Revija SRP 35/36

Franko Bushić

 

SHIZOFRENIJA

(Chrtici in novela)

 

Nastaja strah, preprosta srchnost zginja,
Chas sega v vechnost kot v chloveka mech.
kar sva bila, ne bova nikdar vech,
predobro veva: nekaj se spreminja
Edvard Kocbek

 

V vojni - ni - herojev. Vprashanje je le: koliko pozitivnih in koliko negativnih dejanj storite. Vprashanje je: katera dejanja so dobra in katera so slaba in za koga so dobra za koga pa - slaba? Vprashanje je: ali niso ta - dejanja - pravzaprav eno in che so - ali so potemtakem dobra ali slaba in che so dobra - zakaj so dobra in za koga che pa so slaba - zakaj so slaba in za koga?

Jaz na ta vprashanja – ne znam - odgovoriti. Dejstvo pa je... da svoja dejanja - opravljam dobro.

 

PUSHKA

Milano... Zbudil sem se - ves - prepoten... Kaplja mi s chela. Znoj se mi cedi po vratu in po hrbtu. Sedem na posteljo in se zazrem v dlani. Potne so. Srbeche... drobne rdeche pikice - je videti - na njih. Naslonim jih na glavo. O bog... spet jo pogresham. Kako pogresham - pishtolo... kako pogresham - pushko.

Ne pogresham pokanja - velikih - granat... Ne pogresham - pogorishch... niti vonja po krvi... Ne pogresham - borbe... Ne pogresham - avantur... Ne pogresham - podob - izmasakriranih ljudi... Ne pogresham - zastave... niti - soborcev... niti - domovine. Pushko - pogresham. Pushko - kot predmet... pushko - kot ljubimko.

Pogresham grobo uniformo - ki - struzhi - kozho v gibanju... Pogresham - devet milimetrov - na boku... ki hladi ledvico in udarja ob njo - ko techem. Pogresham - pushko.

Che zamizhim lahko... zachutim pushko - tako resnichno - kot bi bila res - v moji roki. Oh... ta - afrodizijski - vonj po olju - mi zhge nosnice. Chishchenje pushke... podmazovanje cevi in mastne sijajne dlani - pogresham. Pogresham - obchutek - ko si grem s prsti... mastnimi od pushkinega olja... skozi kratko postrizhene... bodljikave lase. Pogresham - vonj po mochi - ki sem ga vdihaval - po ves dan. Pogresham - hladno... jekleno cev - ki sem si jo tolikokrat - prislanjal k licu. Porival sem jo v svoja... lastna - usta... Mezhikal sem z ochmi in si zamishljal strel - konec - vseh muk.

Moch boga. Moch... vishja - od bozhje. Ni je vechje mochi - od pushkine. Niti moch letala... niti moch tanka... niti moch stotridesetmilimeterskega topa - se ne more primerjati - s pushkino mochjo. En chlovek... ena pushka... enkrat pomerish... en naboj - en mrtev. Na katerem - koli - mestu in ob katerem - koli - chasu. Pri kakrshnih -koli - pogojih... v kakrshnih - koli - okolishchinah...

Opazoval sem - zlizane - blazinice prstov... Kako so se - lepili - za pushkino cev - v mraznih - mrzlih dneh. Vchasih so koshchki kozhe - ostali prilepljeni - na belkasto... zmrznjeno cev. En dotik... en naboj in spet je postajala - toplejsha in toplejsha - od katerega - koli - zhenskega spolovila. Vonj smodnika... je pomirjal zhivce... bolje kakor - cigareta... bolje kot pasivni narkotiki - s katerimi - se zastruplja dushevne bolnike.

Pushko - sem pogreshal. Pushko... vitkejsho od najvitkejshe zhenske. Pushko... hladnejsho od najhladnejshe in toplejsho od najtoplejshe zhenske. Pushko.... zvestejsho od najzvestejshe in usluzhnejsho od najusluzhnejshe zhenske. Pushko... krepkejsho od najkrepkejshe in skromnejsho od najskromnejshe zhenske.

O... pushka moja. Pushka... trdnejsha od najtrdnejshega in bogatejsha od najbogatejshega - chloveka. Pushka moja... milejsha od prijatelja in zvestejsha od psa. Kje si? Rad bi - se dotikal - tvojega lesenega kopita in cevi jeklene. Rad bi - v tvojo komoro - spet drezal s prsti in te mazal z odishavljenimi olji - rad bi. Rad bi - s tabo spet... razbijal - tezhka vrata in grozil ljudem in pa zverjadi - rad bi...

Rad bi te - imel naslonjeno - na rob svoje postelje. Tebe - ob sebi - si zhelim. Tebe - kot ljubimko... tebe - kakor hcherko... tebe - kot zashchitnico in napadalko ali kot boginjo in pravichnico... o tebe.

Imel sem te - v vseh - tvojih pojavitvah. Nikdar me ni zanimalo... poreklo tvoje. Rad sem te imel kot Rusinjo... kot Litvanko in Romunko. Kot Srbinjo in Chehinjo. Kot Argentinko in kot Nemko... Pridi k meni in dovoli mi... da spet uzhivam - v tvojih vonjih. Potrebujem te...

 

MACHEHI

Jaz vem - kje ti zhivish. Poznam - vse steze - po katerih hodish. Mislish - da bosh mogla - pobegniti - mashchevalni senci - chrnookega... padlega angela... chigar srce - razpocheno - od zhalosti... ne more poteshiti drugega nich - kot kri krivcev... odgovornih za njegov propad in za ponizhanje. Mislish - da bosh mogla... iz sanj pregnati moro... iznichiti spomine in preprosto... obrniti glavo - ko zagledala bosh koga - ki te spomni name. Mislish - da bosh mogla... zbrisati - dogodke prejshnje - z nekimi obredi za iznichevanje KARME ali z zhrtvovanjem vina. Ne... ne moresh mi pobegniti - o... razuzdanka - o... kurba ti poshevnooka. Uzirala me bosh v kristalnih ogledalih... obeshenih... iznad francoske postelje v tvoji sobi - uzirala me bosh v pobesnelih facah - tvojih dveh otrok... ko ju bosh tepla... ker bosta izgovarjala - moje ime. Prepoznavala bosh - lik moj - v likih sprehajalcev in mimoidochih... v liku tvojega mozha in - v likih prijateljev njegovih. Razznavala bosh - glas moj - med glasovi - sov polnochnih... noshena z vetrom percepcije... v strahu - umirajoche koze. Ne... ne moresh mi zbezhati - o... prekleta - o ti... krvava... izsushena kacha. Videvala me bosh - v oblakih potujochih... v menihih tavajochih... v bleshchechih kapljicah jutranje rose in v liku LUNE - moj bosh lik - uzrla. Prestrezala me bosh - na vashkih njivah... v dvoranah plesnih... na razstavah... v bolnicah in restavracijah... Jaz sem povsod - kjer si in nisi - ti... ki kradesh dom - brezdomcem. Moja sporochila - lahko bosh na zidovih brala... prepoznavala jih v knjigah in v pismih svojih blizhnjih - kot podchrtane citate. O ti... ki siromashnim - zhivezh kradesh - o ti... kurba paradoksa. In ko - ti bom odvzel - razum in dusho... bosh milosti prosila - mene - ki milosti za tebe - nimam. Prosila bosh - za odreshitev - bednega telesa... prosila bosh... naj te ubijem nezhno - ampak zate odreshitve ni... saj jaz sem tvoj ASSASSIN - o... AINOKU*.

Muchil te bom - vse dokler ne bosh postala - tako tanka... da bo sonce - skozi tebe - posijalo. Z bichem te bom shvistal - po trebuhu mokrem... da kri vrocha - stekla bo in ovlazhila ti vagino... hladno... krvozheljno... kanibalsko rozho... katere pohlepno zhrelo... roka - niti noga... ne zadovoljita. Muchil te bom - vse dokler ne bosh postala - tako mehka... da ti vlakna kozhe - blage sapice - bodo nosile. Z vrochim voskom... stotih svech... ti cvrl bom trebuh in kobiljo maternico - ki je upodobila - Mengelejeve spake - zveri dvoglave - s krutimi ochmi... iz njegvih ust - smrdi amoniak in njihovi obrazi so rumeni od zhvepla. Jaz sem tvoj krvnik... inkvizitor. Z britvami in nozhem - ti paral bom perilo... vem to ti je vshech... poznam vse tvoje zhelje. Z lisicami in telefonskim kablom - te bom zvezal - za radiator - rebrast. Z vrvmi - neshtetimi - ovil ti bom telo... zamotana popolnoma nemochna - bosh le cvilila lahko - da bi te kdo zaslishal pa tudi ko bi te kdo slishal - kdo naj te reshi - pred menoj - nevidnim... kdo naj ubije - mene - mrtvega... kdo naj - ovirati si drzne mashchevalca - v praprvotni pravdi - pravdi za pravico. Zaman se ti vlazhi mednozhje... vem... moje sperme... krvi svete - si zhelish ampak... bi kacha falusna sploh mogla poteshiti - tvojo chrno luknjo? Ne! Obchutila - bi ga - kakor gosenico plazecho. Zate - ni drugega - kot glogov kol - ves grchast... zate - ni drugega - kot korenina hrasta starega. Samo z rastlino bi se sparila lahko - nesramnica.

Rastejo in otrdevajo ti bradavichke - ne? Ne slutijo - da jih z najostrejsho zhiletko - bom sekljal - da mleko rozhnato... ostudni strup... s krvjo obarvan... bo curljal pochasi. Zasovrazhila bosh svoje - vzhajajoche - sonce... zasovrazhila bosh - svoje rozhnate kozliche - gnusne. Z urinom - slanim te polival bom... kot s tushem zlatim - poshkropljena - bosh in ko rumena tekochina - se posushila bo na tebi... spoznala bosh... da si smrdela tudi prej... she bolj - kot zdaj smrdish. Z drekom - ti bom mazal lica... kot Indijanka - bosh poslikana... plemena muh - privlachila bosh nase... in chrvi se ti bodo - zaredili - v kozhi... Muholovka moja... jaz sem tvoj ASSASSIN.

______

* ainoku – sramotilna beseda, s katero japonski rasisti oznachujejo tiste pripadnike svojega naroda, ki so se porochili z belci. (Op. ur.)

 

 

SHIZOFRENIJA

I. del

Danes... 1994. Majhno mestece... dalech od vojne.

- Ubij ga! Che je to kakshen oche!

- Ubij to govno!

- S topim nozhem ga zmrcvari!

- Kri mu izpij! Kri!

Zaman sem se oziral po sobi - ishchoch izvor glasov. Che bi - kdo videl - kako naglo trzam z glavo - bi pomislil da imam epilepsijo. Od kod prihajajo ti glasovi... Prevrachal sem - povsod po tleh - razmetano... vojashko opremo - ishchoch - morebitni - skriti diktafon ali kaj podobnega. Ko bi bilo odprto okno in ko bi veter lahko prodrl v sobo - bi pomislil da sta se zagrabila dva soseda. Odkod... za vraga... prihajajo ti glasovi...

Zachutil som topo bolechino - v senceh... Zachel sem jih masirati - s konicami prstov... Dushilo me je... Zvonilo mi je v ushesih... Velike... chrne pege - so mi plesale pred ochmi... Spet sem zaslishal zvoke helikopterja... Spet sem zaslishal pokanje - minometnih granat... Zaslishal sem zvok motorole...

Udaril sem s pestmi po mizi in zmetal - vse kar je bilo na njej - po tleh... Z dlanmi sem si prekril ochi... Utrujen sem... to je. Samo utrujen sem...

Vcheraj... 1994. Majhno mestece... dalech od vojne.

Pogovarjam se z ochetom in ga gledam - kako uzhiva - ko jé - krvave zrezke. Spomnim se temnejshe krvi...

- Zakaj nosish orozhje domov? Koga mislish tu streljati? Kaj ga ne moresh pustiti - tam v vojashnici ali tam nekje?

- Jaz sem specialec MINISTRSTVA ZA OBRAMBO in imam pravico - nositi orozhje... povsod po drzhavi... kjer - koli hochem.

- Ni res! Ti se uradno borish v drugi drzhavi in tu nimash - nikakrshnih - pooblastil.

- Prav takshni kot si ti - naj bi poznali - moja pooblastila.

- Jaz vem vse. Sploh pa kakshen - kurchev - specialec si ti? Poglej se - kako si suh in shibek. Muha bi te sesula. Sploh pa si bil morda v - kakshni sholi za specialce? Si se morda izuchil - kakshne borilne veshchine? En kurc si! Dali so vam - malo boljshe uniforme... malo boljshe pushke in rekli: “Naprej specialci”.

Shel mi je na kurac - s svojo - topo zaverovanostjo vase... Najraje mi mu zashraufal pest - v tisto bradato - glavurdo. Mastna... zavaljena... svinja - narkomanska. Cele dneve lenari... kadi marihuano in filozofira medtem ko meni gori... v hribih... odpadajo ledvice in zhvizhgajo krogle okrog glave... Molchal sem in ga pustil - da govori.

- Pushke... pishtola... bajoneti. Pred kom se kurchish - kakshen kurac? Tu ni vojne. Tu nikogar - ne briga - za kakshen kurac se ti borish in kje se borish. Chlovek - kaj ne vidish... da brez veze - iritirash ljudi? Saj nisi vech otrok... kaj ti moram vse - s prstom pokazat.

- Pa kaj che jih iritiram. Poserjem se - na te - tvoje ljudi. Tukaj se - zajebavajo po kafichih - medtem ko se jaz gor - vojskujem. Jebem jim mater. Kaj imajo oni meni govoriti? Zanje se borim... Ko se vracham s fronte - v umazani in raztrgani uniformi - spushchajo poglede. Kar naj jih spreleti srh in naj vsaj malo - chutijo vojno. Naj vidijo da je to blizu in da se to ne dogaja - nekomu - drugemu. Jaz da jih iritiram. Vse bi jih bilo treba pobiti... Samo naj slishim - da meni - kdo - kaj reche... Nataknem mu lisice... ga premlatim in pred vsemi - pojebem v rit. Tudi tu bi morale padati granate... da bi ta smrad videl - kaj pomeni vojna.

- Dobro me poslushaj. Tudi mene moti - da nosish orozhje - v mojo hisho. Moti mojo zheno in moje otroke in che mislish she kdaj priti... ne nosi nobenega orozhja. To ti resno pravim.

Svinja nesramna - brezdelna. Izkorishcha mojo odvisnost - od svoje... smrdljive hishe. Vedno komaj chakam... da dobim... teh nekaj prostih dni potem pa mi - ta kmetavz - tukaj pridiga in me zavedajoch se svoje premochi (glede hishe in denarja)... izsiljuje in omalovazhuje. A tudi mojega potrpljenja bo enkrat konec... Ko bi ga - le - mogel odvlechi... gor v hribe...

Predvcherajshnjim... 1994. Majhno mestece... dalech od vojne.

- Zdravo vojak - me je pozdravil - mlajshi znanec.

- Tisti “vojak”... je zvenel sarkastichno ampak moral sem mu oprostiti... dober chlovek je... Tudi sam sem vedel - da se mi nekateri someshchani - posmehujejo za hrbtom. “Naj se trot bojuje” - govorijo in tu dol jebejo - “njihove” kurbe - medtem ko se jaz gor tolchem z “njihovimi” mozhmi in brati.

- Zdravo kockar - sem mu odzdravil... in aludiral - na njegove... vedno izgubljene... partije - pokerja.

- Kaj je novega na bojishchu?

- Nich posebnega. Spet smo jim odvzeli - malo - teritorija. Mrtvih ni veliko in tako... vse je kot po navadi.

Ljudje prihajajo... pozdravljajo in odhajajo...

Kot ponavadi - ko se vrnem s fronte... tako utrujen in she v uniformi... se oglasim na pijacho - prej - kot - grem - domov. Pushko naslonim na zid… sedem na stol... desno roko naslanjam na pishtolo z levo pa dvigam kozarec in drzhim cigarete. Mestni radovednezhi ki so o vojni slishali samo iz propagandnih sredstev informiranja... prihajajo k meni in debatirajo o novih informacijah iz prve roke.

- Slishal sem po radiu... da so vas napadali - s topovi - tam gor v hribih. - pravi starec - izza sosednje mize.

- En kurc so nas! Mi smo njih napadali s topovi in pehoto. Zavzeli smo jim nekaj polozhajev. Oni na tem mestu - sploh - niso - imeli artilerije.

- Kako pa da potem v chasopisih in na radiu govorijo... da nas oni tolchejo?

- Pa... kaj si ti nor - chlovek? Kje pa danes lahko rechesh... da ti napadash? Zdaj je treba paziti na svetovno javnost. Zdaj ni tako kot v prejshnjih vojnah. Danes dobish vojno - samo che se pretvarjash - da si muchenik.

- Tako torej. In pravish... da smo mi njih napadali. Odkod pa nam topovi? Saj vem da jih nismo niti mi imeli.

- Dali so nam jih tisti - proti katerim smo se - najprej borili. Zdaj smo z njimi - zhe zdavnaj v premirju. Mi smo njim dali “...”1 oni pa nam topove. To je mednarodni eksport-import. Ha... ha... ha...

- Ne... to ni res. Lazhesh! Nasha drzhava... ne bi nikoli imela posla - s tisto njihovo - odvratno - drzhavo. Ne... po tolikih mrtvih. Ne... po porushenih mestih... - je brbljal starec - svoje... ne da bi mi verjel - niti besede in se pri tem skliceval na argumente iz chasopisov.

- Ah stari moj... ta vojna je zhe zdavnaj mimo. To je zdaj zhe druga vojna v samo treh letih v tretji pa se bomo she sami... med - sabo - klali.

Ni mi verjel. Ne on ne tisti drugi - s katerimi sem se vedno prichkal pa so me spet... vsakich... znova zaslishevali. Vchasih so me mochno znervirali... zaradi svojega postavljanja na enakovreden nivo. Na trenutke sem se - komaj brzdal... da nisem vzel pushke in jim jebal - matere krvave... Sovrazhil sem vse to - bedno in neumno mesto. Ljudje - ki so si dovolili da padejo - pod vpliv medijev - so nevarni in neumni. Shkoda jih je - drzhati na svetu - che nisi ti tisti - ki jih ima v oblasti. Takshnim – ne pomaga - nobena izobrazba. Kmechka pamet... proti meshchanskemu intelektu... prevlada - zaradi - trdoglavosti.

Predvcherajshnjim... 1994. V hribih na bojishchu.

Jutro. Drugi dan akcije.

Po nekaj osvojenih kilometrih... smo ustavili akcijo - da bi uchvrstili pozicijo.

“Oni” so prvi - zacheli - s provokacijami. Streljali so - na nas - z razshtrkavajochimi naboji ko pa so jim nashi minometi... tam iz ozadja... odvrnili z nekaj granatami - so se pritajili - kot kurbe. Mi smo s prve pozicije... izstrelili - samo - en tromblon... samo toliko - da se vidi - da smo tu.

Ura je osem. Chisto svetlo je zhe.

Mitraljezec in njegov pomochnik... zmrzujeta - v sosednjem - bunkerju.

Pomochnik je izgubil zhivce. Stopil je iz bunkerja - da bi se segrel.

Mitraljezec... ki je videl njegovo smelost... je hotel vstati - da si pretegne noge.

Brzh ko je... samo malo... izvlekel glavo... se je oglasil rafal.

Usodni rafal.

Slishal se je - pridusheni “AH” nato pa krik pomochnika... ki se je na glavo - vrgel v bunker.

- Mitraljezec je ranjen.

Mislil sem - da je lazhje ranjen in da mu bom moral poviti roko ali nogo. Pretekel sem - brisani prostor in vskochil - v njun bunker. Imel sem kaj videti. Pomochnik je - jokaje - pridrzheval - mitraljezchevo glavo.

Iz glave je lila kri.

Mozhgani so bili vsepovsod.

En velik kos... je kipel in silil iz mitraljezcheve glave - kot - krvava goba.

- Glej proch! - sem rekel pomochniku - in prevzel mitraljezca.

- Desetnik... mitraljezec je ranjen... - je v joku - krichal pomochnik.

Konfuzija.

Desetnik - z motorolo - kliche vodnika in mu razlaga - da je mitraljezec ranjen. Desetnik - ukazuje - pomochniku - naj ne strelja.

- Streljaj... raztrgaj jih! - sem se drl - tako... da sem she sam - sebe ustrashil.

Chepim in drzhim - mitraljezca - za glavo. Kri lije - povsod - po meni.

Pomochnik... je s stisnjenimi zobmi in solznimi ochmi... izstrelil - cela dva - nabojnika iz mitraljeza.

Tulci me tolchejo - po glavi in po rokah... in padajo po mitraljezcu... padajo po zemlji - s krvjo - poshkropljeni.

- Desetnik... - se derem - ... mitraljezec je ranjen - v glavo.

- Desetnik... - se dere pomochnik in neha streljati - ...mitraljezec je ranjen - v glavo.

- Desetnik... - se derem - ... jebem ti mater... pridi sem.

- Mitraljezec je ranjen v glavo... mitraljezec je ranjen v glavo. - je ponavljal - desetnik... v motorolo... in tekel k nam - iz tretjega bunkerja.

- “Ti”... - mi govori desetnik - ... mitraljezca je treba izvlechi.

- “Ti”... - mi govori pomochnik - ... mitraljezca je treba izvlechi.

Rokavice so mi chisto krvave... jakna mi je prepojena s krvjo... pulover mi je prepojen s krvjo... srajca mi je prepojena s krvjo. Pushka... okvirji in bombe - so mi poshkropljene s krvjo. Hlache... trojne dolge in ene kratke - so prepushchale kri... chisto - do kozhe.

Mitraljezcu je - teklo - iz vhodne in izhodne rane. Mozhgani so se mu cedili iz glave. Skozi usta - se mu je cedila - krvava pena.

- Brzi... pridi sem! - kliche desetnik.

Mitraljezec je v kritichnem stanju. Ves chas je v nezavesti in samo z ustnicam... proizvaja zvoke - podobne konjskim.

Brzi priteche.

Mitraljezec proizvaja zvoke: - “Brrr... Brrr”.

- Desetnik... - pravi Brzi - izvlechi ga je treba.

Brzi in jaz zaman poskushava - dvigniti mitraljezca. To jutro je bil machkast... zdaj pa she v nezavesti in s tezhko opremo - na sebi ki je nimamo - chasa vrechi z njega. “Niti nazaj? Niti naprej ne moresh? She kozorog se tukaj skozi ne privleche.” 2

- Jacki... pridi sem! - kliche desetnik.

Nosil nimamo in tezhko - da bomo uspeli - izvlechi - mitraljezca. Vlechemo ga - ven - iz bunkerja.

Jacki priteche.

Polozhimo ga na shotorsko krilo in vlechemo. Dva vlecheta za roke... eden za noge. Pazimo - da mu ne poshkodujemo mozhganov... ki vrejo in se izlivajo - chez kapo - tako... da mu tudi nje - ne - moremo - odkriti.

Tudi Zvonce je pritekel - na pomoch.

Vlechemo mitraljezca on pa se zapleta v veje... kamenje... led.

Brzi se... nekajkrat... licemerno - nasmehne.

- Nima shans.

- Ne umri mi mitraljezec... - sem mrmral v joku... bolj - zase. Z ubogim mitraljezcem... sem bil pristnejshi - kot s komerkoli drugim - v cheti. Prepirala sva se in prepevala... vedno sva bila skupaj.

Skupaj na svatbah. Skupaj pri pichkah.

Vlekli smo ga.

Le vodnik in namestnik poveljnika chete... sta nam pritekla na pomoch.

Z gnusom sem opazoval... kako se grebejo - kdo ga bo vlekel do baze... samo da bi se... chim - prej... izvlekli iz vojne cone. Jebenim seratorjem - sploh ni do chloveka... le na svojo - rit - mislijo.

Vodnik... Brzi in jaz... smo se vrnili na polozhaj. She enkrat sem se obrnil... proti mitraljezcu... in videl - kako mu noge trzajo... zhivci so odpovedali. Trzal je z nogami - kot kokosh s krili... ko ji odsechejo - glavo. “Poreden in globok... plesalec med vojshchaki - najvedrejshi bojevnik... najtezhji zmagovalec...” 3

Moj prijatelj... veseli mitraljezec... je bil mrtev.

______
1 Ta beseda je namerno izpushchena... da ne bi bilo prav vse precizirano
2 Nietzsche
3 Nietzsche

 

 

 

II. del

Danes... 1994. Majhno mestece... dalech od vojne.

- Ubij to svinjo - ki ji pravish oche!

- Unichi ga!

- Zavij mu vrat in prerezhi - nabreklo... krvno zhilo!

- Poshchij se - na njegovo truplo!

- Ubij ga! Ubij!

Spet ti glasovi. Legel sem - na keramichne ploshchice in pozorno prislushkoval. Prislanjal sem - uho na stene... V nekem trenutku - se mi je zazdelo - da glasovi prihajajo iz tal... v drugem trenutku - da prihajajo iz stropa.

Sem pa tja je... nek glas... odjeknil - iz velikih... morskih shkoljk... zlozhenih - na polici - za knjige. Vchasih se mi je zazdelo... da govori slika - meksikanskega - Indijanca ali tista grda... preparirana - zhelva. Spet - bolechina v senceh. Tokrat... ostra bolechina. Padel sem na kolena - in se prijemal - za glavo. Mizhe sem - se plazil - po podu. Podgane so cvilile - povsod - okrog mene. Isti cvilezh podgan - kot v zimskih... na hitro zbitih... zemljankah iz desk.... Plazil sem se proti zidu... proti pushki... V ushesih mi je kukalo tisoch kukavic - iz velikih - stenskih - ur. Slishal sem na tisoche - zhalostnih orgel in tisoche - paradnih bobnov... Priplazil sem se do zida in s chelom - mochno - udaril obenj. S chela mi kapljala kri. Zgrabil sem pushko... jo repetiral in skochil na noge...

- Dovooooooooooolj! - sem divje zatulil.

- “Tiii” ... si me - morda - klical? - je krichala babica... z balkona - z gornjega - nadstropja.

- Nisem babica... nisem. Tako jaz - samo pojem.

Vcheraj...1994. Majhno mestece... dalech od vojne.

Smrdljivi hipi... chigar kri sem... sedi na trosedu in odkrito - kadi marihuano... pred mano in pred dvema - mladoletnima otrokoma - iz drugega zakona. V pavzi... med dimi... spet zachenja - s svojimi brbljarijami...

- Danes zjutraj sem videl - tvojo punco... v modricah. Povedala mi je - da si jo sinochi pretepel. Kakshen kurc te je zgrabil - chlovek? Kaj si nor?

- Prvich... to ni - moja - punca. Drugich... kar je dobila - je tudi zasluzhila.

- Se pravi... da si jo tepel. Da te ni sram... deklice tepesh. In - kaj... che zve njen oche?

- Boli me kurac - za njenega ocheta.

- Ubil bi te. Si ga sploh videl - kako je mochan in nabildan? Kot ti in jaz skupaj in to dvakrat.

- Jebem ga... pa che je ne vem kak. Tudi che bi bil Kiklop... je dovolj - le takshno majhno... majceno (kazal sem s prsti) zrno svinca... ovito v baker ali jeklo pa umirish vsakogar. Che ocenish - da je tako - mochan... se mu ni treba - niti priblizhati. Z desetih metrov... lepo elegantno - izvlechesh pishtolo (izvlekel sem pishtolo izpod usnjene jakne) in paf... paf... paf (simuliral sem streljanje... drzhech pishtolo - uperjeno - v Budov kipec). Kot v Italiji... “Non ti servano le mani”! 1

- Zakaj si jo tepel?

- Zato - ker ni dala pichke. S kom se ona - misli - zajebavat? Zhe celo leto - se mota - okrog mene. Zhe mesece (vsakich - ko pridem na dopust) me lizhe... hoche - da ji gnetem joshkice... da jo shlatam po pizdi... stiska me za kurac potem pa... ko je treba dati pizdo... pa nich. She poceni jo je odnesla - saj jo imam po zakonu - pravico - posiliti - v takshnih okolishchinah. Izzivala je.

- Chlovek - pa saj je she otrok. Kako naj ti ona - da pizdo? Pa tudi - che bi bila starejsha - ti je ne bi dala. To je majhno mesto in vse se zve. Tukaj na bi se dekleta omozhila ne pa jebala.

- Ni res da je otrok. Polnoletna je in odgovorna - za svoja dejanja. Pa tudi che bi bila otrok... naj potem gre - in se s trinajstletnimi dechki - drzhi za rochico - po mestu. Tudi oni ne bi pustili - da jih kurba zajebava - ampak bi jo... prej kot slej... hoteli - pojebat.

- Uh jebemti... samo pizdarije mi delash. Kako naj se jaz od sramu - sploh prikazhem v mestu... po teh tvojih sranjih?

- Ti bi se lahko sramoval tudi chesa drugega. Po celem mestu se govori - da otrokom prodajash drogo. In zakockash na kartah... vchasih tudi v eni sami nochi... vech kot jaz zasluzhim... z ubijanjem ljudi... v celem mesecu.

- Nihche te ni silil: niti - da gresh v vojno... niti - da koga ubijesh. Sam si si izbral.

- Kurac sem izbral. Kaj bi pa jedel - che ne bi shel? Kje bi zhivel? In ti pa she branish - te usrance - iz mesta... che se zagrabim z njimi. Mladoletnikom preprodajajo drogo in jebejo “njihove” zhenske. Pijanchujejo in se kurchijo - v dobrih avtih in na motorjih jaz pa (v hribih) kri shchijem - pa nimam niti za bicikl. Zhivina provincialna. Ogledajo si - kakshen - amerishki film - in se grejo “machote”... tu... po mestu. No - naj se odpravijo z mano v hribe - pa naj se grejo “Ramba” - che imajo - jajca. Vse jih je treba pobiti. Vse!

- Ti si nor... prepovedal ti bom - da sploh - prihajash v mesto.

- Na pravni podlagi... bi mi ti (morda) lahko prepovedal da prihajam v tvojo hisho. V mesto mi - niti bog... tudi che bi obstajal... ne bi mogel prepovedati. Tu je mene mati... devet mesecev... nosila v trebuhu in cheprav - nisem - tukaj rojen in cheprav - nisem - tukaj odrashchal... je to moje mesto. Smrdi ampak je moje. Polno dreka je ampak moje. Sovrazhim ga ampak je moje.

Predvcherajshnjim... 1994. Majhno mestece... dalech od vojne.

- Ej “Ti”... slishal sem - da si rekel starcu - da smo proti onim prvim - vojno zhe zdavnaj konchali. Kaj pa tistih sedemdeset ljudi - ki so izginili (pred mesecem dni) pod granatami teh prvih? Moja zhena je sorodnica - enega - od njih. Tudi na pogrebu je bila. A hochesh rechi - da niso mrtvi?

- Oni niso umrli - od granat... niso jih pobili - tisti prvi. Z mano so bili... v isti akciji. Shestdeset so jih - vrgli... s helikopterjev... na sovrazhno ozemlje. Zhivi so jim padli v roke in vse so jih pobili s pushkami in poklali z nozhi. Tistih ostalih deset... je izginilo - pri osvobajanju trupel - teh shestdesetih. Kaj bi si ti - upal - rechi - materam - da si jim sinove - vrgel - sovrazhniku pod nozh? Poleg tega pa... nashi begunci ( iz mesta - o katerem so mediji porochali - da se je tam zgodil incident) ne bi dobili - humanitarne pomochi. Zhene in otroci pokojnih ne bi - dobili - penzije.

- Pa ja. Tebi je vse to tako preprosto... kot v knjigi. A... odkod potem tisti deli granat - ki so jih kazali po televiziji in odkod potem - tisti posnetek - ko granata rushi hisho - v “tistem” mestu?

- Ti deli granat - so stari... skoraj toliko... kot ti. Vedno kazhejo ene in iste. Res je - da so minometi tolkli ampak to so bili nashi minometi in tolkli so po nashih hishah... ki so bile zhe - na pol porushene in v blizhini katerih - nihche vech ne zhivi. Predhodno so oznanili “sploshno nevarnost” in evakuirali - vse civile - s tega podrochja. To pojasnjuje tudi tako precizne zadetke... ravno v trenutku - ko snema kamera. Pozorno so ocenili razdaljo... namerili minomete in streljali. Potem so posnetek poslali Zdruzhenim narodom in Evropski skupnosti... dobili mednarodno pomoch in zdaj nam je omogocheno - da kupimo - she vech orozhja.

- Kako lahko - govorish - takshne svinjarije - proti nashi drzhavi? Si pijan ali kaj ti je? Kako moresh - nostiti to uniformo in pljuvati - po nashi vojski? Vsa drzhava - govori eno... tako kot je... ti pa tu nekaj fantazirash.

Razmishljal sem - ali naj primem pushko in mu razbijem glavo - s kopitom... Res je - da sem mu... ko sem mu to govoril... izdajal vojne tajne ampak tak pach sem... ne prenesem neresnice. She posebej se mi studijo - vojne ostudnosti in osladnosti - ki jih... zaradi propagande ... izumetnichijo - da so videti - she bolj ostudne in manj osladne... Videl sem kako umikajo ljudi - ki prevech vejo in kako porivajo - v samomorilske akcije... dolochene posameznike ali skupinice... da bi izbrisali spomin na nekatere dogodke. Tako se je zgodilo tudi s tistimi sedemdesetimi ljudmi. Tako bodo tudi mene... enkrat... zhivega - zakopali potem pa - poslali domov... v plastichni vrechi... brez rok in glave. Rekli bodo... “on zhe davno - ni vech - v vojski”. Rekli bodo... “on je dezertiral - pred letom dni in iskal srecho na drugih mestih”. “Na popotovanju po Afganistanu... ga je povozil vlak”. “Zhalostno je... da nihche - ne more - pobegniti svoji usodi”. “Sprejmite nashe sozhalje...” Gledal sem v svojega sogovorca - in premishljal... ali - naj mu vse to povem ali naj mu - pljunem - v obraz... Opazil je - kako ga gledam in mi v znak premirja... narochil pivo. Nobene od svojih zamisli - nisem uresnichil. Sprejel sem pivo... Priblizhal se mi je in me potrepljal po hrbtu.

- Saj vem “Ti” kako je. Gotovo sovrazhish - nas - ki smo tu... medtem ko se ti bojujesh. Podcenjujesh nas... mislech - da nismo chisto nich prispevali in si iz zabave - izmishljash zgodbice. “Ti” vedi - da sem tudi jaz prispeval. She na zachetku sem... dal kamion - v uporabo vojski... dal sem deset tisoch mark - da se kupi orozhje. Pomagal sem tudi jaz... pomagal.

Zdaj sem ga gledal s pomilovanjem. Nameraval sem mu povedati resnico. Resnico... da se samo s pushko lahko pomaga. Bilo mi ga je zhal. Zdaj... nek - nash... salasti general... z njegovim kamionom... prevazha - gradbeni material... ki ga je kupil za njegovih deset tisoch mark. Gradi si vilo ali pa je... morda... zhe vse zapil - nekje - s kurbami. Ubogi moj sogovorec. Narochil mi je she eno pivo... spet me je potrepljal po hrbtu in opotekaje - odshajtal domov... Prijel sem - to drugo steklenico in jo zafloskal - v zid - gostilne. Steklo se - je razletelo - na vse strani. Prizhgal sem si cigareto in vdihnil dim.

Kaj si mislijo - ti kurbini sinovi... da smo mi vojaki - lazhnivi pijanci in bedaki?

Predvcherajshnjim... 1994. V hribih na bojishchu.

Kasarna je... stotine - kilometrov... pred nami. Premetavajoch se... v velikih kamionih... zapushchamo - vojno - obmochje. Mraz je. Vojaki se - stiskajo - eden k drugemu. Neprestano prizhigajo cigarete - da bi se... vsaj z dimom... pogreli. Vechina jih je videti srechnih... spet so prezhiveli akcijo.

Noch je. Odrevenelih nog in stisnjen - v kotu - kamiona... prestavljam baretko - po rokah. Jaz - nisem - srechen. Spet bom dobil nekaj - prostih dni... spet bom shel tja - kjer - nisem dobrodoshel in kjer me ne bojo - radostno - dochakali. Nekaj vojakov prepeva - medtem ko analiziram - poslednje srechanje s smrtjo. Chutil sem vonj krvi. Lik mitraljezca - mi je bil... tako polno - ohranjen v zavesti... da sem ga.. skoraj... lahko materializiral. Cheprav sem oblekel rezervno uniformo... sem she vedno... ponekod po telesu... chutil sledove - strjene krvi... Morda samo fantaziram. Morda je vonj - prihajal iz transportne torbe - v kateri je bila - krvava uniforma. Morda nekomu krvavi iz nosa ali pa je tista bolnicharka - dobila - menstruacijo... Posadil sem si baretko na glavo in jo povlekel naprej... prek ochi. Potreben mi je bil spanec. Ko bi mogel - vsaj - malo odspati...

Vstopam - v kuhinjo baze... gor - v hribih smrti. Mitraljezec - sedi za mizo in gleda predse.

- Mitraljezec... - kriknem - ...zhiv si!

Niti - pogleda - me ne. S topim in brezizraznim pogledom... bulji - naravnost - predse. Vztrajno sem mu - poskushal - preusmeriti pogled.

- Mitraljezec... mitraljezec?

Zaman sem klical. Ni me pogledal... ni se odzval. Bil je mrtev. Obiskal me je... duh mrlicha. Prikazal se mi je - mrtvi prijatelj.

- Mitraljezec... mitraljezec...

Nekdo me je - stresal za ramo.

- Ej “Ti”... zbudi se... zbudi se “Ti”... bledesh.

Da... bledel sem. Kar sploh ni chudno. She dobro - da nisem - znorel - od vseh teh pritiskov... Bledem... nekdo bi lahko pomislil - da me je strah in da nisem pri sebi. Prevlekel sem se skozi maso vojakov... da bi prishel - do zadnjega dela kamiona. Tam ni bilo cerade in sem lahko... svobodno - dihal - hladen... planinski zrak. Ni se mi - vech - spalo. Nisem hotel - da pomislijo - da je mene... najpogumnejshega med njimi... strah - nekoga ali nechesa. Spet sem vzel baretko in jo prestavljal po rokah.

Kamioni so vozili brez luchi - ker... she vedno... nismo prishli - iz nevarnega obmochja. Privajal sem - ochi - na temo. Opazoval sem baretko... simbol specialcev... v nagrbanchenih... razpokanih rokah. Opazoval sem... s snegom prekrita... zimzelena debla in poslushal - zavijanje volkov.

- Slishish volke? - sem rekel Crnemu - Kri so zavohali. Nocoj bo - nekje she... tekla kri.

- Daj “Ti”... kakshni filmi se tebi vrtijo v glavi? Domov gremo... veseli se ali pa spi.

Sprejel sem chutarico z zhganjem in z dlanjo obrisal grlo. Odpil sem pozhirek... izpral z zhganjem usta in pljunil na tla.

- Ej - Crni moj... dalech je moj dom. Bogdaj da bi vsak moj sovrazhnik - imel hisho - kakrshno imam jaz in dom - kakrshnega imam jaz.

Molchal je. Prizhgal je dve cigareti in mi dal eno. Nasmehnil sem se. Povlekel sem dim in odplul s pogledom... nekam v daljavo...

Gledal sem - makadamsko cesto... nasilno vklesano - v divjo planino. Gledal sem sneg in nochne sence - ki se plazijo - po njem. Videti je bilo kot da ena od senc - teche - vzporedno s kamionom...

Mitraljezec. On je tekel. Solza mi je kanila iz ochesa in se odkotalila... prek pushke... do poda - prekritega s chiki. Pozabili smo mitraljezca - gor v hribih in glej... tekel je za nami. Tudi on si je zhelel domov. Videl sem - tisto njegovo... smeshno kapo. Videl sem - bled obraz in krvavo glavo. Tekel je - kot upochasnjen posnetek. V vetru je plapolala - njegova bela... improvozirana pelerina. Opasan s teshkimi nabojniki... je tekel - z mitraljezom - obeshenim - chez ramo. Poskakoval je duh mojega prijatelja... Z zhalostjo v srcu... globoko dihajoch... sem dvignil roko in mu pomahal. Ustavil se je in me gledal. Spreletel me je srh. V njegovem pogledu - je bilo chutiti - neizmerno zhalost. Tega pogleda ne bom nikoli pozabil.

- Komu mahash? - me je dregnil Crni - iz zamaknjenosti.

- Maham tej - turobni - planini. Pozdravljam jo... Tako je - zhe - s krvjo natopljena... da se nam bodo she vnuki - kopali - v rdechih jezerih.

Zashlatal sem baretko s kamiona... padla je dalech v sneg...

Naj jo raztrgajo volkovi.

 

 

III. del

Danes... 1994. Majhno mestece... dalech od vojne.

Pograbil sem pishtolo izpod blazine in si jo zataknil - za pas. Preplavili so me obchutki varnosti in samozaupanja. Nisem se vech - bal - glasov. Svetovali so mi - naj naredim tisto... kar sem tako ali tako moral in hotel narediti. Pishtolo sem pograbil instinktivno in ne iz strahu... tako ali tako bi mi malo koristila - proti nevidnim glasovom.

- Ubij ga! - sem slishal - zhenski - glas v ushesu.

Zachutil sem - dah tega bitja. Poblaznelo sem se obrachal - okrog svoje osi.

- Zaman se obrachash “Ti”.

Vrtel sem se v krogu. Mastne kroglice... iz pomeshane krvi in znoja... so mi kapljale s chela. To ni iluzija. Jasno sem slishal - shepet v ushesu.

- Kakorkoli se obrachash... jaz sem vedno... nekoliko centimetrov... levo od tebe. Ne moresh se obrniti dovolj hitro.

Izvlekel sem pishtolo in vtaknil naboj v cev. Prislonil sem hrbet - ob steno in naslonil - levo uho - nanjo...

- Kje si... jebem ti mater? Pokazhi se!

- Tu sem “Ti”... samo - malo - bolj levo od tebe.

Spet glas v ushesu. Ni mogoche - da prihaja iz zida - saj sem chutil njegove vibracije in to dihanje... mi je zhgechkalo - ushesne dlachice... Trudil sem se prikriti razburjenost in umiriti um.

- Kdo si... zakaj te ne morem videti?

- Ne delaj se neumnega - “Ti”. Saj te je zhe izuchilo - da materialna realnost ni tudi edina realnost. Jaz prihajam - shele po - takshnih spoznanjih... Spomni se mitraljezca.

- Kako vesh za mitraljezca?

- Vem vse o tebi. Vedno sem v tvoji blizhini... Nochem ti povedati kdo sem - ker bi se - zapletel - v neumnost mistificizma. Zate je vazhno samo to... da ti nochem nich hudega in da se navadish - name.

Zataknil sem si pishtolo za pas in sedel na posteljo. Globoko sem vdihnil in pogledal v strop.

- Dobro. Che zhe vesh vse o meni... potem vesh tudi to - da sem tudi sam - vechkrat razmishljal o tem - da bi ubil ocheta. Dolochene okolishchine - so mi to vedno preprechile ampak to ne pomeni - da sem odstopil od namere.

- Vem “Ti”... problem je samo v tem - da - zamujash. Svoji usodi - ne moresh ubezhati. Nihche ne more ubezhati - svoji usodi... pa naj bo kakrshnakoli. Vse kar lahko naredish je da jo prelozhish - za trenutek ampak ta trenutek lahko pomeni neizrecno trpljenje.

- Lahko bi vedela... da jaz – ne verjamem - v usodo.

- Vem. Verjamesh samo v srecho... za katero ti oholost pravi - da je veshchina. Verjamesh v pushko in verjamesh v pishtolo pa vseeno... ne moresh - ubezhati usodi. Tvoj praded ji je poskushal ubezhati. Nekega dne - je pritekel domov in rekel zheni... - “Videl sem smrt na trzhnici.” - “Rezhala se mi je in vreshchala.” - “Vzel bom konja in zbezhal v mesto.” Zhena je popoldan shla na trzhnico in ko je videla smrt... jo je vprashala... - “Zakaj si danes strashila mojega mozha?” - “Nikogar nisem sem prishla strashit... - odgovori smrt - ...tu samo pochivam preden se odpravim v mesto.” Razumesh “Ti”... usodi ne moresh ubezhati. Ubij ga! Spoznaj svobodo! Razlij mu smrdljive mozhgane in polizhi sesirjeno kri! Naredi to hitro... dokler te njegovo zhivljenje - she ne stane - vech - kot njegova smrt. Ubij ga!

Stisnil sem ochi in shkripal z zobmi. Skozi zavest so mi hodile slike. Videl sem glavo mitraljezca. Nasvete mi je dajal mrtvi prijatelj. Krvavega in bledega obraza... me je zhalostno nagovarjal...

- Ubij ga - “Ti”! Ubij ga... Ne razocharaj me. Ubij ga!

Vcheraj... 1994. Majhno mestece... dalech od vojne.

Vecherjam z: ochetom... macheho... babico... polbratom in polsestro. Jemo govno... Ko vidim bogate ljudi - kako varchujejo pri lastni hrani - mi postane slabo. Kockajo za bogastvo... drogirajo se za bogastvo... kadijo in pijejo za bogastvo jejo pa govno. Opazujem macheho - kako krozhi... s poshevnimi... mandeljastimi ochmi - ko zhvechi velik kos govna. Shlo mi je na bruhanje. V veliki trinadstropni palachi... sedimo in jemo govno... Pljunil sem zalogaj na pod. Suhljata machka... se je vrgla nanj... ga povohala... se obrnila in ga odrinila z zadnjo taco - pod mizo. Niti machke – ne marajo - jesti govno.

- Hvala ti gospod za hrano - ki nam jo dajesh... - sem rekel in odrinil krozhnik.

- Od kdaj pa ti - verjamesh v boga?

- Jaz ne verjamem v nich ampak tako “dobro” hrano... bi lahko - edino siromashni zhidovski bog - razdelil lachnim.

- Pazi malo kaj govorish o hrani in o bogovih - v tej hishi.

- Kaj se ti razburjash - mar nisi ti - budist? - to sem izgovoril v sebi pa sem mislil: “Jebem ti mater tebi in tvoji hishi.”

- Tudi zate bi bilo bolje - che bi bil kaj drugega... kot to kar si... nich!

- Kako to mislish - da sem nich?

- Nich si chlovek... nevredni... ateistichni - naduti bebec.

Ostro sem ga - oshinil - s pogledom. Vedno me podcenjuje... ta smrdljiva svinja. Neprestano me omalovazhuje. Pripisuje mi svojo... lastno - nekoristnost. Zaradi shibkosti igra - dobroto ko pa zapazi sovrazhnikovo nezashchitenost... pika hinavsko kot - kacha. Imel sem ga poln kurac... Zatipal sem - pod - mizo pishtolo - za pasom. Naboj je zhe bil v cevi... samo varovalko sem odpel. Ali naj to napravim? Naj ga ubijem kot psa in se reshim - njegovega tlachenja? Naj mu razsujem mozhgane ali naj ga izpod mize - ustrelim v trebuh - da bi lahko - z uzhitkom gledal... mukotrpne izdihe - gnusnega spachka?

Gledal sem malega polbrata... in z lahnim premikom palca... pritiskal na petelina.

Z levo roko... sem odrinil krozhnik - z mize in pustil - da treshchi... da se ne bi slishal - tisti - petelinov “klik”... Polbrat me je zhalostno opazoval. Spomnil sem se sebe v njegovih letih. Spomnil sem se - kako sem tudi sam - bil - zapushchen. Opazil sem - kako mi je bil - znachajsko - podoben. Naj mu ubijem ocheta?

- “Ti” tudi jaz bi hotel nekoch... biti vojak... - reche mali polbrat... skrivaje pogled od ocheta.

Kislo sem se nasmehnil. S palcem sem pridrzheval petelina... s kazalcem sem stisnil na soprozhilec. Petelin se je - namestil v prvotno pozicijo. Minil me je trenutni bes in kretenski oche - bo she nekaj chasa - zhivel. Moral bi se zahvaliti polbratu... verjetno sploh ne sluti - da mu je pravkar - reshil zhivljenje...

Analiziral sem - svoje emocije - do - polbrata. Edino on mi ni... nikoli ni nich slabega - naredil... niti rekel... v vsej tej posrani druzhini. Sovrazhil sem ga - zaradi - ocheta in machehe. V drugih okolishchinah in z drugim pedigrejem... bi mi lahko bil - prijatelj.

Goltal sem ochetovo zhalitev... in se skushal umiriti z globokim dihanjem. Nekaj chasa sem - izgovarjal (v sebi) shtevilke... preden - sem nadaljeval s pogovorom.

- Vsi ti vashi bogovi... vsi ti vashi - “dobri” bogovi... S prezirom jih zavracham. Kako pojasnjujete toliko zla na svetu - ob tolikih dobrih - gospodarjih univerzuma? Vedno - ko govorite o bogu... o dobrem in zlu... zakaj ju razcepljate? Zakaj bi zle stvari - bile uchinek sile - nasprotne bogu in kolikor sploh so - uchinek sile - nasprotne bogu... zakaj je teh stvari - vech na svetu in zakaj so v premochi? Morda pa obstaja le en bog. Morda je - ta bog skrajno hudoben. Morda so vsa dejanja - ki jim pravimo dobra... samo - chloveshke slabosti. To bi pojasnilo vse... A vseeno... jaz ne verjamem - niti v takshnega boga. Ko gori... v hribih... ustrelim chloveka ali zver... z nabojem iz jeklene pushke... kje je potem - njihov bog? Tu ni bozhjega vpliva. Nobena bozhja ali zla sila... me ne bi uspela nagovoriti - naj pritisnem na sprozhilec... che jaz tega nochem. Tu ni misterija. Bojite se... da bi vashe ostarele riti - glodali chrvi - v grobnici. Sramujete se svojega... v dolgochasju in nevrednosti - prezhivetega zhivljenja in si zhelite nove prilozhnosti... nekaj boljshega. Nich ne bo boljshega... chrvi vas bodo glodali. Vstajenja ni. Reinkarnacije ni. Po smrti ni nichesar. Smrt je krona vsega in samo che - bi si... s svojim bednim nachinom zhivljenja... pridobili dobre prijatelje ali chastilce... bi vas lahko doletela srecha - da bi izkusili neko drugo realnost... zhivech kot slike ali vizije - v zavesti teh ljudi. To je vse.

Oche in macheha sta... kot po dogovoru... zachela ploskati in se smejati. Otroka sta nedolzhno sprejela igro. Macheha je pljuvala... po mizi... koshchke - govna - in se krchila od smeha... s solznimi - ochmi. Oche se je smejal - in me porogljivo gledal potem pa se je dvignil s stola in glasno prdnil. Otroka sta z usti simulirala prdenje... pihajoch v nadlahti. Orgijashtvo.

- Umobolna filozofija - polmilitantnega fashista... - je komentiral oche - ... kaj hochete... to je genij in kot je znano... genijev niso - nikoli - razumeli. Ha... ha... ha...

- Umobolni komentarji - kmetavza - ki vsako svoje dejanje stori - le zaradi ekscentrichnega eksponiranja - med svojimi sorodniki - opichjimi kmetavzi. Sploh vesh kaj bi iz tebe naredili - v mestu - v katerem sem odrastel? Dobil bi jih po pichki - samo zaradi te - smrdljive brade. Pljuvali bi te... kot ushivega psa. V najboljshem primeru... bi konchal v zaporu - kjer bi te... z gumijastimi palicami... pendrekali - takshni kot sem jaz.

Zapustil sem prostor in zaloputnil z vrati.

Predvcherajshnjim... 1994. Majhno mestece... dalech od vojne.

- “Ti”... - me ogovori natakarica - ... ne razbijaj - steklenic - po lokalu. To ni fronta.

- Kaj pa - che bi jaz tebe - pojebal... tako - kot se ne jebe na fronti. Lahko bi pokazala - malo - vech sposhtovanja.

Molche in namrgodena... je shla za shank. Sam sem si kriv. Vedno sem hotel izgledati urejen in pushchati vtis - bolj - ali manj kulturnega chloveka. Slepil sem se mislech: da gre za nash narod in da che zhe jaz trpim... gori v hribih... lahko vsaj oni - mirno zhivijo. Kako sem naiven in bedast. Zdaj si... vedno... vech upajo. In nimajo niti malo obzirnosti niti sochutja... Eh... zdaj bom jaz - obrnil - drugo stran. Na lepo bom vrnil s prijazno... na grobo pa s she bolj grobo.

- Alo natakarica... kje sta ti sinova? Oba v Nemchiji in oba - mojih - let. Povej jima - da jima “Ti” - sporocha - naj se niti ne vrneta. Che ju - samo vidim... prisezhem... da ju bom sploshchil ob zid in pobil... she raje - kot sovrazhnike. V Nemchiji shtancata denar jaz pa tachas... za njiju... kri prelivam. Jebem jim boga strahopetnega.

- Moja sinova nista - pobegnila. Vojski... vsak mesec... poshiljata po sheststo mark. Kdo bi nahranil - lachne “specialce” che ne bi bilo njiju... Onadva imata pametnejshega dela - od skakanja po gozdu. Vojna je - za vas - brezdelnezhe.

Pobral sem... z ene mize... prazno steklenico in jo zashlatal v kavni - aparat. Natakarica je pobegnila v prostor izza shanka...

Udaril sem z dlanjo po mizi... si namesto pozdrava... nadel pushko chez ramo in odkorakal domov... Zakaj me vsi zhalijo? Vedno sem bil - dober - do vseh. Mesto bi moralo biti ponosno name... Borim se za uresnichevanje idej - za katere so oni - glasovali... Prinasham jim - svobodo v praksi. Tisto... “staro” vojsko.... JLA.... so imeli radi tudi ko - ni - bilo vojne...

Vchasih si zazhelim... da bi vojno izgubili. Naj gre vse - v tri pichke materine.

Predvcherajshnjim... 1994. V hribih na bojishchu.

She - deset kilometrov... nas lochi - od kasarne. Planina je dalech za nami... Zdaj se vozimo - po boljshih cestah. Kamioni se stresajo... samo - ko naletimo - na kakshno luknjo...

Vozimo se skozi mesto za mestom. Nekaj vojakov je zhe skochilo s kamiona - ker... so v teh krajih doma. Hrupno je. Veseli so - she bolj veseli... pijani so - vse bolj pijani. Vechina (enih in drugih)... razglasha svoj mimohod - skozi mesta - s streljanjem s kamiona v zrak. Nekaj jih strelja v “njihove” verske ustanove... nekateri streljajo v polnochne zvezde... nekateri shchijejo s kamiona - ker - shofer ne more ustavljati - vsakih - pet minut.

Nerviralo me je - da mi... okrog glave... mahajo s tolikimi pushkami. Nisem maral tega pompa. Sedel sem in razmishljal nenehni rafali pa so me motili - pri tem.

- She bo krvavo - nocoj... - sem rekel polglasno.

- Kaj ti je spet “Ti”... - me je ogovoril Crni - in sedel zraven mene - potem ko je izstrelil deset nabojev. - ... Kakshne krvi? Poglej... saj smo skoraj zhe - prispeli do kasarne.

Pogledal sem ga in se poskusil nasmehniti. Ni mi shlo. Chutil sem smrt. Obrnil sem se k cesti in opazoval - kako se menjavajo - ulichne svetilke - v teh poslednjih kilometrih do kasarne. Pozorno sem opazoval - ulichne sence in se trudil - da bi razbral... katera med njimi je - smrt.

Prihajamo v kasarno. Peljemo se mimo vhodnih vrat in vozimo proti svojemu paviljonu.

Naenkrat rafal. Zmeda in vreshchanje v kamionu. Meshanje alkoholne pare. Strah in kriki ranjenih. Prevrachanje teles v temi. Bolni vzdihljaji in stokanje. Smrt.

Kamion je - naletel - na luknjo in nekomu se je... pri poskoku... sprozhila - nabita pushka. Maloumni otrochaji - se igrajo - specialce. Vedel sem - da bo - she krvavo.

Crni je padel name... iz ramena mu je - tekla - kri. V poltemi... temna kri... kadech se - je tekla. Zameglila me je - gosta para - te krvi. Zaprl sem ochi in vdihnil paro... vdihnil SMRT.

Mali se je zvijal - po podu - in se drzhal z rokami - za trebuh. Skozi skrchene prste se mu je - rdechila kri. Noch z nekaj barvami. Rdeche - vojashka - kri... zeleno - vojashka - uniforma... chrno - vojashka tema... rumeno - vojashko - razsvetljenje. Spet vse v krvi... spet konfuzija. Spet bodo trobente - objokovale - mrtve. Spet bodo matere - zhalostne - hlipale. Smrt.

Crni se je jeche - naslanjal - name... pridrzheval je - ranjeno... desno ramo. Stisnil sem z roko - cev - njegove pushke. Bila je vrocha. Njegova - pushka - je ustrelila. Ga je treba - obtozhiti... ga ni treba obtozhiti? Zhalost.

- Mater kako boli... - je jecljal Mali - v izdihljajih. Njegove - deshke ochi... so prestrasheno krozhile - bojech se smrti. Zhalost.

Mnozhica - ki se je - nabrala okrog njega... mu ni mogla pomagati. Kamioni so se ustavili. Prispeli so poveljniki. Chas se je ustavil... Vse zaman... nihche ni - mogel - pomagati Malemu. Ironija nesrechnega nakljuchja... Za Malega je - to - bil prvi teren. Komaj je odsluzhil vojni rok zhe se je - prijavil - med specialce. Ni imel izbire. Moral je - prehraniti - siromashne starshe. Zhalost.

Dvignili smo ju - oba - s kamiona. Nihche - vech - ni prepeval. Izginili so - izrazi sreche - z utrujenih... polpijanih.... umazanih obrazov. ZhALOST!

Crni je jokal - ker ga je - pekla vest. Mali je jokal - zaradi - nevzdrzhnih bolechin. Smrt.

Mali je izdihnil. Polnochne ptice... so zachele peti. Mrhovinarji so nam - krozhili - okrog glav. Netopirji so cvilili... kot v precepu - stisnjeni - gadi. Smrt.

- Gremo fantje... pojdite domov... - se je oglasil poveljnik- ... pet prostih dni imate... jaz bom poskrbel za Malega in Crnega. Glejte - da kdo - ne zamudi z dopusta... chez pet dni gremo - v veliko akcijo. Kaj ste tu - okameneli - kot babe? V zhivljenju vojaka... posebno specialca... ni prostora - za sentimentalnosti. Gremo... razidite se.

 

VI. del

Danes... 1994. Majhno mestece... dalech od vojne.

- “Ti”... - me je klicala babica - ... pridesh na vecherjo?

Mislil sem jo vprashati... ali bomo spet - jedli govno ampak sem se zadrzhal.

- Pridem babica... takoj bom.

Vstopim v jedilnico. Vsi so zhe za mizo in so zhe - zacheli - jesti. Tokrat... niso jedli govno. Ochetu se je... po bradi... cedil - pechenkin loj. Macheha... je v enem zalogaju... goltala krompir - velik - kakor pest. Ko bi se vsaj zadavila... prekleta kurba. Imel sem - poln kurac - teh njenih... vzhodnjashkih sranj. Enkrat bom - vsem povedal - za njene prevare - z zmanipuliranimi neumnezhi... omamljenimi z eksotiko in s tistimi - pustolovskimi... alkemijskimi mazachi. Povedal bom... tistim - zahtevnim a manjvrednim... bojevnikom sonca... da borilne veshchine - AZIJSKEGA naroda - pozna... le - iz angleshkih prirochnikov in tedaj - bo jokala - ker jo bo... RESNICA... bolela she bolj - kot bolechina - zadana z nozhem. Naznanil bom - chastilcem zunanje politike... nezadovoljnim z lastno provinco... da je bila prostitutka v Vietnamu in da so v Londonu - jo fukali - klosharji - s prekoceanskih ladij... ki jih je vse - okuzhila s - sifilisom - nato - pa pobegnila - proti BALKANU in se omozhila z mojim - bedastim ochetom. Povedal bom makrobiotikom - da... pod blazino... skriva... vedno zadostno... kolichino jagnjetine... z izgovorom... da ji je nujna - le - kot zdravilo... proti boleznim - povzrochenim - s chrnomagijskimi napadi neobstojechih prijateljev. Propagirala je ljubezen - in verjela v sovrashtvo... ustvarjenim za ljubezen - je propagirala boj. Kurba paradoksa... konfuzna in podvojena - lazhnivka dvojnosti - ki se.. zaradi - pomankanja inteligence... ne spominja svojih lazhi in lazhe razlichno... ljudem - ki se med seboj poznajo. Vse bom povedal o njej... mater ji jebem. She plakate bom naredil che bo treba. Resnica bo enkrat - zhe prishla - na dan.

- Kako pa to - da si - ves dan - doma... - zachenja oche s svojimi - kmetavzarskimi - provokacijami - ... kaj je... gotovo - nimash denarja?

- Nimam denarja... pa kaj potem?

- Morda bi moral - prihajati na dopust... samo - ko imash denar. Menda ne mislish... da ti bom jaz - dajal denar?

- Ko sem pa toliko denarja - dobil - od tebe... ne sili me v smeh. Che bi si z bankovci... ki sem jih dobil od tebe... brisal rit... bi me prishlo bolj poceni - kot che bi si kupil - toaletni papir.

- Nisem she videl - bolj nehvalezhnega chloveka - od tebe. Kaj sem v zhivljenju malo - storil - zate in kaj malo delam?

- Za kaj bi jaz - tebi - moral biti - hvalezhen? - sem se zadrl energichno- ... Si ti normalen? Kaj si ti - sploh kdaj - naredil zame? Kakshna druzhina sva midva? Povej mi? Kdaj si se... sploh... obnashal do mene - kot do sina? Kdaj si pohvalil moje uspehe? Namesto - da bi me hvalil... si me iz bolne zavisti... skushal - chim - bolj omalovazhevati. Ljubosumen si bil na vse moje uspehe - zaradi - tega - ker sam nimash mochi niti sposobnosti - da bi jih dosegel.

- Kdaj pa - si se ti - obnashal do mene... kot do ocheta?

- Kako pa naj bi tudi se... che si me vedno - imel - za nekakshnega znanca. Ne samo - da me nikoli nisi - imel - za sina... nikoli me nisi imel - niti - za prijatelja. V teh nekaj mesecih... kar prihajam k tebi... na obchasne dopuste... prihajam zato - ker nimam - kam - drugam. Sprejemash me kot nujno zlo in to ne zaradi mene... ampak zato - ker bi te bilo - sram... pred mestom... che bi mi odklonil gostoljubje. Pet vas zhivi v trinadstropni hishi in ne moresh prenesti tega - da jaz... obchasno... zasedem eno posteljo... ampak me neprestano provocirash - da bi... zaradi tega... nehal prihajati. Brzh ko se vrnem s fronte... ves utrujen in izchrpan... me she prej - kot - vstopim v hisho... vprashash - kdaj bom shel nazaj. Kako te ni sram... she navadne prijatelje in znance... lepshe - sprejmesh. Za kakshen kurac - bi jaz... tebi... moral - biti - hvalezhen?

- Trmast si in nichesar se ti – ne da - dopovedati. Isti si - kot tvoja - mati!

- Jaz - ne bom - vecherjal z vami... - sem rekel - in vrgel - vilice na mizo.

Zapustil sem jedilnico in se napotil - v sobo - s svojimi stvarmi. Ko je omenil mater... me je ugriznil v srce.

Danes... 19994. Majhno mestece... dalech od vojne.

Zagrabil sem pushko. Te dni - je she nisem - ochistil - in - na njej - je she vedno bila - mitraljezcheva kri. Polizal - sem potemnelo in strjeno kri. Zachutil sem okus zheleza. Zachutil sem hladnost jekla... Preveril sem - ali so naboji - v ceveh pushke in pishtole. Prishel je - chas resnice. Minil je chas - “ko pametni obmolknejo... bedaki govore in sodrga obogati”.1 Mene ne bo... nihche vech... jebal... jebem jim mrtvo... seme krvavo. Jebem jim dojko materino in mleko - ki jih je dojilo.

Pobral sem s police rochno bombo M - 75. Vzel sem srajco... si jo dal na usta in mochno zagrizel z zobmi. Solze so mi - brizgale - od zhivchnosti. Moj obraz je bil - obraz zblaznelega... obraz pobesnelega. Kipel sem - od sovrashtva in besa. Rezhal sem.

Izstopil sem pred hisho... oborozhen - do zob. Pogledal sem v... v prvem nadstropju... odprto - okno. Od zgoraj je bilo slishati - opichje - glasove. Od zgoraj je bilo slishati - krike - hijen.

Potegnil sem - varovalko - iz bombe. Eksplodirati mora... takoj ko prileti v prostor... kajti... che bi komu - padla v narochje... bi jo lahko vrgel ven... prej - kot - bi jo razneslo. Drzhal sem bombo v rokah... in najprej odpustil rochico potem pa sem jim jo poslal. Po zunanjih stopnicah sem stekel gor. Preskakujoch... po tri stopnice... sem zaslishal - pok. Vizualiziral sem krompir - kako leti - po zraku. Vizualiziral sem - Budove - kipce... poshkropljene s krvjo. Obchutil sem radost... obchutil sem slast. Srce mi je - divjalo - v afrishkem ritmu.

Butnil sem ob vrata - in jih razbil z nogo. Streljal sem .. po njih - zhe sploshchenih. Streljal sem... in z zobmi - grizel srajco. Prazni tulci so leteli iz pushke in se odbijali od sten - umazanih s krvjo. Streljal sem ne da bi gledal na koga streljam. Od naleta nabojev “se stresajo goli... kot mrve ribe ko jih kuhar posoli”2 Preluknjana telesa... so plavala... v luzhah krvi. Oche... macheha... babica... polbrat in polsestra - so lezhali - zviti v krchu... krvavech iz mnogih ran. Izstrelil sem - vseh - trideset nabojev.

Vrgel sem pushko na brezzhivljenjska... lezhecha trupla in pljunil proti njim. Kako hitro se je - vse skupaj odigralo. V trenutku. Niti vreshchati niso utegnili... niti braniti se... niti bezhati. Estetika umora. Umetnost likvidacije. Bil sem ponosen. Bil sem vzhichen. Bil sem svoboden.

- AUUUUUUUUU... - sem zatulil - kot volk.

Pochutil sem se mochnega. Bil sem - poln - mochi. Ochi so mi - sijale - od mochi. Vechno bi uzhival... gledajoch jih tako ampak potrebno je bilo – izogniti se - srechanju s policijo. Stekel sem proti gozdu. Stekel sem proti svobodi. Tekel sem - in bezhal... cheprav ne bi - bilo niti tako slabo - che bi me ulovila policija. Brezplachno stanovanje. Brezplachna hrana. Mir.

V teku sem... besno - preskakoval - nizko rastlinje. V teku sem... se smejal in spotikal ob korenine dreves... V teku sem... teptal in lomil - suhe - veje. Pot v svobodo... pot v divjino. Pot v vechnost. Tekel sem... s pishtolo v roki - da je ne bi - izgubil pri teku. Tekel sem in kashljal... ker je svezh zrak... paral moja... z nikotinom - poshkodovana pljucha. Tekel sem... ne vem - kam.

Sedel sem na podrto drevo. Obrisal sem si znoj s chela in pogledal proti - ochetovi - hishi. Bila je - kakshen - kilometer in pol - od mene. Luchi so she gorele. Sosedje se niso zbrali. Morda so mislili - da - od veselja - streljam skozi okno. Morda jih vse skupaj ni zanimalo in morda so svoje strahopetne riti... raje skrili pod mize - v svojih domovih. Najverjetneje so mislili - da sem pijan in da streljam v zrak. Ja - to bo.

Danes.... 1994. Majhno mestece... dalech od vojne.

- “Ti”... zmotil si se.

- Kaj pa bi ti zdaj rada? Saj si mi govorila naj ubijem Ocheta? Zdaj sem jih vse pobil. Zdaj - ko so mrtvi... bi me lahko - pustila pri miru. Ne bi rad - da kdo - sluchajno - pride mimo in pomisli - da govorim - sam s sabo.

- Tvoj oche - ni - mrtev!

- Kako to mislish “ni mrtev”?

- Tezhko je ranjen in v nezavesti ampak ni - mrtev.

Zachelo mi je brneti v glavi. Kako – za vraga - ni mrtev? Mora biti mrtev. Mora... Roke so se mi tresle. Vrochica mi je oblila telo... On mora biti mrtev... mora... Naslonil sem se z rokami na deblo in zachel - bljuvati - danashnje kosilo. Obilno sem bruhal... Kako ni mrtev? Mraz mi je. Znoj se mi je ohladil na hrbtu in zdaj sem ga obchutil - kot ledene kocke - ki mi drsijo - po hrbtu. Mora biti mrtev. Mora... Kolena so mi klecala. Mar je - vse to bilo - zaman? Ta kurbin sin... mora biti mrtev.

- Ni mrtev “Ti”. Slishish? On ni mrtev.

- AAAAAAAAA... - sem tulech... tekel - nazaj - proti domu.

Spet sem - preskakoval - nizko rastlinje. Spet sem - tekel - s pishtolo v roki. On mora biti mrtev. Mora.

- Umiri se “Ti”... umiri se... pochasi. - so mi sugerirali - glasovi.

Vsaka mishica... mi je bila - napeta. Ochesni zhivec mi je poigraval. On mora biti mrtev... Shiril sem nosnice od sovrashtva. Obraz mi je bil skremzhen v grozotno grimaso... Pa she bo mrtev.

Zletim v hisho. Na tleh nepremichna telesa. Rdecha masa mesa na rdechi sintetichni preprogi... Pograbil sem steklenico z vinom in zhejno - odpil - polovico. Vino she nikoli - ni imelo - boljshega okusa. Polival sem rdeche vino po... od krvi... rdechih truplih na rdechi preprogi.

- Naj vam kurac pomaga... - sem rekel kropech in blagoslavljajoch trupla.

- “Ti”... ne pozabi na ocheta. On ni mrtev.

- Pa she bo... pa she bo... - sem odgovoril - ciljajoch s pishtolo - v ochetovo glavo.

“Double shot” 3 dolge devetke... je napravil svoje. Nisem mu - dvignil glave... da bi videl - kako izgledajo - izhodne rane. Dovolj je bilo... gledati tako... z vishine... kako se... okrog glave z odprtimi ochmi... shiri luzha krvi... V luzhi - so bili - ostanki sive... sluzaste... mozhganske mase. V luzhi je bilo zlo. Marshirajoch od telesa do telesa... od trupla do trupla... sem jim stresal “dvojni strel” v glave. Moja zvesta cheshka Zbrojevka... 9mm PARA... se mi - ni nikoli - izneverila. Obozheval sem - blage trzljaje v zglobu - ki sem jih chutil - pri streljanju - iz te pishtole...

- Si zdaj zadovoljna? Zdaj je vsa - svinjarija - mrtva.

Nihche mi ni odgovarjal. Glasov ni bilo - vech. Mrtva tishina...

Vzel sem enega - od manjshih - Budovih kipcev in ga dal ochetu v roke. Izgledal je kot majhna... zaspala deklica - ki stiska - svojega medvedka. Mislil sem se poscati na njega in na Budo... dva najvechja lenuha a me je prekinil - zvok policijske sirene.

Chakalo me je - petnajst - do dvajset let - brezplachne hrane in stanovanja. Chakalo me je - dvajset let - pochitka - od vojne. Morda bom celo napisal knjigo...

_______
1 Ivo Andrić
2 Ivan Goran Kovachić
3 Tehnika streljanja... ki se je uchijo - pripadniki specialnih... policijskih enot.

 

Prevod iz hrv. Namita Jurach

______
* V prevodu ni vejic, avtor jih v smislu svojega "literarnega anarhizma" ne uporablja. Novela in chrtici sta iz neobjavljene knjige “Postbalkanec”. (op.ur.)

Nadaljevanje: Postbalkanec II.