariero. Iz znanja, ki so ga pridobili, sodijo, da bi tvegali in vse zhivljenje delali v negotovosti. Pot do akademizma bi jim bila zavita v meglo.

To varno “foteljerstvo” zgodovinarjev in akademikov, povezano z nedrzhavotvorno naravo Slovencev, ki je zaznamovana s hlapchevstvom (kar je nevarno prav v sodobnem chasu), predstavlja prepad brez mostu na drugo stran. Potrpezhljivo moramo chakati na zgodovinarje z drzhavotvomo genetsko zasnovo, na strokovnjake z drznostjo in radovednostjo, da bodo v stroko zanesli semena sanj, slutenj in odkritij sedaj nekaterih zhe pozabljenih zgodovinarjev in danashnjih she podcenjevanih “amaterjev”.

Zgodovinski viri trdijo, da je bilo na obmochju danashnjega Novigrada rimsko mesto Emona. Zgradili naj bi ga begunci iz danashnje Ljubljane (Emone). Morda so ti krstili reko Mirno. She bolj verjetno pa je, da so jo s tako lepo slovensko (venetsko) besedo imenovali prebivalci Veneti, ki so tod zhiveli zhe predtem. Takrat Juzhnih Slovanov she ni bilo. Zgodovina tako utemeljuje. Tudi “kriva” zgodovina ne more vech zanikati, da so v predzgodovini tod zhivela ljudstva, ki so dajala krajem slovenska (slo-venetska) imena. Z imenom Mirna so poimenovane kar tri reke: ena je blizu Litije, druga blizu Trebnjega in tretja, ta o kateri govorim, blizu Buzeta in se izliva v morje ob mestu Novigrad. Drugih rek s tem imenom, kolikor vem, ni ne v Istri ne na Hrvashkem ne kje drugje po svetu. Poleg tega so po Sloveniji (in samo po Sloveniji, kot vem!) shtevilna krajevna imena izpeljana iz besede mir (Miren, Mirnska dolina, Mirna Pech, Mirna grapa, Mirna vas).

Tako razmishljam ob knjigi “Slovenci - kdo smo, od kdaj in od kod izviramo” in v mislih preletavam slovenski prostor od tam, kjer teche bistra Zila, do tja, kjer se izliva tiha Mirna.

 

Izola, 22. avgust 1999