Revija SRP 35/36

Ciril Gale

POGOVOR Z ENKIJEM BILALOM

 

Francoski umetnik Enki Bilal, predvsem risar stripov in ilustrator, pa tudi scenarist in filmski ustvarjalec (scenografija, kostumografija, npr. v sodelovanju z rezhiserjem Alainom Resnaisom), je eno najvechjih imen stripske umetnosti v svetovnem merilu. Rojen je bil v Beogradu leta 1951, oche je bil Hercegovec (iz Ljubushkega), po poklicu krojach (leta 1946 je seshil uniformo za marshala Tita), mati Chehinja. Zhe kot uchenec beograjske osnovne shole je pokazal izjemen risarski dar, saj je plochnike v okolici Kalemegdana prekrival s svojimi “ilustracijami”, zato je razumljivo, da mu je Nikola Majdak zaupal vlogo “ulichnega ilustratorja” v filmu Barve na asfaltu. Shtirichlanska druzhina (z Enesovo mlajsho sestro) se je leta 1961 preselila v Pariz. Po enem letu je toliko obvladal francoshchino, da je lahko nadaljeval sholanje. Od leta 1971 profesionalno deluje predvsem na podrochju stripa. Najvech stripov je naredil po scenarijih chasnikarja in knjizhevnika Pierra Christina, tako tudi svoja najbolj znana albuma – Falange chrnega reda (1979) in Partija lova (1983), ki sta dokumentarno-realistichna, medtem ko sicer v Bilalovem opusu prevladuje t.im. znanstvenofantastichni zhanr. Falange so bile ob izidu literarna senzacija v Franciji, pohvalila sta jih takratni predsednik Mitterrand in minister za kulturo Lang (slednji jih je uvrstil med tiste francoske stripe, ki so “najpomembnejshi element kulturnega izvoza Francije, stvar njenega svetovnega umetnishkega vpliva.” Avtor intervjuja se je z Bilalom pogovarjal na enem od vsakoletnih stripskih festivalov v Angoulemu, mestu na jugu Francije.

Kako ste zacheli z likovnim ustvarjanjem?

Kdaj sem zachel risati, se ne spominjam; gotovo zhe zgodaj v otroshtvu, ko sem she zhivel v Beogradu. Starshi so me spodbujali, ko so videli, da lepo rishem. Stripi so me privlachili zhe v Jugoslaviji, spominjam se nekega stripa v Ilustrovani Politiki, sredi petdesetih let, tekst je bil pod slikami, zhe takrat pa sem poznal tudi Disneyeve junake. V Franciji sem se uchil francoshchine tudi z branjem stripov, zhelel sem chimprej obvladati jezik tako, da ne bi bil povsod takoj razpoznaven kot tujec. Kot mi je iz Jugoslavije ostal v spominu Tito, pred katerim sem stal, ko sem bil sprejet v pionirsko organizacijo, tako se iz prvega chasa v Parizu spominjam zlasti nekega prijaznega peka v sosedstvu, ki mi nikoli ni hotel prodati kruha, dokler nisem brezhibno izgovoril narochila. Objavljati pa sem zachel stripe v stripskem tedniku Pilote leta 1971; v urednishtvo sem bil namrech prinesel svoja dela in urednika, znamenita scenarista Goscinny (Asterix) in Charlier (Porochnik Blueberry) sta me opogumila.

S kakshnimi tezhavami ste se srechevali na zachetku kariere in kateri avtorji so bili vashi vzorniki?

Chetudi je bil moj vstop v ugledno stripsko revijo dokaj “gladek”, che tako rechem, nisem bil eden tistih mladih ustvarjalcev, ki jih kar s prvim albumom odkrijejo kot genije, vchasih tudi zaradi ustreznosti trenutni modi. Zame je bila pot do uspeha speljana skozi daljshe in tako rekoch “regularno” napredovanje v obrti. Skushal sem obvladati “formo” s krajshimi (7-8 tablojev) samostojnimi stripi, potem sem srechal Christina in kmalu sva vzpostavila odlichen stik. Postal je moj poglavitni scenarist. Na vprashanje o vzornikih bi rekel, da sem seveda spremljal in obchudoval avtorje, ki so objavljali v Pilotu, zlasti Girauda alias Moebiusa, ki je na eni strani mojster vesterna, na drugi pa ZF stripa, zatem Alexisa, Druilleta in tudi Uderzoja (risar Asterixa), pa Hogartha, nedosegljivega risarja Tarzana, med slikarji pa sem najbolj cenil Gustava Doréja.

Vash risarski stil je v osnovi realistichen, vendar pa ste znani zlasti kot mojster likovne fantastike. Kakshno je za vas razmerje med fantastichnimi in dokumentarno realistichnimi temami?

Res je delezh fantastichnega v mojem opusu velik, po drugi strani pa sta najvechji uspeh dosegla stripa Falange chrnega reda in Partija lova, ki sta tematsko zgodovinska in socialnopolitichna, saj obravnavata dve obliki totalitarnega nasilja v Evropi tega stoletja. Izshla sta v zbirki z zgovornim imenom: Legende danashnjega chasa.Vendar pa se nimam za avtorja fantastike, prej bi rekel, da sem po svoje “angazhiran” avtor. Zmeraj me zanima neko stvarno izhodishche, dolochen druzhbeni problem, ki ga potem v risarski obdelavi razshirjam z elementi fantastike. Pri tem se mi tako rekoch podzavestno vechkrat vrachajo dolochene slike iz otroshtva, pejsazhi iz Jugoslavije, tako sem razvil lastno ikonografijo, ki je po moje, chetudi je najti kakshno sorodnost s katerim drugim avtorjem, dovolj posebna.

Torej so vashi stripi zunajserijski?

Naj takoj razchistim: strip je umetnost, enakovredna drugim umetnostim, o serijah pa pri kvalitetnem ustvarjanju tudi v tej umetnosti ni mogoche govoriti. Ne maram serijske proizvodnje zgodb, uspelo mi je, da nisem suzhenj enega ali dveh junakov, ohranil sem svobodo avtorskega pristopa k vsaki temi posebej. V mojih zgodbah nastopajo zmeraj druge osebe, brez “glavnih junakov”, zlasti zato, ker govorim o aktualnih problemih, ki zadevajo mnozhice. Sicer pa se spreminja struktura bralcev stripov. Znano mi je, da moje stripe berejo predvsem ljudje z visokosholsko izobrazbo. Teh ljudi tako kot pri filmu tudi pri stripu ne zanimajo serije, marvech ishchejo zmeraj nove, zanimive zgodbe in like.

Glavne albume ste naredili po Christinovih scenarijih. Sami ste bili scenarist le pri svojih krajshih stripih. Izjema je album Semenj nesmrtnih. Kako je prishlo do tega?

V zachetku sem risal le po lastnih scenarijih, na vechje projekte pa sem preshel v sodelovanju s Christinom. Zmeraj pa sem nosil v sebi zheljo, da bi sam v celoti naredil daljsho zgodbo, vendar se dolgo nisem chutil dovolj sposobnega. Potem pa sem dozorel tudi za to, prvi rezultat je album Semenj nesmrtnih, ki podaja mojo vizijo Pariza po letu 2000. Risal sem stripe, ki so se dogajali v razlichnih pokrajinah, kot prebivalca Pariza pa me vznemirja tudi problem velikih mest, njihove prihodnosti, ki se mi ne kazhe ravno rozhnata.

Prelomna tochka vashega opusa so Falange. Kako je prishlo do nastanka tega stripa?

Ideja je bila Christinova: narediti strip kot zgodovinsko in druzhbeno prichevanje, dosledno dokumentirano, o politichnem nasilju. V Falangah je to nasilje zahodnega tipa: divje, nepredvidljivo, odkrito, tekmovalno. Potem se je pokazalo, da manjka druga, vzhodna stran, ki je bila tedaj she za “zhelezno zaveso”. Tako sva naredila she Partijo lova kot “dopolnilo”: tu gre za politichno nasilje vzhodnega tipa, za podrochje vzhodne Evrope v chasu t.im. realnega socializma, to je “orientalsko” nasilje, ki je pridusheno, premishljeno, prikrito, a vendar povsod navzoche, z namenom, da dolgorochno ohrani nespremenjeno dolocheno stanje. Cheprav je v letih po izidu obeh albumov prishlo na vzhodu Evrope do velikih sprememb, se mi zdi, da njuna temeljna vrednost ostaja: z izraznimi sredstvi stripa podajata poglavitni obliki politichnega nasilja v tem stoletju. Ne nazadnje: prepotovala sva kraje, o katerih govoriva, zbrala sva obsezhno dokumentacijo; bil sem v Sovjetski zvezi in v drugih drzhavah nekdanjega vzhodnega bloka, pri tem pa meni osebno ni shlo toliko za same dokumente, kolikor me je zanimalo predvsem izkustvo dolochene sploshne in zgodovinske “atmosfere”, ki sem jo delchek sicer nosil v sebi she iz otroshtva, v stripu pa sem jo skushal prikazati z nekaterimi barvnimi toni (sivina, sepija, modrina itd.).

Se strinjate z mnenjem, da je danes strip v krizi?

Morda niti ne gre za krizo. Prishlo je do dolochenega razchishchevanja, publika je postala zahtevnejsha, strip pa so omejili tudi novi videomediji. Vendar sem optimist glede prihodnosti stripa.

Koliko chasa na dan delate strip?

Moj slog risanja je izredno naporen, zato za risalno mizo ne zdrzhim vech kot pet do shest ur. Obichajno delam od devetih zjutraj do shtirih popoldne, seveda ne brez prekinitev. Delam vse sam, nimam asistentov, le pri koloriranju mi pomaga zhena Patricia.

Cheprav ste jugoslovanskega porekla, vashe ime in priimek zvenita francosko. Ste ju morali kaj spremeniti, ko ste prishli v Francijo?

Sploh ne. Chisto izvirno obliko imata. Enki je domacha inachica muslimanskega imena Enes.

 

________
(“Simbolika” Bilalovega imena in priimka: Enes - arab. “tisti, ki se privaja” /na tujino?/; Bilal - arab. “tisti, ki se vracha v rojstni kraj”. .. – Op. ur.)